Trumpova vizija Amerike je veličastni imperij v zlatih oblakih. »Ustvarili bomo najsvobodnejšo, najnaprednejšo, najbolj dinamično in najbolj prevladujočo civilizacijo, kar jih je kdaj obstajalo na površju Zemlje,« je obljubil na koncu več kot poldruge ure govorjenja. Če ne drugega, je zgodovinski mejnik postavil z najdaljšim predsedniškim nastopom. Povozil je demokratske zgovorneže Baracka Obamo, Joeja Bidna in klepetavega Billa Clintona, zasenčil svojo brbljavost iz prvega mandata, presegel celo Clintonovo dolgo slovo po dveh mandatih.

Javnost je bila priča 99 minutam nenehnih zmagoslavij. Vedno znova nad Bidnom, »najslabšim predsednikom v zgodovini«, in do konca Trumpovega vladanja dežurnim krivcem za vse težave tega sveta. Pa nad zločestimi tolpami doma in v tujini. Nad levičarskim prebudništvom. Nad razpaslo neizvoljeno birokracijo. Celo nad Kanado. »V 43 dneh smo dosegli več kot večina vlad v štirih ali osmih letih. In šele začenjamo!« je predel samozadovoljstvo, republikanci pa so vriskali od sreče in po potrebi navijaško skandirali »ZDA! ZDA!«, če je z druge strani dvorane prihajalo preglasno negodovanje.

Veliko tega, kar je Trump rekel, je bilo hujskaško, radikalno in nevarno. A hkrati znano, njegova standardna mešanica samopoveličevanja in samopomilovanja, ideološkega žolča in očitno absurdnih laži. Dejstva niso pomembna, sploh ne na večer, ko je treba razburkati čustva. »Po najbolj katastrofalnem prvem mesecu kateregakoli predsednika v zgodovini bo Trump naredil vse, da vas zamoti. Poskušal vas bo prepričati, da so pomembna vprašanja kulturnega boja. A nobena od teh stvari ne znižuje cen plina, ne povečuje števila delovnih mest ali ne pomaga dati hrane na mizo. Ne zagrizite v vabo,« so opozarjali njegovi republikanski nasprotniki, združeni v uporniški skupini The Lincoln Project.

Toda njegove besede in obljube so zvenele vabljivo in prepričljivo, še posebej za vse na MAGA- vrtiljaku (angleška kratica gesla Naredimo Ameriko spet veliko). In mnogo jih bo vanje ugriznilo. Denimo v trditve, da je pokojninski sistem prežet z goljufivimi plačili za milijone zombijev, menda čilih stoletnikov, nekaterih starejših od samih ZDA. Že ničkolikokrat so jih zanikali, celo njegov vodja pokojninske uprave je sredi februarja pojasnil, da gre za napačno razumevanje podatkov v stari podatkovni bazi države. Toda predsednika takšne malenkosti ne zmotijo, znova je recitiral zgodbico o sto-, dvesto-, celo tristoletnih prisklednikih. Tako kot je neiskrena, je hkrati ravno dovolj prepričljiva za tiste Američane, ki še vedno pozdravljajo divji pohod nove vlade skozi Washington in njeno sežiganje vsega, česar se dotakne.

Profimedia

Trump se ni trudil s pojasnjevanjem svoje razdiralne strategije, namesto tega je raje nizal največje uspešnice s predvolilnih zborovanj in udrihal po političnih nasprotnikih. Grožnje s priseljenci, ki v državo vstopijo nezakonito, in obljube množičnih izgonov; nepravičnost svetovnega trgovinskega sistema in carine, ki bodo prinesle blaginjo; škodljivi ukrepi za omejevanje podnebnih sprememb in zagotovilo »vrtaj, dragi, vrtaj« za nove naftne vrtine. Metanje takšnih kosov rdečega mesa hrani njegovo volilno bazo, nenehna povodenj obtožb in obljub pa tudi načrtno sproža osuplost in občutke nemoči.

Američani so zadnjih sedem tednov priča »hitrega in neizprosnega ukrepanja«, kar je bila ena redkih povsem neizkrivljenih izjav večera. Zanj je predvsem zaslužen najbogatejši zemljan Elon Musk, ki mu je Trump praktično brez nadzora prepustil rovarjenje po vseh institucijah države. Odpuščajo na sto tisoče ljudi, od uradnikov do čuvajev v narodnih parkih, brez premisleka ukinjajo zvezne programe, vredne milijarde dolarjev. Posledice niso samo nepremišljene in škodljive, ampak včasih usodne, kot je denimo konec pomoči za sestradane otroke, medtem ko hrana stoji v skladiščih.

