Koliko je s svojo nespretno in nepremišljeno izjavo v parlamentu – »tisti, ki ima to smolo, da je njegov starš še živ in je nepokreten …« – vplival tudi na svoje volivce, ki so glasovali proti zakonu o pomoči pri skrajševanju življenja ali pa na referendum sploh niso šli?

Zagovorniki in leva opcija so bili premalo prepričljivi – »pravica do izbire« ni bila dovolj močan argument, da bi se večina odločila za zakon. Tudi argument o nedotakljivosti življenja, da je življenje sveto, kar so promovirali nasprotniki in Cerkev, najbrž ni edini odločil. Aleš Primc je bil sicer glasen in ga je bilo težko preslišati.

Matjaž Han je izjavil, da se je razpravo o umiranju s pomočjo … spravilo na raven ideologije in politike. Da, res je, videti je bilo, kot da gre za tekmovanje. A po televizijskih soočenjih se je dvom še povečal.

Jure Klobčar

Koliko tablet bi bilo treba vzeti? Dvesto, tristo? Lahko umiranje traja več dni? Volivce, ki so bili proti, za prihod na volišče niso motivirali le nasprotniki in opozicija, ampak tudi negotovost. Kakšne so lahko posledice takšne zakonodaje?

Kaj ta pomoč pomeni, ni bilo črno na belem! Premalo jasno je bilo! Tisti, predvsem starejši, ki so poslušali Goloba, so glasovali tudi o sebi, o tem, da so morda odveč, nevladne organizacije, ki povezujejo predvsem mlade, so pri tem izgubile. Mislim, da je bil glavni razlog: negotovost! Večina je »igrala« na znano.

Glede na volilne izide zadnjih let bi sicer lahko sodili, da nam je negotovost blizu, da ji zaupamo, saj s(m)o pogosto volili »neznance«, nove obraze: Miro Cerar, Marjan Šarec, Robert Golob.

A to ni enako! Novi obrazi so zmagovali zaradi razočaranja nad »starimi« in upanja, da bodo prinesli nekaj boljšega. Umiranje s pomočjo … pa je konec – pri tem ni upanja, da bo boljše. Je le smrt. Prav zanimivo bo, kako se bodo spomladi iztekle volitve. Marsikaj bo odvisno od (ne)premišljenosti Roberta Goloba. Vidi se, da postaja nervozen, da bi rad vse nadoknadil.

Logar in Prebilič govorita o preseganju ideoloških delitev, oba računata na tretji politični steber, najraje brez Goloba in Janše … Golob vidi tretji steber kot poskus razbijanja njegovega političnega prostora, zato ga ne podpira. Ali iz vsega tega veste, kako bi živeli, če bi vladala? Jaz ne. 

Z božičnico nas je očitno bolj »zafrknil« kot nagradil, saj ob opozorilih Evropske komisije, da Slovenija finančno pretirava, že zdaj vemo, da bomo zanjo v prihodnje plačevali davek, in opozicija je dobila še dodatno predvolilno orožje. Vprašanje je, kam se bo spomladi nagnila tehnica: k bolj ali manj znanemu?

Pravzaprav kar dobro vemo, kaj prinaša Golob in kaj si lahko obetamo od Janše. Tu neke velike negotovosti ni. Levica? NSI? SD? Ni neznank.

Anže Logar in Vladimir Prebilič? Nova obraza ravno nista; v tej ali oni vlogi ju pogosto lahko spremljamo v medijih, včasih se zdi, da celo pogosteje kot parlamentarne oz. vladne veljake, a kaj si od njiju lahko obetamo, je še precej zavito v meglo.

Logar nas že pozdravlja z mega/jumbo plakatov – vsaj po Ljubljani. On v ospredju, v ozadju, ob strani pa Golob in Janša. S tem je menda hotel povedati, da je »mogoča izbira«.

Poiskala sem programe njunih strank. Pri obeh je zapisanih veliko splošnih zadev, ki jih najdemo v domala vseh programih. Prerod je levosredinska stranka, Demokrati pa desnosredinska, čeprav nisem mogla razbrati, kakšna je razlika med njima. Najbrž nisem znala.

Tako Logar kot Prebilič, vsaj v programih, zavračata ideološki ekstremizem in totalitarna politična prepričanja. Logar poudarja svobodo, odgovornost, pravičnost, trajnost, učinkovitost in podjetnost, solidarnost … V dolgem, dokaj splošnem Prebiličevem programu bi tudi lahko našli podobno.

Prerod poudarja solidarnost, javne storitve, povezovanje in integriteto politike, Demokrati poudarjajo učinkovitost države, merljive cilje, davčno razbremenitev in boj proti korupciji. Logar je imel več časa »piliti« program, Prebiličeva stranka je stara šele mesec, dva, čeprav je o njej govoril že kar dolgo.

Logarjev program je (vsaj za zdaj) bolj konkreten, Prebiličev bolj splošen, a veliko pozornosti namenja demografiji, staranju prebivalstva in pomanjkanju kadrov. Logar pa npr. napove kar konkretno – izgradnjo tretje razvojne osi in manjkajočih odsekov Postojna–Jelšane, Koper–Dragonja, Izola–Lucija, podpira jedrsko energijo … Zavzema se za uvedbo zdravstvenih pokrajin za boljšo regionalno upravljanje, kar pa bo moral nekoliko podrobneje razložiti.

Ključni Prebiličevi stebri programa so zdravstvo in šolstvo (sistematična krepitev javnih storitev), varnost, gospodarstvo (konkurenčnost ob spoštovanju družbene solidarnosti), integriteta politike (povrnitev dostojanstva, spodobnosti in zaupanja v institucije), skupnost in sodelovanje (dialog, spoštovanje različnosti, povezovanje namesto delitev).

Logar in Prebilič govorita o preseganju ideoloških delitev, oba računata na tretji politični steber, najraje brez Goloba in Janše … Golob vidi tretji steber kot poskus razbijanja njegovega političnega prostora, zato ga ne podpira. Ali iz vsega tega veste, kako bi živeli, če bi vladala? Jaz ne.

Izkušnje nas učijo, da so programi, da so obljube nekaj relativnega – kdor pride na oblast, jih izpolnjuje ali pa tudi ne. Iz programov težko presodimo, kako bi »vladala« Logar in Prebilič, torej sta vendarle neznanka. Bodo volivci raje »igrali na sigurno«?

Kdorkoli bo na oblasti, ga najbrž čaka ponovna razprava o predčasnem končanju življenja, o evtanaziji. Andrej Pleterski, prvi zagovornik umiranja s pomočjo …, je po porazu dejal, da je zakon zgodovinska nuja, da je ta izgubljeni referendum le trenutek!? Čez leto dni bodo spet poskusili. Kar naj! Če bomo še živi in zdravi – nas, vsaj nekatere, to ne bo preveč okupiralo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.