simbolična, buča, buče, polje, njiva, kmetijstvo Svet24.si

Kmetijski inštitut: Za lansko slabo letino buč ...

1712137942-172a6830-1712137928011 Svet24.si

Janša si je s tviti in izpadi v preteklosti zaprl...

sola solarji bobo Necenzurirano

Strelski pohodi po šolah, ki jih ni bilo

brglez han Reporter.si

Ozadje kongresa SD: Kučan proti Hanu, glavna ...

mark cuban pravi mvp pm Ekipa24.si

Provokacija v srbskem jeziku?! Neverjetno, kaj o ...

gledalka Njena.si

Doslej neznano ozadje izbora za sodelovanje v ...

maribor Ekipa24.si

Maribor zavit v črno: Umrl nekdanji nogometaš ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Arogantni Fides se je s stavko ustrelil v koleno – zdravniki ob aroganci vlade in Goloba brez rešitev

Deli na:
Arogantni Fides se je s stavko ustrelil v koleno – zdravniki ob aroganci vlade in Goloba brez rešitev

Foto: Primož Lavre

Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Ali nam v družbi ne gre za preprečevanje samomorov – 400 na leto jih je, v večini moški nad 65 let – in ne za asistenco? Ta je še vedno kriminalizirana. Mar nimamo svetovnega dne preprečevanja samomora? Kolektivna hinavščina bi bila zavračati samomor, ob tem promovirati prostovoljno končanje življenja s pomočjo – tako kot ga predvideva zakon, ki je pred dnevi v državnem zboru propadel.

Poslanci Svobode bi raje o njem razpisali posvetovalni referendum. Kdaj bo, lahko ugibamo, ker pa pravijo, da zakon – paradoksalno, pravijo, da je dober, pa so z opozicijo vred izglasovali, da je neprimeren za nadaljnjo obravnavo – potrebuje  široko razpravo in družbeno soglasje, to še ne bo tako kmalu.

Miklavž Komelj je v eni od pesmi zadnje zbirke Da in NE zapisal: »Samomorilko so zaprli v norišnico: / ’Ne, ne, ne, ne smeš narediti samomora. / Moraš lepo počakati, / da te evtaniziramo.’« Mi, družba, v celoti na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja, v našem imenu zdravniki. Evtanazija ni pomoč pri samomoru, je »medicinska storitev« v predlogu zazdaj propadlega zakona, predana v roke drugega človeka. Osebju v zdravstvenih ustanovah – »klinikah smrti«. Osebju, najprej družinskemu zdravniku, ki se zapriseženo Hipokratu ni nikoli učilo evtanazije. Za usmrtitev človeka ni potrebno medicinsko znanje. Zdravnik le predpiše smrtonosno sredstvo, ki ga bolnik sam prevzame v lekarni in sam učinkovito konča svoje življenje. Sredstvo in ne zdravilo. Tako velja v Avstriji in že pred njo v Nemčiji.

»Učinkovito bi bilo zdravilo, ki bi ozdravilo kmalu po tem, ko bi ga vzeli; učinkovitejše bi bilo zdravilo, ki bi ozdravilo takoj, ko bi ga videli; najučinkovitejše pa bi bilo tisto zdravilo, ki bi ozdravljalo že s tem, da bi ga iskali, ne da bi ga videli. Tako je z Bogom.« Tako je o učinkovitost zdravil v začetku 14. stoletja pridigal Mojster Eckhart v Latinskih pridigah (prevod Gorazd Kocijančič).

»Velik velik strah imam pred tem, da bi bila zapuščena ...« v necenzuriranih izpovednih opisih notranjih stanj, zbranih v avtofikcijski knjigi TOXIC, zapiše Eva Mahkovic – ob tem stara nekaj več kot 36 let in pol ...

Profesor Marko Noč pravi v Družini, da je, če razmisli, vsak dan v medicini, ne glede na njegovo spremljanje strokovne literature, raziskovalno delo in dolgoletne izkušnje, priča kakšnemu čudežu, ki si ga težko razloži. S smrtjo ni več mogoče radikalno soočenje z ničem in nato najdenje/iskanje vsega novega. Pri evtanaziji ni poti nazaj. Ena od stisk, ki povzroča trpljenje, je odsotnost smisla, osamljenost. Ljudi je strah, da bi ostali sami, ne le starejših ali ob koncu življenja. »Velik velik strah imam pred tem, da bi bila zapuščena ...« v necenzuriranih izpovednih opisih notranjih stanj, zbranih v avtofikcijski knjigi TOXIC, zapiše Eva Mahkovic – ob tem stara nekaj več kot 36 let in pol ...
Kot rečeno, osebje v zdravstvenih ustanovah je zapriseženo zdravljenju in ne usmrtitvam.

