Padec betonske nadstrešnice na železniški postaji je vzel ćivljenja 16 nedolžnih ljudi. Večinsko prepričanje je, da je za to kriva korupcija, ki hromi Srbijo in omogoča, da gradbinci in politiki služijo milijone srbskih dinarjev s tem, da gradijo s slabimi materiali, da dela izvajajo najcenejši in najslabši delavci ter brez gradbenih dovoljenj. Zato leto dni po vsej državi potekajo mirne, a množične državljanske demonstracije pod vodstvom študentov in profesorjev, ki od oblasti zahtevajo odgovornost. Ta pa jim odgovarja z nasiljem, aretacijami in množičnimi odpuščanji iz služb.

Predsednica srbskega Helsinškega odbora za človekove pravice Sonja Biserko pravi, da beležijo ogromen porast kršenja teh pravic. Nevladna organizacija Vse jih izpustite (Pustite jih sve) je v javnost prišla z oceno, da je v zadnjih desetih mesecih, kolikor trajajo protesti, v Srbiji 927 političnih zapornikov. Sonja Biserko je za RTV SLO dejala:

»Na eni strani so državljani in študenti, na drugi strani pa režim, ki razpolaga z represivnim aparatom in z ogromnimi finančnimi sredstvi. Vučić hkrati deluje proti protestnikom, po drugi strani pa ljudem obljublja zvišanje plač in pokojnin, znižanje cen – zlasti hrane, legalizacijo več kot milijon nelegalno zgrajenih objektov in podobno. Vse to z namenom, da bi povečal svoj rating, ki je občutno padel.«

Profimedia

Vse večja korupcija, obsodb pa ni

S to obljubo hoče očitno legalizirati korupcijo, proti kateri se najbolj borijo stavkajoči študenti. Po rezultatih globalne mreže Transparency International je Srbija letos dosegla za eno točko slabši indeks in eno mesto slabšo uvrstitev kot leto poprej. Srbija si z indeksom 35 letos deli 105. mesto z Ukrajino, medtem ko je v regiji slabše uvrščena le Bosna in Hercegovina z indeksom 33. Albanija, s katero je Srbija pred dvema letoma delila mesto, ima zdaj indeks 42, Severna Makedonija 40, Madžarska 41, Bolgarija 43, Črna gora in Romunija 46, Hrvaška pa 47. Najbolje uvrščena med nekdanjimi republikami SFRJ ostaja Slovenija z indeksom 60, kar je za štiri točke bolje kot lani.

Celoten primer padca novosadske nadstrešnice je na tožilstvu, a se obtožnica dopolnjuje in širi. Zadnja, iz septembra, vključuje 13 oseb. Med njimi so nekdanji minister za gradbeništvo Goran Vesić, njegova sodelavka na ministrstvu Anita Dimoski ter nekdanja direktorja Srbske železniške infrastrukture Jelena Tanasković in Nebojša Šurlan. Goran Vesić (mimogrede, pred tem dogodkom je bil menda glavni Vučićev kandidat za srbskega veleposlanika v Sloveniji) je bil bolnišnično zdravljen od dneva pred veliko aretacijsko akcijo.

Zanimivo, kako je nenadoma zbolel ob pravem trenutku. Do trenutka, ko mu je pripor nadomestila prepoved zapuščanja stanovanja z nošenim gležnjarjem, so ga varovali zaporniški pazniki. Očitno ga v (zasebni) bolnišnici nihče več ne spremlja, ker zakon tega ne predvideva, kadar gre za hišni pripor. Naprava gležnjar sameva na domačem naslovu, Vesić pa je daleč proč.

Srbska vlada ves čas zanika odgovornost za zrušitev nadstreška rekonstruirane železniške postaje. Poleg tožilstva v Novem Sadu primer obravnava tudi beograjsko tožilstvo za organizirani kriminal, ki je začelo preiskavo morebitne korupcije v projektu obnove, v katero je poleg Vesića vpleten tudi njegov predhodnik, nekdanji minister za infrastrukturo Tomislav Momirović.

