Zanimiv ameriški prizor z začetka prejšnjega tedna je bilo trčenje nasprotij. V kotu televizijskega zaslona je slika v sliki kazala vzlet letala, ki je iz Georgije proti Washingtonu nosilo posmrtne ostanke Jimmyja Carterja, 39. predsednika, znanega po obljubi Američanom, da jim nikoli ne bo lagal. Večino zaslona pa je polnil sveže zapečen oranžen sij prihajajočega predsednika, ki tudi v redkih trenutkih, ko govori resnico, to izmaliči skoraj do nerazpoznavnosti.

Ob smrti stoletnika se je v drobovju spleta rodila misel, da bi bil Carter v svetu strojev plug na sončni pogon – smotrn, okolju prijazen in neumorno predan temu, da bi svet postal boljši. Tudi za Donalda Trumpa obstaja lepa primerjava iz nabora kmetijske mehanizacije, SIP iz Šempetra bi ga uvrstil v svojo kolekcijo trosilnikov Orion, seveda odetega v bleščavo lažne pozlate.

Medtem ko so prejšnji torek Carterja peljali na washingtonsko slovo v kongresni rotundi, je Trump v svojem kičastem floridskem klubu Mar-a-Lago eno za drugo trosil grožnje, pritožbe in lažne trditve. In ponovil svojo ponudbo, naj Kanada postane ameriška 51. zvezna država, drugače bo severna soseda deležna ekonomskih ukrepov, ki jih bodo k temu prisilili.

To je bilo namerno vtiranje soli v kanadske težave, saj je država dan prej ostala brez predsednika vlade, ko je Trudeau izbruhe nezaupanja tudi znotraj lastne stranke, ne samo med Kanadčani, presekal z odstopom. Iz Trumpovih krogov prihajajo zadovoljne ugotovitve, da je spodnesel kanadskega politika, ki ga ni maral že v prvem mandatu. Komik Jimmy Kimmel se je norčeval, da je jezo sprožila fotografija zasanjanega pogleda takratne prve dame Melanie Trump globoko v oči šarmantnega Kanadčana.

V resnici sta bila vedno popolno nasprotje. Justin Trudeau je v kanadsko politično življenje vstopil na valu navdušenja in s svežino simpatičnega 43-letnika, mantro o »sončnih poteh« in vrnitvi k naprednjaški viziji države odprtih rok. Trump se je v ameriško spustil z mračnim prepričanjem o družbi v zatonu in kot rešitev ponujal nenavadno mešanico demagogije, nacionalizma, tradicionalnih konservativnih politik ter nenehnih sporov. Ob mladostnem in elegantnem premierju se je vedno zdel kot nergavi starec s predolgo kravato, kljub temu da je vodil najmočnejšo državo na svetu. Seveda je dovolj malenkosten, da tega ni prenesel.

Toda po osmih letih je dramatični politični zmagovalec, skupaj s svojo temačno vizijo Najprej Amerika in idejo zmage za vsako ceno, tudi z nenehnimi grožnjami zaveznikom. V razsulu so Trudeaujeve globalne progresivne politike, poudarjanje raznolikosti, vključenosti in socialne blaginje, nujnost podnebnih ukrepov, iskanje soglasij, ne spopadov.

Profimedia

Ko je 2015 prvič prevzel vodenje Kanade, je zbujal zaupanje in govoril o postnacionalni, odprti družbi. V devetih letih so se pričakovanja volivcev spremenila, on premalo. Ni ga povozilo (le) običajno nihanje med uveljavljenimi strankami na levici in desnici, čeprav se deset let na vrhu zdi običajna življenjska doba politikov v liberalnih demokracijah. Od države do države številni volivci iz delavskega razreda, še posebej izven velikih mest, ne zaupajo več ustaljenemu establišmentu, ljudem z močjo, pa naj gre za politike, direktorje ali akademike.

