Mašne obleke, nasmejane evropske ministrice in ministri, bruseljski komisarji in drugi visoki gosti. Vsi so se 14. junija 2025 zbrali ob idilični reki Mozeli v Luksemburgu, na tromeji te male in uspešne države z mnogo večjima sosedama, s Francijo in Nemčijo. Kajti tukaj, na tej tromeji, blizu mesteca Schengen, so na krovu rečne ladje Marie-Astrid 2 pred štirimi desetletji, točneje, 14. junija 1985, ministri Nizozemske, Belgije, Luksemburga, Francije in Nemčije podpisali sporazum o prostem prehajanju meje brez osebnih kontrol.

»V zgodovinskih knjigah bo zagotovo napisano poglavje o nas. Upam, da je to prelomnica, ko gre za položaj v Srbiji.« S temi besedami je prikolesaril iz Srbije na cilj v Strasbourgu eden od osemdesetih kolesarjev, ki so se od 3. do 16. aprila vozili z namenom, da v Strasbourgu, kjer je sedež Sveta Evrope, Evropskega sodišča za človekove pravice in Evropskega parlamenta, opozorijo evropske ustanove o njihovem boju proti korupciji in osipanju demokratičnih standardov in svoboščin v njihovi državi. Srbski študentje so bili v Franciji polni upanja in optimizma, iz Beograda pa je zavela sovražna retorika.

Ljubljanski župan Zoran Janković ne vidi manipulacije, ki je za vso stvarjo in še vedno meni, da je ponudba Aleksandra Vučića prišla kot veliko priznanje njegovemu delu

Medtem ko so oči mednarodne skupnosti uprte v Gazo, Ukrajino ter dogovore med Trumpom in Putinom, pa v Bosni in Hercegovini (BIH) potekajo priprave na razpad te države. Državna entiteta Republika Srbska na čelu s predsednikom Miloradom Dodikom že leto dni pripravlja odcepitev od BIH, kar je v nasprotju s pred 30 leti sklenjenim Daytonskim sporazumom in ustavo BIH. Druga entiteta Federacija Bosne in Hercegovine temu ves čas nasprotuje. Enako tudi visoki predstavnik mednarodne skupnosti v BIH Nemec Christian Schmidt.

Direktni prenos tistega, kar so milijoni ljudi po vsem svetu 28. februarja gledali iz Ovalne pisarne, bo ostalo zapisano v zgodovini mednarodnih odnosov.

Tudi v demonstracijah, ko so 5. oktobra 2000 v Srbiji zrušili režim Slobodana Miloševića, ni sodelovalo toliko ljudi, kot zadnje tri mesece protestira v okviru študentskih demonstracij. Študentom in dijakom so se po vsej Srbiji pridružili njihovi profesorji, starši, babice in dedki, pa odvetniki, celo nekateri sodniki in številni drugi državljani.

»Ne vem, če mi bo uspelo, da vas pripeljem v središče mesta, saj imamo že več kot mesec dni študentske demonstracije, ki se selijo z enega na drugi del mesta,« mi je 24. decembra lani dejal taksist, ki me je peljal z beograjskega letališča proti središču mesta.

Rdeča nit Pahorjevega govora italijanskim senatorjem je bila namreč, da bi morala EU sprejeti te države medse čimprej in v paketu. Vsakemu, ki se vsaj malo spozna na EU in na Balkan je jasno, da so razlike v približevanju EU med temi državami tako velike, da kaj takega preprosto ni mogoče.

December nam skoraj vsak dan prinaša vznemirljive novice z Vzhoda Evrope. S strahom spremljamo morijo v Ukrajini. Potem pa v Romuniji, članici EU, zmaga v prvem krogu predsedniških volitev skrajni desničar, proruski Mister Nobody, ki ga je kitajski tiktok čez noč povzdignil v predsedniškega kandidata. V Moldaviji je evropsko usmerjeni predsednici sicer uspelo premagati proruskega nasprotnika, a bo država ostala brez ruskega plina. Razglasili so izredne razmere.

Odkar so se Črnogorci leta 2010 odločili za članstvo v Evropski uniji, so v pogajalskem procesu nizali uspeh za uspehom. Kdo bi si mislil, da bo danes prav Črna gora od vseh držav Zahodnega Balkana najbliže članstvu v Evropski uniji.

Janja Klasinc, nekdanja diplomatka in novinarka, o tožarjenju Bobnarjeve proti Golobu.

Severna Makedonija je edina država v Evropi, ki je spremenila celo svoje ime, da bi zadostila zahtevam svojih sosedov in evroatlantskih povezav ter si s tem odprla pot vanje. Tako je leta 2020 postala članica Nata, za članstvo v Evropski uniji pa ji neprestano – enkrat eden, drugič drugi – loputajo z vrati pred nosom, pa čeprav je država storila skoraj vse, kar se storiti da, da bi stekli pridružitveni procesi z EU.

Čimbolj se odmika čas od razpada nekdanje Jugoslavije, tem bolj se pojavljajo tudi interesi in zahteve po razjasnitvi delovanja tedanje obveščevalne službe (Udbe) in to tako s strani zgodovinarjev, novinarjev, zainteresiranih raziskovalcev in tudi Evropske unije.

Kljub veliki vročini (blizu 40 °C) je v Beogradu okoli 80 tisoč ljudi protestiralo zaradi oživljenih načrtov, da se rudarskemu velikanu, korporaciji Rio Tinto dovoli izkopavanje enega največjih nahajališč litija v Evropi.

Rezultati evropskih volitev, krepitev evropske skrajne desnice, izredne parlamentarne volitve v Franciji ter seveda vojni v Ukrajini in Gazi so idealen paravan, da v ozadju skušaš po tihem uresničiti svoje cilje. To si je očitno zastavil vodja bosanskih Srbov Milorad Dodik ob podpori in aktivni pomoči svojih mentorjev Aleksandra Vučića iz Beograda in Vladimirja Putina iz Moskve. Zazdaj mu to uspeva, saj EU še nima novega vodstva in zato ne reagira.

Sebe in Srbijo je Aleksandar Vučić prikazal kot žrtev zahodnih sovražnikov in na koncu dobil še eno volilno zmago.

Odločitev EU je izrednega pomena ne le za samo Bosno in Hercegovino, temveč za stabilnost celotnega Zahodnega Balkana.

Evropski poslanci zahtevajo preiskavo srbskih parlamentarnih volitev – če bodo sumi prevar potrjeni, grozijo z zaprtjem pipice Srbiji

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je novembra lani v pogovoru s predstavniki afriških medijev dejal, da namerava Rusija po vojni na Bližnjem vzhodu zanetiti še konflikt na Balkanu. »Verjemite mi, imam dobre informacije,« je še dodal. Ta izjava na Zahodu ni naletela na gluha ušesa, kmalu zatem je Balkan obiskal prvi človek Nata Jens Stoltenberg.

Srbija se bo 17. decembra spet odpravila na izredne volitve. Zakaj spet? Zato, ker je ta država že leta in leta v konstantni volilni kampanji, datume volitev pa (po potrebi) vsakih nekaj let določa srbski predsednik Aleksandar Vučić, ki v državi tako odloča o vsem.