Po volilnem torku v začetku novembra je bilo Trumpovo življenje gladko drsenje po slavoloku zmagoslavja. Razglašal je popoln poraz demokratov, čeprav ima v kongresu zelo tesno večino, sploh v poslanskem domu. A podrobnosti še nikoli niso zmotile njegovega poustvarjanja resnice. Pomagali so mu sami demokrati, potopljeni v iskanje vzrokov za poraz in medsebojno obtoževanje, kdo je kriv zanj.

Zdelo se je, da trdno drži vajeti republikanske stranke, ki je iz tira niso vrgli tudi najbolj bizarni predlogi, kdo naj sedi v prihodnji vladi. Tuji voditelji so začeli klicariti v Mar-a-Lago, kljuko floridske rezidence, ta čas nekakšne Bele hiše v senci, si podajajo ameriški poslovni mogotci, ki se prihajajo priklonit novemu kralju. Za dobro mero še z obilnimi donacijami polnijo sklad, ki bo plačal prireditve ob slovesni zaprisegi novega predsednika.

Idilo je sredi decembra sesula poplava tvitov Elona Muska, najbogatejšega zemljana, ki je kupil družbeno omrežje tviter in ga preimenoval v x, nato pa še ameriške volitve. Ali pa se je slednje vsaj zdelo, potem ko je v republikansko kampanjo vložil zajetnih 277 milijonov dolarjev, postal ena osrednjih osebnosti Trumpovega vesolja, se na pol preselil v Mar-a-Lago in se začel celo pojavljati na fotografijah družine Trump.

Musk, ki naj bi v prihodnji vladi skrbel za njeno učinkovitejše in varčnejše delovanje, je ostro napadel proračunski dogovor republikanske in demokratske stranke, s katerim bi zagotovili, da lahko država do marca plačuje svoje račune. Kongresniki so kot po navadi dogovor obložili z dodatnimi predlogi, tako da je nastal več kot 1500 strani debel dokument. Tri dni pred rokom, ko bi ga morali potrditi, da delo vlade na bi zastalo, je Musk čivknil »ta zakon ne sme biti sprejet«.

Sledila je povodenj več kot 150 tvitov s pozivi skoraj 208 milijonom sledilcev na njegovem omrežju, naj pokličejo kongresnike in zahtevajo umik zakona. Grožnje so delovale, kmalu so začela deževati sporočila republikanskih poslancev in senatorjev, da bodo glasovali proti. Ko sta se v skupni izjavi oglasila še Trump in njegov bodoči podpredsednik J. D. Vance ter dejala, da je treba predlog državne porabe oklestiti, je bilo jasno, da medstrankarskega dogovora ni več in da je država na robu novega zastoja pri delu zveznih oblasti.

Desnica je na hitro spisala nov, zelo kratek predlog in vanj na zahtevo Trumpa vključila še določilo, da za dve leti podaljšajo sedanji način zadolževanja države. A je sledil nov šok, ko je 38 republikancev iz konservativne poslanske skupine Svoboda to zavrnilo in sporočilo, da je treba omejiti zadolževanje.

Profimedia

Kongres je tik pred zdajci vendarle za tri mesece podaljšal financiranje vlade, a brez Trumpove zahteve po vsaj začasni odpravi omejitve zadolževanja. Kar je prineslo spoznanje, da ima bodoči predsednik precej šibkejši nadzor nad svojo stranko, kot si je domišljal. Težave mu ne povzročajo samo trdi desničarji iz skupine Svoboda, z mejami svoje moči se sooča tudi v senatu, ki bo potrjeval člane bodoče vlade.

Republikanski senatorji so sprva prezrli pozive njegovih tesnih zaveznikov, naj za svojega vodjo izberejo Floridčana Ricka Scotta, nato jih je dovolj izrazilo dvom o izbiri floridskega poslanca Matta Gaetza za bodočega pravosodnega ministra. Še več, na tajnem glasovanju so dovolili razkritje rezultatov kongresne preiskave o njem, tako da sedaj vemo, kako je plačeval posteljne usluge 17-letnici, kar na Floridi velja za posilstvo.

Užitek razburjenja

Gaetz se je odrekel ministrovanju, tudi v preteklosti so predsedniki menjavali kandidate za ministre, če so na plan prišle neprijetne reči iz njihove preteklosti. Zasuk je pri razumevanju, kaj je neprijetno. Težave, ki so bile nekoč močno sporne, sedaj postajajo skoraj sprejemljive. Del tega je nenavadna hitrost, s katero je Trump prek družbenih omrežij izstreljeval imena kandidatov.

