Če gre za prometno ali železniško infrastrukturo, se številke hitro dvignejo prek milijarde, podobno velja za energetiko, kjer so nam s Tešem 6 postavili spomenik neracionalnega trošenja javnega denarja – in s tem povezane korupcije, ki je inkorporirana v delovanje »balkanske Švice«.
Slovenci imajo problem pri percepciji zneskov, ki presegajo njihovo domišljijo oziroma si jih enostavno ne morejo predstavljati. Poenostavljeno rečeno, javnost bo norela zaradi vladnega nakupa službenega BMW serije 7, če bo stal 100.000 evrov. Trese se gora, ko ministrica za digitalno preobrazbo in iskanje rudnih bogastev kupi 13.000 namiznih računalnikov, ki jih v bistvu nihče ne potrebuje. Kajti šest milijonov evrov, kolikor naj bi ta kaprica stala, je v očeh povprečnega Slovenca ogromno denarja.
Zato je tudi afera Litijska 51 zbudila takšen odmev – ker gre za številko, ki simbolizira milijonarje. In nekaj (tisoč) milijonarjev dejansko živi med nami. Milijarderjev pač ne. Zato drži paradoks, da bo v medijih precej več cirkusa zaradi luksuznega avtomobila, stanovanja v Schellenburgu ali 7,7-milijonske pogodbe kot pa zaradi 1200-milijonske investicije v Teš 6 ali drugi tir Divača–Koper.
Slovenci imajo problem pri percepciji zneskov, ki presegajo njihovo domišljijo oziroma si jih enostavno ne morejo predstavljati. Poenostavljeno rečeno, javnost bo norela zaradi vladnega nakupa službenega BMW serije 7, če bo stal 100.000 evrov.
Nauk je jasen: če ste pri koritu in načrtujete krajo javnega denarja, pustite nekaj milijonov evrov vredne projekte, namesto tega se lotite megalomanskega, najmanj milijardo evrov vrednega projekta. In seveda vztrajajte, da gre za nacionalni projekt, ki ne potrebuje sofinanciranja Evropske komisije, ECB ali kakšne druge mednarodne ustanove. Kajti tujci so tveganje, tujci pomenijo nadzor. In če je nadzor, ni korupcije.
Če torej na razmetavanje z davkoplačevalskim denarjem gledamo skozi prizmo racionalnega, potem je bil greh zdaj že bivše ministrice za pravosodje Dominike Švarc Pipan pravzaprav relativno majhen. Resda je kupila razpadajočo stavbo brez parkirnih mest, v katero bo potrebno vložiti še nekaj milijonov evrov, da bo sploh vseljiva, pri čemer niti ni jasno, kako bodo investitorji rešili zaplet pri pridobivanju gradbenega dovoljenja za obnovo, ki se ga brez zadostnega števila parkirnih mest izjemno težko dobi. A bistvo je drugje: upravno ter delovno in socialno sodišče bosta čez leto, dve, ko bo Litijska 51 z nekaj dodatnimi milijoni spodobno obnovljena, dobila nove prostore.
Ste vedeli, da pa obstaja še en, sicer realiziran projekt nove sodne palače? Nekje v virtualnem svetu živi polnih 17 let (sic!), davkoplačevalce pa nas je doslej stal že 7,6 milijona evrov. Še enkrat: 7,6 milijona evrov je država doslej plačala za natečajne razpise, projektno dokumentacijo in drugo papirologijo za stavbo, ki morda sploh nikoli ne bo zgrajena.
Absurdno, ampak maketa Jureta Lebna se zdi kot osnovnošolska seminarska naloga v primerjavi s tem. Skoraj toliko, kolikor je Švarc Pipanova plačala za Litijsko 51, je stala nova sodna palača v virtualni obliki. Da bi obstajala tudi maketa, mi ni znano, sem pa prepričan, da bi jo pravi ljudje s pravim razpisom za pol milijona evrov hitro naredili.
V teatru absurda je normalno, da se čez okno, ki niti še ni zgrajeno, mečejo milijoni. Ničesar še ni, niti temeljnega kamna tega izjemnega projekta, zaradi katerega bo slovensko sodstvo čez noč zadihalo s polnimi pljuči, se rešilo notoričnih sodnih zaostankov in postalo resnično samostojno in neodvisno. In to le za 200 milijonov evrov, kolikor znaša ocenjena vrednost nove sodne palače. 200 milijonov?!
Hrvati bi za ta denar zgradili most na Hvar ali Korčulo, na Islandiji pa raketno izstrelišče za sondo, ki bi pristala na Marsu. Pri nas o takšnem vesolju lahko samo sanjamo, kajti naša realnost je črna luknja, imenovana sistemska korupcija. Koliko, mislite, bo od teh 200 milijonov požrla korupcija, glede na to da smo zdaj tudi po mednarodnih podatkih najbolj skorumpirana država v Evropi? Deset, 20 odstotkov?!
Nauk je jasen: če ste pri koritu in načrtujete krajo javnega denarja, pustite nekaj milijonov evrov vredne projekte, namesto tega se lotite megalomanskega, najmanj milijardo evrov vrednega projekta.
Teater absurda ne bi bil pravi, če se vsaj kakšna predstava ne bi dejansko odigrala v gledališču. Denimo v ljubljanski Drami, ki že dlje časa grozi, da se bo po več kot stoletju podrla, ob vsakem večjem nalivu pa se njena stopnišča spremenijo v kaskadne slapove. Projekt prenove SNG Drama uradno že poteka, arheologi že pol leta praskajo po jamah okoli zgradbe, h kateri nameravajo prizidati podoben hladilnik, kot so ga pred leti k ljubljanski Operi. Slovenska obsedenost z obnovami je neverjetna, če bi tako počeli Avstralci, svet nikoli ne bi občudoval sydneyjske Opere. Pri nas pa se ne sme podreti ničesar, bognedaj, da se premakne kak kamen. Še tisti stari kostanj pred Dramo so hoteli izruvati in preseliti na varno. Za borih 100.000 evrov.
Podatka o tem, koliko bo dejansko stala prenova ljubljanske Drame, nismo mogli pridobiti. V preteklosti so se številke vrtele med 40 in 60 milijoni evrov, kar pomeni, da bi lahko na koncu prišli celo do neverjetnega zneska sto milijonov evrov. Če je nova sodna palača ocenjena na 200 milijonov, potem se zdi v svetu teatra absurda polovica manj za obnovo Slovenskega narodnega gledališča, ki bo kmalu praznovalo 115 let, še relativno malo. Pri kulturi pa res ne bomo varčevali, lepo vas prosim!