Jezni volivci

Povolilna idila se počasi seseda v spoznanje republikanskih volivcev, da so dobili v celofan zavit načrten kaos. Republikanski poslanci, ki so se v zadnjih dveh tednih vračali v svoja kongresna okrožja na običajno rutinska srečanja z volivci, sploh tako kmalu po volitvah, so se nenadoma soočali z valom strahu in nezadovoljstva po vsej državi. Ponekod so kričali nanje, drugod jih izžvižgali ali se norčevali iz njihovih poskusov odgovorov. Nekateri volivci zahtevajo zagotovila, da republikanci v kongresu ne bodo razdrli obstoječe socialne varnostne mreže. 

Drugi so se pritoževali nad predsednikovim hišnim milijarderjem, ki s četico izjemno mladih pomočnikov izvaja pogrom v zvezni upravi. Med njimi je vsaj eden (začasno) moral iz rušilne ekipe, potem ko so odkrili njegova skrajno rasistična sporočila (npr. »Da boste vedeli, rasist sem bil, preden je to bilo kul.«). Kar dodatno osvetli Muskove pozdrave z dvignjeno desnico. »Nismo glasovali za to,« pravijo osupli republikanski volivci, ki so ostali brez služb. Odgovor vrha stranke je bila najprej obtožba, da upor sprožajo »plačani demokratski provokatorji«, nato navodilo poslancem naj odpovejo srečanja z volivci, saj so takšni prizori škodljivi za kongresne volitve prihodnje leto.

V zgornjem domu republikanski senatorji ubirajo težavne plesne korake hkratnega hvaljenja početja urada za učinkovito vlado (DOGE), hkrati v ozadju lobirajo za izjeme za programe, ki pomagajo njihovim volivcem. Prejšnjo sredo so Muska na srečanju za zaprtimi vrati rahločutno spraševali, kako naj s svojimi volivcem pojasnijo, kaj počne in omilijo njihove odzive, kdaj bodo vendarle v skladu z zakoni glasovali o rezih, ki jih izvaja. Mnogo jih resnično verjame, da je treba korenito zmanjšati obseg zvezne vlade in njene delovne sile. A hkrati za zaprtimi vrati priznavajo, da se dogaja preveč vsega hkrati, premalo pa je ukrepov za dve stvari, ki volivce najbolj skrbita: njihove osebne finance in varnost.

Profimedia

Toda Trumpov vpliv na izvoljene republikance in MAGA-medijski stroj je močnejši kot kdaj prej. Musk pa ima v rokah družbeno omrežje x (nekdanji tviter) in nagnjenost k temu, da svoje kritike prek njega izjemno hitro zasuje s plazom napadov in obtožb. Zato se vidni republikanci ne samo izogibajo resnim javnim ugovorom (kaj šele kritikam) proti početju, ampak na omrežju x ali na televizijski postaji Fox News glasno ploskajo odločitvam, v katere zasebno dvomijo ali jim niso všeč.

Podobno se obnašajo vladni uradniki, priznajo le malo napak, ničesar ne obžalujejo in z vsem srcem verjamejo, da imajo prav, kritiki pa se motijo. Skupaj s predsednikom so iz zraka potegnili trditev, da je »prvič v moderni zgodovini več Američanov prepričanih, da je naša država na poti v pravo smer kot v napačno.« Celo konservativni časnik Real Clear Politics, ki združuje ankete v skupen seštevek, je našel le dve, po katerih naj bi bila država na pravi poti, večina jih še vedno meri precejšen pesimizem kljub običajnemu povolilnem skoku navzgor. Enako velja za Trumpovo priljubljenost, po podatkih spletnega časnika Five Thirty Eight je v začetku meseca seštevek anket kazal, da ima več volivcev (za dve odstotni točki) o njem slabo mnenje, kot pa je tistih z dobrim. Kar je najslabše začetno izhodišče vseh predsednikov doslej. Razen 45. – Trumpa 2016 – ki je bil na začetku marca 2017 že za šest odstotnih točk pod vodo priljubljenosti.

Za dušo gre

Po trditvah časnika Axios se podgobje dvoma razrašča med Trumpovimi svetovalci in prijatelji izven Bele hiše. »Še vedno smo v medenih tednih. Toda borza in hrup okoli Elona niso dobri,« je eden od njih izrazil naraščajoče skrbi. Krepi se strah pred inflacijo, zaupanje ameriških potrošnikov je upadlo na najnižjo raven v zadnjih osmih mesecih, upadajo naročila podjetij, v ozadju je slišati vse krepkejša šepetanja o morebitni recesiji, ki bi jo lahko sprožili trgovinski spopadi. Ekonomist švedske banke SEB Marcus Widén je dejal, da moramo v slovar dodati novo besedo »trumpesija«.