Kar pomeni, da nihče od njih ni pred tem prestal preverjanja FBI njihove preteklosti ali pregleda urada za vladno etiko, kar sta bila običajna koraka, preden je bodoči predsednik sporočil njihova imena. »To je, kot bi pilot preskočil varnostno preverjanje ali je z letalom vse v redu in nemudoma vzletel. In to ni v redu,« pravi Max Stier, vodja nevladne organizacije Partnerstvo za javno službo, ki si prizadeva za preobrazbo delovanja javne uprave.

Gaetz namreč še zdaleč ni edina nenavadna izbira v pisani skupini bodočih visokih vladnih uslužbencev, razpeti od skrajnih konservativcev do nekdanjih liberalcev. Kash Patel, razširjevalec teorij zarot, naj bi postal direktor zvezne policije FBI, kljub temu da je (ali pa prav zaradi tega) pozival k obračunu s tekmeci Trumpa. Nekdanji televizijski voditelj Pete Hegseth je kljub obtožbam o spolnih zlorabah in menda težavah z alkoholom kandidat za obrambnega ministra.

Nekdanja demokratka Tulsi Gabbard, ki se je sestajala z nekdanjim sirskim samodržcem Bašarjem al Asadom ter ima precej razumevajoč odnos do Rusije, je na grozo mnogih v diplomaciji in varnostno-obveščevalnem aparatu kandidatka za vodenje vseh ameriških obveščevalnih služb. In seveda Robert F. Kennedy mlajši, še en nekdanji demokrat, ki je novo priložnost našel pod okriljem Trumpa. Zagovornik številnih medicinskih teorij zarot naj bi postal minister za zdravje.

To je le del jagodnega izbora, ta pa je nov zaščitni znak Trumpovega sestavljanja vlade. Pred osmimi leti je iskal preizkušene in izkušene člane republikanske stranke – mnogi med njimi so kasneje javno opozorili, da je povsem neprimeren za vodenje države – sedaj pa izbira najbolj zveste pripadnike svojega gibanja MAGA (angleška kratica gesla Naredimo Ameriko spet veliko).

Profimedia

Po besedah Juliana Zelizerja, profesorja zgodovine na univerzi Princeton, je izzivanje političnih norm morda celo načrtni del celotnega procesa. »Gre za kaos in kontroverznost, ki mu ustrezata, saj z njima prevladuje v poročanju medijev kot noben predsednik pred njim,« razmišlja Zelizer. Pedhodniki skušali vlado sestaviti s čim manj razburjenja, Trump pa uživa v njem.

Briljanti posamezniki

Zgodnji upor v republikanskih vrstah kaže, da stranka še zdaleč ni povsem usklajena z novoizvoljenim predsednikom. Ta ima velik vpliv na republikanski vrh, a hkrati ne na čisto vse člane in ne za vsa glasovanja. Kar je še posebej pomembno ob tesni večini v prihodnjem kongresu (220 republikanskih poslancev proti 215 demokratskim in 53 republikanskih senatorjev proti 47 demokratom). Zato lahko kljubovanje le nekaj članov stranke ogrozi prizadevanja Bele hiše.

Trump – in Musk – skušata disciplino vzdrževati z grožnjami, da bosta na prihodnjih kongresnih volitvah podprla tekmece morebitnih upornikov. Toda senatorji s šestletnim mandatom so precej manj dovzetni zanje, poleg tega morajo drugače od poslancev imeti nekoliko bolj zmerne politike, saj zanje glasujejo vsi volivci posamezne zvezne države.

V Trumpovem taboru trdijo, da je na volitvah dobil prepričljivo podporo Američanov, kar še utrjuje njegovo pravico, da si izbere sodelavce, »zato je izbral briljantne in cenjene posameznike ..., ki se bodo borili proti vsem tistim, ki želijo iztiriti program MAGA.« A povsem jasno ni niti to, kaj je MAGA, še manj, kaj je program gibanja.

Osrednje obljube kampanje so bile zaprtje meje in izgon enajstih milijonov priseljencev, ki so v državi brez ustreznih dovoljenj. V najboljšem primeru bo Bela hiša dosegla dogovor z demokrati in po desetletjih neuspešnih poskusov v kongres poslala nujno potrebno reformo politike priseljevanja. V najslabšem lahko povzroči logistično nočno moro, razmaje gospodarstvo in uvede teror strahu na ameriških ulicah, v šolah, cerkvah in bolnišnicah ter državo zapelje v ustavno krizo.

