Francoski pisatelj in tudi minister za kulturo André Malraux je v prejšnjem stoletju napisal roman Kraljevska pot (La voie royale), v katerem dva mlada pustolovca potujeta skozi džunglo in iščeta zaklad, kmerske templje, hkrati pa ob premagovanju nevarnosti raziskujeta tudi svoje notranje konflikte, svojo notranjo moč in slabosti.

Predvsem pa se roman loteva iskanja človekove identitete in smisla življenja. Pot je »kraljevska«, ko preseže materialne cilje … Na koncu, ko eden od junakov umira – pravi: smrti ni, samo jaz sem, ki bom umrl.

Roman posega globoko v človeško naravo in v kompleksnost človeških odnosov. Močan vpliv na pisatelja je imel nemški filozof Friedrich Nietzsche, še posebno njegova teorija o nenehnem nemiru in njegova izjava, da je posameznik popolnoma odgovoren za vsa svoja dejanja. Morda smo odgovorni tudi za svoje življenje.

Čeprav – življenje je darilo, ki so nam ga poklonili starši, narava, za nekatere bog. Res pa je tudi, da si veliko ljudi vzame življenje. V Sloveniji vsako leto zaradi samomora umre približno 350, 400 ljudi. Leta 2024 je bilo 363 samomorov in od tega je naredilo samomor skorajda 300 moških!

Slovenski grobovi

V določenem obdobju svojega življenja sem se odločila, da o nekaterih stvareh ne bom razmišljala, in sem jih odrinila, zavestno »odpisala«. To sem najbrž podzavestno počela tudi v mlajših letih, zdaj pa kar zavestno.

Dokler me stvarnost ne prisili. O boleznih ne razmišljam, dokler seveda ne zbolim. Tudi o smrti ne. Je del življenja in tako in tako pride.

Referendum o predčasnem končanju življenja! Zdaj, ko mi je razmeroma lepo, sem najbrž preveč subjektivna, da bi lahko presodila, kaj je prav in kaj ni. Tudi do referendumov sem skeptična. Edino o plebiscitu, vstopu v Nato in EU so se mi zdeli smiselni.

Za večino drugih stvari sem se odločila, da grem na volitve in naj potem politiki odločijo namesto mene; če narobe, bom naslednjič volila druge. Tako nekako sem vse skupaj poenostavila in tudi svoje življenje. Morda je moj in še čigav problem le to, da imamo zelo malo odgovornih politikov, če sploh kaj.

Se mi je pa ob tem referendumu vrnil spomin nekaj desetletij nazaj, ko se po narkozi v bolnišnici nisem in nisem povsem zbudila. Zavedala sem se tega, padala, padala sem v neskončno brezno, trpljenje je bilo tako močno, da sem si govorila: nekaj se bo zgodilo – ali se bo nehalo ali pa bom umrla. Bilo je tako hudo, da mi je bilo povsem vseeno, kaj se bo zgodilo.

Tudi smrt. O tem sem kar precej premišljevala, ko sem poslušala Andreja Pleterskega in druge zagovornike predčasnega končanja življenja. Razumela sem jih.

Po drugi strani pa sem na eni od televizij, mislim, da na Planet TV, poslušala Kanadčana, nasprotnika evtanazije, in Nizozemca, ki je bil med glavnimi pobudniki evtanazije, danes pa je njen velik nasprotnik.

Kanadčan je razlagal, kako se število ljudi, ki se odločijo predčasno umreti, iz leta v leto povečuje in da pravice do predčasnega končanja življenja nikakor ne bi smeli sprejeti, saj se stvari odvijajo precej daleč od prvotnih namenov.

O boleznih ne razmišljam, dokler seveda ne zbolim. Tudi o smrti ne. Je del življenja in tako in tako pride.

Podobno je razmišljal Nizozemec: vedno več ljudi se odloča za smrt s pomočjo in vedno več je tistih, ki niso bolni, ampak predvsem utrujeni od življenja. Slovenski zakon naj tega ne bi dopustil?

Večina si ne želi umreti. Prej sanjamo o večnem življenju. Poznam pa nekaj starejših ljudi, ki so se zavestno odločili umreti, celo jesti so nehali in so zaspali. Niso več videli smisla. Bili so nekoristni, ničesar več niso imeli, s čimer bi si izpolnili življenje. Nihče več jih ne potrebuje, zanje nihče več nima časa. Niti svojci. Življenje hiti mimo njih, so v čakalnici za smrt.

Pred dnevi sem prebrala, da sta se za samomor s pomočjo odločili nekoč slavni dvojčici – Nemki, plesalki in pevki – Alice in Ellen Kessler, stari 89 let. Nisem zasledila, da bi bili bolni.

V Nemčiji so leta 2019 sprejeli zakon, ki posamezniku omogoča, da si zdravilo aplicira sam. Dvojčici sta povedali, da sta čustveno in telesno izčrpani in si ne želita več živeti. Dvojčici sta bili slavni v času mojega otroštva. Dolgo sta živeli in delali v Italiji, bili sta simbol zlate dobe italijanske televizije, leta 1959 sta Zahodno Nemčijo zastopali celo na Evroviziji.

Leta 2005 sta se tudi v Sloveniji odločila umreti Marta Pestator in njen partner Rado Rupar, oba stara okoli sedemdeset let. Mož je najprej ustrelil njo, potem še sebe. Marta, ki je bila članica Tofovega Moped showa, je bila menda neozdravljivo bolna.Bila sta neizmerno navezana drug na drugega.

Tine Hribar, filozof, publicist, je nekje okoli leta 1990 pisal in govoril o svetosti življenja, zunaj religij. Bilo je kar precej polemike, nekateri so namigovali, mu celo očitali, da zagovarja versko svetost življenja, če poenostavim, pomisleki so bili, ali je svetost življenja sploh mogoče utemeljiti le na etični, filozofski ravni, zunaj religije. Večina pa tako in tako ni razumela, za kaj gre.

Po Hribarju je življenje samo po sebi dobro, smrt pa huda. Življenje je vrednota, ki sama po sebi zahteva sočutje, spoštovanje in odgovornost. Mislec Hans Jonas je na primer svetost življenja definiral kot odgovornost do prihodnjih generacij, kot dolžnost ohranjanja človeštva.

Ne vem, kaj nam možnost »zakonitega« končanja življenja lahko prinese. Smo sploh zreli za to zakonodajo? Če je večina zdravnikov proti, ali bi potem »umiranje s pomočjo« pravzaprav postalo posel, ki ga bodo izvajali le nekateri – in to morda celo za denar?

Na koncu koncev tako in tako umremo, najsi se za to odločimo sami ali ne. Smrt vedno pride. In kot pravi Malraux – življenje se nadaljuje, le nas ni več.
Osebno se ne čutim dovolj sposobne, pametne in odgovorne, da bi lahko odgovorila, kaj je prav!

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.