Športno navijanje je zelo neracionalno dejanje. »Vsak dan vlagamo ure, vsako leto mesece, vsako življenje leta v nekaj, na kar nimamo vpliva. Ali je torej kaj čudnega, da smo prisiljeni ustvarjati iznajdljive, a bizarne liturgije, ki nam dajejo iluzijo, da imamo vendarle nekaj moči, tako kot je storila vsaka druga primitivna skupnost, ko se je soočila z veliko in očitno nepredirno skrivnostjo?« je angleški pisatelj Nick Hornby opisal navijaško strast in muke.

Slednje so zadrle kremplje globoko v srca navijačev Mavericksov, ko so se v začetku februarja zbudili ob eksploziji podkastov, ki so eden bolj glasno od drugega vpili, da je selitev Dončića k Lakersem »najslabša menjava v zgodovini NBA.« Zakaj se je vrh teksaške ekipe odločil zamenjati 26-letnega zvezdnika, ki šele prihaja v svoja najboljša leta, za 31-letnega Anthonyja Davisa, prav tako enega najboljših v ligi vrhunskih košarkarjev, a z občutljivim telesom (poškodoval se je že na prvi tekmi za Maverickse), bo morda za vedno res velika  in nepredirna skrivnost.

Življenje po Luki, ki se je začelo v Dallasu, je čudno, pravi Tim Cato, ki že leta za različne medije poroča o klubu. »Mešajo se bolečina in prizadetost. Navijačev še nikoli nisem videl tako razdeljenih ali zmedenih. Del jih noče več podpirati ekipe, drugi ji ostajajo zvesti, a se počutijo izdane, del jih hoče čim prej naprej, k novemu poglavju. Potem Luka odigra svojo najboljšo igro v novem dresu, na vrsti je tekma Mavsov z Lakersi, in vsa čustva ponovno oživijo.«

NBA je športna verzija televizijskih žajfnic, pravi Jason Gay, pronicljivi kolumnist Wall Street Journala, torkova tekma pa je bila nekakšen vrhunec tednov melodrame. Ločitve so redkokdaj srečne, Dončićev odhod iz Dallasa je (bil) še posebej neprijeten, rane še niso zaceljene. Razglabljanje, kdo je potegnil daljši konec, je že obrabilo tipkovnice in se bo nadaljevalo, dokler bodo vsi vpleteni dihali zemeljski zrak. Družbo jim bodo delale sočne teorije zarot, ki se tako rade kotijo na gnojišču spleta.

Profimedia

Vsi nepričakovani razhodi so boleči, čeprav se dolgoročno izkažejo za upravičene. Zlasti če potekajo ob vrtoglavem medijskem seciranju vsakega vlakna udeleženih. »Veliko čustev, malo spanja ... vesel sem, da je končano,« je Dončić po tekmi dal vedeti, da še ni prebolel odhoda. Njegov antagonist je Nico Harrison, preračunljiv in premišljen generalni direktor Mavericksov, ki ga ni strah velikih odločitev.

»Ne vidim tveganja, pravzaprav vidim tveganje, če tega ne storim,« je upravičil razhod z enim največjih mladih zvezdnikov košarke. Nekateri navijači se celo strinjajo z njim. »Hvala, Niko!« so v Los Angelesu skandirale domače tribune za njim, ko je z okamnelim obrazom spremljal poraz svojega moštva. Dončić ni bil vrhunski, met mu še ne gre iz rok, a dovolj dober, da je dvorana hrumela ob njegovih podajah.

Sladki trening

Na drugi strani je sedel Davis, ob vrnitvi v LA ga je pričakal ganljiv videopoklon in vidno ganjen je sprejel ovacijestoječe množice. Ki je hitro pozabila na ljubezen, ko se je Harrisonu zahvaljevala za slovensko darilo. Ob seciranju Dončićevih čustvovanj in menda neumnih Mavericksov, ker so se poslovili od mladega zvezdnika kljub njegovi želji, da ostane v Dallasu, zmanjkuje prostora za osebno preizkušnjo Davisa.

Tudi on je pričakoval, da bo še dolgo nosilec igre Lakersov. In tudi njega je zadela strela z jasnega, ko so mu sporočili, da mora družino iztrgati iz Los Angelesa in oditi v Teksas. Le da je ves razplet sprejel nekoliko bolj stoično. »To je narava tega posla,« je dejal za Los Angeles Times, »vodstvo dela, kar mora, naredili bodo, kar je najboljše za organizacijo.« Po svoje je vesel, da ostaja v ozadju posla, ki se med Dončićem in Dallasom razpleta v vse gršo ločitev.

Iz Teksasa v medije curljajo nenehne obtožbe o neprofesionalnem odnosu prvega, obtožujejo ga lenobe, težavnega odnosa s težo – slednje je bilo nekajkrat vidno samo po sebi – prevelike ljubezni do piva, tudi do kajenja vodne pipe. Novembrska poškodba zapestja naj bi bila samo izgovor, da naj bi menda znova ne dovolj pripravljen igralec imel nekaj časa za izboljšanje kondicije.