»Carine ... lepa beseda, kajne?« je bil predsednik prejšnji torek vseeno navdušen sam nad sabo. O njih je govoril kot o orodju za krepitev nacionalne moči, »carine niso samo za zaščito ameriških delovnih mest, gre za zaščito duše naše države.« Ter ponovno zagotovil, da bodo 2. aprila povračilne carine začele veljati za vse države na svetu, ki imajo kakršnekoli dajatve na ameriško blago. Uspelo mu je priznati, da Američane zaradi tega čaka »nekaj prilagoditvenega obdobja« in je zato prosil za potrpljenje, saj »bo tokrat še boljše«.

Kaj pomeni »še boljše«, ni čisto jasno niti njegovemu najožjemu krogu. Trgovinska vojna Trump 2.0 je razmahnjena v veliko večjem obsegu in vpliva na veliko več izdelkov kot kadarkoli v času Trumpa 1.0. Bela hiša uveljavlja vsesplošne carine namesto ciljno usmerjenih, z manj omejitvami. Kar povečuje verjetnost, da bo trgovinski spopad zmotil dobavne verige in povzročil opazne dvige cen. Konservativni uredniški odbor časnika Wall Street Journal je 25-odstotne carine za Kanado in Mehiko označil za »najneumnejše v zgodovini«, nato čez nekaj dni dodal, da so morda celo podcenjevali njihovo razdiralno naravo.

Profimedia

Minister za trgovino Howard Lutnick je sicer namigoval, da v ozadju nastaja kompromis z obema državama. Toda to postaja vse bolj izrabljen izgovor, da gre le za pogajalsko taktiko, za zaostrovanje razmer do tik pred zdajci, s katerim Trump prestraši sogovornike, nato pa menda iz njih iztisne več, kot so bili sprva pripravljeni pristati. Takšne boleče izkušnje naj bi imeli številni nekdanji poslovni partnerji Trumpa, a takšnih taktik ni v nobenem državniškem priročniku. Sploh ne, ko gre za zaveznice.

Kanadski pospešek

V Kanadi vre, protiameriško razpoloženje pa kipi v nebo. Njihov premier Justin Trudeau, ki je v dramatičnem televizijskem nagovoru dejal »Združene države so sprožile trgovinsko vojno proti Kanadi, najbližjemu partnerju in zavezniku, najbližjemu prijatelju«, prejšnji teden ni kazal namer za popuščanje kanadskih protiukrepov, dokler Washington ne ukine vseh novih dajatev. Bela hiša je morala uvesti enomesečen odlog za avtomobilsko industrijo, potem ko so Trumpu končno dopovedali, da »ameriški avto« tudi do osemkrat prestopi mejo, preden je zares sestavljen. Kar bi cene vozil v ZDA napihnilo za več tisoč dolarjev. Medtem je Trudeaujeva Liberalna stranka, ki je v anketah za konservativno zaostajala že za na videz neulovljivih dvajset odstotnih točk in se pripravljala na hud volilni poraz, nenadoma znova skoraj povsem poravnana s konservativci. Glavno vprašanje bližnjih kanadskih volitev niso več notranja vprašanja, pač pa kateri njihov politik je najbolje pripravljen za spopad z gospodarsko in politično grožnjo z juga.

Tudi če bo Bela hiša na koncu popustila in bo nestanoviten predsednik carinske spopade nenadoma pometel pod preprogo, je zasejal globok dvom o odnosih z najbolj tesnimi zveznicami in sprožil vprašanje, ali so ZDA še lahko zanesljiv trgovinski partner. Da ne govorimo o geopolitičnem šoku, ki ga je povzročila zaseda za ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega v Ovalni pisarni. V tem primeru je vlogo vražjega prišepetovalca odigral podpredsednik J. D. Vance, ki je natančno vedel, kako podžgati Trumpovo nejevoljo.

Profimedia

A je jasno, da ne gre le za trenutne muhe, ampak smo priča izjemnemu geopolitičnemu zasuku. Bela hiša je ustavila vojaško pomoč Ukrajini, tudi pošiljke, ki so že plačane in na poti, prekinili so obveščevalno sodelovanje, po Washingtonu se širijo celo ugibanja, ali morda Moskvi dajejo informacije o ukrajinski strategiji. V Kremlju s širokim nasmehom ugotavljajo, da je ameriška vlada hitro spreminja svojo zunanjo politiko, ki se »v veliki meri ujema z našo vizijo«. Trump tega v svojem govoru ni omenjal. »Razstrelil je liberalni mednarodni red, a ni pojasnil, zakaj so ZDA zdaj na strani Rusije,« se je čudila Susan Glasser pri časniku The New Yorker.

Nova ameriška vlada dobesedno izsiljuje – tudi s predajo rudnega bogastva – svojo donedavno tesno zveznico, čeprav ji je pred tremi desetletji v zameno za predajo jedrskega orožja zagotovila pomoč, če postane žrtev agresije. Zahteve za brezpogojno kapitulacijo pod narekom Moskve nekateri imenujejo mirovništvo, drugi gangstersko zunanjo politiko, v kateri so šibkejši le plen. 

