Na drugi strani preliva, v Barron’s Boatyardu, eni zadnjih popravljalnic in marin za jadrnice na nekoč povsem pomorskem otoku City, je že od konca novembra zimska spokojnost. Čolni, poviti v belo plastiko, samevajo na stojalih kot vrste strumno poravnanih bolnikov in hrepenijo po morju. Junior, Ferdinando in Javier mehiška četica, ki opravlja najtežja dela, naj bi jih iz povojev začeli luščiti čez kakšna dva meseca.

Če bodo še vedno v mestu. Sredi prejšnjega tedna je namreč skozi okraj Bronx, kjer živi največ priseljencev, orala kolona policijskih oklepnih vozil in tudi v New Yorku napovedala začetek racij proti nezakonitim priseljencem.

Prve aretacije ljudi brez ustreznih dokumentov so bile predvsem prikaz namena in moči. Kristi Noem, komaj imenovana ministrica za domovinsko varnost, je v neprebojnem jopiču poveljevala združbi agentov iz različnih vladnih agencij, na čelu s pripadniki ICE, agencije za priseljevanje in carino.

Po več urah dela so priprli dvajset ljudi, med njimi je Venezuelec, ki ga v Koloradu iščejo zaradi vloma in groženj z orožjem, zvezne oblasti pa so ga razglasile za enega od voditeljev mednarodne tolpe Tren de Aragua, ki izvira iz Venezuele.

Razmeroma skromno število aretacij je hkrati pokazalo na velik izziv, s katerim se sooča ICE, ko morajo osumljence iskati po mestnih soseskah, saj to zahteva dolge ure nadzora, skrbno načrtovanje in racije pred zoro, da jih presenetijo nepripravljene. Zato so jih po zamenjavi oblasti okrepili s pripadniki skoraj vseh zveznih agencij, predvsem zvezne policije FBI in uprave za boj proti drogam DEA ter drugimi zveznimi agenti.

Profimedia

V pregon priseljevanja so preusmerili tudi preiskovalni oddelek ICE, ki se ukvarja s protiterorizmom, tihotapljenjem mamil, trgovino z ljudmi, izkoriščanjem otrok in drugimi hudimi kaznivimi dejanji. Zato nekdanji uradniki z ministrstva za domovinsko varnost že opozarjajo, da to pomeni manj časa za preiskave resnih kaznivih dejanj. Podobna svarila prihajajo tudi iz drugih varnostih agencij, ki morajo pomagati pri racijah.

Nove zvezne oblasti medtem slavijo boj proti kriminalcem, med priprtimi naj bi bilo več storilcev kaznivih dejanj in domnevnih članov tolpe. Po ameriških mestih se hkrati vse bolj širi strah pred »postranskimi aretacijami«, priprtjem in nato izgoni nedokumentiranih priseljencev brez kazenskih evidenc. Samo v New Yorku je bilo takšnih slaba polovica priprtih. Prejšnja zvezna vlada je omejevala tovrstno delovanje, po prihodu Trumpa pa skoraj ni več zadržkov, ICE lahko sedaj ljudi zapira tudi na občutljivih območjih, kot so šole, bolnišnice in cerkve.

Izganjalski šov

Obmejni car Tom Homan, ki v novi vladi vodi nadzor nad mejami in usmerja odnos do nelegalnega priseljevanja, že več tednov zagotavlja, da ICE ne bo izvajala množičnih aretacij, ampak bodo izganjali predvsem storilce kaznivih dejanj ter člane tolp. Toda pred tem je večkrat dejal, da nihče ni izključen in da bodo izgnani tudi ljudje brez dokumentov, ki jih bodo zajeli v racijah proti kriminalcem.

Že v prejšnjih dveh tednih približno polovica izgnanih razen nedovoljenega prehoda meje ni storila ničesar nezakonitega. Njihov delež se bo še povečeval, saj je vlada uvedla kvote, vsaka od 25 izpostav agencije po ZDA mora vsak dan aretirati 75 ljudi, njihovi vodilni pa se bodo morali zagovarjati, če jim tega ne bo uspelo doseči.