Zaradi vsega tega so nekateri neimenovani sogovorniku Samu Amicku pri časniku The Athletic celo napovedali, da se Slovencu v naslednjih petih letih obetajo zdravstvene težave in košarkarski zaton. Harrison pa naj bi se želel izogniti poletju, v katerem bi se morali pogajati o petletnem podaljšanju pogodbe, vrednem 345 milijonov ameriških dolarjev.

Navijači Mavericksov se niso dali prepričati. »Zaradi mene lahko kadi trde droge, dokler bo celotne ekipo zvlekel v finale NBA,« se je prejšnji teden usajal eden od njih. Dončić je kljub vsem težavam s formo dominiral v ligi, v vsaki od petih sezon, ki so sledile prvemu letu, je v povprečju dosegal vsaj 27 točk, vsaj osem skokov in vsaj osem podaj na tekmo. Ali pa v eni od njih tekmecem nasul 73 točk.

Profimedia

Toda kljub temu je med njim in Harrisonom, ki je dolga leta tesno sodeloval s Kobyjem Bryantom in občudoval njegovo »mamba miselnost«, popolno predanost košarki in nenehno trdo delo za vrhunske rezultate, zeval vse večji prepad. Direktor, ki zdravo in uravnoteženo prehrano jemlje tako resno, da prijatelje včasih pozdravlja s »Kaj si jedel danes?«, je po poročanju Amicka vse težje prenašal Slovenčevo lahkotnost do športne diete in moštvene kulture.

Ob razhodu je svoj piskrček brž pristavil tudi Haralabos Voulgaris, izvršni direktor Mavericksov od 2018 do 2021 in v tem času ne ravno v prijateljskih odnosih s Slovencem. Opisal je anekdoto, ko naj bi Dončić že v prvi sezoni med treningom nosil posebno oblačilo, da bi se bolj potil in hitreje izgubil težo, po treningu pa planil po sladkih pijačah. Ko je analitik takrat še večinskega lastnika Marca Cubana opozoril na to, naj bi mu odvrnil–»drži se svojega dela«. »Vsakdo, kidor je delal pri Mavericksih – razen mene – se je bal Dončića in mu lezel v ta zadnjo, da si je zavaroval svojo prihodnost,« je v skladu s svojim imenom dejal Voulgaris.

Kolektivno izvijanje

Zgodbe o pivu in sproščenosti je mogoče slišati – ob pivu – s slovenskimi športnimi novinarji. Denimo o podobnih težavah, kot mezijo iz Dallasa, za vodstvo naše košarkarske reprezentance na zadnjem evropskem prvenstvu. Ali kot ga je Dnevnikov Borut Mehle nedavno duhovito poimenoval »košarkarski kvartopirski turnir«. Toda to so redki glasovi.

Ko pride do poročanja o dogajanju v NBA, smo bolj ali manj priča skoraj malikovanju »kralja«, »genija«, »velemojstra« ... in redko o njegovih muh, ki včasih pridejo na plan. V ozadju je bržčas podoben strah, kot naj bi po trditvah Voulgarisa mrtvil zaposlene v dallaškem klubu, zamera zvezdnika. In dejstvo, da v majhnih državah velike športne zvezde pogosto presežejo svoje atletske dosežke in postanejo nacionalne ikone, pri čemer so deležne skoraj božanskega občudovanja svojih oboževalcev.

Za Slovence je spremljanje Dončića več kot le gledanje košarke – je čustveno potovanje, kolektivno izvijanje iz majhnosti in nepomembnosti. »Bodite strpni do tistih, ki navijaške trenutke opisujejo kot svoje najboljše doživetje. Ne manjka nam domišljije,niti nismo imeli žalostnega in pustega življenja. Le resničnost je bolj bleda, dolgočasna in ima manj možnosti za nepričakovan delirij,« pravi Hornby.

Ne samo Dallas, tudi Slovenija doživlja svoj delirij. Ob selitvi jo je pretresel globok čustven izbruh in sprožil hudo užaljenost večjega dela države. Priča smo bili naslovom, da je Dončić »izgubil dom«, manjkal je samo še poziv za zbiranje zamaškov, da sirota ne bo lačna. Valili so se izlivi, da je »Luka srečal kapitalizem« in njegove »brutalne metode delovanja«, ki so menda nenadoma »vdrle tudi v šport«.

Trda levica, po imenu Levica, ga je prikazovala kot simbol sodobnega delavca, ki je brez moči nad lastno usodo v fevdalnem kapitalističnem sistemu. Kolumnisti so množično sedali na brzovlak upora proti »kapitalskemu hegemonu« in točili solze, ker je le »figura na šahovnici, ki jo lahko gospodar igre svobodno premika, kakor se mu zazdi.« »Bil je preprosto prestavljen. Kot stvar. Ki ni pomembna. Ki je ni treba upoštevati.«

Profimedia

Dončiću odvzeti sposobnost, da razume svet okoli sebe, je skoraj žaljivo zanj. In za vse, ki se jim mora smiliti več deset milijonov dolarjev vreden bogataš. Nenazadnje se je ne tako dolgo z lastno materjo sodno prerekal o lastništvu blagovne znamke »Luka Doncic 7«. Kaj je bolj kapitalistično od tega?