Ne gre pozabiti, da obnovo stavbe železniške postaje Novi Sad že več mesecev preiskuje tudi Evropsko tožilstvo zaradi morebitne zlorabe denarja iz skladov Evropske unije. In ljudje v Srbiji največ pričakujejo prav od preiskave Evropskega tožilstva.

Neformalna preiskovalna komisija, ki jo je po zrušitvi nadstreška v Novem Sadu oblikovala skupina strokovnjakov, je pozvala tožilstvo, naj razširi preiskavo nesreče in vanjo vključi tudi sodelavce srbskega predsednika Aleksandra Vučića, saj jih sumi, da so na čelu »kriminalne združbe«. Neformalno preiskovalno komisijo je februarja letos oblikovala skupina profesorjev, pravnikov in strokovnjakov, njeni člani pa že od samega začetka opozarjajo na pomanjkljivosti in pomanjkanje transparentnosti projekta obnove železniške postaje.

Profimedia

»Zrušitev nadstreška je posledica dejanj organizirane kriminalne združbe, ki je v verigi različnih dogodkov in dejanj privedla do tega izida,« je na tiskovni konferenci dejal Tanasije Marinković, profesor na Pravni fakulteti v Beogradu. Izjavil je, da preiskovalna komisija meni, da obstajajo razlogi za sum, da je predsednik republike na čelu te kriminalne združbe, in poziva javno tožilstvo, naj razširi preiskavo, da zasliši njegove sodelavce kot priče in nekatere od njih kot osumljence.

Avtoritarnost je del srbske mentalitete

Vsakemu, ki vsaj malo pozna razmere v Srbiji, je jasno, da je država, ki od razpada Jugoslavije (s kratkim obdobjem Đinđićevega poskusa demokratizacije sistema in družbe) temelji na avtoritarnem sistemu vladanja, deluje samo iz enega centra. Čeprav je srbska ustava dokument, ki postavlja vse institucije sistema podobno kot večina drugih evropskih držav, je praksa drugačna. O vsem odloča samo predsednik države, pa čeprav Srbija uradno nima predsedniškega sistema.

Parlament in vlada v resnici ne odločata o ničemer, česar jima ni naročil on. In roko na srce, Srbi so na to navajeni že od nekdaj in njihov nacionalni karakter tudi hoče imeti »vožda«, kot pravijo svojim voditeljem. Pa najsi bo to kralj, patriarh ali predsednik. Vsi resni poskusi demokratizacije Srbije po zahodnem vzorcu so bili v zgodovini in v bližnji preteklosti zatrti v kali. Nazadnje leta 2003 z umorom prozahodnega premiera Zorana Đinđića.

Zato tudi Aleksandar Vučić vlada toliko časa. A Vučić ni razsvetljeni avtokrat, ki bi delal v korist svojega naroda. To je človek, ki je globoko povezan s srbskim podzemljem, ki večinsko Srbijo ohranja v revščini in po drugi strani omogoča »svojim ljudem« enormno bogatenje. S spretnim vzdrževanjem ravnovesja med Vzhodom in Zahodom mu je dolga leta uspevalo ugajati tako enim kot drugim. Zdaj se to sesuva. Prav po zaslugi slovenske komisarke za širitev Marte Kos se je spremenil odnos EU do njega, pa tudi Putin mu ne naseda več. Kitajci dobro vedo, s kom imajo opravka, in medsebojno »prijateljstvo« izkoriščajo v svoje dobro.

Vučić že dolgo ne more slepiti tudi najbolj razgledanih ljudi v srbski družbi in mlade generacije. Dijaki in študenti ne iščejo informacij na televizijah in v časopisih, ki so jih v zadnjem desetletju prevzeli v svoje roke predsednikovi ljudje. Zdaj vodijo bitko še z zadnjimi mediji, ki se jim je uspelo obdržati in ostati verodostojni. A svetovnega spleta ne morejo uničiti. Ta daje mladim in drugim pametnim ljudem v Srbiji prave informacije.