Upokojeni zdravnik Matjaž Zwitter, ki je mnogo prispeval k sprejemu kodeksa zdravniške etike (kot profesor jo predava na mariborski medicinski fakulteti), je napravil etično analizo zdravniške stavke. Razume nekatere vzroke protesta, a njegova etična bilanca jasno kaže, da zdravniška stavka prinaša tudi mnoge slabe posledice za zdravnike, za zdravnike v zdravstvenih timih in za bolnike. Zatrjevanje, dodaja Zwitter, da bolniki zaradi stavke ne bodo imeli škode, je nestrokovno, nespametno in je pljuvanje v lastno skledo. Bolniki iz višjega socialnega sloja si lahko plačajo diagnostiko ali tudi zdravljenje pri zasebniku, ki nemoteno dela kljub stavki, povprečni pacienti pa tega zasilnega izhoda nimajo.

Foto: Sašo Švigelj - Pogajalci Fidesa so se znašli v položaju, ki ga niso pričakovali.

Vlada, ki je kajpada najbolj odgovorna za stanje v zdravstvu – njeno kaotično (ne)ukrepanje je veljalo za razlog (ne)verodostojnosti in upada zaupanja vanjo – v teh tednih na vodstvo sindikata zdravnikov Fides kaže s prstom kot na grešnega kozla. Ob odobravanju javnega mnenja. Je Fides sploh pretehtal dobre in slabe posledice poteka stavke?

Preminuli poljski pisec literarnih reportaž Ryszard Kapuściński v Imperiju opisuje, da je konec osemdesetih let priletel v Vorkuto, mesto, ki so ga postavili taboriščniki Gulaga, da bi videl stavko rudarjev. V taboriščih Vorkute je umrlo na sto tisoče ljudi. Koliko natančno? Tega ne bo preštel nihče.

V rudniku Varšagovska, enem od trinajstih, je stavka še kar trajala, in povabljen je bil na zbor rudarjev. Sama zmešnjava, direndaj in nered. Kdo naj vodi zborovanje? Kdo lahko odloči, kdo bo najprej govoril. Sicer pa – kakšen je sploh cilj našega zborovanja? Zbrali smo se – in kaj zdaj? Razglasili smo stavko – in kaj zdaj? Kako je zborovanje potekalo in stavka končala, si lahko preberete v knjigi, mene pa je spreletel déjà-vu. Ne manjka življenjskih položajev, ko v pravičniškem gnevu krenemo v akcijo, nato pa sledi streznitev: in kaj zdaj?

Zdravniki, člani in nečlani Fidesa, niso kot rudarji, ki po več mesecev ne vidijo dnevne svetlobe; gredo v temi v rudnik, v podzemlju je tudi tema, in ko sevrnejo, jih spet obdaja mrak. A vprašanje je iz dneva v dan bolj vrtajoče: razglasili s(m)o stavko – in kaj zdaj? Sodniki so se te pasti pravi čas ovedeli in metodo stavkanja, ki bi javno mnenje ljudstva (še bolj) obrnilo proti njim, končali in krenili nazaj na pravno pot.

Naj Fides torej konča stavko, postane moralni zmagovalec, za vse, do česar so prikrajšani bolniki, pa bo (spet) odgovorna vlada.

Fidesovska izkušnja je bila drugačna, če so praviloma v bitkah z vlado zmagovali, zakaj ne bi tudi tokrat. (Še se spomnimo, kako je leta 1996 zbolel vladni pogajalec finančni minister Tone Rop – premier Janez Drnovšek ga je poslal k ministru za zdravje Božidarju Voljču kot pomoč na pogajanja z vodjem Fidesa Konradom Kuštrinom – in moral na operacijo žolčnih kamnov.)

Opogumljeni s stavkovnimi izkušnjami so do pred dnevi v Fidesu vztrajali, da gredo do konca. In kaj zdaj, ko so naleteli na aroganco vlade in posebej njenega premierja Goloba, kot je v Tarči dejal skrušeni nekdanji predsednik Fidesa Kuštrin, še vedno prepričan v moralno zmago?

Naj Fides torej konča stavko, postane moralni zmagovalec, za vse, do česar so prikrajšani bolniki, pa bo (spet) odgovorna vlada.