Najprej so prišli po Venezuelce. Pred dobrim tednom so v ZDA na letala strpali več kot dvesto nedokumentiranih priseljencev in jih poslali v Salvador, kjer jih je tamkajšnji predsednik Nayib Bukele – tesen zaveznik ameriškega kolega Donalda Trumpa po političnih idejah in načinu vladanja – zaprl v strogo varovan zapor. Bukele, ki sam sebe imenuje »najbolj kul diktator« na svetu, je pred tremi leti zaradi nasilja tolp razglasil izredne razmere in v zapore poslal že na deset tisoče sodržavljanov. Razmere v državi so se umirile, toda ko je salvadorska organizacija za človekove pravice Cristosal natančno preučila slabih šest tisoč primerov, je ugotovila, da je bilo 95 odstotkov aretacij nezakonitih ali samovoljnih.

Tudi ameriške oblasti trdijo, da so na jug poslale pripadnike zloglasne venezuelske tolpe Tren de Aragua, ki se je razširila v ZDA. Vendar ministrstvo za pravosodje ni razkrilo, na kakšen način so ugotavljali pripadnost tolpi in ali so bili zaprti sploh deležni ustrezne pravosodne obravnave. Predstavnik Agencije za nadzor priseljevanja in carin (ICE), ki izvaja izgone, je zatrdil, da so »preiskali in preverili vsak posamezen primer«, pri čemer naj bi se oprli na podatke o policijskem nadzoru, finančnih transakcijah in pogovorih z žrtvami tolp. A tega ni podkrepil z dokazi.

Sedanji ameriški vladi ni mogoče zaupati na besedo, saj jo vodi eden največjih lažnivcev v zgodovini ameriške politike, podoben odnos do dejstev pa se je hitro razlezel tudi na nižje uradništvo. Dvome je potrdilo razkritje, da veliko zaprtih v ZDA sploh ni imelo kazenskih dosjejev – nekatere so zaprli zgolj zato, ker so bili v času racij v bližini drugih domnevnih pripadnikov tolp. Odvetniki posameznih izgnancev trdijo, da so njihove kliente poslali v salvadorske zapore zgolj zaradi »sumljivih« tetovaž.
Na plan prihajajo vedno nove zgodbe o prosilcih za politični azil, ki so dobesedno izginili. Ivánnoa Sanchéz je z možem v ZDA pribežala pred poldrugim letom in se predala oblastem. Prejšnji mesec so moža ob rutinskem obisku ICE pridržali, zdaj naj bi bil med zaprtimi. Podobna je zgodba Sebastiana Garcíe Casiqueja – njegovega brata so pridržali zaradi tetovaž. Mariyin Aráujo trdi, da oče njenih dveh hčerk ni član nobene tolpe, v San Diegu so ga pridržali med čakanjem na odločitev o prošnji za azil. Nenadoma so ga premestili v Teksas, kjer je izgubila stik z njim. Naslednjič ga je videla med zaporniki v Salvadorju.

Profimedia

Od tam je namreč prišel profesionalno pripravljen videoposnetek prihoda letal, na katerem so vklenjene izgnance kot razstavno živino stlačili v avtobuse in jih nato odpeljali v strogo varovani Center za zadrževanje teroristov (CECOT), kjer so jim obrili glave in jih stisnili v celice. Takšna produkcija je zaščitni znak salvadorskega predsednika in njegove »trde roke«, prikazana krutost pa je namerna in namenjena zastraševanju. To postaja tudi nova podoba Združenih držav – prikazovanje pridržanih migrantov in postopkov izgona je vse bolj običajno. Vlada je objavljanje fotografij in videoposnetkov spremenila v propagandno akcijo za promocijo Trumpove priseljenske agende. Kampanjo, kot poroča The New York Times, usklajujejo visoki uradniki Bele hiše, z njo pa načrtno širijo posnetke in fotografije jutranjih racij agentov ICE, zajetih priseljencev in njihovih izgonov z letali.

Cilj je nedvoumen: zagotoviti, da Američani vidijo ali ob neposrednosti podob začutijo, kako Trump izpolnjuje osrednjo volilno obljubo o zaprtih mejah in množičnih izgonih (čeprav jih je bilo februarja celo manj kot lani v času predsednika Joeja Bidna). Kljub temu so bili posnetki iz Salvadorja presenetljivi, vlada v Washingtonu pa se je znova odzvala s pojasnilom, da kažejo, kako predsednik izpolnjuje obljube. Trump, ki je video sam delil na družbenih omrežjih, se je Bukeleju tudi zahvalil: »Ne bomo pozabili!«
Taktika deluje – med venezuelskimi družinami je sprožila val panike, mnogi še vedno skušajo ugotoviti, ali so med salvadorskimi jetniki njihovi sorodniki. Ob nenehnem bobnenju Bele hiše o teroristih in gangsterjih se odziv med Američani giblje od navdušenja na desnici do bolj ali manj mlačne nejevolje na levici.

