V letu volilnih šokov, od nenadne zamenjave predsedniškega kandidata demokratov do dveh poskusov atentata na republikanskega, je skoraj rahlo cinično čakati na presenetljiv dogodek v zadnjem mesecu, ki bi nenadoma premešal karte. Ker so ameriške volitve vedno na prvi torek v novembru, so nenadni zasuki tik pred zdajci dogajajo v oktobru. Toda izraz oktobrsko presenečenje je v ameriški politični besednjak zašel šele v začetku osemdesetih let, pred tem je desetletja v časopisnih oglasih naznanjal letne jesenske razprodaje oblačil v veleblagovnicah. Nato ga je ugrabil William Casey, vodja predsedniške kampanje republikanca Ronalda Reagana, z njim je označil skrb, da bo demokratski predsednik Jimmy Carter zadnji hip dosegel izpustitev ameriških talcev v Iranu in tako izničil svoj zaostanek za republikancem. To se ni zgodilo, po besedah takratnega predsednika Irana Abulhasana Banisadra naj bi Reaganov štab celo sklenil skrivni dogovor s perzijskim verskim voditeljem ajatolom Homeinijem, izraz pa je vseeno ostal.

Vance velja za zastavonošo »nove desnice«, ohlapnega gibanja mladih, prodornih in elitnih konservativcev, ki poskušajo prevzeti ideološki zasuk, ki se je na desnici začel pod Trumpom, in stranko zapeljati v še bolj radikalno smer. Zanje je Trump le prvi korak populistično-nacionalistične revolucije, ki preoblikuje ameriško desnico, in če jim uspe, bo preoblikovala celotne ZDA.

Ne samo ostal, mediji ga uporabljajo tako promiskuitetno, da se oprijema skoraj vsake pomembnejše novice v zvezi z volitvami v tem mesecu. Od obtožnice proti obrambnemu ministru v vladi Georgea Busha starejšega v letu 1992 do razkrite vsebine prenosnega računalnika Hunterja Bidna, sina predsednika Joeja Bidna. Toda po besedah Davida Greenberga, profesorja zgodovine in medijskih študij na univerzi Rutgers, je edino presenečenje, ki je dejansko imelo vpliv na izid volitev, objava direktorja zvezne policije FBI Jamess Comeyja dva tedna pred volitvami 2016, da je znova odprl preiskavo demokratke Hillary Clinton in njenega ravnanja z uradno e-pošto. Po objavi se je njena prednost pred Trumpom dovolj zmanjšala, da je imel odprte možnosti za kasnejšo zmago. Zato morajo v volilnem štabu Harrisove njena opozorila, da je treba računati na nepričakovano, jemati toliko bolj resno. »Prišlo bo do usklajenih prizadevanj, da bi izkrivili in sprevrgli njeno podobo, kdo je, za kaj se zavzema, kaj je naredila,« napoveduje Clintonova.

Stavke, viharji in nasilje

Prejšnji izbiranji novega stanovalca Bele hiše sta bili zaznamovani z objavami posnetkov s spornimi izjavami kandidatov. Tokrat je lep primer takšnega političnega samomora republikanski kandidat za guvernerja Severne Karoline Mark Robinson, ki je na forumu pornografske spletne strani med drugim zapisal, da podpira suženjstvo in se razglasil za »črnega nacija«. Čudaštvo temnopoltega Robinsona se je razlezlo čez celotno republikansko stranko, saj je Trump podprl njegovo kandidaturo, tako kot so jo  mnogi drugi politiki na lokalnih glasovnicah. Toda medtem ko so se slednji trumoma odpovedali Robinsonu, ki je v merjenjih javnega mnenja povsem potonil, prvi republikanec do srede prejšnjega tedna še vedno javno ni umaknil svoje podpore. Kalvarija desnice je še toliko bolj pomembna, ker je Severna Karolina ena od sedmih zveznih držav, ki bodo po napovedih imele odločilno vlogo pri izbiri, ali bo ZDA vodil predsednik ali predsednica.

