V prvi polovici septembra je na sedežu Evropskega parlamenta v Strasbourgu potekala razprava ob govoru predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen o stanju v Evropski uniji v letošnjem letu. Predsednica je začela udarno: »Evropa se je znašla sredi boja … Na začetku letošnjega leta smo začeli izvajati načrt Pripravljenost do leta 2030, ki bi lahko mobiliziral do 800 milijard evrov naložb na področju obrambe. To vključuje instrument SAFE, ki zdaj lahko zagotovi 150 milijard evrov za skupno nabavo. Prijavilo se je že devetnajst držav članic.« Ko smo poslušali ta govor o nujnosti oboroževanja, se je zdelo, da smo že sredi vojne. Ne le v Ukrajini, ampak po vsej Evropi. Besede so prihajale iz ust gospe, ki vodi vlado organizacije, ki je bila ustanovljena zato, da vojne ne bi bilo.

Dan prej pa so poslanci govorili o nemirih in težkih razmerah v Srbiji. Komisarka za širitev Marta Kos je v uvodnem nagovoru dejala: »Spoštovanje temeljnih pravic in vrednot, vključno s svobodo mirnega zbiranja, svobodo medijev in akademsko svobodo, so ključni elementi poti Srbije v EU in jih morajo vsi spoštovati. To pomeni tudi izogibanje vsakršnemu nasilju!« Da, to je bil poziv k miru, k mirnemu reševanju sporov v državi, kjer oblast pretepa državljane, ki mirno demonstrirajo proti avtoritarni oblasti njihovega predsednika.

Iz iste komisije, iz ust dveh visokih evropskih političark, smo v samo dveh dneh slišali diametralno nasprotne recepte za reševanje kriz. Prva dama Komisije je pozivala k orožju, »ki nas bo edino lahko obranilo pred novim svetovnim redom, kjer so nove sile sovražne do Evrope«. Druga, komisarka, ki je naše gore list, pa je pozivala k izogibanju vsakemu nasilju. K vrednotam, ki so jih ob ustanovitvi predhodnice Evropske unije po drugi svetovni vojni postavili njeni očetje.

Profimedia

Zakaj je tako? Zato ker v Evropski uniji trenutno vladata dve struji. Ena, ki v ruski agresiji na Ukrajino vidi uvod v rusko agresijo tudi na ozemlje sedanje Evropske unije, in drugi del držav EU, ki rusko agresijo obsojajo, pomagajo Ukrajini, a kljub temu menijo, da Rusija ne bo napadla EU in Nata. Ne zato, ker morda tega ne bi hotela, ampak bolj zato, ker tega ne zmore. V prvi skupini držav delajo noč in dan tovarne z orožjem, prebivalcem pa delijo letake, kako preživeti jedrsko katastrofo in kolikšno zalogo hrane naj imajo doma, da bodo ob vojni preživeli. V skupini drugih držav pa resda namenjajo več denarja za obrambo kot kadarkoli prej, a med prebivalstvom ne ustvarjajo panike. Toda tudi znotraj obeh skupin držav so politične in civilnodružbene skupine, ki se ne strinjajo s svojimi vladami.

Evropa je razdeljena. V odnosu do vojne nevarnosti, pa tudi v marsičem drugem. Nikoli v teh 75 letih, odkar se je Evropa začela povezovati tudi institucionalno, ni tako slabo skrbela za ohranjanje vrednot, ki so jih kot cilj zastavili njeni tvorci: ohranitev miru, spoštovanje človekovih pravic, prevlado demokracije nad avtokracijo in skrb za gospodarski in socialni napredek.

Očetje Evropske unije se verjetno danes obračajo v grobu

Mir je bil glavni cilj in spodbuda za združevanje prvih evropskih držav po koncu druge svetovne vojne. Leta 1950 so se narodi Evrope še vedno spopadali s strahotnimi posledicami uničujoče vojne, ki se je končala pet let poprej. Evropski voditelji so bili odločeni preprečiti novo vojno. Okoli leta 1950 pa se je Evropa ponovno znašla na robu prepada. Bilo je obdobje hladne vojne in nad njo je visel meč konflikta med Vzhodom in Zahodom.