Zdravnica in študentje

Malo se jih je oglasilo tudi, ko so prišli po Rasho Alawieh, specialistko za presaditev ledvic in docentko na Medicinski fakulteti Univerze Brown. Libanonska državljanka je imela veljavni ameriški delovni vizum, vendar so jo ob vrnitvi z obiska v Libanonu posadili na letalo in izgnali. Z ministrstva za domovinsko varnost so sporočili, da so na njenem telefonu našli izbrisane fotografije Hasana Nasrale, ubitega voditelja šiitskega gibanja Hezbolah, ki v ZDA velja za teroristično organizacijo (na ravni EU le njeno vojaško krilo). Po trditvah vlade naj bi med zaslišanjem obmejnim policistom priznala, da se je udeležila njegovega javnega pogreba, izbris fotografij pa pojasnila z besedami, da »oblastem ni želela dati vtisa, da politično ali vojaško podpira Hezbolah«.

Njeni ameriški kolegi so za lokalne medije dejali: »Rasha je izjemno prijazna oseba in izjemna zdravnica ... Z njo je užitek delati zgroženi smo nad celotnim dogodkom.« Hkrati so opozorili, da v državi močno primanjkuje strokovnjakov z njenega področja, takšno ravnanje pa bi lahko ogrozilo prihode tujcev, ki rešujejo tovrstno kadrovsko zagato. Ministrstva za domovinsko varnost to ni ganilo – sporočili so le, da je vizum privilegij, ne pravica, in da ne zagotavlja vstopa v ZDA, saj imajo zadnjo besedo mejni agenti po varnostnem pregledu. »Poveličevanje in podpiranje teroristov, ki ubijajo Američane, je razlog za zavrnitev vizuma. To je zdravorazumska varnost,« je bila jasna tiskovna predstavnica ministrstva Tricia McLaughlin.

Podobno je ameriška vlada utemeljila aretacijo indijskega akademika Badarja Khana Surija, ki na washingtonski univerzi Georgetown opravlja postdoktorski študij o miru v Iraku in Afganistanu ter predava o pravicah manjšin v Južni Aziji. »Suri je ... aktivno širil propagando Hamasa in spodbujal antisemitizem na družbenih medijih. Ima tesne povezave z znanim ali domnevnim teroristom, ki je višji svetovalec Hamasa,« je zatrdila McLaughlinova. Tesna povezava, na katero se sklicuje vlada, je njegova soproga palestinskega rodu Mapheze Saleh, saj je bil njen oče nekaj časa namestnik zunanjega ministra v Hamasovi vladi v Gazi.

Profimedia

Salehova je medtem postala ameriška državljanka, sedanja vlada, ki vsak dvom o početju izraelske oblasti v Gazi histerično označi za antisemitizem, pa se je znesla nad njenim soprogom. Suri nima kazenske evidence in ni bil obtožen kaznivega dejanja, par pa je bil zaradi podpore pravicam Palestincev že nekaj časa tarča anonimnih blatenj na skrajno desnih spletnih straneh. To je bilo očitno dovolj, da so ga maskirani agentje ICE odpeljali v zbirni center za izgone, kot izgovor pa uporabili redko uporabljeno določbo zakona o priseljevanju in državljanstvu. Po tej določbi lahko zunanji minister sproži postopek deportacije proti kateremukoli nedržavljanu, če meni, da njegova prisotnost v Združenih državah ogroža zunanjepolitične interese države.

Takšen izgovor je ameriška vlada uporabila v še očitnejšem primeru – pri aretaciji in poskusu izgona študenta Mahmuda Halila, v Siriji rojenega alžirskega državljana palestinskega rodu. Halil ima tako imenovano zeleno karto, dovoljenje za stalno prebivanje in delo v ZDA. Njegov »zločin« je bila vidna vloga v protestih v podporo Palestini na newyorški univerzi Columbia. Na protestih je v resnici prišlo do pojavov antisemitizma in pritiskov na judovske študente. Vendar je Halil deloval kot predstavnik protestnikov pri univerzitetni upravi, v javnih izjavah je zavračal antisemitizem ter poudarjal, da bi sprememba izraelske vlade pomenila osvoboditev tako za Palestince kot za Jude. A tudi to je bilo preveč – iz ameriških vladnih krogov so prihajale trditve, da »ne gre za kršenje zakona«, temveč za »vodenje dejavnosti, povezanih s Hamasom«.

