Državljani, študenti in opozicija zahtevajo čimprejšnje volitve, predsednik pa jih sicer za letos obljublja, a se ne ve, kdaj oziroma ali bo obljubo sploh izpolnil.

Trenutno je Srbija tudi v slabi gospodarski koži. Posledice prepolovljene rasti BDP Srbije v letu 2025 na okoli dva odstotka namesto načrtovanih štirih odstotkov bodo neposredno vplivale na proračun ter na že tako slab standard prebivalstva.

In na koncu in morda najpomembneje – ni več mednarodnih zavezništev. Vučićeve lažne obljube so spregledali tako v EU kot tudi v »bratski Rusiji« in »prijateljskih ZDA«.

Zakaj sploh posvečamo posebno pozornost Srbiji? Zato, ker je na Zahodnem Balkanu največja in najvplivnejša država in zato ker je prav ona že dolga leta generator nestabilnosti na tem območju.

Na območju, ki je zelo blizu nas. Zdaj, ko vse kaže, da v ozadju svetovne politike poteka kupčkanje o ponovni porazdelitvi interesnih sfer med Trumpom in Putinom, pa tudi Kitajci vodijo svojo dolgoročno in dobro načrtovano igro, nas mora to ponovno skrbeti. Ni vseeno, ali bomo imeli nekaj sto kilometrov od naše meje članice EU ali pa ruske satelite.

Sovražni govor do predstavnikov EU

Srbski predsednik Vučić je dolgo igral na politiko sedenja na več stolih. Podpora zunanjepolitičnim stališčem EU je še naprej deležna kritik v Bruslju, saj Beograd zgolj 61-odstotno sprejema iste zunanjepolitične odločitve kot EU. Njegovi predhodniki so Srbijo optimistično popeljali na pot pristopa k EU.

Evropska komisija

Tako je 21. januarja 2014 tedanji premier Ivica Dačić začel pogajanja za članstvo v EU in napovedal, da bo Srbija članica EU že leta 2020. Danes, 12 let kasneje, Srbija od 35 pogajalskih poglavij ni niti odprla kar 14 poglavij, nobenega ni zaprla, močno prehiteli pa sta jo Črna gora in Albanija.

Zakaj? Zato, ker Vučićevo oblast EU v resnici zanima samo toliko, da od nje dobiva denar za projekte, ki jih v javnosti prikazuje kot svoje.

Če se je na političnem parketu še dolgo delal kot Evropski uniji naklonjen politik, zdaj ne zmore več niti tega. V naslednjih dneh (od 22. do 24. januarja) prihaja v Srbijo delegacija Evropskega parlamenta, ki jo vodi hrvaški poslanec Tonino Picula. Srbski predsednik se z njimi ne bo srečal, češ »saj jih nismo povabili«.

Iz Abu Dabija je parlamentarcem EU sporočil, da bo takrat v Davosu na pogovoru s pomembnejšimi ljudmi od njih. In še: »Ne pride mi na misel, da bi izgubljal čas in se srečeval s Piculo. Imam čas za srečanja s tistimi, ki želijo dobro Srbiji, njih pa nočem videti in se z njimi ne želim pogovarjati,« je dejal.

Prav Evropski parlament je lani sprejel najbolj kritično poročilo o napredku Srbije v pogajalskem procesu, ki je vsebovalo tudi opozorilo, da brez napredka ne bo niti denarja.

Neudeležba Srbije na decembrskem vrhu Zahodnega Balkana in Evropske unije v Bruslju predstavlja še eno v vrsti nepremišljenih in politično kontraproduktivnih odločitev sedanje vlade. Na vrhu je bila sprejeta skupna deklaracija, v kateri je bilo potrjeno strateško partnerstvo med EU in Zahodnim Balkanom ter polna zavezanost politiki širitve. Tokrat brez Srbije.

Odločitev Srbije, da bojkotira vrh, kaže na to, da se je predsednik Vučić zavedal kritik, s katerimi bi se moral soočiti v Bruslju, ne zaveda pa se posledic za državo in tudi zanj.

Iluzija o »materi Rusiji«

V vseh šestih letih, kolikor sem živela v Srbiji, nisem mogla prodreti do vzroka, zakaj je tolikšen del Srbov tako impresioniran z Rusijo. Kakršnakoli že je ali pa je bila. Delno to sicer lahko povežemo s pravoslavno vero, toda zdi se, da ta navezanost na »mater Rusijo« postaja stvar tradicije.

Facebook

Ruski vpliv je globoko zakoreninjen v varnostnih strukturah, Srbski pravoslavni cerkvi (SPC), pomembnem delu akademske skupnosti in v vladajočih medijih. Prav prek medijev se sistematično širijo dezinformacije, ki nenehno spodbujajo protizahodno razpoloženje v srbski javnosti.

