Je rojstvo, je življenje in je smrt. Življenje se enkrat konča, smrti nihče ne uide. Posmrtno življenje, nebesa, vice ali pekel ter reinkarnacija, vse to je stvar verovanja, tudi filozofije. Znanost ne more dokazati obstoja posmrtnega življenja. Kaj se zgodi potem (z dušo), ko se ugasne luč življenja, ostaja skrivnost. Zato tudi strah pred smrtjo, če si priznamo ali ne.

Strah pred umiranjem, trpljenjem, neznosnimi bolečinami. Na drugi strani pa veselje do življenja. Hvaležnost za vsak dan posebej, ki ga preživimo na tem svetu. Tega se posameznik običajno zave šele potem, ko resno zboli. Da je zdravje daleč na prvem mestu, da so vse druge stvari manj pomembne, večinoma nepomembne. Zdrav človek ima veliko želja, bolan pa le eno …

Nekateri ljudje pa imajo tudi željo po smrti, ne samo nekateri neozdravljivo bolni. Po statističnih podatkih je Slovenija v EU še vedno med državami z najvišjo stopnjo samomorilnosti. Vsakdo od nas gotovo pozna koga, ki ni zdržal bremena življenja in je storil samomor. Zdaj, o tem se bo v nedeljo odločalo na referendumu, bi v državi uzakonili pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Na lanskem posvetovalnem referendumu se je tehtnica nagnila nekoliko v prid zagovornikov (55 proti 45 odstotkov), na nedeljskem naknadnem zakonodajnem referendumu bodo morali nasprotniki, da bi dosegli razveljavitev v državnem zboru sprejetega zakona, doseči tudi kvorum, ne samo večine oddanih glasov. Zakon bo zavrnjen, če bo proti glasovalo najmanj 20 odstotkov vseh volilnih upravičencev. Da bi bil kvorum izpolnjen, mora proti glasovati dobrih 338 tisoč volivcev. Lani na posvetovalnem referendumu jih je bilo proti 311 tisoč, za pa 378 tisoč.

Ne samo civilna družba, glede pomoči pri prostovoljnem končanju življenja se je razklala tudi politika. Leva koalicija je sprejela nov zakon, desna opozicija mu še naprej nasprotuje. Na nedeljskem referendumu bo slovenska politika izmerila tudi utrip v volilnem telesu. Bo nekakšen vmesni čas pred hitro bližajočimi se rednimi volitvami v državni zbor, ki naj bi bile razpisane za nedeljo, 22. marca. Če pobudniki referenduma ne bodo uspešni, na kar kažejo nekatere javnomnenjske raziskave, a se ob širši mobilizaciji nasprotnikov sprejetega zakona lahko zgodi tudi nasprotno, bo pravica do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja začela veljati. Slovenija ne bo prva in najbrž tudi ne zadnja država, kjer sta evtanazija ali pomoč pri smrti (asistirani samomor) legalni; v Evropi jih je že sedem, po svetu še pet.

Profimedia

Strah pred umiranjem, trpljenjem, neznosnimi bolečinami. Na drugi strani pa veselje do življenja. Hvaležnost za vsak dan posebej, ki ga preživimo na tem svetu. Tega se posameznik običajno zave šele potem, ko resno zboli. Da je zdravje daleč na prvem mestu, da so vse druge stvari manj pomembne, večinoma nepomembne. Zdrav človek ima veliko želja, bolan pa le eno …

Predvsem zaradi nasprotovanja zdravnikov sprejeti zakon pri nas sicer ne predvideva evtanazije, ampak asistirani samomor. Pri slednjem zdravnik in diplomirana medicinska sestra le pripravita smrtno sredstvo, vendar ga oseba zaužije sama; ga popije, sproži infuzijo. Na koncu, ob času, določenem za izvedbo prostovoljnega končanja življenja, se postopek lahko tudi prekine, če posameznik v njem ne more aktivno sodelovati.

V samem postopku, ki ni enostaven, je vgrajenih kar nekaj varovalk pred morebitnimi zlorabami, a nekatere zdravnike še vedno skrbi, da bo prišlo do novega dojemanja dostojanstva življenja ter dojemanja te pravice kot nujne, saj se lahko starejši in hudo bolni počutijo kot breme svojcem. Ocenjujejo tudi, da je težko opredeliti »neznosno trpljenje«, ki je glavni pogoj za uveljavljanje pravice.

Toda tematika, ne glede na njeno spolitiziranost, presega politične delitve. Vprašanje svetosti življenja ni levo ali desno, je eksistencialno vprašanje. Zadeva v človekovo bistvo. Gre za vprašanje življenja in smrti. V medijih je bilo v zadnjih letih predstavljenih kar nekaj izjemno težkih osebnih zgodb posameznikov, ki so zaradi bolezni neznosno trpeli in so želeli zaključiti svoje življenje z evtanazijo. Ker v Sloveniji to ni bilo mogoče, so odhajali v tujino. Teh primerov ni bilo veliko, je bilo pa na drugi strani veliko več samomorov, o čemer se nerado javno govori. Ko so na smrt bolni ljudje sami dvignili roko nadse. Morda tudi zato, ker niso dobili primerne paliativne oskrbe, saj sistem še vedno šepa.

Skrb zbujajoče so ocene družinskih zdravnikov, da s paliativnimi mobilnimi timi pokrivajo morda dvajset odstotkov terena, niso navzoči v vseh slovenskih regijah, so slabo kadrovsko zasedeni. Paliativa ni organizacijsko podprta niti v domovih za starejše, tudi dejavnost edinega hospica v Ljubljani ni umeščena v državni sistem in je prepuščena nevladnemu sektorju. V zadnjih 15 letih po sprejetju državnega načrta za paliativno oskrbo tega pri nas nismo uspeli urediti. Ni bilo politične volje, je pa bila za uvedbo pravice do asistiranega samomora.

Ko človek resno zboli, naredi vse, da bi ozdravel. Želi si živeti, ne umreti. Tudi tedaj, ko je najbolj hudo, ko ga zaradi neozdravljive bolezni odpišejo, ko so izčrpane možnosti zdravljenja, v njem še vedno tli upanje, da se bo zgodil »čudež«.