Ustavna kriza

Uradni Washington je praktično zabrisal razliko med antisemitizmom in nasprotovanjem izraelski politiki. Republikanski predsednik predstavniškega doma Mike Johnson je Halila označil kar za »ambicioznega mladega terorista«,Donald Trump pa je sporočil, da bo njegova vlada poskušala izgnati vsakogar, kdor se ukvarja s »proteroristično, antisemitsko in protiameriško dejavnostjo«.

Profimedia

Halil ni prvi zagovornik pravic Palestincev, ki se sooča z močjo ameriškega režima. Pred skoraj štiridesetimi leti je vlada republikanca Ronalda Reagana osem legalnih priseljencev in palestinskih aktivistov v Los Angelesu obtožila povezav z mednarodnimi komunističnimi skupinami (takrat so to še jemali za resno grožnjo), kar je bil upravičljiv razlog za izgon. Po dolgem pravnem boju je sodišče 2007 celoten primer označilo za »sramoten za pravno državo«. Od takrat ameriške oblasti niso nikogar več poskušale izgnati zgolj zaradi izražanja mnenja. Do drugega prihoda Trumpa.

Kot pravi David Cole, častni profesor prava in javne politike na univerzi Georgetown: »Prvi amandma k ameriški ustavi ščiti pravico do protestiranja, razdeljevanja literature za Hamas in celo do proterorističnih, antisemitskih in protiameriških izjav. Ščiti pravico Klana do zažiganja križev in pozivanja k maščevanju proti Afroameričanom, pravico nacistov do marširanja in do zažiga ameriške zastave.« Hkrati je ameriško vrhovno sodišče že pred leti utemeljilo, da prvi amandma ščiti govor, ne določenega govorca, kar pomeni, da načeloma ne dopušča razlike med državljani in nedržavljani.

Sklicevanje na zakon o priseljevanju je še toliko bolj absurdno, ker je bila sporna določba prvotno zasnovana za diplomate na visoki ravni – na primer v primerih, ko se vlada odloča, ali bo izdala vizum političnemu voditelju, obtoženemu vojnih zločinov. Seveda ga je sedanja ameriška vlada uporabila za mnogo manj sporne diplomate. Pred dnevi je izgnala južnoafriškega veleposlanika Ebrahima Rasoola, ker je Trumpove politike, kot sta prizadevanje za gradnjo zidu in množični izgoni, povezal z gibanjem za prevlado belcev in s strahovi, da bodo v ZDA kmalu v manjšini. Zunanji minister Rubio je na podlagi članka v izjemno desnem glasilu Breitbart kar prek družbenega omrežja x razglasil, da Rasool »ni več dobrodošel v naši veliki državi«, in ga označil za »politika, ki sproža rasne napade ter sovraži Ameriko in predsednika Trumpa. Z njim se nimamo o čem pogovarjati.«

Profimedia

V ozadju podivjane ameriške politike priseljevanja je Stephen Miller, predsednikov svetovalec za domovinsko varnost in namestnik vodje osebja Bele hiše. Že v prvem Trumpovem mandatu je slovel po temačnih vizijah o »čisti Ameriki« in vrsti spornih ukrepov. V štiriletnem premoru je temeljito preučil, kje mu je prvič spodletelo ter s somišljeniki zasnoval plaz izjemno spornih zamisli. V zadnjih dveh mesecih je vlada poskušala ukiniti državljanstvo za rojene na ozemlju ZDA, razglasila invazijo na južni meji, začasno ustavila obravnavo prošenj za politični azil ter ameriško vojsko napotila na južno mejo in prek nje deportirance pošiljala v zloglasno zbirno taborišče Guantanamo. Trump je skoraj vse zvezne organe pregona vpregel v kampanjo množičnega izgona in sprožil mobilizacijo, podobno vojnim razmeram.

Izkopali so skoraj pozabljeno zakonodajo – ne samo zakon o priseljevanju, temveč še bolj obskuren zakon o tujih sovražnikih, ki predsedniku v času vojne ali »kakršnekoli invazije ali plenilskega vdora tujega naroda« omogoča izgon ali zaprtje pripadnikov tega naroda. Doslej so ga uporabili le trikrat, vselej v vojnem času, pa še takrat je imel tragične posledice, kot je bilo zapiranje Američanov japonskega rodu v taborišča. Tokrat je uradna pravna podlaga za izgon Venezuelcev. Toda zvezni sodnik je nemudoma ukazal, naj ustavijo izgone in obrnejo letala, ki so že bila v zraku.