Zanimivo je predvsem to, da je tudi med mladimi, celo v vrstah študentov, ki se upirajo Vučiću, precej rusofilov. Pa čeprav mladi ne hodijo v Rusijo študirat, ne hodijo tja na počitnice, ne hodijo v Rusijo iskat svoje poklicne priložnosti. Vse to iščejo na Zahodu.

Politični nosilec proruske usmeritve so vsekakor radikalci. Radikali (prvotni predhodniki sedanje Srbske napredne stranke) so zgodovinsko gledano močno povezani z Rusijo, vendar lahko rečemo, da je ta odnos v veliki meri zasnovan na nekakšni mitologiji, brez trdne realistične podlage, zlasti če analiziramo odnos Rusije do Srbije v 19. in začetku 20. stoletja.

Na začetku vojn v Jugoslaviji leta 1991 je tudi Slobodan Milošević pričakoval politično podporo Moskve za svoje avtoritarne poteze in dejanski državni udar, a je ni dobil. Nasprotno, Rusija je nato priznala Hrvaško in jo oskrbela z orožjem.

Podobno zgodbo zdaj doživlja tudi Vučić. Pred 14 leti je takratna srbska vlada Vojislava Koštunice podpisala pogodbo o prodaji Naftne industrije Srbije (NIS) v vrednosti 400 milijonov evrov ruskemu Gaspromu. Pogodbi so bili priloženi tudi dokumenti o gradnji plinovoda Južni tok in skladišča plina Banatski Dvor.

Danes, v času ruske agresije v Ukrajini, se je večinski lastnik NIS-a, Gaspromneft, znašel pod vplivom zahodnih gospodarskih sankcij. Srbija pa posledično brez lastne nafte in bencina, ki ju mora drago plačevati Rusom in drugim ponudnikom na svetovnem trgu.

Poznavalci napovedujejo, da bi v naslednjih mesecih lahko Srbija celo popolnoma ostala brez kurjave in brez bencina. Predsednik Vučić bi to lahko rešil, a se ni želel zameriti Putinu in NIS-a nacionalizirati. Ga je pa želel ponovno odkupiti, a mu Putin ni dal zelene luči.

Helsinški odbor za človekove pravice Srbije oziroma njegova predsednica Sonja Biserko to tudi pojasnjujeta: »Moskva ni zainteresirana za prodajo NIS-a, saj prek tega podjetja financira in vzdržuje mrežo svojih agentov ter s tem neposredno izvaja vpliv na Zahodnem Balkanu.

NIS je za Rusijo geopolitični vzvod, obveščevalna platforma in instrument za destabilizacijo regije in posledično Evrope. Zaradi strahopetnosti Aleksandra Vučića pri nacionalizaciji NIS-a Rusija drži Srbijo za talca.«

Vpletle so se tudi ZDA

ZDA so 9. oktobra lani uvedle NIS-u embargo z namenom, da bi Rusiji, kot je dejal Washington, preprečili uporabo energetskih prihodkov za vojno v Ukrajini.

To je najbolj prizadelo prav Srbijo, ki je največja uporabnica NIS-ove nafte. Pogoj ameriške administracije za umik NIS-a iz embarga je, da se osvobodi ruskega lastništva. Washington je večkrat odložil uvedbo embarga na NIS. Nazadnje tudi zadnji dan minulega leta.

Urad za nadzor tujega premoženja (OFAC) ameriškega ministrstva za finance je izdal dovoljenje Naftni industriji Srbije, s katerim je podaljšal rok za pogajanja o prodaji ruskega deleža v podjetju do 24. marca 2026.

Facebook

Kot je sporočila Radiotelevizija Srbije (RTS), odločitev OFAC-a NIS-u ne dovoljuje delovanja med pogovori o iskanju morebitnega novega večinskega lastnika.

Za zadnjo preložitev gre zasluga tudi srbskemu predsedniku, ki se o odkupu NIS-a resno dogovarja z madžarskim predsednikom Orbanom in z Združenimi arabskimi emirati. Zato je Vučić te dni v Abu Dabiju in predstavniki madžarskega MOL-a v Beogradu.

Tako šejki iz Emiratov kot Orban so tudi v dobrih odnosih z ameriškim predsednikom Trumpom in ta posel bi bil možen. Seveda, če vanj privolijo Rusi.

Dejstvo, da Združene države trenutno nimajo veleposlanikov v treh ključnih balkanskih državah – Srbiji, Bosni in Hercegovini ter na Kosovu –, je močan znak marginalizacije balkanske regije v trenutnih mednarodnih pretresih.

