Mreža, ustanovljena leta 2011 v Sarajevu kot del medijske mreže Al Jazeera iz katarske Dohe, je poleg globalnega poročanja pokrivala tudi dogodke v Bosni in Hercegovini in na območju Balkana, s pisarnami v Beogradu, Zagrebu, Podgorici, Skopju, Ljubljani in Prištini. Službo je izgubilo več kot 200 ljudi. Zaprtje Al Jazeere Balkans (AJB) je predvsem resen udarec za pluralizem in medijsko svobodo v regiji, opozarjajo strokovnjaki in novinarska združenja po vsem Balkanu, pa tudi drugod po Evropi.

Je v ozadju Trump?

Žal je ta dogodek le del umiranja profesionalnega novinarstva in novinarske svobode na Balkanu. Pravzaprav nihče ne pozna pravega razloga, zakaj so se lastniki iz Katarja odločili za ta korak. AJB je bil namreč izredno gledan in cenjen medij in ni ustvarjal finančne izgube. Morda bi lahko ozadje iskali v izjemni povezanosti oblasti iz Dohe z ameriškim predsednikom Trumpom. Spomnimo, da je maja letos ameriški predsednik obiskal Doho in podpisal s katarskim vodstvom strateški sporazum o sodelovanju med državama na obrambnem področju. Ob tem je v ZDA dvignilo precej prahu napovedano darilo Trumpu, in sicer letalo boeing 747-8, ki naj bi nato postalo predsedniško letalo Air Force One. Ker je takšno prejemanje daril po ameriških zakonih kaznivo dejanje, so iz Katarja namero o darilu spremenili, češ da gre za »predajo letala Trumpu v začasno uporabo«.

Al Jazeera Balkans

Al Jazeera Balkans verjetno ni bila ravno pri srcu novi ameriški oblasti, saj so precej kritično obravnavali poteze ameriškega predsednika. Ta pa otežuje življenje vsem medijem, ki mu niso povšeči. Ameriški predsednik je nedavno podpisal odredbo o zaprtju Glasu Amerike (VOA). Mediji so poročali, da so bili vsi zaposleni na Glasu Amerike in na Radiu Svobodna Evropa (Radio Free Europe) 15. marca poslani »na administrativni dopust«, kasneje pa naj bi EU sprva prevzela financiranje Radia Svobodna Evropa s 5,5 milijona evrov. Prav ta radio in njegova spletna stran sta izjemnega pomena za realno obveščenost ljudi na Zahodnem Balkanu. Grožnja s prenehanjem financiranja je povzročila val protestov občinstva iz 23 držav, kjer Radio Svobodna Evropa oddaja program. Vsak teden dosežejo približno 50 milijonov ljudi v krajih, kjer medijske svobode ni, je močno preizkušena ali pa preplavljena z dezinformacijami.

Vse skupaj se je začelo, ko je predsednik Donald Trump kmalu po nastopu funkcije januarja odredil zamrznitev večine ameriške tuje pomoči. To je veljalo tudi za organizacijo USAID, ki je je po podatkih iz leta 2023 podpirala več kot 6.200 novinarjev v tujini in 707 medijskih organizacij v več kot 30 državah. Agencija USAID je zagotavljala finančno in kadrovsko podporo neodvisnim medijem po vsem svetu. Med njimi so Radio Free Europe (RFE), Glas Amerike (VOA), Radio Free Asia, Kubanski urad za radiodifuzijo (Radio Marti), Bližnjevzhodno radiodifuzno omrežje (MBN) in Sklad za odprto tehnologijo. Trump je znatno omejil sredstva tudi Ameriški agenciji za globalne medije (USAGM). USAGM je bila neodvisna vladna agencija ZDA, ki je omogočala oddajanje neodvisnih novic in informacij v skoraj 50 jezikih za približno 361 milijonov ljudi.

V BIH tudi druge težave

Ukinitev delovanja Al Jazeere Balkans ni edini medijski problem v Bosni in Hercegovini. Svoboda izražanja in medijske razmere v BiH sta bili zato temi nedavnega srečanja med posebnim predstavnikom OVSE za medije Janom Braathujem in namestnico ministra za človekove pravice in begunce Bosne in Hercegovine Duško Jurišić. Veleposlanik Braathu je ocenil razmere v celotni regiji Zahodnega Balkana kot zaskrbljujoče, ko gre za spoštovanje svobode izražanja in medijev.