Pozne zasuke ne povzročajo samo politični dogodki, velika stavka pristaniških delavcev, ki lahko ogrozi oskrbo ameriških trgovin, je nova skrb vlade v Washingtonu in s tem podpredsednice Harrisove. Še bolj nepredvidljivi za predvolilno dogajanje so izjemni naravni dogodki, na kar je pred dobrim tednom opozorilo pustošenje orkana Helene. Tako Harrisova kot Trump sta prekinila kampanji in se odpravila na prizadeta območja, odziv zvezne vlade pa bo imel močan vpliv na razpoloženje tamkajšnjih volivcev in na razplet, saj sta bili poplavljeni Severna Karolina in Georgia, še ena od ključne sedmerice. Trump tudi tokrat ni mogel iz svoje kože in je predsednika Bidna (in tako posredno tudi podpredsednico) obtožil, da »spi« in se ne odziva na klice guvernerja Georgie Briana Kempa. Ni ga zmotilo, da je sam Kemp to nemudoma zanikal in dejal, da mu je Biden takoj ponudil pomoč, ampak je še naprej ponavljal svojo izmišljotino, ki jo še začinil s podobno za lase privlečeno trditvijo, da v Severni Karolini pomoči namenoma ne pošiljajo na območja s pretežno republikanskimi volivci.

Profimedia

Na samo silovitost narave, pomemben zasuk predsedniške tekme lahko povzroči nov izbruh nasilja tako doma v ZDA kot v tujini. Poskusa atentata na Trumpa sicer nista imela korenitejšega vpliva tudi po njegovih zaslugi, saj je republikanec s temačnim govorom na volilnem zletu stranke v Milwaukeeju zasenčil svojo za volilno kampanjo zlata vredno podobo okrvavljenega kandidata z visoko dvignjeno pestjo in vzklikom »Boj!«. Tarče so lahko manj vidne, FBI preiskuje izvor sumljivih paketov, ki so jih prejeli volilni uradniki v najmanj šestih zveznih državah. »Najbolj me skrbi nasilje ob štetju glasov in nad volilnimi nadzorniki. Viden je precej jasen vzorec groženj ob štetju glasovnic,« opozarja John Murphy, profesor politične retorike na Univerzi Illinoisa. Podobno lahko izbruh večje vojne, posebej na vrelem Bližnjem vzhodu, pretrese kampanjo. To posebej velja za demokrate, notranje razcepljene med podporo Izraelu in ustavitvijo izraelskega maščevalnega pohoda, v katerem je umrlo večdeset tisoč palestinskih otrok in žensk.

Preblisk spravljivosti

Svojevrstno presenečenje bi bilo ponovno televizijsko soočenje med Harrisovo in Trumpom, saj je slednji po polomu v začetku septembra zavrnil možnost novega kosanja s podpredsednico. Ta seveda javno pritiska nanj in je sprejela vabilo mreže CNN, da bi v drugo merila moči 23. oktobra, saj dobro ve, kako lahko ga je vreči iz tira. V njenem štabu so se menda nekoliko bali, da jih lahko ošvrkne morebiten slab nastop njihovega podpredsedniškega kandidata Tima Walza, ki je prejšnji torek pod televizijske žaromete stopil skupaj s Trumpovim izbrancem, senatorjem iz Ohaia J. D. Vanceom. Guverner Minnesote je soočenje v resnici začel vidno vznemirjen, njegovi odgovori so bili okorni, ko je na videz preveč pripravljen kandidat skušal v stavke zlepiti vse naučene fraze hkrati. Hkrati se je osupljivo opotekal, ko bi moral odgovoriti na jasno pričakovano vprašanje, zakaj je nekajkrat trdil stvari o svoji preteklosti, ki so se izkazale za precejšnja pretiravanja. A je nato našel samozavest in ob koncu izzval Vancea, naj jasno pove, ali je Trump izgubil prejšnje volitve. Ko se je republikanec temu izognil, mu je zabrusil:»To je uničujoč neodgovor.«

Profimedia

A to še zdaleč ni bil ton njune razprave. Američani, otopeli do spodobnosti po osmih letih Trumpovega rentačenja, so bili skoraj osupli nad včasih prav spravljivim odnosom, še posebej ob vseh vrtincih, konfliktih, pretiravanjih, mizoginiji brez primere in včasih kar odkritem sovraštvu letošnje kampanje. Za poldrugi uro so se vrnili v davne čase (izpred desetih let), ko so se kandidati vsaj trudili kazati spoštljivost do tekmecev, odprtost za dogovore, pripravljenost za reševanje velikih izzivov. Spomnili so se, da je kljub ostrim nesoglasjem, denimo pri pravici do splava, med strankama več stičnih točk, na primer pri vprašanjih vračanja industrije v državo, omejevanju proračunskega primanjkljaja ali zagotavljanju varstva otrok. Celo pri omejevanju nasilja z orožjem, posebej v šolah. Predvsem pa se nihče ni hvalil z velikostjo množice na zborovanjih, še manj svojih genitalij, nihče nikogar žalil s ponižujočimi vzdevki. Vance ni imel veliko izbire, daleč najbolj nepriljubljen podpredsedniški kandidat v sodobni zgodovini je odložil popadljivo napadalnost in se spremenil v rahločutnega sogovornika, z galantnimi manirami, predvsem pa v sofisticiranega, na elitni univerzi Yale izbrušenega govornika, ki še tako skrajne izpade Trumpa in zamisli njune kampanje spretno precedi v skoraj razumne razlage.

