Po podatkih Uppsala Conflict Data Programa (UCDP) smo lani in letos na svetu zabeležili 61 vojaških spopadov, od katerih jih je 11 doseglo raven vojne. Evropejci se seveda najbolj ukvarjamo z nam najbližjima vojnama – z rusko agresijo v Ukrajini in izraelskim genocidom v Palestini. Pri čemer je Evropska unija zelo aktivna pri pomoči Ukrajini, precej manj pripravljenosti za pomoč pa je zaznati na Bližnjem vzhodu, kjer sicer z besedami dajemo podporo ubogim prebivalcem Gaze, pomanjkanje obsodbe agresorja pa kaže v resnici na delno podporo Izraelu.

Na začetku 21. stoletja se človek res vpraša, zakaj sploh še prihaja do vojn. Razvoj tehnologije, komunikacijskih sredstev in globalizacija gospodarstva vendar omogočata, da se prevlade različnih vrst lahko uresničijo po mirnih poteh, brez človeških žrtev. Odgovor na to vprašanje je najbolje poiskati v številkah.

V svetovni vojaški industriji brez konkurence prednjačijo ZDA. Sto največjih ameriških proizvajalcev orožja in vojaških storitev je lani ustvarilo skupaj 334 milijard dolarjev prihodkov od prodaje orožja in vojaških storitev. To predstavlja skoraj polovico globalnega prometa največjih obrambnih proizvajalcev. Ta prihodek naj bi znašal odstotek do dva odstotka ameriškega BDP-ja. Če pa k temu prištejemo tudi dobičke podizvajalcev, logistike, IT in kibernetskih ponudnikov, izdelovalcev elektronike, letal, ladij in drugih pogodbenikov, je ocena, da ZDA porabijo za področje obrambe med 400 in 500 milijard ameriških dolarjev, kar znaša okoli tri odstotke BDP. Nominalni BDP ZDA je namreč v lanskem letu znašal 29.185 bilijonov USD. Čeprav koristi obrambnega sektorja ne moremo primerjati denimo s sektorjem IT, ki se zadnja leta vrti med 8 in 9 odstotki ameriškega BDB, pa je vendarle to dovolj pomemben delež, da se nekaterim vojne izplačajo.

Bobo

Še bolj pa se najmočnejšim državam izplača obnova od vojn uničenih držav. Samo spomnimo se sanj Donalda Trumpa, da bo iz Gaze prek svojega zeta Jareda Kushnerja naredil elitno turistično območje. Ali pa se spomnimo nemškega kanclerja Friedricha Mertza, ki je Izraelce pohvalil »saj opravljajo posel za nas« … Res je, delno tudi v Palestini, predvsem pa v Ukrajini vidijo velike zaslužke tudi nekatere evropske države. Zlasti Nemčija in Francija. Državi, ki jima že nekaj časa ne gre več prav dobro. Zaradi težav z avtomobilsko industrijo so se Nemci, ki jim je bilo še dolgo po koncu druge svetovne vojne prepovedano početi karkoli na področju vojaških zadev, usmerili prav v to področje. Nevarnost pred Rusijo, ki je stari bavbav njene soseščine, je v to smer nagnilo tudi vodstvo Evropske komisije pod taktirko nekdanje nemške ministrice za obrambo. A kot vse kaže, so vsi skupaj malce zamudili tudi na tem področju. Sektorju, ki ga vodi naša komisarka Marta Kos, so zaupali tudi obnovo Ukrajine. A velika verjetnost je, da bo EU lahko pobrala le drobtinice, pogačo pa bodo delili veliki.

Te dni se veliko govori o Trumpovem mirovnem sporazumu, ki naj bi ustavil ukrajinsko vojno. Gre za dogovor med Trumpom in Putinom. Slednji je jasno povedal, da na pogajanjih noče EU. Ameriški časnik Wall Street Journal je konec novembra razkril povezave med ameriškim in ruskim kapitalom. V senci snovanja mirovnega načrta za Ukrajino je na rusko pobudo nastajal ambiciozen poslovni načrt, ki naj bi tradicionalno rivalstvo med Rusijo in ZDA spremenil v donosno poslovno partnerstvo. Novinarji so razkrili srečanje poslovnežev iz obeh držav v Miami Beachu, na posestvu Trumpovega posebnega odposlanca Steva Witkoffa. Zasnovali so načrt, kako dva bilijona dolarjev veliko rusko gospodarstvo znova vključiti v svetovne tokove. Seveda tako, da bi pri tem imele korist tudi ZDA. V pogovorih z Witkoffom in Kushnerjem je Rusija jasno dala vedeti, da bi raje videla, da k njim in v povojno Ukrajino pridejo ameriška podjetja, ne pa tekmeci iz evropskih držav, katerih voditelji so Rusijo poskušali izolirati iz svetovnega gospodarstva. Zanimalo naj bi jih predvsem področje rudnih bogastev in energije. Sem sodi tudi oživitev velikanskega plinovoda Severni tok, ki naj bi ga sabotirali ukrajinski potapljači in je pod sankcijami Evropske unije. To je udarec dveh muh na en mah. Evropo bodo s tem povsem odrezali od novih energetskih tokov, ta pa bo prisiljena uvažati bajno drage energente iz ZDA.

Bodimo realni. Evropska unija ni v enakopravnem položaju z velikimi. Do konca se bori, da bi ohranila Ukrajino v sedanjih mejah. Ne le zaradi same Ukrajine, še bolj zaradi lastne varnosti. Poleg drugega ji primanjkuje tudi denarja. Zato so se v Evropski komisiji domislili, da bi za obnovo Ukrajine uporabili zamrznjen ruski državni denar, ki je shranjen pri borznem posredniku Euroclear v Bruslju. Belgijski premier Bart De Wever se s tem ne strinja, kar je obrazložil v ostrem pismu, ki ga je konec novembra poslal Ursuli von der Leyen. De Wever ponavlja svoje skrbi glede načrta, »s katerim ne bi le kršili temeljnega načela mednarodnega prava, temveč bi tudi ustvarili dodatno negotovost na mednarodnih finančnih trgih«. Toda pri uporabi zamrznjenega denarja vztrajata tako nemški kancler kot francoski predsednik. Nedavni obisk pri Mertzu pa je pokazal, da enako razmišlja tudi naš predsednik vlade. Njegovo navdušenje se žal zdi preuranjeno. Zlasti zaradi možnih posledic. Kaj če se Putin maščuje tako, da v Rusiji zapleni evropsko premoženje? Če ne drugega, imamo Slovenci tam Krko in njene milijonske zaslužke. Belgijci za odmrznitev ruskega denarja terjajo stoodstotne garancije držav članic. Po nekaterih ocenah bi Slovenijo to stalo 800 milijonov evrov! Potem pa gre še za varnost naložb v EU. Kdo bo še zaupal evropskim državam, da pri nas hrani svoj denar?

Sicer pa verjetno iz tega scenarija tako ali tako ne bo nič, saj nanj zagotovo ne bosta pristali Rusiji naklonjeni Madžarska in Slovaška. Skratka, Evropska unija bo morala v prihodnje resneje razmisliti o svojih zavezništvih, ki močno spodkopavajo gospodarske temelje stare celine. Kajti politika že dolgo ni več samo politika, ampak je očitno predvsem posel.