Profimedia

Namestnica ministra Duška Jurišić je poudarila pomen izvajanja veljavnih zakonskih predpisov za finančno samozadostnost javnega RTV servisa, za Radiotelevizijo Bosne in Hercegovine. Spomnila je, da Radiotelevizija Republike Srbske od leta 2017 ne vplačuje sredstev, zbranih iz RTV prispevka, na skupni račun.
Poudarila je tudi potrebo po dekriminalizaciji obrekovanja v Republiki Srbski, še posebej glede na to, da je bilo od uveljavitve sprememb zakona leta 2023 vloženih več kot 150 kazenskih ovadb proti državljanom, novinarjem in politikom, kar znatno ogroža svobodo izražanja v Bosni in Hercegovini. Problem groženj novinarjem in napadov nanje je vse bolj izrazit, zaradi česar se odločitve tožilstva sprejemajo počasi, sodni postopki so neučinkoviti, javnosti pa se pošilja sporočilo o nekaznovanosti in sprejemljivosti napadov na novinarje.

V Srbiji ni lahko biti resnici zavezan novinar

V Reporterju smo že večkrat pisali o odličnem položaju srbskih režimskih medijev in močni blokadi vseh drugih medijev, ki niso pod nadzorom predsednika Vučića. Osrednja težava je v tem, da svojega poslanstva objektivnega informiranja že dolga leta ne izpolnjuje javni servis Radiotelevizija Srbije. Težava je zlasti v informativnem programu te javne ustanove. Drugi deli objavljajo kakovostne programe, informativni program pa strogo sledi vladajoči politiki. To je že leta veliko razočaranje, saj je generalni direktor RTS Dragan Bujošević nekdanji odličen novinar, ki je bil odločen medijski borec proti Miloševiću in blizu politiki pokojnega premiera Zorana Đinđića ter nekdanjega predsednika Borisa Tadića. Nenadoma pa je obrnil ploščo in postal podpornik radikalne politike sedanjega predsednika. Res pa je, da se je zato – enako radikalno – izboljšalo njegovo finančno in nepremičninsko stanje v Srbiji in Italiji.

Kakorkoli, ko je več sto tisoč ljudi že pol leta demonstriralo po vsej Srbiji, ko so študenti protestirali celo pred samo TV Srbije, v TV Dnevniku te hiše niste videli niti novice o tem dogajanju. Skratka radio in televizija, ki ju spremlja večina Srbov, sploh nista poročala ne o protestih, ne o stališčih opozicije, ne o velikih korupcijskih aferah oblasti … Pod velikim pritiskom javnosti se v zadnjih mesecih vendarle sem ter tja pojavi kakšna kratka novička o študentskih protestih, a z negativnim predznakom.

Facebook

Enako poroča tudi cela množica časnikov, spletnih strani in elektronskih medijev v lasti podpornikov predsednika Vučića. Profesionalnosti se držijo le še tedniki Vreme, Radar in delno Nedeljnik, dnevnika Danas in Nova ter televiziji N1 in Nova.rs s svojima spletnima stranema. Zato pa imajo ti mediji velike težave pri spremljanju dela oblasti. Pogosto se zgodi, da predsednik Vučić na tiskovnih konferencah noče odgovarjati na njihova vprašanja, še pogosteje jih žali. In njegovemu »zgledu« sledijo tudi drugi državni funkcionarji. Ti se tudi ne odzivajo na vabila novinarjev teh medijev za intervjuje ali druge oblike prisotnosti v neodvisnih medijih.

V zadnjem času pa je srbska policija poostrila tudi fizične napade na novinarje, snemalce in fotografe. Zlasti televizije N1, ki je največji trn v peti predsednika države. Za zdaj gre bolj za ruvanja in poskuse razbijanja in odvzemanja kamer, a novinarji se zavedajo, da je v Srbiji možno tudi najhujše maščevanje. Novinarja in lastnika časopisov Dnevni Telegraf in Evropljanin Slavka Ćuruvijo so pripadniki tedanje državne varnosti ubili 11. aprila 1999 na hodniku domače stavbe v središču Beograda. V ozadju umora naj bi bila Miloševićeva žena Mira Marković. Organizatorji atentata so bili po padcu Miloševića obsojeni na dolgoletni zapor, lani pa jih je, na splošno zgražanje, izpustilo na prostost prizivno sodišče.

V zelo sumljivih okoliščinah so 4. aprila 1994 v njenem domu našli mrtvo tudi novinarko Duge Radislavo Dado Vujasinović, vendar okoliščine te tragedije do danes niso bile pojasnjene. Oblast je skušala smrt prikazati kot samomor, a se je pozneje izkazalo, da ni tako. Do danes smrt ni dobila epiloga, ker naj bi dokazi »izginili« med bombardiranjem Nata leta 1999. Novinar Milan Pantić iz Jagodine je bil 11. junija 2001 umorjen na hodniku pred svojim stanovanjem na ulici Branka Radičevića. Tudi po dveh desetletjih za Pantićev umor še nihče ni odgovarjal.