»To je dno, ne zgornja meja. Cilj je vsaj toliko aretacij, upajmo, da še veliko več,« je bil za CNN jasen Stephen Miller, že v prvi vladi razvpit po svojih skrajnih stališčih do priseljevanja, sedaj še na bolj vplivnem položaju namestnika vodje osebja v Beli hiši. To pomeni, da morajo na ravni države vsak dan zapreti skoraj dva tisoč ljudi, pritisk takšnih kvot pa bo zelo hitro prinesel zaostrovanje politike.

John Sandweg, ki je ICE vodil v času predsednika Baracka Obame, prav tako zelo aktivnega izganjevalca, je prepričan, da bo hitro zmanjkalo lahkih ciljev, nelegalnih priseljencev s kazenskimi kartotekami. »Zelo me zanima, kakšno operativno taktiko bodo uporabili, da nahranijo mašinerijo za izgone, ki jo gradi Trumpova vlada?«

Profimedia

Številni priseljenci so na trnih, po poročanju lokalnih medijev so bile newyorške soseske, kjer so potekale racije, nenavadno tihe. »Nihče se ne zadržuje zunaj. Odkar je Trump na oblasti, so vsi prestrašeni,« je za spletni časnik The City dejala ena od stanovalk. Podobne vesti prihajajo iz drugih krajev po ZDA, kjer je ICE poostrila svoje delovanje. V Čikagu je v četrtih na južni in zahodni strani mesta, kjer živi veliko priseljencev, opazno upadlo obiskovanje šol, podjetij in javnih služb.

S podobnimi težavami se soočajo zdravstvene ordinacije, pacienti odpovedujejo termine, na katere so čakali tudi po več tednov. Novih oblasti to ne skrbi, ravno obratno, na vse pretege skušajo poudariti zastraševalni učinek. Agentje, ki sodelujejo pri aretacijah, morajo nositi oblačila z jasnimi oznakami svojih agencij, da jih televizijske kamere lažje ujamejo, mediji, predvsem tisti naklonjeni Trumpu, lahko sodelujejo v pregonih.

Eden bolj absurdnih primerov se je dogajal v Čikagu, kjer so s sabo vodili ekipo voditelja televizijskega šova Phila McGrawa, bolj znanega kot Dr. Phil. Demokratski mestni svetnik Brian Hopkins je dogajanje opisal kot zmeden in neprofesionalen cirkus. Po njegovih besedah bo to samo oslabilo verodostojnost vlade pri tistih, ki skušajo tvorno sodelovati pri reševanju problema nezakonitega priseljevanja. Hopkins je namreč eden tistih demokratov, ki si prizadevajo za večje sodelovanje med lokalno policijo in zveznimi oblastmi pri zapiranju in izgonu kriminalcev, zadnji ukrepi pa »ne bi mogli biti bolj kontraproduktivni, če bi se trudili za to«.

Medijski analitik televizije CNN Brian Stelter to opisuje kot »izganjalsko televizijo«, resničnostni šov, narejen predvsem za volivce. Visoki uradniki sicer trdijo, da je sporočilo namenjeno prebivalcem držav, od koder prihaja največ priseljencev. Toda po besedah Stelterja Trumpova administracije zelo dobro razume razliko med prikazovanjem in pripovedovanjem.

Tudi pretekle vlade so uporabljale široko paleto ukrepov za omejevanje nezakonitega priseljevanja in o tem obveščale javnost, Trumpova pa poudarja »predstavo«, saj je prepoznala, kako politično pomembno je to, kaj volivci vidijo in kakšne občutke jim vzbuja. V državi, kjer Trump že leta neti strahove pred tujci in jih razglaša za kriminalce, ki »zastrupljajo našo kri«, večji del republikanske stranke pa ga pri tem brez zadržkov podpira, je odziv zadušena zadržanost na levici in odkrito navdušenje med njegovimi volivci.