Bela hiša ne le da je preslišala ukaz, minister Rubio je na omrežju x celo razširjal žaljiv odziv salvadorskega predsednika Bukeleja: »Ups ... Prepozno.« Nato se je na sodnika vsul pogrom z desnice, Trump je zahteval njegovo odstavitev in ga označil za »radikalnega levičarskega norca«. Napade je skušal ustaviti predsednik vrhovnega sodišča John Roberts, ki je opozoril, da odstavljanje sodnikov, če se ne strinjamo z njihovo razsodbo, »ni ustrezen odgovor«. ZDA so na robu hude ustavne krize in vse bolj drsijo v demokraturo – državni sistem, ki navidezno spoštuje demokratične postopke, v resnici pa vse bolj kaže značilnosti avtoritarnega režima.

Turisti v samici

Kako globok bo ta zdrs, bo odvisno od odziva Američanov. Izgon Mahmuda Halila je sprožil serijo manjših, a zelo opaznih protestov. Vse bolj se utrjuje spoznanje, da nihče ni več varen pred samovoljo ameriških imigracijskih oblasti. Poparjeni so Trumpovi volivci, ki so glasovali za obljubo o izgonu »kriminalcev med nezakonitimi priseljenci«. Zdaj pa izganjalni stroj žanje tudi priseljence, ki so sredi urejanja pravnega statusa v državi in niso zakrivili kaznivih dejanj. To je izkušnja Bradleyja Bartella iz Wisconsina, do sedaj podpornika republikanca. Ko se je s soprogo Camilo Muñoz, rojeno v Peruju, vračal z medenih tednov v Portoriku, so jo obmejni policisti zgrabili in poslali v zbirni center – kljub temu da je v postopku za stalno prebivanje v ZDA. Njena krivda? Med pandemijo kovida je zaradi ohromljenega stanja v državi ostala dlje, kot je določal njen vizum.

Profimedia

Bela hiša tako silovito pritiska na zvezne agente, naj pospešijo izgone, da so njihova tarča postali tudi turisti, ki se jim zdijo dovolj sumljivi. Doslej je veljalo, da so visokokvalificiranim imetnikom delovnih vizumov, mednarodnim študentom, evropskim turistom in kanadskim dnevnim izletnikom pogledali skozi prste ali jih v najslabšem primeru preprosto zavrnili na meji. Zdaj do skrajnosti izrabljajo vsa zakonska pooblastila, ki so jim na voljo, turisti in delavci pa vse pogosteje končajo v verigah in zbirnih centrih.

Dovolj so že kritična sporočila proti Trumpu na njihovih telefonih, kar je pred dnevi občutil francoski raziskovalec na poti na znanstveno konferenco. Nemški turist Lucas Sielaff je preživel šestnajst dni v priporu v San Diegu, preden so mu dovolili vrnitev v Nemčijo. Njegova rojakinja Jessica Brösche naj bi nekaj od 46 dni v priporu preživela v samici. Kanadčanka Jasmine Mooney je bila zaprta skoraj dva tedna, ker njenega delovnega vizuma menda niso izdali po povsem pravilnem postopku. Za zapahi je končala mlada Britanka Rebecca Burke, ki je z nahrbtnikom potovala po Severni Ameriki, saj obmejnim agentom ni bil všeč namen njenega potovanja. Kanadčani so se že začeli izogibati odhodom v ZDA, nemško zunanje ministrstvo državljane opozarja, da vizumi in potrjeni dokumenti o vstopu (ESTA) ne zagotavljajo, da bodo potniki lahko resnično prestopili mejo.

Z našega zunanjega ministrstva prejšnji teden nisi odgovorili, kako varna je po njihovem mnenju pot čez Atlantik. Njihova spletna stran še vedno sporoča, da nimajo varnostnih zadržkov, zaradi katerih bi odsvetovali potovanje. Svetujejo le »običajno previdnost«, na primer upoštevanje tveganja, da bi se lahko znašli »na napačnem mestu ob napačnem času« in postali del katerega od ameriških množičnih strelskih obračunov.

Evropski turisti, ki so končali v zbirnih centrih, trdijo, da je minilo več dni, preden so jim dovolili vzpostaviti stik z ambasado ali sorodniki. Zato morda ni odveč izpolniti obrazec na spletni strani ministrstva o potovanju v tujino ter prositi sorodnike ali prijatelje, naj diplomacijo nemudoma obvestijo o vašem izginotju, če se jim po prihodu v ZDA ne javite. Amerika ni več gostoljubna država.