Neodvisne medije je prizadela tudi nedavna odstavitev Dragana Šolaka, ustanovitelja medijske hiše United Group, s čela te skupine. To so storili novi lastniki, naložbeni sklad BC Partners iz Velike Britanije. United Group je namreč lastnik več neodvisnih medijev v Srbiji in na Balkanu, tudi N1. Šolakova skupina je poslovala zelo uspešno in vsi se sprašujejo, zakaj je prišlo do tega. Pred kratkim je 14 vodstvenih delavcev United Groupa zaradi te odstavitve napisalo protestno pismo vodstvu BC Partners in zahtevalo vrnitev Šolaka. Tudi organizacija Novinarji brez meja (Reporteurs sans Frontieres) je pozvala United Media, United Group in BC Partners, naj pošljejo močan signal o svoji zavezanosti uredniški neodvisnosti medijev znotraj svojih podjetij.

Profimedia

Prav Novinarji brez meja so najbolj verodostojni spremljevalci medijskih svoboščin po svetu in seveda tudi na Balkanu. Med državami Zahodnega Balkana je najbolje uvrščena Severna Makedonija (42), sledijo Albanija (80), Bosna in Hercegovina (86), Srbija (96) ter Kosovo (99). V letošnjem poročilu so najslabše ocenili položaj medijev v Srbiji in na Kosovu, v Črni gori pa so zabeležili blag napredek.

Kosovo je edina država, ki nima dnevnega časopisa

Kosovo je lani padlo na lestvici svobode medijev za 24 mest na 99. mesto od 180 držav. To je najslabša uvrstitev doslej, s čimer je najnižje uvrščena država v regiji. Novinarji brez meja izpostavljajo več sistemskih groženj: »Svobodo medijev ogrožajo politična regulacija, tožbe zaradi utajevanja medijske pozornosti, nezadosten dostop do javnih informacij in resna tveganja za varnost novinarjev.«

Posebej za Reporter pa je položaj pojasnil Fahri Musliu, upokojeni novinar in eden najvidnejših analitikov v jugovzhodni Evropi. Iz Beograda je bil dopisnik za časnika Rilindja in Koha Ditore ter za BBC in Glas Amerike. »Govoriti o svobodi medijev na Kosovu ni tako preprosto, saj tako kot povsod na Zahodnem Balkanu tudi na Kosovu obstaja svoboda medijev, a žal se večinoma razume kot anarhija, saj se ne spoštujejo osnovni standardi profesionalnosti in etični kodeks.

Takoj po vojni leta 1999 so poleg časopisa Rilindja, ki ga je leta 1990 ukinil srbski režim na Kosovu in je nato obnovil svoje izhajanje, in časopisa Koha Ditore začeli izhajati tudi novi časopisi v albanščini z nizkimi nakladami. Ustanovljenih je bilo več televizijskih postaj z nacionalnimi frekvencami, veliko lokalnih televizij in predvsem veliko število portalov, katerih ustanovitelji so bili ljudje, povezani s politiko, tajkuni ali mafijskimi skupinami.

Sprva so vsi spoštovali profesionalne standarde in etični kodeks ter bili v službi objektivnega obveščanja javnosti. Toda s pojavom družbenih omrežij in nizko naklado so časopisi izgubili bralce in maja 2020, na začetku pandemije kovida-19, so prenehali izhajati. Tako je Kosovo edina država na svetu, ki nima dnevnih ali revijalnih redakcij v albanščini niti v jezikih drugih etničnih skupnosti. Izjema je časopis Jedinstvo, ki z nizko naklado izhaja v srbščini in ki ga financira srbska vlada. Javnost torej obveščajo elektronski mediji in portali, katerih število in ustanovitelji niso znani.

Profimedia

Televizijske postaje, pa tudi večina portalov in celo javni servis Televizija Kosovo (RTK), ki je pod nadzorom vlade, ne spoštujejo ne standardov ne novinarske etike. Večinoma so razvrščeni v tiste, ki podpirajo vlado, in tiste, ki podpirajo opozicijo ali določene skupine in so pod njihovim vplivom. To v družbi povzroča polarizacijo in celo sovraštvo. Zdi se, da zanje resnica ne obstaja, ampak uporabljajo besedišče ulice, laži in obrekovanje. In za to niso odgovorni, ker je Združenje novinarjev pred nekaj leti vztrajalo pri črtanju obrekovanja kot kaznivega dejanja iz kazenskega zakonika Kosova. To je tem medijem in neprofesionalnim novinarjem omogočilo, da še naprej množično prenašajo nepreverjene informacije ali besedila, ki žalijo človekovo dostojanstvo. Najhujše je, da za to niso kaznovani.«

Črna gora napreduje počasi

Črna gora je bila lani na 40. mestu, letos pa se je povzpela na 37. mesto. »Kljub majhnemu številu prebivalcev (620.000) ima Črna gora na desetine registriranih medijskih hiš, vključno z več dnevnimi časopisi, nacionalnimi zasebnimi in javnimi televizijskimi kanali ter eno tiskovno agencijo. Tri od petih televizijskih mrež z nacionalno pokritostjo so delno ali v celoti v tuji lasti, večinoma podjetij iz sosednje Srbije,« piše v dokumentu.