Profimedia

Prvi so otopeli že med predvolilno kampanjo ob nenehnih obljubah o milijonskih izgonih, drugi te željno pričakujejo. Ko je pevka in igralka mehiškega rodu Selena Gomez objavila jokajoče opravičilo, ker ne more pomagati »vsem mojim ljudem, ki jih napadajo«, je bil negativni odziv dovolj močan, da je hitro izbrisala objavo.

Latino okupacija

Ambicije Bele hiše (še) niso trčile ob sočutje, največje težave imajo z ozkim grlom znotraj ICE, saj infrastruktura in zmožnosti agencije ne morejo izpolniti predsednikovih želja. Omejen proračun ji ne omogoča hitre širitve, njeni uradniki pravijo, da so prostori za pridržanje že skoraj povsem polni. Trump je zato ukazal širitev taborišča v razvpitem vojaškem oporišču Guantanamo Bay na Kubi, kamor naj bi prepeljali kar 30.000 ljudi.

Obmejni car Homan je obljubil »najvišje« standarde za pridržanje, toda gre za ostrega uradnika, ki je pod prvo Trumpovo vlado zasnoval sporno politiko »ničelne strpnosti«, ko so na meji ločevali družine. Prizori vekajočih otrok za rešetkami so sprožili jezne odzive doma in v tujini, več kot 1300 otrok je še vedno ločenih od družin. Homan snuje nov krut ukrep, usmerjen proti otrokom. Izgnati namerava starše otrok, ki imajo ameriško državljanstvo, kar pomeni, da bodo z njimi morali tudi otroci.

Zasenčil ga je predsednik, ki je že prvi dan vladanja v poplavo svojih ukazov uvrstil ukinitev pravice do ameriškega državljanstva za rojene na ozemlju ZDA, če njihovi starši nimajo dovoljenja za stalno bivanje v državi. Kar je v jasnem nasprotju z ustavo. Konservativni sodnik, ki je ob poplavi tožb ustavil ukaz, se je na glas vprašal, ali v Beli hiši nimajo nobenega pravnika. V resnici jih imajo še preveč, a so dovolj cinični, da predsednikove vzgibe pridno prelivajo v preizkušanje mej njegove moči.

Tako sedaj pritok nedokumentiranih priseljencev razglašajo za nekakšno sovražno okupacijo. Tudi ministrica Noemova je med zaslišanjem v senatu dejala, da smo v ZDA priča »invaziji« priseljencev, južno mejo pa označila za »vojno območje«. Kar je le odmev Trumpovih govorov. Lani je med republikanskim zletom v Milwaukeeju, ko je sprejel nominacijo za predsedniškega kandidata, trdil, da so ZDA imele »največjo invazijo v zgodovini«, po predsedniški prisegi razglasil izredne razmere na južni meji in nanjo začel pošiljati vojake, da bodo »odvrnili katastrofalno invazijo na našo državo.«

Profimedia

Ne gre samo za retorično bombardiranje in strašenje volivcev, ampak načrtno utrjevanje izhodišč za ključne pravosodne odločitve. Če bo o spornem odvzemu pravice do državljanstva moralo odločati vrhovno sodišče, to morda ne bo tako lahko, kot se zdi na prvi pogled. Lep primer je izjemno konservativni sodnik James Ho, menda celo eden od Trumpovih kandidatov, če bo treba znova zapolniti mesto na vrhovnem sodišču.