Podobno velja za uvajanje carin. Če gre za zastraševalno pogajalsko taktiko, s katero skuša doseči ugodnejše trgovinske dogovore, bo največjemu svetovnemu gospodarstvu to koristilo. V najslabšem primeru bi premik proti izolacionizmu škodoval tako ZDA kot njenim trgovinskim partnerjem. To bi odtujilo ključne ameriške zaveznike in pospešilo drobljenje svetovnih trgovinskih mrež, doma pa se lahko soočijo z močnim padcem vrednosti delnic in novim velikim skokom inflacije.

Upor proračunskih jastrebov v republikanski stranki kaže, da bo prihodnja Bela hiša imela precej težav tudi pri tretji največji obljubi, zniževanju davkov. Trumpova obsežna davčna reforma iz 2017 je prinesla kratkoročen pospešek gospodarstvu, a koristila predvsem najbolj premožnim, hkrati pa dolg ZDA povečala za več kot 1500 milijard dolarjev.

Profimedia

Precejšen del davčne reforme se bo v prihajajočem letu iztekel, za njeno podaljšanje bo potrebna nova zakonodaja. Republikanski jastrebi zato zahtevajo globoke reze v porabo, kar je skoraj nemogoče brez posegov v socialne programe. »O fiskalni odgovornosti je lahko govoriti, zelo težko pa jo je uresničiti. Zato bomo morda priča proračunskemu obračunu znotraj stranke,« pravi Maya MacGuineas, predsednica nevladne organizacije Odbor za odgovoren zvezni proračun, ki zagovarja bolj uravnoteženo porabo države.

Hkrati je to znak o notranji razslojenosti republikanske stranke, ki spominja na koalicijske vlade evropskega tipa, bolj kot skupni zakonodajni cilji jih združuje odpor do demokratov.

Klanjanje kralju

Ronald Brownstein od časnika The Atlantic opozarja, da ne smemo precenjevati razlike med posameznimi republikanskimi frakcijami. Trump je skoraj uničil ali vsaj utišal vse druge centre moči v stranki, upor prihaja iz najbolj trdega dela desnice. To pomeni, da bo pritisk kongresa Belo hišo spodbujal k bolj skrajnim politikam.

Recimo dvomu o cepivih, politizaciji kazenskopravnega sistema za pregon političnih tekmecev, izgonu otrok, državljanov ZDA, skupaj s starši brez dokumentov za bivanje v državi. Če bodo prevladala prizadevanja za nižje davke in bo to pomenilo zategovanje porabe ter trganje socialne mreže, carine pa bodo znova razpihnile inflacijo, kot napovedujejo številni neodvisni analitiki, se lahko podpora republikancu hitro razblini.

Kako se bo odzval, je težko napovedati. Tokrat ima na svoji strani trdno večino šestih republikanskih vrhovnih sodnikov. Ti so mu že priskrbeli skoraj popolno imunost pred kazenskim pregonom za dejanja na predsedniškem položaju. Hkrati so bili večkrat pripravljeni preglasiti dolgoletne sodne prakse, da bi pospešili uresničevanje konservativnih ciljev. Zato le malo pravnih strokovnjakov pričakuje, da se bodo odločneje postavili po robu Trumpovim načrtom.

General John Kelly, njegov tesni sodelavec v prvem mandatu, je pred volitvami opozarjal, da ima težnje fašista. Tako kot evropski skrajni desničarji pred slabim stoletjem ima na svoji strani najbolj premožne, predvsem digitalne oligarhe, ki se zadnje tedne zgrinjajo okoli njega.

»Trump kljub svojim obljubam ne izsušuje močvirja. Nanj samo postavlja svojo blagovno znamko, tako kot na vse drugo, česar se dotakne in prodaja,« se je Jackie Calmes, kolumnistka časnika LA Times, odzvala na romanja vplivnih, lobistov, prosilcev za položaje ali samo bogatih občudovalcev v Mar-a-Lago. Po njenih besedah se premožni še nikoli niso »tako odkrito, neprimerno in javno klanjali novoizvoljenemu predsedniku in z njim sklepali dogovore.«

Profimedia

In nihče nima bolj osrednje vloge in večjih interesov v tem svatbenem plesu okoli Trumpa kot njegov novi najboljši prijatelj in donator Musk. S svojim družbenim omrežjem x ima eno od ključnih vlog pri oblikovanju javne razprave, sedaj bo lahko tudi neposredno vplival na oblikovanje zvezne politike v ZDA.

