V Festivalni dvorani Bled, Grand hotelu Toplice in nekdanjem Golf hotelu, sedaj Hotelu Rikli Balance, se na razpravah in okroglih mizah zbere stotine domačih in tujih diplomatov in drugih strokovnjakov z različnih področij. Na poti od hotelov do prizorišč lahko srečate predsednike vlad, ministre, predstavnike mednarodnih organizacij in forumov.

Lani je bila glavna gostja predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, letos so bili to predsednik Evropskega sveta António Costa, visoka predstavnica EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Kaja Kallas in evropska komisarka za širitev Marta Kos. Slovenska predsednica je na Bledu gostila predsednike Češke, Črne gore in Estonije. Na povabilo premiera Goloba so iz Albanije, Črne gore in Hrvaške prišli predsedniki vlad, ob njih pa še 13 zunanjih ministrov z različnih kontinentov in cela vrsta drugih ministrov, državnih in generalnih sekretarjev ter predstavnikov mednarodnih organizacij.

Na otvoritveni slovesnosti je nemški novinar in voditelj Ali Aslan goste v dvorani povprašal, ali se je kdo udeležil prav vseh dvajsetih forumov doslej. Dve osebi sta dvignili roko. Bilo bi jih verjetno precej več, če bi bili v dvorani zbrani vsi nekdanji slovenski veleposlaniki in drugi pomembnejši diplomati. Tudi sama se lahko pohvalim, da sem sodelovala na kar petnajstih BSF-jih.

To vse pomembnejše mednarodno srečanje se je od svoje ustanovitve leta 2006 razvilo v vodilno mednarodno konferenco v srednji in jugovzhodni Evropi in je ena od štirih največjih strateških platform v Evropi. Blejski strateški forum se je pred dvajsetimi leti rodil kot zamisel takratnega zunanjega ministra Dimitrija Rupla (letos je za to prejel priznanje), ki si verjetno tedaj ni mogel predstavljati, da bo njegova ideja dosegla današnje razsežnosti.

Diplomat Peter Grk, generalni sekretar BSF, je ob sebi zbral skupino zagnanih diplomatov, ki skušajo vsako leto vtisniti forumu pečat časa, v katerem poteka. Naslov letošnjega je bil Pobegli svet. Na vprašanje, kam in komu je pobegnil ta svet, je Peter Grk pojasnil, da razvoj sveta vse bolj beži proč od Evrope in zahodnega sveta. In to je težava, s katero se mora EU že zdaj, brez dolgega odlašanja, spoprijeti z vso resnostjo.

Tudi zato je bil verjetno scenarij blejskega srečanja, veliko bolj kot prejšnja leta, usmerjen na Evropo in Evropsko unijo. Ta mora fokus mednarodnega dogajanja, odločitev in strategij spet vrniti v Evropo, sicer ji bo dosedanja pomembna vloga v mednarodnih odnosih dokončno spolzela iz rok. Verjetno bo treba EU tudi reorganizirati. Kako težko bo to uresničiti, še zlasti ob sedanji kadrovski zasedbi tako Bruslja kot vrhov v državah članicah, je bilo zaznati tudi iz pogovora z »evropsko zunanjo ministrico« Kajo Kallas. Skupni imenovalec njenih izmikajočih se odgovorov je bil, da dokler se države ne poenotijo v svojih stališčih – zlasti do izraelskega terorja v Gazi – ona »tej humanitarni katastrofi« ne more reči drugače in ne more obsoditi Izraela.

Seveda pa teh zadržkov ni imela pri Rusiji. Vsa krivda naj bi torej bila na članicah EU. Na žalost je tudi izpraševalec novinar Aslan ni povprašal o dvojnih standardih EU. Prepričana sem, da v primeru, če bi pogovore prvega dne BSF vodili malce pogumnejši in strokovnejši moderatorji, gostujočim funkcionarjem ne bi bilo tako udobno, kot jim je bilo prvi dan v blejski Festivalni dvorani. Vse tri razprave – od širitve na Zahodni Balkan, prek dolge poti do miru v Ukrajini in vse do pogovora s Kajo Kallas – niso prinesle kakšnih presežkov.

Sta pa prinesla nekaj presežkov govora predsednice države Nataše Pirc Musar in zunanje ministrice Tanje Fajon. Predsednica je tudi tokrat, podobno kot v svojem govoru v Evropskem parlamentu, poudarek dala položaju na Bližnjem vzhodu in genocid imenovala s pravim imenom. Ni se zatekala zgolj k »humanitarni katastrofi«, kar položaj v Gazi vsekakor je, a je na žalost mnogo več. Gre za načrtno ubijanje ljudi s ciljem uničenja palestinskega ljudstva. Že med govorom, kot tudi ob koncu, je predsednica požela velik aplavz domačih in tujih gostov.

V prvi vrsti pa se je aplavza vidno vzdržal nekdanji predsednik Borut Pahor. Večina gostov in udeležencev je večkrat zaploskala tudi zunanji ministrici Fajonovi. Spomnila je, da Slovenija kot del EU, Nata in Varnostnega sveta OZN ni zgolj opazovalka v mednarodnem prostoru, ampak dejavna članica, ki verjame v to, da lahko mir dosežemo z diplomacijo, pravičnost z upoštevanjem prava, varnost pa s sodelovanjem.

S tem, da je Slovenija kot prva članica EU letos priznala Palestino in sankcionirala z več ukrepi Izrael, s tem, da aktivno podpira obrambo ukrajinskega naroda in da je med redkimi stalnimi in odločnimi podporniki širitve EU na Zahodni Balkan, slovenska zunanja politika dokazuje svojo zavezanost k miru. S svojo samostojno odločitvijo o priznanju Palestine (prvič v svoji zgodovini) prednjači znotraj Unije. Še ta mesec ji bo pri tem sledilo tudi osem drugih članic EU, na čelu s Francijo. Svoja prizadevanja za mir je v OZN pod vodenjem veleposlanika Samuela Žbogarja, sicer nekdanjega zunanjega ministra, izvrstno izpeljala tudi v New Yorku.

Predsednik Evropskega sveta António Costa je na Bledu izrecno pohvalil resolucijo, ki jo je Slovenija predlagala v sprejem Varnostnemu svetu OZN, s katero je ostro obsodila izraelsko uporabo stradanja kot vojnega sredstva, kar je po mednarodnem humanitarnem pravu prepovedano. Prav predsednik ES Costa je poudaril, da je resolucijo potrdilo 14 od 15 članic Varnostnega sveta, a so jo žal blokirale ZDA.

Mala Slovenija je letos pokazala, da je mogoče dvigniti glas za pravičnost. Upajmo, da bo to zmogla tudi EU kot celota in s tem vrnila »pobegli svet« v tirnice stabilnosti in na pravo stran zgodovine.