Sin priseljencev s Tajvana je pred slabima dvema desetletjema v pravnem članku odločno utemeljeval pravico do državljanstva ob rojstvu v ZDA. Po Trumpovi zmagi je zvrtal luknjo v lastne argumente in dejal, da »državljanstvo ob rojstvu očitno ne velja v primeru vojne ali invazije. Kolikor vem, nihče ni nikoli trdil, da so otroci napadajočih tujcev upravičeni do državljanstva ob rojstvu.«

Nenehno govorjenje o invaziji, kljub temu da je število nedovoljenih prehodov meje na najnižji ravni v zadnjih štirih letih, je bilo podlaga za vrsto drugih predsedniških ukazov. Toda zdi se, da z njimi v resnici močno slabša razmere. Ko je ukinil uporabo telefonske aplikacije CBP One, s katero so prosilci za azil lahko urejali sestanke pri ustreznih organih, je na tisoče ljudi, ki so želeli zakonito vstopiti v ZDA, obtičalo na meji.

Ukinil je humanitarni pogojni vstop za prebivalce Kube, Nikaragve, Venezuele in Haitija, ki so izpolnjevali pogoje in so lahko do dve leti živeli v državi brez prošnje za azil ali vizum. Zaostreno preverjanje potnikov v ZDA in naročilo zveznim agencijam, naj ugotovijo, ali obstajajo države, iz katerih bi bilo treba potovanja povsem prepovedati, je morda uvod v podobne ukrepe, kot je bila prepoved vstopov za državljane šestih večinsko muslimanskih držav iz 2017.

Po mnenju analitikov bo izjemna omejitev zakonitih poti za vstop v ZDA še več ljudi prisilila, da poiščejo nezakonite možnosti in jih potisnila v roke kartelov in tolp. Vojaki na meji jih ne bodo zaustavili, le humanitarne katastrofe bodo še hujše, puščave in prikolice tovornjakov še bolj polne trupel.

Čudne stvari

Ostre odzive povzroča tudi odločitev, da bodo mehiške mamilarske kartele razglasili za tuje teroristične organizacije, ki napadajo državo. To naj bi predsedniku omogočilo, da uporablja star zakon o tujih sovražnikih, po katerem lahko po hitrem postopku pridrži in izžene državljane držav, ki so v vojni z ZDA in vsakomur prepreči prehod meje. Karteli niso države, a malenkosti niso za ustvarjalne izganjalce.

Profimedia

Sedanja vlada ni prva, ki je razmišljala o takšni oznaki za kartele, le da njene predhodnice niso želele močno zaplesti odnosov z južno sosedo. Še posebej ne, ker na ta način odpirajo pot za ameriške enostranske vojaške akcije v Mehiki. V teoriji so okoliščine, ki to dovoljujejo, zelo omejene, toda Mark Esper, zadnji obrambni minister iz prve Trumpove vlade, je moral svojega šefa prepričevati, da je pošiljanje izstrelkov nad »mamilarske laboratorije« izjemno slaba zamisel.

Sporočilo ni pognalo korenin, širi leta kasneje je ideja o uporabi vojske postala ena od točk njegove kampanje in v maligni politični realnosti republikanske stranke vzcvetela v dogmo. Njeni vodilni predsedniški kandidati so lani tekmovali, kdo bo bolj ostro obljubljal vojaške posege na ozemlju sosednje države. V ozadju je bilo morda prepričanje, da gre za predvolilno napihovanje in nihče pri zdravi pameti ne bi storil kaj tako radikalnega. Toda Trump ni takšne vrste predsednik, po prisegi je dejal, da bi se poseg ameriških posebnih enot »lahko zgodil. Zgodile so se že bolj čudne stvari.«

Čudne stvari se že dogajajo. Ko je na pot v Brazilijo poletelo prvo ameriško letalo z 88 izgnanimi Brazilci, so se soočali z vrsto tehničnih težav. Ob pokvarjenem hlajenju jih je na vmesnem postanku pričakala tako huda vročina, da so vklenjeni potniki izgubljali zavest. Med prerivanjem z agenti ICE jim je uspelo odpreti dva zasilna izhoda, da se jih je nekaj splazilo na krili letala in klicalo na pomoč. Rešila jih je brazilska zvezna policija, do končnega cilja pa jih je nato na bolj človeški način odpeljalo brazilsko vojno letalstvo.