Njegov poseg v proračunsko razpravo je bil zgovoren. Potem ko je razširil vrsto neresnic in razvnel strasti, je bil rezultat zakon, skrčen na nekaj čez sto strani. Toda po oceni Briana Riedla iz konservativne mnenjske organizacije Manhattan Institute so prihranili le papir, ne pa bistveno zmanjšali porabe.

Žrtev krčenja so bile tako škodljive zamisli, kot je financiranje raziskav otroškega raka, omejevanje zaslužkov farmacevtskih posrednikov, pa pomoč prejemnikom socialne pomoči, ki so jim ukradli bone za hrano. Iz zakona je izginila tudi zaostritev pravil za ameriške naložbe na Kitajsko. Verjetno je samo naključje, da Muskovo podjetje Tesla skoraj četrtino prihodkov ustvari na kitajskem trgu in ima na njem velike naložbe, ki jih želi še razširiti.

Kdo je na povodcu

Ekscentrični Musk je bil deležen precejšnjega posmeha, ko je pred dvema letoma za družbo Twitter plačal 44 milijard dolarjev, ta pa je po ocenah sedaj vreden le še okoli deset milijard. A je morda šlo za eno najbolj daljnosežnih naložb. Skok cene delnic njegovih podjetij po volitvah je pomenil, da se je vrednost njegovega premoženja skoraj podvojila, na krepko več kot 400 milijard dolarjev. Hkrati je postal simbol hudega navzkrižja interesov ob mešanju poslov in delovanja v vladi.

Demokratska senatorka Elizabeth Warren je bodočega predsednika opozorila, da imajo Muskova podjetja SpaceX, Tesla, X, Starlink, podjetje za možganske vsadke Neuralink in druga več milijard dolarjev vredne pogodbe z zvezno vlado, a bo vseeno nadziral učinkovito porabo in izvajanje predpisov v vladnih agencijah, ki bdijo nad njimi.

Brez jasnih varovalk je to »povabilo h korupciji, kakršne še nismo videli,« svari senatorka. Ko so bodočega predsednika vprašali, kaj meni o takšnem navzkrižju interesov, je Trump zagotovil, da Musk »daje državi prednost pred … svojim podjetjem.«

Profimedia

Demokrati računajo, da dve izjemno vase zagledani osebi, ki nenehno potrebujeta zunanjo potrditev, ne bosta dolgo zdržali v družbi drug drugega. Po republikanskem proračunskem zastoju so ju načrtno dražili in trdili, da predsednik Musk ukazuje podpredsedniku Trumpu. Po spletu so nemudoma zakrožile slike, kako prvi drugega vodi na povodcu. Prve razpoke so se hitro pokazale, saj je Trump že začel javno zagotavljati, da »Musk ne bo predsednik Združenih držav«.

Od konca januarja ima priložnost, da popravi vtis svojih prvih štirih let. Njegov populističen krik proti liberalcem in elitam je na volišča pritegnil mnoge, ki so se prej manj ukvarjali s politiko. Če bi mu v resnici uspelo doseči večjo gospodarsko stabilnost za delavske družine in se hkrati izogniti preveč ideološkim spopadom, lahko za vedno spremeni ameriško politično krajino in zadrži prej tradicionalno demokratske volivce, kot so temnopolti, latinosi in mlajši beli moški, ki so jeseni glasovali zanj.

S pretanjenim krošnjarskim občutkom za razpoloženje množice je zaznal jezo in frustracijo nad zlomljeno družbo, kjer se je potrebno z zavarovalnicami boriti za plačilo napihnjenih zdravstvenih računov. Kjer so študentje skupaj dolžni že 1700 milijard dolarjev za svoje diplome. Kjer ima en odstotek ljudi več premoženja kot 90 odstotkov vseh drugih. Kjer prevlada dveh političnih strank v čudaškem volilnem sistemu onemogoča resne družbene spremembe. Toda napoved vlade, v kateri bo tako ali drugače sedelo 13 milijarderjev, je priklon ameriški oligarhiji, ne pa glasnik delavskega razreda.

Nekako se zdi kolektivna odločitev velikega dela ameriških volivcev, da bo Trump njihov odrešitelj, podobno smiselna, kot je bilo pričakovanje zmedenega posameznika, da bo umor direktorja zavarovalnice spremenil nepravičen sistem.