Skoraj vsak dan nas psihologi, profesorji in politiki upravičeno opozarjajo pred škodljivimi vplivi družbenih omrežij na celotno prebivalstvo, a še posebej na mladino in celo otroke.

Francoski parlament je konec januarja podprl prepoved uporabe družbenih omrežij za mlajše od 15 let. Zakon bo obravnaval še senat in tako bi Francija ob potrditvi postala prva država Evropske unije, ki bi po Avstraliji sprejela tak ukrep. O tem zelo resno razmišlja tudi slovenska vlada. Kot redna uporabnica nekaterih družbenih omrežij sem tej ideji precej naklonjena, a mislim, da je treba še o marsičem resno premisliti.

Toda danes ne pišem samo o družbenih omrežjih. Pišem tudi o etabliranih medijih in njihovi odgovornosti do bralcev, gledalcev in poslušalcev. Do mladih in starejših.

Do večine ljudi, ki dobiva temeljne informacije o življenju v najširšem pomenu te besede iz medijev, ki jih spremljajo. O odgovornosti, ki se je moramo zavedati novinarji in vsi tisti, ki v medijih nastopamo. K pisanju sta me spodbudila dva dogodka, ki sta povezana z mojimi prijatelji.

Prvi je bombni napad na beograjsko hišo znanega pevca Zdravka Čolića, drugi pa je pogovor v družbi mojih prijateljev, v kateri je bilo tudi nekaj zdravnikov.

Z Zdravkom Čolićem sva prijatelja že 38 let. Zato ni presenetljivo, da mi je 3. februarja že od jutra zvonil telefon s klici beograjskih in sarajevskih prijateljev, ki so mi sporočali, kaj so izvedeli iz medijev o tem napadu.

Prva informacija srbskega režimskega časnika Informer je govorila o tem, kako je napad ob petih zjutraj prestrašil Zdravka, njegovo ženo in mlajšo hčerko. Zdravko naj bi kriminaliste povabil v hišo.

Kmalu za tem se je oglasilo še nekaj spletnih medijev, ki so poročali, da je bil napad morda pomota in naj bi bil cilj bližnja hiša nekdanjega Čolićevega menedžerja. Veselo pa so tudi poročali, da je na kraju dogodka Zdravka podprl njegov brat. Vse lepo in prav, če vse te vesti ne bi bile popolnoma izmišljene.

Skratka, Zdravko Čolić sploh ni bil v hiši, ampak v Zagrebu, kjer snema novo ploščo. Od tam se je zgodaj popoldne tudi oglasil, da demantira lažne novice o sebi. Njegov brat ga prav tako ni prišel podpret, ker ga sploh ni bilo v Beogradu, temveč je bil v Trebinju (BiH), kjer živi že nekaj časa.

In končno, hiša Zdravkovega prijatelja in nekdanjega menedžerja, ki naj bi bil domnevni cilj napada, je sicer blizu Čolićeve, a v drugi ulici. V obeh hišah sem namreč že večkrat bila. Zakaj torej laži? Verjetno zato, ker ni bilo dovolj informacij, pa so si jih »novinarji« kar izmislili! Če ni »mesa« za članek, ga bodo kar ustvarili, kajne?!? To je v nasprotju z vsemi pravili etičnega novinarstva.

Priznam, da se to pogosteje dogaja v Srbiji kot v Sloveniji. A za laži in prikrajanja resnice nismo več imuni nikjer na svetu. Pri nas lažne informacije k sreči večinoma dobivamo v rumenih medijih in s tem lahko tudi računamo. V drugih, recimo jim resnejši mediji, pa pogosto zavajajo s članki in komentarji, ki nimajo podlage v resničnem stanju. Denimo, o zdravništvu.

Prijatelji iz zdravniških vrst so me opozorili na posplošena objavljanja trditev poklicnih zdravniških združenj, ki neprestano vladi očitajo pomanjkanje zdravnikov in prenizke plače. Pa poglejmo. Če je bilo tarnanje še upravičeno pred nekaj leti, pa zadnja leta ni več.

Po podatkih iz informacijskega sistema za posredovanje in analizo podatkov o plačah, drugih izplačilih in številu zaposlenih v javnem sektorju (ISPAP), ki jih je objavila STA, se je število zaposlenih zdravnikov in zobozdravnikov v javnih zdravstvenih zavodih od oktobra 2023 v letu in pol povečalo za 296.

Aprila 2025 jih je bilo po podatkih ministrstva za javno upravo 7547. Najbolj se je povečalo število zdravnikov splošne in družinske medicine. Povprečna bruto plača zdravnikov se je v tem obdobju zvišala s 4834 na 5487 evrov. A to se le gole plače. V javnem zdravstvu so zdravniki posebej in dobro nagrajeni tudi za vsako dežurstvo in med njimi jih cela vrsta zasluži več kot npr. predsednica države ali predsednik vlade.

S temi podatki ne polemiziram z zdravniki, ki jim privoščim visoke dohodke, ampak z nekaterimi kolegi. Ko pišeš o nečem, se je treba na to dobro pripraviti. Tako tudi v intervjujih pričakujem podvprašanja, ne pa golega sprejemanja izjav, ki ti jih ponuja intervjuvanec.

Pred dnevi sem na naši javni televiziji videla srce parajočo izjavo gospoda iz nekega naselja na Dolenjskem, ki je tarnal, da z ukinitvijo socialnih dodatkov kršiteljem zakonov Romi ne morejo preživeti. A nikjer ni bilo podvprašanja, zakaj kršijo zakone in zakaj ne poiščejo kakšnega dela, saj je v Sloveniji veliko pomanjkanje delavcev v gradbeništvu, različnih obrteh, sociali in na drugih področjih.

Vse več je površnosti. Pri nas in v tujini. Veliko težav pa prinaša umetna inteligenca. Glavna ugotovitev analize desetih najbolj angažiranih lažnih novic na družbenih omrežjih v Italiji kaže na vlogo umetne inteligence, ki pomeni pravi premik paradigme v digitalnih dezinformacijah.

Analiza Socialcoma je preverjala vse lažne novice in prevare, ki so se leta 2025 razširile na Instagramu in TikToku. Gre za skupno 280 objav in približno 90 milijonov spletnih interakcij. Umetno ustvarjeni videoposnetki in slike so sposobni premagati kritično samoobrambo uporabnikov, saj govorijo materni jezik družbenih omrežij: čustven, takojšen in vizualen. Ne gre več za očitno izmišljena besedila, temveč za prizore, ki »bi lahko bili resnični«.

Ki jim verjamemo. In kot poročajo sosedi, se takšne objave večkrat znajdejo tudi v povsem resnih medijih.

Tako se postavlja vprašanje, kaj je osnovno poslanstvo medijev in novinarstva. Odgovor je jasen. Naša naloga je predvsem informirati javnost. Javnosti smo tudi odgovorni.

Naloga pravega novinarstva je objavljati točne in ne zavajajočih informacij, komentiramo pa jih lahko po svoje. Če pa mediji z lažnimi podatki zavestno zavajajo ljudi, to ni več novinarstvo, temveč propaganda.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.