Evropska komisija

Mirne, nenasilne demonstracije, ki so jih po lanskem padcu novosadske nadstrešnice sprožili študenti, se ne ustavljajo. Površnemu opazovalcu se morda zdi, da pojenjajo, a to ni res. Modro vodstvo študentskih plenumov (tako so namreč organizirani) se zaveda predsednikovega scenarija, da bo nemire zadušil z nasiljem svojih privržencev, posebnih policijskih enot in celo vojske. Zato v zadnjih mesecih delujejo bolj lokalno, po občinah od severne do južne Srbije, velik vsesrbski protest pa se pripravlja na obletnico tragedije 1. novembra v Novem Sadu. Vsi se bojijo prelivanja krvi.

Sila, ki je Vučić ne razume

Študenti so prva družbena sila v Srbiji, ki ne deluje po načelu enega vodje. Sprva niti niso želeli biti politična sila, a sčasoma so to de facto postali. Za medije vsakokrat daje izjavo drug posameznik. Nikoli ni zaznati osebe ali skupine, ki bi jo lahko ocenili kot vodjo tega gibanja.

Najboljše je to za Radio Svobodna Evropa pojasnil študent Fakultete za promet, ki ni želel biti niti imenovan. »Pomembno nam je, da se v tem času ohrani študentska avtonomija. Študenti smo sami sprožili blokade fakultet, kasneje pa smo med protesti na noge postavili celotno državo. Pomembno nam je, da naše študentsko gibanje ostane neodvisno od kakršnihkoli dejavnikov,« pojasnjuje študent.

Dodaja, da med študenti obstajajo različne politične usmeritve, vendar so enotni okoli zahtev, ki so bile postavljene pred institucije Srbije. »Zato ne želimo, da se to, kar smo dosegli, uporablja v kakršnekoli politične namene ali promocije,« zaključuje. Čeprav jim mnogi domači in tuji strokovnjaki svetujejo, naj se povežejo s politično opozicijo, saj bodo samo tako uspešni, tega nočejo. Bojijo se, da bi jih s tem lahko razbili.

In verjetno imajo prav. Ljudje jim namreč verjamejo. Javnomnenjska anketa, ki jo je med 13. in 27. septembrom izvedel Center za raziskave, transparentnost in odgovornost (Crta), kaže, da se zmanjšuje delež državljanov z zmernim ali neodločenim odnosom do protestov proti vladi – 58 odstotkov ljudi podpira te proteste, 39 odstotkov jih ne podpira. To kaže na najvišji delež nasprotnikov Vučićevega režima, odkar je na oblasti.

Na mirne proteste se oblast odziva s svojimi nasilnimi privrženci, specialnimi enotami policije in včasih tudi ob pomoči vojske. A na političnem parketu se ne znajde. Nasproti sebe nima enega človeka, skupine ali stranke, ki bi jo lahko politično diskreditirala, kot je to predsednik storil z vso strankarsko opozicijo. To oblast seveda bega. Nasprotuje ji množica mlade in manj mlade srbske inteligence, ki je organizirana po vsej državi, kar se ni zgodilo še nikoli.

Doslej se je opozicija uspešno organizirala samo po večjih mestih, zlasti v Beogradu. Zdaj pa je na nogah vsa Srbija. Zato skuša Vučić z istimi metodami diskreditacije oblatiti študente. Imenuje jih »blokaderji«, češ da želijo z blokadami uničiti Srbijo, pa da so »barvna revolucija«, ki jih plačuje EU, drugič jim podtika vpliv Hrvaške, saj pri znatnem delu prebivalstva veljajo Hrvati za tradicionalnega »sovražnika Srbov«, spet tretjič podobne smešne trditve.

