Takrat si verjetno niso mislili, da jim bo nekdanji dolgoletni zaveznik »striček Sam«, pod vodstvom slovenskega zeta, priredil presenečenje, kot je napad na Venezuelo in ugrabitev tamkajšnjega predsedniškega para.

Slovenski premier Robert Golob je kot nedopustnega označil vsak vojaški poseg zoper suvereno državo, ki ne temelji na načelih mednarodnega prava in ustanovne listine OZN.

Še konkretnejša je bila na omrežju X predsednica države Nataša Pirc Musar: »Ponavljajoče se kršitve temeljnih načel mednarodnega prava, kjer ena država posreduje v drugi samo zato, ker lahko, ni in ne more biti sprejemljivo, tudi če gre za države z avtoritarnim vodstvom, ki ga Slovenija v primeru Venezuele ne priznava.«

Iz EU pa ni bilo skupnega in odločnega odgovora. Pa bi moral priti, čeprav je jasno, da ga je od njenega sedanjega vodstva težko pričakovati.

Da bodo varnostna vprašanja v letu 2026 prednostna naloga Unije, je bilo jasno že lani, ko je Trump Evropejcem jasno povedal, da se bomo morali z varnostnimi vprašanji ukvarjati predvsem sami.

Pred mesecem dni je Trump predstavil svojo strategijo nacionalne varnosti, ki je spisana na 33 straneh in ki drastično spreminja odnos do Evrope in poziva k okrepitvi odpora proti trenutnim politikam EU.

Citiram, kakšne cilje ZDA je v zvezi z Evropo na 27. strani te strategije določil Trump:
• Omogočanje Evropi, da se postavi na lastne noge in deluje kot skupina združenih suverenih držav, vključno s prevzemanjem primarne odgovornosti za lastno obrambo, ne da bi jo prevladovala kakršnakoli nasprotna sila.
• Gojenje odpora proti trenutni poti Evrope znotraj evropskih držav.
• Odpiranje evropskih trgov za ameriško blago in storitve ter zagotavljanje pravične obravnave ameriških delavcev in podjetij.
• Gradnja zdravih držav srednje, vzhodne in južne Evrope s trgovinskimi vezmi, prodajo orožja, političnim sodelovanjem ter kulturnimi in izobraževalnimi izmenjavami.
• Konec dojemanja Nata in preprečevanje njegove realnosti kot nenehno rastočega zavezništva.
• Spodbujanje Evrope k ukrepanju v boju proti merkantilističnim prekomernim zmogljivostim, tehnološkim krajam, kibernetskemu vohunjenju in drugim sovražnim gospodarskim praksam.

Skratka, podrejenost Združenim državam. Evropske vlade strategija obtožuje, da spodkopavajo demokracijo, blokirajo ameriške napore za končanje vojne v Ukrajini in ignorirajo veliko evropsko večino, ki si želi mir. In če EU ne bo pokleknila? Bo po Venezueli naslednja Grenlandija?!?

Če hoče Evropa obstati kot civilizacijska skupnost na temeljih spoštovanja mednarodnega prava in človekovih pravic, bo morala krepko zavihati rokave in se spremeniti tudi na znotraj. Predvsem na vrhu.

Besedilo navaja, da je hitra prekinitev sovražnosti v Ukrajini ključna za stabilizacijo evropskih gospodarstev, preprečevanje eskalacije ter ponovno vzpostavitev strateške stabilnosti z Rusijo. In tako smo pri Rusiji. Če lahko ameriško nacionalno strategijo označimo kot Evropi zelo neprijazno, pa je ruska zagotovo Evropi sovražna.

Seveda odnos nikakor ni enosmeren. Evropska unija že dolgo vidi v Rusiji državo, ki naj bi nas hotela tudi napasti. Politični in vojaški analitiki glede tega nimajo enotne ocene.

Vsi pa se strinjajo, da je EU s ciljem, da sebi in še bolj Natu priključi vzhodnoevropske države, ki so bile vedno pod patronatom Rusije, dregnila v ruskega medveda. Po drugi strani pa je Rusija z napadom na Ukrajino, na kandidatko za članstvo v EU, stopila na pot, ko iz EU ne more pričakovati aplavzov.

Pa jih sem ter tja vendarle dobiva. Od Orbana, od slovaškega Fica in tudi od nekaterih skrajno desnih strank po državah zahodnega dela kontinenta. A zanimivo, to so obenem tudi zavezniki predsednika Trumpa. Človeka, ki je že pred svojim prvim mandatom sklenil prijateljstvo s Putinom.

Iz Moskve te dni prihajajo, po zgledu ZDA, odkrite grožnje. Nekdanji ruski predsednik Dmitrij Medvedjev, ki je zdaj podpredsednik ruskega Sveta za nacionalno varnost, je za rusko tiskovno agencijo Tass izjavil, da si lahko predstavlja tudi ugrabitve evropskih voditeljev.

»Ugrabitev neonacista Merza bi lahko bil odličen preobrat v tej karnevalski sagi,« je dejal Medvedjev. Tudi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski bi moral biti po besedah Medvedjeva na preži in se ne sme preveč sprostiti.

Evropa, stisnjena med ZDA in Rusijo, se bo morala, hočeš nočeš, postaviti na lastne noge. Pa se lahko? Najvišji organi EU so v skupni izjavi zapisali, da si bodo »prizadevali za znatno okrepitev sodelovanja in mobilizacijo naložb, da bi povečali odpornost naše obrambne pripravljenosti do leta 2030«.

Do leta 2030?!? Do takrat bodo zadeve že končane. Evropski voditelji so se na žalost zbudili nekaj let prepozno. In čeprav je težko gledati Trumpovo pozo superiornosti, je treba prikimati trditvi iz njegove strategije, da »celinska Evropa izgublja delež svetovnega BDP – s 25 odstotkov leta 1990 na 14 odstotkov danes«.

Rast BDP v EU je bila lani okoli 1,5 odstotka. Enaka kot v vojskujoči se Rusiji. ZDA napovedujejo, da je njihova rast v lanskem letu dosegla slaba dva odstotka, Kitajska pa kar 4,5 odstotka! Številke povedo vse. Tudi to, koliko si lahko privoščimo.

A poti nazaj ni. Zgraditi bo treba samostojno obrambo. A to ni vse. Glede na moč ameriških, ruskih in kitajskih informacijskih in finančnih sistemov bo treba graditi tudi evropsko neodvisnost od teh sistemov.

Samo spomnimo, kako so sodnicam in borkam za človekove pravice lani ameriški lastniki plačilnih kartic blokirali njihove račune. Če hoče Evropa obstati kot civilizacijska skupnost na temeljih spoštovanja mednarodnega prava in človekovih pravic, bo morala krepko zavihati rokave in se spremeniti tudi na znotraj. Predvsem na vrhu.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.