Jean Monnet, francoski javni uslužbenec, podjetnik, diplomat in finančnik, je francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana in nemškega kanclerja Konrada Adenauerja prepričal, da je treba oblikovati skupnost za mir zainteresiranih držav. Kot vplivni zagovornik evropske enotnosti velja Monnet za enega od ustanovnih očetov Evropske unije. Jeana Monneta zato mnogi imenujejo »oče Evrope«. Čeprav Monnet ni bil nikoli izvoljen na javno funkcijo, je deloval v zakulisju ameriških in evropskih vlad kot dobro povezan »pragmatični internacionalist«.

Evropska unija, kot jo poznamo danes, je bila zasnovana 9. maja 1950 v edinstveni deklaraciji, ki je izhajala iz dveh jedrnih načel: miru in solidarnosti. Francoski zunanji minister Robert Schuman je v njej predlagal ustanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo. Članice te skupnosti bi tako združile svojo proizvodnjo premoga in jekla – dveh surovin, iz katerih se je izdelovalo orožje. »Združevanje proizvodnje premoga in jekla ... bo spremenilo usodo regij, ki so bile dolgo podvržene proizvodnji vojaškega streliva, zaradi katerega so najbolj trpele,« je bilo zapisano v deklaraciji. In ta skupnost je bila prva od nadnacionalnih evropskih institucij, ki so se pozneje preoblikovale v to, kar je danes Evropska unija.

Snovalci Evropske skupnosti za premog in jeklo (ustanovne članice: Francija, Zahodna Nemčija, Italija, Nizozemska, Belgija in Luksemburg) so se zoperstavili proizvodnji orožja. V orožju so videli nevarnost, ki ogroža mir in nikakor ni garant miru. Kljub številnim nevarnostim, ki so mir v Evropi ogrožale vseh teh 75 let, je spoštovanje vrednot Jeana Monneta in Roberta Schumana ta mir uspešno ohranilo.

Profimedia

Zmagovalci v drugi svetovni vojni so z mednarodnimi pogodbami poraženi Nemčiji najprej prepovedali imeti lastno vojsko in se oboroževati in tudi potem, ko to že dolgo ni več veljalo, se je Nemčija zaradi svoje zgodovine izogibala izrazitejši vojaški vlogi na mednarodnem prizorišču. Letos se je to spremenilo. Nemčija je naredila zgodovinski korak in prvič po drugi svetovni vojni za nedoločen čas napotila svoje vojaške enote v tujino. Nemške oborožene sile (Bundeswehr) so spomladi vzpostavile novo brigado v Litvi, članici zveze Nato, ki meji na rusko eksklavo Kaliningrad (ta leži med Poljsko in Litvo) in na tesno rusko zaveznico Belorusijo. Še več, Nemčija je vse pomembnejši svetovni akter v proizvodnji orožja.

Ukrajinska vojna je stvari postavila na glavo. Če bi očetje Evropske unije videli, koliko orožja proizvajajo razne evropske države in kako tekmujejo v oboroževalni tekmi, bi se obračali v grobu. Evropa sedanjosti vidi način reševanja konfliktov v novem oboroževanju, ne pa v diplomaciji in pogajanjih. Resnici na ljubo, pogajati se niti ne zna. Z nikomer. Celo z ZDA ne, saj pristaja na skoraj vse, kar si čez noč zamisli ameriški predsednik Trump. Klasične diplomacije pa tudi skoraj ni več. Kje so časi, ko so se državniki pogovarjali po tajnih diplomatskih kanalih, brez prisotnosti medijev, in se v tišini dogovorili za rešitve, ki niso potrebovale ne rožljanja z orožjem ne izsiljevanja po javnih in družbenih medijih?!? Če bi bila volja, bi se vse to lahko na ta način urejalo tudi danes, a ustvarjanje panike in sovraštva mnogo hitreje in lažje prinese dobre rezultate na volitvah.

