Ko je pred meseci Borge Brende, nekdanji norveški zunanji minister, danes pa predsednik Svetovnega gospodarskega foruma, snoval glavne teme letošnjega srečanja, je predvideval, da bo rdeča nit pogovorov vojna v Ukrajini, morda tudi v Gazi.

A nepredvidljivi ameriški predsednik je stvari obrnil na glavo. Ne le, da je vmes pošteno zamajal dolgotrajna zahodna zavezništva z vrtoglavimi carinami, ampak je za tem tudi najprej izvedel vdor v drugo suvereno državo, v Venezuelo, ugrabil njihovega predsednika, potem pa še napovedal, da bo vojaško zavzel Grenlandijo, del prijateljske države Danske in del Evropske unije.

Še več, članice Nata, kjer so glavne prav Združene države. In tako glavna zvezda letošnjega srečanja v prestižnem švicarskem smučarskem središču ni bil Volodimir Zelenski, temveč Donald Trump. Človek, ki se z državo, ki jo vodi, in s celim svetom igra kot nagajivi otrok z lego kockami.

Še do nedavnega so se strici in tete tega »neubogljivega otroka« muzali nad njegovimi norčijami, a Davos je pokazal, da so zdaj rekli STOP in da bodo odslej mnogo manj prizanesljivi. Svetovni mediji so v ospredje postavili odločen nastop kanadskega premierja Marka Carneyja, predsednika vlade države, ki je na vrhu seznama Trumpovih želja.

Carney je bil jasen: »Danes bom govoril o prelomu v svetovnem redu, koncu prijetne fikcije in začetku krute resničnosti, kjer geopolitika, kjer velika, glavna sila ni podvržena nobenim mejam, nobenim omejitvam. Po drugi strani pa bi vam rad povedal, da druge države, zlasti vmesne sile, kot je Kanada, niso nemočne. Imajo sposobnost zgraditi nov red, ki bo zajemal naše vrednote, kot so spoštovanje človekovih pravic, trajnostni razvoj, solidarnost, suverenost in ozemeljska celovitost različnih držav.«

Kanada je tako politično kot gospodarsko preusmerila pozornost s sosednjih ZDA na druge kontinente. Z EU so se dogovorili o celovitem strateškem partnerstvu, vključno s pridružitvijo SAFE, evropskemu sporazumu o javnih naročilih za obrambo.

V šestih mesecih so na štirih celinah podpisali še 12 drugih trgovinskih in varnostnih sporazumov. V zadnjih nekaj dneh so sklenili nova strateška partnerstva s Kitajsko in Katarjem. Pogajajo se o sporazumih o prosti trgovini z Indijo, ASEAN-om, Tajsko, Filipini in Mercosurjem.

Kanadska dejanja so koristna šola tudi za Evropsko unijo. In če smo poslušali večino evropskih voditeljev, je večji del Evrope to tudi ponotranjil. Francoski predsednik Emmanuel Macron se je zavzel za gradnjo večje ekonomske suverenosti in strateškega gospodarstva EU.

Kljub sončnim očalom, ki jih je nosil zaradi vnetja oči, je namenil prodoren pogled vsem v dvorani: »Sprejemanje zakona najmočnejšega bi vodilo v vazalizacijo in blokovsko politiko,« je poudaril.

EU se osamosvaja. To je dokazal tudi Davos, predvsem pa pravkar sklenjeni prostotrgovinski sporazum z Indijo in sporazum z Mercosurjem.

»Biti srečen vazal je eno. Biti nesrečen suženj pa nekaj povsem drugega,« je še mnogo odločneje nadaljeval Macronovo misel vse bolj prepoznavni belgijski premier Bart De Wever. Širša Evropa je zanj slišala, ko se je uprl nameri Evropske komisije, da bi ruska zamrznjena sredstva odmrznili in jih uporabili za vojaško pomoč Ukrajini.

In njegova odločnost se je slišala tudi v Davosu. Opozoril je, da bi EU lahko »eksplodirala v katerokoli smer«, če se ne bo postavila po robu Trumpu. Zanimivo je, da je De Wever, odločen antikomunist, citiral pregovor Antonia Gramscija, italijanskega marksističnega filozofa 20. stoletja: »Stari svet umira, novi svet pa se trudi rojevati: zdaj je čas pošasti. Na (Trumpu) je, da se odloči, ali želi biti pošast,« je dejal De Wever.

Bolj odločna kot po navadi je bila tudi prva dama Evropske komisije: »Evropa mora pospešiti svoja prizadevanja za neodvisnost – od varnosti do gospodarstva, od obrambe do demokracije. Z dialogom s prijatelji in partnerji, po potrebi tudi z nasprotniki. Bistvo je, da se je svet trajno spremenil. In mi se moramo spremeniti z njim,« je sklenila Ursula von der Leyen.

Morda pa so vsi ti nastopi in ne le prvi mož Nata ter veliki Trumpov oboževalec Rutte pripomogli, da je Trump spet za 100 stopinj spremenil svoje namere. V Davosu je povsem nepričakovano izjavil: »Ni mi treba uporabiti sile, nočem je uporabiti, ne bom je uporabil,« je glede Grenlandije poudaril Trump.

Ali naj mu verjamemo? Kdo bi vedel. Morda pa je mislil na Islandijo in ne Grenlandijo, ki ju je zamenjeval tudi v govoru v Davosu?!?

A v Davosu ni bilo vseh. Da ne pridejo, so se odločili številni predsedniki evropskih vlad. Tudi naš. Španski ni prišel zaradi hudih železniških nesreč v domovini, danska premierka se je verjetno želela izogniti Trumpu, ni pa bilo niti italijanske premierke Melonijeve.

Njena stališča je povzel kar nemški kancler Merz, s katerim Italija očitno sklepa novo zavezništvo v EU. Prav v času trajanja davoškega foruma sta se srečala v Rimu. Oba sta manj ostra do ZDA in več kot popustljiva do Izraela. Kaže, da se Merz počasi umika z nemško-francoskega vlaka, saj je verjetno Macron zanj preveč liberalen.

Italijani in Nemci imajo dva ključna skupna dejavnika: so glavni evropski izvozniki s prepletenimi medsebojnimi proizvodnimi verigami, zato ranljivi za mednarodne trgovinske vojne, in so evropski protagonisti pospeševanja vojaške industrije.

Zavedajo pa se, da bo trajalo vsaj še pet let, preden bodo lahko zgradili pravo obrambo. Torej oba nujno potrebujeta čas in komercialne alternative.

To ustreza tudi drugim v Evropi in vidi se, da se v Bruslju tega zavedajo. EU se osamosvaja. To je dokazal tudi Davos, predvsem pa pravkar sklenjeni prostotrgovinski sporazum z Indijo in sporazum z Mercosurjem.

Če bo sledilo še tesnejše sodelovanje s Kitajsko, pa seveda tudi s Kanado in Avstralijo, bi lahko to staremu kontinentu dalo nov zagon in večjo samostojnost. Toda EU se bo lahko uprla »temu času pošasti«, samo če bo zmogla najti skupni jezik in enotnost navznoter in navzven.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.