To so filmi iz 70. in 80. let prejšnjega stoletja, ko se je družba nekdanjega pred- in povojnega razkroja spreminjala in gradila v bolj odprto, svobodnejšo in zato tudi bolj kritično družbo. V gospodarstvu, politiki, umetnosti in seveda tudi v novinarstvu se je tedanji svet vse bolj oblikoval po podobi tistega, kakršnega smo si želeli.

Vse sestope s te poti se je javno razgalilo, o tem javno pisalo in govorilo. Ne le v tujini, tudi pri nas. Seveda je Zveza komunistov držala roko nad vsemi področji javnega življenja. A v 70. in 80. letih minulega stoletja je bila ta roka vse manj težka. Spomnim se svojih izkušenj. Kot mlada novinarka sem spremljala delo Zveze socialistične mladine.

Dekleta in fantje iz ZSMS so bili za tiste čase pravi revolucionarji. Predlagali so rešitve, ki so bile v nasprotju s prevladujočo partijsko politiko. Del ZSMS se je odkrito spogledoval tudi z večstrankarsko politiko in svojo organizacijo videl kot možno bodočo stranko. Navsezadnje se je to v 90. letih res zgodilo, tedaj se je ZSMS prelevila v LDS. Pri tem je pomembno, da se je o vseh teh predlogih javno govorilo in poročalo.

V tistih letih so seveda obstajale omejitve, a meni ni nihče prepovedal pisati o »spornih« mladinskih predlogih. Prva intervencija se je zgodila, ko je skupina mladincev, na čelu z Janezom Janšo, napisala res dobro in kritično gradivo o jugoslovanski vojski. Takrat sem se prvič in edinkrat soočila z agenti Uprave državne varnosti, ki so prišli v uredništvo Dela in mi to gradivo odvzeli.

Urednik pa ni dovolil, da bi o tem dogodku pisali. Zato pa sem brez težav poročala o javni skupni seji vodstev partije in mladinske organizacije, kjer so obravnavali kritike JLA iz tega gradiva in odgovornost Janše za navedbe. »Pogumni« Janez se je takrat branil tako, da je s prstom pokazal na vse kolegice in kolege, s katerimi so skupaj napisali tisto gradivo. Češ nisem kriv samo jaz.

Večnega predsednika SDS, ki je bil tako zagret komunist, da je vodil pohode po Titovih poteh in prijavljal grosupeljske komuniste, ki so obiskovali cerkvene maše, ta režim takrat ni motil. In prav on in člani njegove ekipe so, več kot dve desetletji kasneje, začeli v samostojni Sloveniji podirati težko prigarano svobodo medijev.

Že spomladi leta 1990 je Janša kot poslanec prve demokratično izvoljene skupščine napovedal labodji spev novinarjem in urednikom, ki ga je kasneje, kot predsednik vlade, tudi uveljavil. V 90. letih je uredništvu Mladine predlagal, naj bi Mladina postala časopis njegove stranke. Ker je uredništvo to zavrnilo, so postali novinarji Mladine redna tarča napadov tega slovenskega demokrata. Zato so orožarski fantje kar sami zbrali denar za lastne medije, če temu propagandističnemu stroju sploh lahko rečemo mediji.

In danes? Položaj je povsem drugačen. Imamo svobodo medijev. Prej so jo občasno omejevali samo iz enega centra – iz partije, danes pa to lahko počne vsak podjetnik, ki si je nabral dovolj denarja, da lahko kupi časopis, radio ali celo TV postajo. Novinarji smo dandanes odvisni od lastnikov medijev, ki lahko čez noč medij ugasnejo, lahko nas spravijo ob kruh, novinarske službe pa ne čakajo za vsakim vogalom.

Kot upokojenka teh težav nimam, a sem jih doživela leta 1997, ko sem kot odgovorna urednica časnika Republika šla poročat v Beograd o demonstracijah proti Miloševiću. Kar po telefonu sem izvedela, da mi ni treba poslati v Ljubljano intervjuja z Zoranom Đinđićem, saj Republika ne izhaja več! Lastniku, ki jo je brez opozorila ukinil dva dni po mojem odhodu, se ni zdelo vredno, da bi me kot urednico o tem obvestil. Tako smo jaz, moji kolegi z Republike, pred tem pa tudi naši kolegi s časnika Slovenec, v poznih 90. letih spoznavali »slasti« novinarske brezposelnosti.

Ekonomska odvisnost je danes hujši pritisk na svobodo novinarstva, kot pa so to politični pritiski, ki sicer radi pridejo iz prav vseh političnih strank. Iz skrajno desne so bolj začinjeni, iz sredinskih in levih pa bolj zaviti v celofan. A ekonomska odvisnost je hujša. Ta žal uničuje tudi kakovost novinarstva.

Naj začnemo pri javni RTV. Politika je spisala zakon, s katerim si je oprala roke, in se obnaša, kot da s tem nima nič. A ima, in še kako! Vsaka vlada je dolžna skrbeti za javne ustanove, kar RTV Slovenija je. Minimalni dvig naročnine je prava sramota in kaplja v morje za potrebe tako pomembnega javnega servisa.

Vse več je tudi rumenega tiska, ki objavlja vse, kar mu pride pod roko – od resničnih pa do povsem izmišljenih novic. Ni več velike razlike med tem tiskom in družbenimi omrežji. Za lastnike je namreč pomembna samo branost, gledanost in poslušanost. Kaj se objavlja, pa je seveda zanje drugotnega pomena. Razen takrat, kadar je treba zastopati njihove podjetniške interese. Tam pa morajo novinarji prijazno intervjuvati celo tuje diktatorje, če ima lastnik morda v tisti državi svoje posle. Tudi to smo že doživeli. In novinarji so podlegli tej zahtevi.

In prav tu leži ta »kavelj 22«. »Catch 22« (angl.) pomeni paradoksalno situacijo, iz katere se posameznik ne more rešiti zaradi nasprotujočih si pravil ali omejitev. Le redki se lahko tem omejitvam in tudi neetičnim pritiskom uprejo sami. V daljni preteklosti pa smo novinarji to vendarle zmogli.

Pred več kot 40 leti se je aktiv novinarjev Dela odločno upiral posegom v novinarsko svobodo s strani vodstva hiše. Tudi politikom smo jo znali zagosti s kakšnimi komentarji in članki. Društvo novinarjev je bilo mnogo več kot sindikalna skupina. Dajalo je močno skupinsko podporo vsakemu posamezniku ali uredništvu, ki je bilo v stiski. Zato je v času ponorelih trumpizmov in drugih -izmov danes povezovalni, tudi mednarodni, nastop novinarjev več kot nujen.