Ker študenti redko nastopajo z imeni in priimki, so glavna tarča Vučićevega maščevanja njihovi profesorji in drugi podporniki študentov. Drug za drugim profesorji, ki podpirajo svoje študente, tudi formalno izgubljajo službe. Mednarodno priznani režiser Goran Marković ne bi vedel, da ni več zaslužni profesor na Akademiji umetnosti v Novem Sadu, če ga študenti ne bi s sporočilom na Vibru obvestili, da je bil odpuščen. »Najprej so mi vzeli nacionalno pokojnino, nato film in zdaj še predavanja,« je povedal za revijo Vreme. Goran Marković ni osamljen. Oblast profesorje odpušča, iz drugih pa se že mesece tudi norčuje, saj jim namesto plač nakazuje po dva ali tri evre mesečno.

Profimedia

Približno takšna vsota je bila povod za zaprtje pekarne Nenada Maksimovića v Kragujevcu, ki ves čas podpira študente. Njegova prodajalka je postregla dvema davčnima inšpektorjema in jima pozabila izdati listek z računom, ki je znašal 270 dinarjev, kar je 2,30 evra. Zaradi tega prekrška so mu za 15 dni zaprli pekarno, denarna kazen pa je znašala 150 tisoč dinarjev oziroma 1253,24 evra.

Takšnih primerov je po Srbiji ogromno. Eden zadnjih se dogaja v Kovinu. Pritiski, mobing, opomin pred odpovedjo delovnega razmerja – to je le del tega, kar prestaja Jelena Dragaš, medicinska sestra v tamkajšnji Specialni psihiatrični bolnišnici. In to samo zato, ker je stala ob strani študentom in se ni hotela udeležiti zborovanja v podporo predsedniku Vučiću.

Vodstvo bolnišnice jo zdaj želi odpustiti pod pretvezo, da je hotela enemu od pacientov dati celo pest zdravil. Za to niso predstavili nobenih dokazov, na vprašanja novinarjev pa ne odgovarjajo. Politični razdor je še zlasti nevaren v zdravstvu. Veliko zdravnikov je namreč na strani študentov, vodstva bolnišnic (tudi zdravniki) pa so praviloma člani vladajoče Srbske napredne stranke. Kopja se lomijo celo pri zdravljenju pacientov, ki so ob tem glavne žrtve.

Država je v kaosu.

Pritiski z vseh strani in strah pred zimo

Dolgoletno Vučićevo sedenje na več stolih (EU, ZDA, Rusija in Kitajska) in nepripravljenost, da uvede sankcije proti Rusiji zaradi ukrajinske vojne, gre očitno h koncu. Vse strani ga pozivajo in pritiskajo, da se opredeli.

Srbe najbolj skrbi, kako se bodo to zimo greli in ali bo dovolj bencina za njihove avte. Kajti edino podjetje v Srbiji, ki se ukvarja z raziskovanjem, proizvodnjo in predelavo nafte, Naftna Industrija Srbije (NIS), je zaradi večinskega ruskega lastništva od 9. oktobra pod sankcijami ZDA. Vučić je upal na boljši dogovor z Rusijo, a le dva dni pozneje je Rusija plinski dogovor s Srbijo podaljšala samo do konca leta in ne za tri leta, kot so pričakovali v Beogradu. Mnogi vidijo rešitev v tem, da bi NIS preprosto nacionalizirali in s tem obdržali nadzor nad svojim ogrevanjem in preskrbo z nafto. A predsednik to zavrača.

»Američani so nam rekli, naj podpišemo, ne bomo vam uvedli sankcij, samo podpišite nacionalizacijo. Nisem mogel dati besede, to je zadnja stvar, ki jo bomo storili. Ne zasegamo tuje lastnine. Srbija je ponosna na pravni red,« je 9. oktobra v telefonskem intervjuju za televizijo Informer dejal Vučić. »Nisem komunist, nisem tat, sovražim leto 1945. Ker nisem hotel dati besede za zaseg – so sankcije začele veljati danes.« Sicer pa predsednik ljudem zagotavlja, da ima država dovolj rezerv do konca leta in da se ves čas o rešitvah pogovarja tako z Američani kot z Rusi.