Poklicni košarkarji v NBA dobro vedo, v kakšno igro se spuščajo. Cena za milijonske zaslužke je izguba osebne avtonomije, pravica klubov, da trgujejo z njihovimi pogodbami in jim brez soglasja iznenada izkoreninijo življenja in kariere. Poleg tega je NBA ena izmed najbolj »socialnih« vrhunskih športnih tekmovanj, igralci imajo v primerjavi z drugimi večjimi športnimi ligami bistveno več vpliva na pogajanja o pogodbah.

Tudi tisti, ki grejejo klopi, zaslužijo milijone, minimalna ligaška plača presega milijon dolarjev na sezono. Hkrati velja za eno najbolj družbeno ozaveščenih profesionalnih športnih tekmovanj. V primerjavi z drugimi se je NBA najbolj odkrito ukvarjala z vprašanji rasne pravičnosti, političnega aktivizma in družbene enakosti. Seveda dokler to ne ogroža blagovne znamke in finančnega pragmatizma.

Hura za Lakerse

Epistemološki prelom selitve je spoznanje, da se je zamajala era velike moči zvezdnikov. Od odločitve LeBrona Jamesa, ki se je 2010 iz Clevelanda preselil v Miami, velja, da so zvezdniki prevzeli nadzor nad svojimi karierami, namesto da bi bili zavezani s tradicionalno zvestobo klubu. Kevin Durant, James Harden, Damian Lillard, Jimmy Butler, nenazadnje sam Davis in mnogi drugi so uspešno izsilili odhod v drug klub, čeprav so imeli še vedno veljavno pogodbo s prejšnjim.

Skupaj s svojimi menedžerji spretno iščejo načine, kako čim bolj povečati zaslužke, s podpisovanjem kratkoročnih pogodb krepijo svojo pogajalsko moč in vodstva klubov silijo, da se prilagodijo njihovim zahtevam. To pomeni tudi pomemben vpliv na klubske odločitve, kot je novačenje soigralcev in izbiranje – ali odpuščanje – trenerjev. Prav James je bil vedno močno vpleten v iskanje novih članov moštev, za katere je igral. 

Tudi Dončić je imel v Dallasu precejšen vpliv na vsakodnevne odločitve, na primer urnike treningov. Toda kljub statusu superzvezdnika je postal del športnega trgovanja, kar je v temeljih zamajalo predpostavke o moči najboljših igralcev in pokazalo, kako hitro lahko lastniki in vodstva klubov znova prevzamejo vajeti.

Za Dončića je selitev udarec po ponosu, hkrati pa izjemna priložnost. Z Jamesom ni samo ob enem od svojih vzornikov in morda najboljšem košarkarju vseh časov, ampak ob športniku z izjemno delovno etiko. Da tudi po 21 sezonah še vedno igra na tako visoki ravni, je zasluga izjemne skrbi za telo, a hkrati nenehnega in vztrajnega treniranja.

Profimedia

Slovenec sedaj igra za najbolj slaven košarkarski klub na zemeljski obli, v drugem največjem medijskem središču ZDA. Zvezde v Hollywoodu svetijo močneje in priložnosti za trženje se bodo hitro kopičile, če bo še naprej tako neustavljiva sila med obročema. »Moramo biti ustvarjalni ... in stvari tako zastaviti, da bo lahko maksimiziral zaslužek in svoje zmage,« je bil jasen njegov agent Bill Duffy. »Je mednarodna blagovna znamka, s tega vidika ne bi mogel biti v boljšem položaju«.

Kot vedno so v dobrem položaju tudi Lakersi, »od Wilta (Chamberlaina) do Kareema (Abdula-Jabbarja), od Magica (Johnsona) do Kobeja (Bryanta) in od Shaqa (O’Neala) do LeBrona (Jamesa), zdi se, da L. A. vedno najde svojega naslednjega fanta, ravno pravi čas,« je spretno vrtenje največjih zvezd skozi klub opisal Gay. Sloviti losangeleški »showtime« se sedaj nadaljuje z Dončićem. »Prevrni svet na stran in vse, kar ni pritrjeno, bo pristalo v Los Angelesu,« je nekoč dejal sloviti arhitekt Frank Lloyd Wright.

In Slovenci? Za športne turiste je mesto angelov morda nekaj ur dlje, a zato veliko bolj zanimivo kot Dallas. Iz najbolj trpeče kolumne je bilo razbrati, da »kluba, ki ga imamo radi, ne menjamo kar čez noč in zelo težko je posvojiti novega.« Prejšnji torek je skupina Slovencev ponosno nosila nove, rumene drese s številko 77. »Dallas? Kakšen Dallas, hura za Lakerse,« je bil novi bojni krik.