V razmerah globalne nestabilnosti Balkan očitno ni visoko na seznamu prednostnih nalog Washingtona. Bati se je, da je to posledica že omenjenega dogovora o delitvi interesnih sfer med Trumpom in Putinom.

Srbski predsednik se je skušal na različne načine prikupiti najpomembnejšemu slovenskemu zetu na svetu. A vsi njegovi poskusi, da bi se približal Donaldu Trumpu, so propadli, kar je jasno pokazal njegov fiasko na Floridi, ko je poskušal nepovabljen vstopiti na republikansko konvencijo.

Zanimivo je predvsem to, da je tudi med mladimi, celo v vrstah študentov, ki se upirajo Vučiću, precej rusofilov. Pa čeprav mladi ne hodijo v Rusijo študirat, ne hodijo tja na počitnice, ne hodijo v Rusijo iskat svoje poklicne priložnosti. Vse to iščejo na Zahodu.

Kljub temu si je še naprej prizadeval pridobiti naklonjenost ključnih ljudi iz Trumpovega okolja, predvsem Trumpovega zeta Jareda Kushnerja, ki mu je skoraj zastonj ponujal od Nata porušeni generalštab nekdanje JLA.

Ta naj bi tam zgradil razkošne Trumpove poslovne stavbe in hotel. Tudi ta poskus je propadel, saj se je Kushner odločil, da se umakne iz projekta iz »spoštovanja do ljudi Srbije in Beograda, saj bi morali pomembni projekti združevati, ne razdvajati«.

Del javnosti namreč že mesece opozarja na škodljivost in korupcijo tega projekta, kar je na koncu privedlo do obtožnice tožilstva za organizirani kriminal proti ministru za kulturo Nikoli Selakoviću in trem drugim osebam.

Čeprav se ZDA v drugem Trumpovem mandatu ne posvečajo veliko demokraciji in človekovim pravicam, pa je bil za Srbijo pravi šok sprejetje Zakona o demokraciji in blaginji Zahodnega Balkana, ki ga je sprejel Kongres in podpisal predsednik Donald Trump.

To je dokument, ki je po svojem tonu in vsebini bistveno ostrejši do Srbije kot vse prejšnje resolucije in poročila Evropskega parlamenta in Evropske komisije, s čimer Washington prvič izrecno izraža svoje globoko nezadovoljstvo s stanjem demokracije v Srbiji.

Kitajska dela tiho in v ozadju

V padec nadstrešnice železniške postaje v Novem Sadu, ki je sprožil širok ljudski odpor v Srbiji, so bila vpletena tudi kitajska podjetja. Izvedba del pri projektu izgradnje hitre železnice Beograd–Budimpešta, vključno z rekonstrukcijo stavbe železniške postaje, je bila zaupana kitajskemu konzorciju CRIC&CCCC, ki ga sestavljata podjetji China Railway International in China Communications Construction Company.

Posel s kitajskimi podjetji je bil sklenjen na podlagi medvladnega sporazuma med Srbijo in Kitajsko in vsi dogovori so zaupni in nedostopni javnosti, pa tudi tožilstvu. Srbija si je za ta posel denar izposodila od kitajske banke.

Evropska komisija

Posojilo bo odplačevala do leta 2039, trenutni dolg pa znaša 763 milijonov evrov, v skladu s srbskim proračunom za leto 2026. Kitajska banka, ki je Srbiji posodila denar za ta posel, pa dobro služi z obrestmi.

Zato v zadnjem letu ni bilo veliko novic o sodelovanju s Kitajsko. To pa še ne pomeni, da ni prisotna. V srbskem proračunu za leto 2026 je navedeno, da Srbija odplačuje 14 posojil Izvozno-uvozni banki, vključno z gradnjo mostu Beograd Zemun–Borča, beograjske obvoznice in modernizacijo železniške proge med Novim Sadom in madžarsko mejo.

Nekateri projekti so v energetskem sektorju, kot je gradnja toplovoda v Beogradu, pa tudi projekt Kostolac B – modernizacija termoelektrarne Kostolac na vzhodu države. Proračun vključuje tudi posojilo za projekt uvedbe kitajskega sistema Nuctech za pregled kontejnerjev in vozil na mejnih prehodih.

Radio Free Europe/RL je leta 2023 pisal o namestitvi mobilnih skenerjev kitajskega proizvajalca Nuctech na srbsko-bolgarski meji, in to kljub temu, da je bilo to podjetje na »črnem seznamu« Združenih držav Amerike, nekateri poslanci Evropskega parlamenta pa so Evropsko komisijo pozvali, naj podjetje iz varnostnih razlogov izključi iz razpisa.

Po dolgem času se je glede Kitajske takoj po novem letu oglasil predsednik Vučić in se javnosti pohvalil, da ima Srbija posebno mesto v novem kitajskem petletnem načrtu.

