»Če bi nam pred 25 leti kdo dejal, da bo Vučić predsednik Srbije, Dačić notranji minister, Vulin pa šef tajne službe, bi mislil, da je to šala!« To je pred dnevi, na 25. obletnico 5. oktobra, dne, ko je v Srbiji padel diktator Slobodan Milošević, beograjski dopisnici RTV SLO Saši Banjanac Lubej izjavil Siniša Nikolić, šef kabineta prvega demokratičnega premierja Srbije Zorana Đinđića.

Da, tistega dne kaj takšnega ni padlo na pamet nikomur. V času režima Slobodana Miloševića je bil namreč današnji predsednik Aleksandar Vučić njegov minister za informiranje, Ivica Dačić je bil tiskovni predstavnik Miloševićeve Socialistične stranke Srbije, Aleksandar Vulin pa je bil vidni član Srbske radikalne stranke Vojislava Šešlja. To so politiki, ki jih je 5. oktobra 2000, skupaj z njihovim šefom Slobodanom Miloševićem, odstavilo ljudstvo, danes pa so spet na oblasti.

Tistega dne se spomnim, kot bi bilo včeraj. Ko sem prišla domov iz vladne službe za evropske zadeve, kjer sem bila zaposlena, sem odprla na televizorju program CNN in onemela. Na ekranu sem zagledala neposredni prenos demonstracij pred nekdanjo jugoslovansko skupščino v Beogradu, v kateri sem kot dopisnica Dela in TV Slovenija delala dobrih pet let.

Nisem mogla verjeti, da ta skupščina gori in da so demonstranti vdrli vanjo. V trenutku mi je bilo jasno. Milošević bo padel! In tudi je. Miloševiću se je uprlo ljudstvo, ker je ponaredil rezultate volitev, ki so bile nekaj dni prej, in svoj poraz prikazal kot zmago. Podobno kot danes to počne Aleksandar Vučić, je bil tudi Slobodan Milošević mojster potvarjanja rezultatov volitev.

Obletnica teh dogodkov me je spomnila na moja takratna občutja in verjetno občutja večine prebivalcev nekdanje Jugoslavije, ko se nam je odvalil kamen od srca in ko smo si mislili, da se zlo na Balkanu ne more več ponoviti. Vsaj za našega življenja ne. Pa vendarle spet tli nevarnost v BiH in na meji s Kosovom, nekaj sto kilometrov stran pa divja vojna v Ukrajini. O podobnih občutkih sta mi v mladosti pripovedovala tudi moja starša, oba partizana, ki sta trdno verjela, da so partizani ob pomoči zavezniških sil za vse čase porazili fašizem in nacizem ter z zmago nad njima Evropi zagotovili mir.

Tako so razmišljali tudi očetje združene Evrope, ki jo danes imenujemo Evropska unija. Jean Monet, Robert Schuman in Konrad Adenauer so po drugi svetovni vojni, točneje pred 75 leti, začeli združevati evropske države v skupnost evropskih držav, zato da bomo Evropejci živeli v miru, da bomo med seboj sodelovali in se ne bojevali, da bomo spoštovali človekove pravice, da bo nad avtokracijo prevladala demokracija ter da bomo skupaj skrbeli za gospodarski in socialni napredek.

Medtem ko se v zahodnem svetu ukvarjamo z vojnami, pa daleč proč od nas dvigujejo glavo države, ki so bile še pred nedavnim nerazvite in revne, danes pa so med najmočnejšimi in tehnološko najbolj razvitimi državami sodobnega sveta. Kitajci in Indijci nas resno spravljajo v zadrego. 

Tako kot si v Srbiji pokojni premier Đinđić in njegovi sodelavci niso mislili, da bi lahko vojni zločinci in njihovi sodelavci še kdaj upravljali njihovo državo, si tudi – pol stoletja prej – tvorci združene Evrope niso mislili, da se bo na jugovzhodu evropskega kontinenta najprej zanetila in razplamtela jugoslovanska vojna, 22 let kasneje pa tudi vojna v Ukrajini. Še manj je nekdanjim evropskim politikom padlo na pamet, da bodo Judom, največjim žrtvam nemškega nacizma, s tem, ko so jim podarili palestinsko ozemlje in jim postavili državo, omogočili, da bodo prav oni izvedli najhujši genocid, ki se je zgodil po drugi svetovni vojni.

In da bi bil absurd še večji – so največji podporniki tega genocida v Evropi Nemci! Še pomembnejši podporniki pa so nekdanji čezmorski prijatelji Američani! Pravim nekdanji, ker to, kar počne Trump, zagotovo ne pomeni prijateljstva. Evropski uniji hoče ukrasti Grenlandijo, državam EU zaračunava ogromne davke, nas zmerja in ponižuje in od nas terja prevzemanje stroškov za vojno v Ukrajini, pri kateri so bile ZDA vse prej kot nedolžne ovčke.

Nekdanji zavezniki se danes spreminjajo v nasprotnike in nekdanji sovražniki se bratijo in podpirajo iztrebljanje palestinskega ljudstva. In medtem ko se v zahodnem svetu ukvarjamo z vojnami, pa daleč proč od nas dvigujejo glavo države, ki so bile še pred nedavnim nerazvite in revne, danes pa so med najmočnejšimi in tehnološko najbolj razvitimi državami sodobnega sveta. Kitajci in Indijci nas resno spravljajo v zadrego. Svet se je obrnil na glavo!

Pa se ozrimo še domov. Smo del EU in Nata in od večinsko mirovniške države se počasi spet obračamo k orožju. Tokrat k njegovi proizvodnji in ne prekupčevanju, kot je to bilo v času našega osamosvajanja. Ustanovili smo celo orožarski holding. Janezu Janši se cedijo sline. Če bi mu uspel veliki met in bi na naslednjih volitvah sestavil vlado, bi uresničil dober del svojih mladostnih sanj.

Slovenske fante bi verjetno spet poslal na obvezno služenje vojaškega roka, potem pa na vojna območja, kajti morali bi biti med prvimi, ki bi dokazali zvestobo dragemu Donaldu in Natovemu Rutteju. Če pa bi še komu padlo na pamet kolesarjenje, kot je bilo to med kovidom, bi hitro, po Trumpovem vzorcu, aktiviral najmanj specialne enote policije, če ne že vojske. Je to nemogoče? Ni! Danes je vse mogoče.

Pa vendar vse ni tako črno. Upanje nam dajejo mladi in razna civilnodružbena gibanja po vsem svetu. Tudi pri nas in tudi v Srbiji, s katero smo začeli ta zapis. Na vprašanje kolegice Banjanac, ali za Srbijo obstaja upanje, je gospod Nikolić vse upanje položil na mlade, ki so s svojim tekom in kolesarjenjem do Strasbourga in Bruslja dokazali svojo evropsko usmeritev. Ko bodo osvobodili medije, pravi, bodo vsi ljudje izvedeli, da denar v Srbijo prihaja iz EU in ne iz Kitajske in Rusije. Sicer pa – Srbi ne hodijo delat in dopustovat na Kitajsko, ampak v Nemčijo, Avstrijo, Anglijo in Slovenijo, je dejal.

Skratka, tudi če se nekaj zdi nemogoče, je to lahko kaj kmalu mogoče.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.