Medtem ko so predstavniki vlade v Brasilii glasno obsojali nesprejemljive in ponižujoče ravnanje Washingtona, je Kolumbija zavrnila prihod ameriških vojaških letal s kolumbijskimi izgnanci. To je sprožilo precej divje komuniciranje prek družbenih omrežij med Trumpom in predsednikom Kolumbije Gustavom Petrojem. Da med državama ni izbruhnila trgovinska vojna, je moral slednji ponižujoče popustiti. Medtem ko se v Washingtonu javno naslajali nad »zmago«, se je skupnost latinskoameriških in karibskih držav sešla na izrednem srečanju, kjer so se pogovarjali, kako se odzivati na vse bolj bizarne grožnje in zahteve povsem neprikritega ameriškega imperializma.

V črno-belem svetu Donalda Trumpa ni prostora za ugotovitve, da nezakonito priseljevanje v ZDA poganja kompleksna mešanica ekonomskih, socialnih, političnih in okoljskih dejavnikov, ki jih ni mogoče presekati z nekaj skrpanimi predsedniškimi ukazi. Ali grobim izsiljevanjem sosedov, ki nimajo letalonosilk in jedrskih konic.

Profimedia

Medtem ko je zapiral meje in izganjal ljudi, je ustavil skoraj vso ameriško pomoč v tujino, ta pa je po mnenju številnih strokovnjakov ključna za dolgoročno zmanjšanje migracijskih pritiskov. Ameriki predsednik ni samovznikel pojav, konservativno krilo republikancev je leta miniralo vse poskuse reform, s katerimi so predstavniki obeh strank skušali najti kompromis za zaščito mej in vzpostavitev bolj jasnih mehanizmov, ki bi omogočali prihod v ZDA.

Dejstvo je, da okoli 14 milijonov ljudi, ki brez ustreznih dovoljenj živijo v državi, nekateri že desetletja, ni mogoče izgnati, pa naj se Trump še tako repenči. To bi bila logistična nočna mora, državo bi to stalo stotine milijard dolarjev, nenazadnje bi ameriško gospodarstvo potisnilo v globoko recesijo. Nekateri ekonomisti sedanjo ekonomsko vitalnost pripisujejo milijonom »ilegalcev«, ki so zapolnili potrebe na trgu dela.

Prav tako številne raziskave kažejo, da je med nezakonitimi priseljenci razmeroma malo okorelih kriminalcev. Kot pravi Jason Savino, eden od vodilnih preiskovalcev v newyorški policiji, »majhna skupina posameznikov pride skoraj izključno zato, da sodeluje v kaznivih dejanjih, kar ni nič drugače kot pri vseh drugih kriminalcih, s katerimi imamo opravka.« Večina novih prišlekov pa je po njegovih besedah v New Yorku z »absolutno najboljšimi nameni, iščejo boljše življenje zase in za svoje družine.«

John, nekdaj urednik pri časniku Wall Street Journal, sedaj pa med drugim ljubiteljski popravljalec bark, je konec lanskega poletja V Barron’s Boatyardu opazoval, kako so Junior, Ferdinando in Javier že tretjič brusili isto jadrnico, ker si je nekdo znova in znova izmišljeval nove odtenke barve. Kljub temu so med potoki znoja še vedno zbadali drug drugega in bruhali salve smeha.

»Delajo dvakrat več od nas in so trikrat boljši ljudje od nas,« je oznanil, vrsta pametnih mož okoli njega pa mu je vneto prikimavala. Vsaj nekaj od njih je nekaj tednov kasneje enako vneto obkrožilo Trumpovo ime. In bodo enako vneto zabavljali, če spomladi nihče ne bo loščil njihovih dragih barkač, ali pa bo to stalo desetkrat več. Ljudje smo čudne živali.