»Svoboda izražanja je sicer pravno zagotovljena in obrekovanje kriminalizirano, vendar še vedno obstajajo vrzeli v pravnem okviru, ko gre za prost dostop do informacij javnega pomena in zaščito zaupnosti virov. Zato neodvisnost medijev ni dovolj zaščitena pred političnimi in ekonomskimi pritiski,« je kategorična organizacija Novinarji brez meja. Pravijo, da črnogorsko družbo zaznamujejo globoke etnične, verske in politične delitve z avtoritarno politično kulturo, podedovano iz preteklosti.

»V takšnem okolju so mediji pogosto obtoženi dela za tuje interese in izdaje naroda ali cerkve,« piše v poročilu organizacije. Skoraj vsi napadi na novinarje iz zadnjih let so bili rešeni, vendar mnogi starejši primeri ostajajo nerešeni. »Takšen primer je umor urednika časopisa Dan, Duška Jovanovića, leta 2004, pa tudi poskus umora preiskovalne novinarke Olivere Lakić leta 2018. Novinarji so redno tarča kampanj blatenja, ki jih sprožijo politiki tako iz vlade kot iz opozicije,« piše v dokumentu.

Profimedia

Medtem ko si Črna gora prizadeva postati članica EU, je uskladila nacionalno zakonodajo z evropskimi standardi. Vendar so se ponovno pojavili dvomi o poskusih vlade, da bi vplivala na neodvisnost javne radiotelevizije RTCG. »Parlamentarna večina je sprejela nov zakon, ki generalnemu direktorju dovoljuje, da ostane na položaju kljub številnim sodnim odločbam, ki so njegovo izvolitev razglasile za nezakonito,« so sporočili Novinarji brez meja. Zaskrbljeni so, da bodo tuji lastniki nekaterih medijskih hiš vplivali na uredniško politiko v korist interesov drugih držav, kot sta Srbija in Rusija, in njihovih političnih akterjev.

Nezanesljivi mediji v Severni Makedoniji

Čeprav novinarji ne delajo v sovražnem okolju, razširjene dezinformacije in pomanjkanje profesionalnosti prispevajo k upadu zaupanja družbe v medije, kar neodvisne medije izpostavlja grožnjam in napadom.

Prevladujoči vir informacij je televizija, a imajo pomembno vlogo tudi spletni mediji. Treba pa je razlikovati med profesionalnimi spletnimi redakcijami, ki zaposlujejo novinarje in objavljajo izvirne vsebine, in posameznimi portali, ki kopirajo in lepijo vsebine drugih medijev. Novinarji brez meja ugotavljajo, da obstaja velika vrzel med uporabo in zaupanjem: najbolj gledane televizijske postaje – Alsat, Sitel, MTV1, Kanal 5 – imajo namreč nizek indeks zanesljivosti.

Dve največji stranki (na oblasti in v opoziciji) sta ustvarili vzporedne medijske sisteme, nad katerimi izvajata svoj politični in gospodarski vpliv. Novinarji brez meja ugotavljajo, da javni radioteleviziji manjka uredniška in finančna neodvisnost. Čeprav so nekatere vrste medijske koncentracije z zakonom prepovedane, so uredniki nekaterih večjih televizijskih kanalov izpostavljeni ekonomskim pritiskom svojih lastnikov. Državno financiranje je omejeno in nepregledno, neodvisni mediji pa so močno odvisni od donatorjev. Tuje subvencije, ki temeljijo na projektih, prispevajo h golemu preživetju, ne pa k nadaljnjemu razvoju.

Kritično novinarstvo je vse bolj tarča napadov. Zaradi močne politične polarizacije so mediji lahko pod pritiskom oblasti, politikov in poslovnežev tako na nacionalni kot na lokalni ravni. Novinarstvo je zato zelo negotov poklic. Več incidentov je tudi zmanjšalo občutek varnosti novinarjev, vključno s požigi njihove lastnine in primeri policijskega nadlegovanja. Po eni strani je bil imenovan posebni tožilec za obravnavo primerov napadov na novinarje, po drugi strani pa se novinarji, ki poročajo o tožilcih, soočajo z velikim pritiskom.