Zato mračne misli, ki jih širijo številni politiki in tudi mediji, zastrupljajo to lepo praznično razpoloženje. V gostilniških pogovorih, na družbenih omrežjih in tudi v nekaterih etabliranih medijih poslušamo in beremo, da je Evropska unija (in z njo tudi mi) tik pred propadom. Živi se slabo in vse je treba spremeniti iz temeljev.

Toda ali je zares tako? Zadnja raziskava Eurobarometra kaže povsem drugačno sliko. Kar 96 odstotkov vprašanih Slovencev v jesenski raziskavi namreč izraža zadovoljstvo s svojim življenjem, kar je najvišja izmerjena raven od začetka meritev in eden najboljših rezultatov v Evropski uniji.

Slovenija se tako uvršča tik za Dansko in ob bok Irski ter je izrazito nad povprečjem EU, kjer je z življenjem zadovoljnih 86 odstotkov prebivalcev.

V primerjavi s pomladjo se je med Slovenci nekoliko povečalo zaupanje v Evropsko unijo. Uniji zdaj zaupa 40 odstotkov vprašanih, kar je za tri odstotne točke več kot spomladi, čeprav raven zaupanja še vedno ostaja pod povprečjem EU. Zakaj? Zato, ker večina delovanja Evropske unije sploh ne razume.

Raziskovalci ugotavljajo, da je pozitivnejša podoba o EU predvsem med višje izobraženimi, med prebivalci urbanih okolij, predvsem pa med mladimi.

Starejši smo do EU precej skeptični, a mladi, ki so se v EU že rodili in jo poznajo že od otroštva, vidijo v Evropi svoj dom, svoje priložnosti in želijo staro damo posodobiti in jo spremeniti na bolje. Tako, da bomo v njej vsi bolj zadovoljni. Oni ne razmišljajo samo kot Slovenci. Čutijo se Evropejce in se tako tudi obnašajo.

Če kaj več kot jasno ponazarja to miselnost, je to velika akcija Inštituta 8. marec na čelu z 32-letno Niko Kovač. Majhna skupina mladih je zasnovala, razvila in pripeljala do zmage v Evropskem parlamentu široko evropsko državljansko pobudo My Voice, my Choice.

Malo ljudi ve, da je treba za katerokoli evropsko državljansko pobudo, da bi sploh bila obravnavana, v letu dni zbrati najmanj milijon podpisov podpornikov iz vsaj sedmih držav članic EU in v vsaki od teh držav mora biti doseženo določeno število podpisov. Ko pobudo formalno pregleda in potrdi Evropska komisija, jo predstavijo v Evropskem parlamentu, o njej razpravljajo in glasujejo.

Če jo Parlament potrdi, je Komisija dolžna pobudnikom odgovoriti, kako bodo pobudo udejanjili. Meni se je to od nekdaj zdela misija nemogoče. A za skupino mladih žensk, ki so osebno, prek spleta in družbenih omrežij povezane z vsem svetom, to ni bila ovira.

Pustimo ob strani simpatije ali antipatije do nosilk te pobude, pozabimo tudi na ideološka prepričanja. Bodimo pošteni in si priznajmo, da je zbrati podpise več kot 1,1 milijona državljanov Evropske unije gromozansko delo.

Že samo to je projekt, ki zahteva globok poklon. In končno, v pretežno konservativno usmerjenem parlamentu dobiti večino s kar 385 glasovi podpore varnemu in dostopnemu splavu za vse Evropejke, ni od muh! Proti so glasovali samo poslanci skrajne desnice in manjši del Evropske ljudske stranke (EPP).

Dejstvo, da so bili proti tudi vsi poslanci te skupine iz Slovenije, jasno kaže, kam v resnici sodi večji del slovenske desnice. Odrekati v Evropi 21. stoletja pravico do splava ženskam, ki lahko z nadaljevanjem nosečnosti izgubijo življenje, pa posiljenim ženskam in vsem tistim, ki ne vidijo druge rešitve, je milo rečeno nehumano.  

Toda mladostna zagnanost slovenskih deklet in vseh, ki so jih podprli, je premagala zaplankanost in pripeljala pobudo do zmage.     

Podobno deluje tudi 22-letna Greta Thunberg, švedska okoljska aktivistka. Prvič je postala znana avgusta 2018, ko je na začetku šolskega leta namesto v šoli preživljala dneve pred švedskim parlamentom z napisom »Šolska stavka za podnebje«.

Danes, dobrih sedem let kasneje, ima ob sebi stotisoče, morda celo milijone mladih podpornikov, ki so se ji po vsem svetu pridružili z akcijami v svojih državah in s ciljem čistejšega okolja in boja proti podnebnim spremembam.

Mladi si želijo zdravega in čistega sveta, v katerem bodo živeli oni in njihovi otroci. Za uveljavitev svojih ciljev je Greta našla pot tudi v najvišje evropske in svetovne institucije. Večjih uspehov še ni, a mladi niso obupali.

Pa s severa Evrope skočimo še na jugovzhod. V Srbijo, kjer že več kot leto dni stotisoče mladih protestira proti skorumpirani oblasti. K uporu proti samodržcu jim je uspelo dvigniti tudi generacijo svojih staršev in starih staršev.

Tisto, kar več kot desetletje ni uspelo politični opoziciji, je uspelo mladim študentom in dijakom. Peš in s kolesi so šli po pravico v Bruselj in Strasbourg. In zagnali so kolesje. EU ne popušča več izgovorom in praznim frazam predsednika države.

Tožilci in sodniki, ki se še včeraj niso upali niti spregovoriti, danes sprožajo tožbe proti krivcem za tragedijo v Novem Sadu in odgovornim funkcionarjem. In končno, od gradnje Trumpovih stolpnic na mestu nekdanjega generalštaba jugoslovanske vojske je, prav zaradi njihovih protestov, odstopil Trumpov zet Jared Kushner.

Kdo so torej vsi ti mladi ljudje? To je generacija, ki ji nove komunikacijske tehnologije omogočajo, da vidi čez plot svojih vasi, mest in držav. Družbeni mediji so jo povezali z vrstniki z vsega sveta in ta mladina ve, da živi v Evropi, govori tuje jezike in bere tudi vse tisto, kar ni v učnih načrtih njihovih šol.

Zanje Evropska unija ni neka oddaljena birokratska struktura, temveč je zanje to oblast, na katero se lahko vpliva, na katero se lahko tudi pritisne in ki je zamenljiva. To strukturo preučijo in tako najdejo poti, po katerih hočejo izpeljati zamisli, cilje in vrednote, v katere verjamejo.

Oni to Evropo preprosto razumejo in jo živijo. Gradijo jo po svoji podobi in tisti, ki se jim upirajo, bodo morali spoznati, da jih je povozil čas.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.