Njegove besede je potrdil tudi kitajski veleposlanik v Srbiji Li Ming. »Verjamem, da lahko leta 2026 pričakujemo nove projekte in nove kitajske naložbe v Srbiji,« je v intervjuju za Tanjug dejal Li Ming. Kitajska in Srbija, je poudaril veleposlanik, sta železni prijateljici, ki se podpirata na mnogih področjih.

Denimo, tudi na političnem, saj uradni Beograd med drugim podpira »politiko ene Kitajske«, po kateri je otok Tajvan, ki se ima za suvereno državo, del kitajskega ozemlja.

Med terorjem in kaosom

Vse večja mednarodna izolacija Srbije je, kot rečeno, predvsem posledica predsednikovega sedenja na več stolih, vse bolj pa tudi njegovega nedemokratičnega vodenja države.

Državljanski protesti pod vodstvom študentov prav vseh srbskih univerz (Beograd, Novi Sad, Niš, Kragujevac, Kosovska Mitrovica na Kosovu) ne pojenjajo.

Po drugi strani pa predsednik države in vladajoča Srbska napredna stranka (SNS) vse bolj politično prevzemata državne represivne organe (zlasti policijo in vojsko), pa tudi parapolicijske enote tako imenovanih »lojalistov«, predsedniku zvestih nasilnežev z debelimi kriminalnimi dosjeji.

Sam predsednik Vučić se je pohvalil, da jih je okoli 18 tisoč. Prav ti mišičasti, tetovirani in oboroženi moški so na glavni cesti in v parku med skupščino Srbije in predsedniško palačo dolge mesece bivali v belih plastičnih šotorih, v katere jim je oblast napeljala elektriko, ogrevanje in vso opremo.

Ker gre za bolj slabo pismene može, se jih je prijel izraz »ćaci«, od besede »đaci«, ki je niso znali pravilno prebrati. Njihovo šotorsko domovanje pa so ljudje poimenovali »ćaciland«.

To so tisti možje v črnih jopičih s kapucami, ki so s kiji pretepali demonstrante. Pri uporu proti stotisočem protestnikov je bila poklicana tudi policija, a ta (z izjemo posebne enote proti terorizmu) ni ravno pretirano aktivno napadala svojih sodržavljanov.

Ker to predsedniku ni bilo pogodu, je 30. decembra imenoval za novega načelnika kriminalistične policije Marka Krička. To je nekdanji vodja Enote za varovanje posameznih osebnosti in objektov (JZO), o katerem smo v Reporterju pisali že avgusta lani, ko je grobo pretepel več študentov.

Med njimi tudi študentko Nikolino Sinđelić, ki ji je grozil s posilstvom, o čemer so poročali tako srbski kot tuji mediji. Sinđelićeva ga je tudi tožila, a se mu ni nič zgodilo.

Profimedia

Naj spomnimo, da je Kričak dolgo delal kot prodajalec avtomobilov, potem pa ga je vladajoča stranka postavila v policijo, čeprav ni opravil niti policijskega usposabljanja. Neodvisni mediji in varnostni strokovnjaki predvidevajo, da zamenjave v policiji in vojski napovedujejo okrepljeno represijo režima, ki se bo na ta način branil do zadnjega.

Druga plat represije pa je pravzaprav razpad sistema. Vučić je proti sebi obrnil večinski del inteligence, ki neprestano protestira. Proti njemu so odvetniki, tožilci in sodniki, zato sodni sistem deluje zelo upočasnjeno.

Podobno je tudi v zdravstvu in še najbolj v šolstvu, saj ne protestirajo samo študenti, temveč tudi številni njihovi profesorji, pa tudi srednješolci in njihovi učitelji. Delujejo le še osnovne šole in vrtci, a tudi ti ne več tako kot pred začetkom demonstracij novembra 2024.

Vse ustanove so v fazi globokega razpada. Kot poudarja zgodovinarka Dubravka Stojanović, stanje, v katerem je Srbija, lahko opišemo kot proces propadanja, kjer gnijejo sami temelji, iz katerih bi se morale začeti spremembe.

»V takšnem okolju družbene nemoči,« dodaja, »se mnogim nasilje začenja zdeti kot edina možna rešitev. In nasilje ni nikoli rešitev. Ustvari le novo spiralo maščevanja in nas že ne vem kolikokrat vrne na sam začetek,« opozarja profesorica beograjske Filozofske fakultete.

Omenjene razmere postavljajo pod vprašaj tudi zahtevane volitve, predvsem pa njihovo normalno izpeljavo. Glede na srbsko zgodovino je precej verjetnejši kakšen drug scenarij, kateremu pa bi se rada večina ljudi izognila.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.