V začetku počitnic avgustu 2022 mi je bila – potem ko sem objavil odmeven prispevek o dogajanju v Cerkvi v luči novega vodstva Slovenske škofovske konference in očitkov o finančni nesolidarnosti med škofijami – (pre)poslana elektronska pošta Glorie Branciani in Mirjam Kovač. Naslovljena je bila na naslove vrste cerkvenih oziroma jezuitskih voditeljev v Vatikanu in Sloveniji.
Prav ti nekdanji redovnici Skupnosti Loyola v Sloveniji sta v Rimu prejšnji teden s svojim obličjem stopili pred javnostjo. Toliko sem takrat že lahko razbral iz italijanščine, da karizmatičnega jezuitskega patra in umetnika bremenita zlorab – spolnih in duševnih oziroma duhovnih. Vrstile so se volitve za volitvami, sredi novembra mi je tragično preminil brat, pa sem pisma toliko lažje odložil, kar me ne odveže odgovornosti za prezrto novinarsko zgodbo.
Šele po dovolj močnem pritisku javnosti in vztrajanju žrtev je papež Frančišek preklical zastaralni rok za preiskavo in sojenje. To je bil slab zgled papeža; pohujšljivo dolgo se ni odrekel nedotakljivemu duhovniku z najboljšimi zvezami.
Naslednji si je črno piko zaslužil ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar. Mirjam Kovač ga je kot namestnica predstojnice redovne skupnosti obvestila o njegovem početju, prav tako provinciala slovenskih jezuitov Lojzeta Bratino. Vse je bilo pometeno pod preprogo, Šuštar je Rupnika leta 1991 poslal v Rim, ta pa je tam ustanovil mozaično delavnico in duhovno središče Center Aletti.
Dobitnik črne pike je tudi koprski škof Jurij Bizjak. Po odstopu zaradi dopolnjenih let čaka na zamenjavo, zato si je lažje dal duška in konec avgusta lani v škofijo med svoje duhovnike sprejel nekdanjega patra. Pa četudi se Rupnik vernikom in žrtvam ni nikdar opravičil; zavračal je preiskavo, ki so jo vodili njegovi jezuitski predstojniki, zaradi česar so ga izključili iz reda. Predsednik Slovenske škofovske konference in novomeški škof Andrej Saje zaradi soliranja škofa Bizjaka niti ni skrival skrajno slabe volje.
Največja črna pika gre najvišjemu v hierarhiji in najodgovornejšemu – papežu Frančišku. Šele po dovolj močnem pritisku javnosti in vztrajanju žrtev je preklical zastaralni rok za preiskavo in sojenje, na katerega se je skliceval Dikasterij za nauk vere. To je bil slab zgled papeža; pohujšljivo dolgo se ni odrekel nedotakljivemu duhovniku z najboljšimi zvezami.
Papež, ki se ne le v tem primeru predolgo ni bil pripravljen soočiti z resničnostjo zlorab, je pred kakim mesecem dejal, da pornografija škoduje spolnemu užitku, ki je Božji dar. Je to kdaj prej povedal takrat še patru Marku Ivanu Rupniku?