Vsakokratne volitve imajo svojo vsebino, povedo marsikaj o politiki in o nas. Tokratni prvi krog predsedniških volitev je povedal, da je skorajda polovici državljanov, volivcev vseeno, da jih ne zanima, kdo bo predsednik, četudi je zdaj volilo več ljudi kot leta 2017.

Pisati o nacionalni televiziji pogosto pomeni ponavljati se, domala vse teme in problemi so že leta dokaj enaki. No, zdaj je na programu nekaj, kar naj bi bilo novo: Panorama; vanjo pa so »vtaknili« še kakšno oddajo, ki je bila prej na prvem programu, npr. Kodo.

Veš, Matjaž, boš, Matjaž, si si zagotovil dobro pozicijo, Matjaž (Han – SD), samo da ti bo Golob dovolil … Hvala, Franc, veliko veš, Franc (Breznik – SDS), več od mene … Tako nekako je potekal dialog med Matjažem in Francem na zaslišanju kandidata za gospodarskega ministra M. Hana. Kar šok, kajne!?

Oblast smo tokrat dobili na rednih volitvah. Zadnja leta smo bili bolj vajeni protestov, vodnih topov, predčasnih volitev … In nič posebnega se ni zgodilo v primerjavi s prejšnjimi volitvami, mnogi namreč v svojih analizah vidijo premik volilnega telesa na levo: slovenski volivci so bili in so večinoma na levi, približno tretjina je na desni in tudi tokrat je bilo tako. In desnica ni dobila nič manj kot v preteklosti, prej kakšen mandat več.

Nedvoumno je Rado Pezdir opravil veliko delo z raziskovanjem vzporednih ekonomskih mehanizmov v Sloveniji in Jugoslaviji. Prvi je to javno razkril kar sam Niko Kavčič, ki je to vzporedno ekonomijo v okviru Udbe, državne varnosti, po letu 1950 tudi vodil.

Vsako leto mi predvolilni čas, pogosto že prej, vzame voljo, da bi sploh šla na volitve. Prepiri, blatenja, očitanja, obljube, ki jih potem večinoma ne uresničijo. Kaj smo hudega storili, da moramo vse to prenašati! A prav zato, je treba iz tega praviloma populističnega bazena izbrati najboljše in oditi obkrožiti ime, priimek, politično stranko ...

Kakšen balzam je za notranji mir nekaj dni »manjkati«, biti zunaj države! A za nas ni rešitve, saj tehnologija napreduje, poleg časnikov, ki nas počakajo, lahko televizijo, radio vrtimo nazaj, da ja česa ne zamudimo. Je pa res, da si je vse mogoče ogledati z nekaj več distance.

Je programsko-produkcijski načrt (PPN) RTVS za leto 2022 želja narediti iz nacionalne ustanove sodobno medijsko hišo ali pa jo porušiti, ker je pač ni mogoče spremeniti in so še proti prepotrebnim spremembam vselej veliki notranji, zunanji in politični odpori? Veliko novinarjev se z načrtom ne strinja. Lahko bi rekli, nikoli niso hoteli sprememb, vedno so kritizirali, se vdajali malodušju, ko pa smo hoteli kaj spremeniti, so bili proti! Res je.

Slovenski policisti se v teh dneh spominjajo akcije Sever (po njej so poimenovali svojo veteransko organizacijo) in čakajo na nove ali stare šefe, večina policijskih veteranov pa – ob pogledu na zdajšnjo slovensko politiko – skupaj z marsikom od nas razmišlja: za kaj neki smo se borili!? Zakaj jim dajemo pravico, da teptajo naše sanje!?

»Živimo v državi, v kateri ni zanesljivo, da najdete pravico, kjer se še zmeraj raje išče sovražnike kot prijatelje. Krute besede – a jih vendarle živimo.« S temi mislimi sem leta 1989 v televizijskem dnevniku sklenila feljton ob prvem novembru. In v treh desetletjih se ni veliko spremenilo.

Dnevi oz. tedni humanitarnosti, ko poslušamo, beremo in gledamo medijske zgodbe tistih, ki imajo premalo, me vedno razžalostijo in spomnijo na hrepenenja izpred tridesetih let, ko smo se borili za svojo državo in sanjali o slovenski Švici.

Vseskozi ista politična pesem, ne, že kar predvolilna politična in medijska vojna, vse se ponavlja, vsak dan v bolj grobi obliki.