Nemčija in Francija spet tekmujeta v proizvodnji orožja

Kancler Friedrich Merz ponovno oborožuje Nemčijo in hoče, da njena vojska postane »najmočnejša konvencionalna vojska v Evropi«. Kanclerjev načrt je, da Nemčija do leta 2029 poveča obrambne izdatke na 3,5 odstotka BDP, še dodatnih 1,5 odstotka pa za infrastrukturo, kar bi skupno zneslo 215 milijard evrov. Velika večina evropskih vlad je navdušena nad tem, da namerava Nemčija na tak način skrbeti za evropsko varnost v času Putinove vojne v Ukrajini in nepredvidljive politike Donalda Trumpa.

Profimedia

Nemški Tagesspiegel je poročal, da Nemci izdelujejo tanke skyranger, ki so namenjeni protizračni obrambi, in oklepna transportna vozila fuchs. Prav tako nemška obrambna industrija sklepa z domačo vojsko dodatne pogodbe za proizvodnjo bojnih tankov leopard 2, ki lahko streljajo tudi, ko drvijo s polno hitrostjo. Nemški generali zahtevajo tudi, da se v veliki meri prazna skladišča napolnijo s strelivom in da se hitreje proizvajajo izstrelki dolgega dometa. Na njihovo željo pa bo treba proizvajati tudi brezpilotnike.

Če je še do včeraj nemško gospodarstvo temeljilo na avtomobilski industriji, je danes povsem drugače. Nemško gospodarstvo se zdaj usmerja k oboroževalni industriji. Zato ni presenetljivo, da je izdelovalec orožja Rheinmetall po vrednosti že prehitel avtomobilskega velikana Volkswagen in da se je vrednost tega orožarskega velikana v zadnjem letu potrojila. Izvoz gre zlasti v Ukrajino, ki je največja uvoznica orožja na svetu, dobički pa so sanjski. Nemci računajo, da jih bo prav orožje spet dvignilo med najuspešnejša gospodarstva razvitega sveta.

S takšnim tempom lahko tudi kaj kmalu premagajo celo Francijo, ki je – za ZDA - druga največja dobaviteljica orožja na svetu. Francoski predsednik Macron je, v nasprotju s svojima slavnima prednikoma Monnetom in Schumanom, prepričan, da se morata Francija in Evropa čimbolj vojaško okrepiti. Tiskovna agencija AP poroča, da je Macron napovedal dodatnih 6,5 milijarde evrov za vojsko v prihodnjih dveh letih.

Načrtuje povečanje proračuna za 3,5 milijarde evrov za leto 2026 in za nadaljnje tri milijarde evrov leta 2027. Francija naj bi si prizadevala, da bi leta 2027, v zadnjem letu njegovega drugega mandata, za obrambo porabila 64 milijard evrov na leto. To bi pomenilo podvojitev zneska v primerjavi z letom 2017, ko je ob nastopu njegovega prvega mandata proračun znašal 32 milijard evrov.

»Če hočemo biti svobodni, se nas morajo bati,« večkrat Macron poudarja v svojih govorih. Tako jih razmišlja veliko. Morda imajo prav, morda pa jih bo zgodovina demantirala. Dosedanje izkušnje kažejo, da rožljanje z orožjem ni prinašalo miru, ampak predvsem konflikte. A kaj, ko se iz zgodovine doslej nismo kaj dosti naučili.
Oboroževalne načrte delajo vse države za več let naprej, kar pomeni, da računajo, ali da bo res prišlo do nove vojne ali pa da bodo obstoječe vojne trajale še dolgo in jim bodo, s prodajo orožja na vojna območja, prinašale velike dobičke. Proizvajalcem in trgovcem z orožjem dobičke, ljudem pa bedo in smrt.