Zanimivo, da se po pomoč ni obrnil na Evropsko unijo. Ta zanj očitno ni več opcija. A mu jo je pred dnevi, ko je obiskala Srbijo, predstavila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. Vučića je najprej spomnila, da je energetsko krizo sprožila ruska agresija na Ukrajino. Kot je poudarila, se EU s tem spopada s sodelovanjem, enake ukrepe solidarnosti pa je razširila tudi na partnerje z Zahodnega Balkana.

Evropska komisija

»To pomeni biti zanesljiv partner in na nas lahko še naprej računate. Povezujemo Srbijo z energetskim trgom Evropske unije, kar je pravo zagotovilo, da bodo srbske družine pozimi varne in na toplem,« je dejala. Pojasnila je, da že potekajo konkretni projekti, kot npr. Transbalkanski elektroenergetski koridor, ki povezuje srbsko omrežje z njenimi sosedami in EU, ter plinovod Srbija–Bolgarija. Srbijo so po njenih besedah tudi povabili, da se pridruži skupnemu evropskemu mehanizmu za nabavo plina.

Toda, kot rečeno, treba je biti zanesljiv partner! Tokratni obisk predsednice EK je bil precej drugačen od prejšnjih. Tudi tokrat jo je srbski predsednik pričakal s šopkom rož, a ona ga ni več naslavljala z »dragi Aleksandar«. Njen nastop je bil hladen, brez pohval in z resnim opozorilom: »Živimo v razdrobljenem svetu. Z naraščajočo vrzeljo med demokracijami in avtokracijami. Zelo dobro veste, kje je stališče EU. Zavzemamo se za svobodo namesto zatiranja, vključno s pravico do mirnega zbiranja. Za partnerstvo namesto podreditve, za diplomacijo namesto agresije.« Te besede zagotovo niso razveselile srbskega predsednika.

Prepričeval jo je, da Srbija ostaja zavezana EU, a odgovor predsednice je bil jasen: »Potrebujemo večje usklajevanje srbske zunanje politike z EU, vključno s sankcijami proti Rusiji. Cenimo, da ste dosegli 61-odstotno usklajenost, a potrebujemo več,« je opozorila.

»Gospod predsednik, zdaj je trenutek, da Srbija sprejme konkretne ukrepe glede pridružitve naši Uniji. Zato moramo videti napredek na področju pravne države, volilnega okvira in svobode medijev. Vem, da te reforme niso lahke. Zahtevajo potrpežljivost in vztrajnost. Vključevati morajo vse dele družbe in političnega spektra. Vendar so vredne truda. Ker vas približajo vašemu cilju. In hkrati zagotavljajo temelje za stabilnejšo in mirnejšo družbo.«

Isto sporočilo je minulo sredo prišlo tudi iz Evropskega parlamenta tako od komisarke Marte Kos kot iz posebne resolucije Evropskega parlamenta, ki je še mnogo ostrejša v svojih zahtevah do srbskih oblasti.

A to žal ni Vučićev scenarij. Torej, leto dni po tragediji v Novem Sadu je Srbija še v slabšem položaju kot takrat. Korupcija se nadaljuje, krivci se ne kaznujejo, v zaporih pa končujejo tisti, ki proti temu protestirajo. Država je notranje razklana, institucije sistema večinoma ne delujejo, ljudje so nezadovoljni. Želijo si volitev, a predsednik jih noče razpisati, ker ve, da ne bi bil zmagovalec. Zadnja raziskava javnega mnenja Crte kaže, da študentsko listo podpira 44 odstotkov državljanov, blok pod vodstvom Aleksandra Vučića pa 32 odstotkov ljudi. Drugi podpirajo opozicijske stranke ali pa so neopredeljeni. Skratka, Srbijo čaka težavna pot v boljše čase.