Profimedia

V gladkem trkljanju njegovih besed je Trump postal bleščeč predsednik, varuh svetovnega miru, umnejši od vseh strokovnjakov. Razložil je, da je republikanec, ki že ves čas neuspešno skuša zatreti zdravstveno reformo predsednika Baracka Obame, v resnici njen rešitelj. Celo svoja jasno izražena skrajna stališča, da si želi popolne prepovedi prekinitve nosečnosti, je skušal predelati v kolaž lepih besed o razumevanju nestrinjanja večine Američanov do njih in o vrednotah družine. Vprašanja je spretno preoblikoval sebi v prid, znal zveneti globoko zaskrbljen za usode Američanov in dajati videz odkritosti, tudi ko se je izogibal odgovorom ali prikrival resnico. Walza, ki se je verjetno pripravljal na bolj bojevito različico senatorja iz Ohaia, je zloščena podoba sogovornika tako zaslepila, da je na nejevoljo mnogih demokratov izpustil številne priložnosti za bolj odločno opozarjanje na neskladnost med ostrino kampanje in blagostjo v soočenju. Tako je Vance zmagal v slogu, ob veliko boljšem zaključku guvernerja Minnesote pa se to zdi le površinski dosežek. Prvi odzivi javnosti so celo kazali, da so se pozitivno odzvali na nastopa obeh. Poleg tega podpredsedniška soočenja redko zatresejo kazalec na tehtnici volilnih dosežkov, kaj šele to,  da bi ga občutno premaknila.

Ideolog nove desnice

Nastop Vancea je morda bolj kot za to predsedniško tekmo pomemben za naslednjo. Znova je pokazal, da ima izjemno sposobnost »stlačiti trumpizem skozi postliberalno-populistično cev in proizvesti nekaj, kar je videti kot koherentna ideologija«, kot je zapisala Elaine Godfrey v časniku The Atlantic. Iz njegovih ust trumpizem zveni vljudno, umirjeno in skladno, kar pri demokratih po navadi sproža obtožbe, da so zgolj bolj okusno in uglajena različica njegovega protidemokratičnega ekstremizma. Hkrati se okoli njega zadnji dve leti, odkar je naredil salto mortale in iz ostrega nasprotnika Trumpa postal eden njegovih najbolj vnetih zagovornikov, ves čas vrti vprašanje, ali je le še eden od spreobrnjencev in janičarski priganjač gibanja MAGA (ameriške kratice Trumpovega gesla Naredimo Ameriko spet veliko), za katerega je spretno prevzemanje konservativnega populizma zgolj sredstvo, da se približa Trumpu in njegovi moči na desnici. Ali pa je zbližanje s Trumpom prvi korak dolgoročnejše strategije za preoblikovanje republikanske stranke v stranko nacionalnega konservativizma?

Profimedia

Del republikancev je prepričan v slednje, saj velja za zastavonošo »nove desnice«, ohlapnega gibanja mladih, prodornih in elitnih konservativcev, ki poskušajo prevzeti ideološki zasuk, ki se je na desnici začel pod Trumpom – odkrito sprejemanje nacionalizma, izjemno ostro stališče do priseljevanja, nasprotovanje vpletanju ZDA v tuje konflikte, odkrit skepticizem do vrste načel liberalne demokracije – in stranko zapeljati v še bolj radikalno smer. Zanje je Trump le prvi korak populistično-nacionalistične revolucije, ki preoblikuje ameriško desnico, in če jim uspe, bo preoblikovala celotne ZDA. Tudi sam Vance pravi, da morebitna nova štiri leta Trumpa ne bodo dovolj za uresničitev nove vizije Amerike. Verjame pa, da je njegova izvolitev edino upanje za Američane, da se izognejo po njegovih besedah zdrsu v propad civilizacije. Zato so mnogi torkov nastop senatorja razumeli kot ne samo ustoličenje prestolonaslednika, ampak ideologa stranke po Trumpovem obdobju. Predvsem pa kot začetek izbiranja republikanskega predsedniškega kandidata za 2028.

Medtem se je hitro izvil iz blagozvočnosti soočenja, na katerem je prijazen dečko opisoval svoje skromne korenine iz Apalačev. Že naslednji dan je na zborovanju v Michiganu znova vihtel bič jedke kampanje sedanjosti – žaljenje Harrisove in draženje Walza.

Naslovnica