Urad visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice (OHCHR) je potrdil skupno 49.431 civilnih žrtev med rusko invazijo na Ukrajino do 31. julija 2025. Od tega je bilo 35.548 ljudi ranjenih. Vendar je OHCHR navedel, da bi lahko bile dejanske številke višje. OHCHR je ocenil, da je število smrtnih žrtev civilistov oziroma neoboroženih posameznikov v Ukrajini od začetka vojne 24. februarja 2022 znašalo 13.883. Največ smrtnih žrtev je bilo zabeleženih marca 2022, in sicer več kot 3900. Podatke o smrtnih žrtvah vojakov sporočajo ruski in ukrajinski vladni organi, vendar jih trenutno ni mogoče preveriti, zato jih je treba jemati previdno.

Profimedia

Pa poglejmo še na Bližnji vzhod. Prav sprevrženo razmišljanje ZDA in tudi mnogih v Zahodni Evropi ohranja genocid nad palestinskim ljudstvom. Iz govora predsednice Evropske komisije nam je v zvezi s tem ostala v ušesih predvsem ta izjava: »Že dolga leta sem prijateljica Izraelcev in Izraelk. Vem, kako globoko so ljudstvo pretresli grozljivi napadi Hamasovih teroristov 7. oktobra. Hamasovi teroristi talce po 7. oktobru zadržujejo že več kot 700 dni. To zanje pomeni 700 dni bolečine in trpljenja. Za Hamas nikoli ne sme biti prostora – ne zdaj ne v prihodnosti. Ker so teroristi, ki želijo uničiti Izrael.«

Nihče v Evropi ne zanika krivde Hamasa za serijo terorističnih napadov in tudi oktobrskega napada in zajetja talcev. O tem, da pa istočasno Izrael vsak dan načrtno uničuje, ubija in iztreblja Palestince, namesto gospe von der Leyen govorijo podatki. Po podatkih ministrstva za zdravje Gaze (GHM) in izraelskega ministrstva za zunanje zadeve je bilo do 3. septembra 2025 v vojni v Gazi ubitih več kot 66.700 ljudi (64.739 Palestincev in 1983 Izraelcev), pa tudi 217 novinarjev in medijskih delavcev, 120 akademikov in več kot 224 humanitarnih delavcev, vključno s 179 zaposlenimi v Agenciji OZN za pomoč palestinskim beguncem na Bližnjem vzhodu (UNRWA).

Strokovnjaki ocenjujejo, da je 80 odstotkov ubitih Palestincev civilistov. Študija pisarne visokega komisarja za človekove pravice (OHCHR), ki je potrdila smrtne žrtve iz treh neodvisnih virov, je pokazala, da je bilo 70 odstotkov ubitih Palestincev v stanovanjskih stavbah, žensk in otrok.

A številnim na zahodu se ne zdi, da bi Tel Aviv ogrožal svetovni mir, medtem ko v Moskvi vidijo nevarnost tretje svetovne vojne.

Profimedia

Je strah pred Putinovo širitvijo vojne izven Ukrajine realen?

S tem vprašanjem se je pred dnevi ukvarjala britanska revija The Economist. Predvsem jih je zanimalo, ali bi Putin lahko napadel Nato.

Putinova strast do vojne in zmožnost za njeno vodenje sta dve različni stvari, pravijo v Economistu. Njegove enote so v Ukrajini devet mesecev neuspešno napadale Pokrovsk, kjer je pred vojno živelo 70 tisoč ljudi, vsak dan pa je bilo več kot tisoč mrtvih in ranjenih. Ruska vojska ni sposobna izvajati zapletenih manevrov. Izgubila je celo generacijo častnikov.

Kakovost ruskih sil so prizadele hude izgube. Zahodni uradniki menijo, da ruske vojaške bolnišnice od konca leta 2024 obratujejo z največjo zmogljivostjo. General Chris Cavoli, vrhovni poveljnik zavezniških sil Nata v Evropi, je aprila dejal, da je Rusija utrpela približno 790 tisoč žrtev. Številni ubiti ali ranjeni so nižji častniki, ki vodijo enote v razširjenih silah.