Družbo jim dela bizarno razmišljanje nenadoma vzniklih mirovnikov, ki so postali realpolitiki in trdijo, da »Ukrajina ne more zmagati«, da se je treba prilagoditi realnosti vladavine velikih, čemur pravijo multipolarnost, in da miru – te največje vrednote – ne more biti brez dogovora z Rusijo. Takšni kremeljski koristni idioti Ukrajini med brutalnim posiljevanjem nežno brišejo pot s čela in šepečejo, naj se ne upira, ampak raje prepusti, saj bo tako hitreje konec. Zelenski je pogoltnil gnoj in v Belo hišo sporočil, da so »pripravljeni delati pod močnim vodstvom predsednika Trumpa, da dosežemo trajen mir.«

Barbike z loparji

Celo po novih vatlih za ameriško politiko je udrihanje iz Bele hiše v zadnjih dneh preseglo vse predvolilne bojazni. Zmedene (evropske) zaveznice se sprašujejo, kako lahko en sam človek povzroči toliko kaosa naenkrat. Ciničen odgovor je, da preprosto ne razmišlja, kaj šele o posledicah. Ključno vprašanje je, kako dolgo bo trajala hipnotična moč Trumpovega MAGA-kulta. Tega sedaj hrani silicijeva milijarderska bratovščina, v vse bolj pokorjeni korporacijski medijski krajini odpor veni, demokracija pa ne umira več v temi, ampak močno osvetljena sredi cirkuške arene.

Podpredsednik Vance hodi v Evropo predavat, da ne spoštujejo pravice do svobode govora, medtem ko Bela hiša ne omogoči dostopa poročevalcem tiskovne agencije AP, ker ne pristajajo na diktat, da je Mehiški zaliv sedaj Ameriški zaliv. Namesto njih vabijo spletne vplivneže, čemur nekateri  pravijo demokratizacija medijskega prostora. Denimo z globokim vprašanjem Zelenskemu, zakaj ne nosi obleke. Še vedno je povsem ohromela opozicija. Demokrati so imeli tedne časa, da se pripravijo na odzive v kongresu. Prišli so odeti v rožnato in z loparčki v rokah. »Kot da jih je na poti na premiero filma Barbie ugrabila dražbena hiša, sedaj pa morajo odkupiti svoje dostojanstvo,« je bila sarkastična Monica Hesse pri časniku Washington Post. Tistega, od katerega novinarji in bralci množično odhajajo, ker je lastnik in novi prijatelj Trumpa Jeff Bezos grobo posegel v njihovo avtonomijo.

Profimedia

Prejšnji teden je nekaj vznemirjenja povzročil demokratski poslanec Al Green iz Teksasa, ko je na začetku skušal preglasiti Trumpa z vzkliki, da ne sme poseči v državno zdravstveno zavarovanje za revne. In so ga odstranili iz dvorane. Nekateri demokrati so odhajali sami, oblečeni v majice z napisom »Upor«. »Sploh ne bi smeli priti, če pa so že bili tam, bi bil hrupen protest bolj smiseln kot dvig neumnih loparjev. Nič ni dostojanstvenega v tem, da igraš tihi kontrast avtokratskemu razbojniku, ki se veseli razstavljanja Amerike na sestavne dele,« je bil odločna Michelle Goldberg v New York Timesu. 

Toda v resnici je v zraku obviselo vprašanje, kaj je v teh krasnih novih časih najboljši način, da je nekdo učinkovit glas protesta? Liberalci so v zadnjem desetletju poskušali z dobrodušno prijaznostjo, z vzvišenim dostojanstvom, zajedljivostjo, posmehom, pohodi, poudarjanjem dejstev, potapljanjem v patos, sedaj so znova pri rožnati modi. Njeno sporočilo je bilo: »Ne vemo, kar naj naredimo.«

Njihov uradni odziv je predstavila senatorka Elissa Slotkin iz Michigana, kjer je Trump sicer premagal demokratsko tekmico, Slotkinova pa obranila senatorski sedež za demokrate. Nehvaležno nalogo je strnila v jedrnatih deset minut o znižanju cen za Američane, ohranjanju ameriških vrednot in nuji za ohranjanje  državljanske angažiranosti, o podpori močnemu srednjemu razredu in močni nacionalni varnosti. Z leve so ji hitro očitali previdno polovičarstvo in strah pred užaljenostjo volivcev, če bi se bolj odločno uprla Trumpovim načrtom. Vse to samo poudarja zmedo med demokrati. Obrabljena šala slovitega vodvilskega komika Willa Rogersa, da ni član organizirane politične stranke, ampak demokratov, je po stoletju dobila novo svežino.

Reporter