Dosedanja predvolilna retorika Koalicija ustavnega loka – skupaj z Janšo ne bomo vladali – se tokrat še širi: z nikomer, ki podpira Janšo, se ne bomo povezovali. In pri tem je najbolj glasen Marjan Šarec. Si KUL s tem zapira morebitno pot na oblast?

Poletje se je letos počasi poslavljalo. Potekalo je na različnih ravneh, celo do Triglava se je dvigalo, čeprav vse skupaj vedno bolj na ravni prevladujočega primitivizma. Doživeli smo skrajno huliganstvo pred parlamentom nekakšnih proticepilcev, čeprav je zelo vprašljivo, kaj se skriva za tistimi, ki so se fizično znašali nad hramom demokracije. Kdo so ti ljudje, ki hočejo z virusom pokopati državo? Mi, cepljeni – smo ogorčeni! Mi zahtevamo PCT! Hočemo svoje pravice! Več kot milijon nas je! V zdravstvu, v domovih za ostarele, v šolstvu bi osebje moralo biti obvezno cepljeno! A politika si ne upa. Kloni pred necepljenimi?

Precej »zaslužnih« je, da so me po letu 1990 zmerjali s Kučanovo novinarko; še najmanj M. Kučan, lahko pa Vladimir Vodušek, dr. Borisav Jović ali Aleksandra Plavevska, dopisnica srbskega časnika Politika ekspres iz Slovenije, kaj pa sem temu pridala najbrž tudi sama.

Kam je šel denar od tihotapljenja, od ilegalne trgovine Službe državne varnosti (Udbe), kaj je z deviznimi računi v tujini iz petdesetih let 20. stoletja? Kaj je z vsem premoženjem, ki sta ga ustvarila predvsem Niko Kavčič in ga je potem leta 1955 prevzel Ivan Maček - Matija in je vse skupaj trajalo vsaj do leta 1990, ko se je prelevilo v tranzicijsko plenjenje? Kavčičevi odgovori na to vprašanje so bili bolj ali manj direktni: »Denar ima ta mlade. Tisti denar je pač vršil svojo vlogo. Denar se je na novo delal. V Sloveniji je bilo dosti hmelja, lesa, živine. Vse to se je izvažalo. Vse to je ustvarjalo tudi devizne fonde. Maček iz svoje trdnjave pod zemljo ni mogel delati brez denarja in deviz …«

Kako narediti socialistično banko? Kako narediti banko brez obresti? Tudi s takimi vprašanji se je spopadal Niko Kavčič po tem, ko je posle z ilegalno trgovino in udbovskimi podjetji predal Ivanu Mačku – Matiji in leta 1955 postal direktor komunalne banke, potem gospodarske banke, bil v Jugobanki v Beogradu in na koncu ustanovil Ljubljansko banko (LB). Bančništva se je učil že pred drugo vojno in po njej, predvsem na Nizozemskem in v Ameriki, in hitro ugotovil, da z jugoslovanskim (bančnim) sistemom ne bo razvoja in predvsem – Slovenija se mora postaviti na lastne noge!

Dr. Damir Črnčec! Zanimiv možakar! Podrobno sem prebrala tudi intervju z njim v Reporterju in se zamislila! Ne vem, ali sem ga kdaj srečala, na sliki deluje markantno, in ker je kar precejšen del intervjuja povezan z J. Janšo, se mi je takoj porodila primerjava Janša : Črnčec! Dva vojaka? To ne gre skupaj. Konkurenca je prehuda.

Parlament je zaprl vrata, politika gre bolj kot ne na počitnice, predsedovanje Svetu EU sicer poteka polno, a le ne more razburkati poletnega zatišja; niti sporočila iz Bruslja, bolj odločna naj bi bila jeseni … Pač poletje! Mir in bolj kot ne politični dolgčas. Še kolesarjenje ni bilo to, kar je nekoč bilo! Tadej Pogačar je bil pač predober, in tako je bil še Tour manj zanimiv, a tukaj so olimpijske igre!

J. Janša je mladim, volilnim abstinentom in očitno tudi delu svojih zaveznikov »dal vodo«, nič več ne bo tako, kot je bilo! Referendum je bil tako tudi priložnost izpovedati ves svoj srd: na vlado, na virus, na vse, kar jim/nam je preobrnilo življenje v zadnjem letu in pol. Ali bo »prebujenje« trajalo dlje časa in se pokazalo tudi na volitvah? Nekaj vneme, zagrizenosti in upornosti bo gotovo ostalo. Kdo bo pobiral plodove? J. Janša ne, kdo od drugih – pa bodo pokazale najbrž šele volitve.