Javna pogrebna obvestila kažejo, da je Rusija med letoma 2022 in 2024 izgubila približno toliko poročnikov, kot bi jih običajno potrebovala za deset divizij ali brigad. Dokler se bo vojna v Ukrajini nadaljevala, Rusija ne bo imela rezervnih kopenskih sil, s katerimi bi lahko resno ogrozila Nato. Analitik Konrad Muzyka opozarja, da bo Rusija, tudi če podpiše premirje, težko preusmerila večje število vojakov, saj bi Ukrajina tako lahko spet zavzela svoje ozemlje.

Če se stopnja izgub ne bo spremenila, bi lahko ta sredstva izčrpali do leta 2026, ugotavlja Dara Massicot iz možganskega trusta Carnegie Endowment. Muzyka meni, da je ruska proizvodnja oklepnikov letos najverjetneje dosegla vrhunec. Še pomembnejša pa je kakovost teh sil. »Obnovitev materialnih sredstev bo veliko hitrejša in lažja kot dejanska zmožnost za uporabo sil,« meni Michael Kofman, prav tako iz Carnegie Endowment. Po njegovih besedah so se ruske oborožene sile na nekaterih področjih močno okrepile, na primer pri iskanju in bombardiranju ciljev z brezpilotnimi letali, vendar je sposobnost okrepitve omejena s kakovostjo vojaških enot, častnikov in osebja.

Profimedia

Odgovor na naše vprašanje še najbolj ponazarja ena sklepnih Economistovih misli. Pravijo namreč, da je težko napovedovati prihodnje vojne. ZDA in Sovjetska zveza sta med hladno vojno pogosto zmotno razumeli namere in zmožnosti druga druge. Raymond Garthoff, nekdanji analitik Cie, je v zbirki esejev Watching the Bear (Opazovanje medveda), ki jo je Cia objavila leta 1991, razmišljal o težnji v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja ter ponovno v sedemdesetih in osemdesetih letih, »ko so vsem večjim sovjetskim strateškim ofenzivnim zmogljivostim pripisali napadalne namene«. Sovjetsko razmišljanje je bilo po njegovih besedah zaznamovano s »precejšnjim pretiravanjem glede bojevitosti in zmogljivosti Zahoda, vključno z načrtovanjem začetka vojne«.

Nevarno pa je tudi podcenjevanje tveganj. Po navedbah švedske vohunske agencije je verjetnost velike vojne v bližini Švedske majhna. Vendar pa je »omejen oborožen napad« na baltsko državo ali Natove ladje povsem mogoč, opozarja. »Takšno dejanje bi lahko bilo s švedskega vidika neugodno,« pojasnjujejo vohuni, »vendar pa je treba poudariti, da rusko vodstvo sprejema odločitve na podlagi lastne logike in presoje.«

Sklep

Za varnost celotne Evropske unije pa je ob vseh teh dejstvih pomembno še eno dejstvo. Če so se države članice že odločile bistveno povečati vojaške izdatke in prispevke, bi pričakovali, da bodo resneje razmislile tudi o nekem skupnem obrambnem instrumentu, saj je zanašanje zgolj na Nato, ki ga dejansko vodi ameriški Veliki brat, vse bolj tvegana poteza. Zato bi veljalo resno razmisliti o dejanski skupni obrambni povezavi.

Še bolj pa obuditi vse, stoletja stare, diplomatske, pogajalske in druge taktike pogovorov. S čim manj izključevanja in veliko več povezovanja s celotnim svetom. Osnova vseh dobrih odnosov so pogovori, ne pa izključevanja. Bolje se je dolgo pogovarjati kot pa dopustiti, da leta traja ubijanje in rušenje. Prav tako ni dobro, da v vseh, ki so drugačni in včasih morda tudi uspešnejši od nas, vidimo sovražnike. Bolje je poiskati zaveznike.