Leta povečanih migracij in globalne trgovine, skupaj z nizko gospodarsko rastjo in usihanjem srednjega razreda, so sprožila globoko jezo ter odpor do tradicionalnih strank in voditeljev. Izraža se skozi izbruh populizma, prežetega z nacionalizmom in obljubo o večjem nadzoru lastne usode. Razrast družbenih medijev je zaostril delitve in omogočil hiter vzpon politikov in strank, naperjenih proti establišmentu.

Zasejan dvom

Trump in Trudeau sta dobro razumela novi vpliv spleta in na oblast prišla s spretno uporabo naraščajoče moči družbenih omrežij. Le da prvi s svojo nravjo skoraj podzavestno zaznava, da njihovo kipenje najbolj poganjajo jeza in prepiri. Oziroma so konflikti sestavni del tega, kdo je kot oseba in kot politik, kar ga zliva v simbiozo s spletnimi algoritmi. Kanadčan pa je na oblasti obrabil svojo svežino in šarm, sporne vladne zamisli o nadzoru nad spletno vsebino so sprožile kritike o uvajanju cenzure.

Tako kot pri vseh politikih po svetu mu je škodovalo vodenje države v času nepriljubljenih ukrepov za boj s pandemijo, podobo je skalilo nekaj političnih škandalov, ni pomagal niti razpad zakona, nekoč gruleča družbena omrežja so postala skoraj sovražno okolje.

Po drugi strani mu neideološki kritiki priznavajo, da je spremenil kanadsko družbo, v treh mandatih na čelu države so prepolovili revščino otrok, legalizirali marihuano in medicinsko pomoč pri umiranju, sprejeli pomembne naložbe v varstvo otrok. Tudi ob soočenju s hudimi težavami mu ne dajejo poraznih ocen, od pogajanj z vedno bolj kaotično prvo Trumpovo administracijo za nov trgovinski sporazum do izbruha pandemije kovida in nato inflacije.

Za mnoge Kanadčane je takšna rožnata podoba ne samo zavajajoča, ampak jih odkrito jezi. Rast cen, še posebej nepremičnin, in posledično višanje obrestnih mer v boju z inflacijo, sta bila dvojni udarec za gospodinjstva. Draga stanovanja so sprožila kopičenje hipotekarnih dolgov, vlada pa ni naredila dovolj, da bi spodbudila gradnjo.

Profimedia

Nekdanji levosredinski junak je v očeh volivcev vse bolj utelešal razkazovanje moralnih vrednot, vse manj učinkovito oblikoval pragmatične politike, ki bi reševale njihove težave. Kanada je slovela po vsesplošni podpori nadziranemu priseljevanju, saj je to bilo ključno za dopolnjevanje starajočega se prebivalstva države s kvalificiranimi delavci. Odpiranje vrat države pol milijona priseljencem letno za spodbujanje gospodarstva po pandemiji in hkrati utrjevanje trudeaujevske vizije o progresivni, multikulturni Kanadi je sprožilo nasproten učinek.

Brez jasnega načrta, kako obvladati vpliv na uporabo infrastrukture (pomanjkanje stanovanj, polne šole in ambulante) in ob (zlo)rabi priseljenskih tokov za politično orožje na trdi desnici, je tudi v sicer strpni državi tema postala toksična. Samo v zadnjih dveh letih se je število Kanadčanov, ki menijo, da je priseljencev preveč, povečalo za več kot 30 odstotnih točk na sedanjih 44 odstotkov.

Trudeau za seboj pušča razklano Liberalno stranko, ki je državo vodila 92 od 128 let njenega obstoja, po zadnjih raziskavah javnega mnenja pa je s 50-odstotne podpore zdrsnila na sedanjih 16 odstotkov. Premierjeva odločitev, da do 24. marca ustavi delo parlamenta, je stranki kupila dobra dva meseca, da izbere novo vodstvo. To bo imelo izjemno trdo delo, da nato v nekaj tednih pripravi nove usmeritve in program ter jih prelije v uspešno predvolilno kampanjo.

Volitve so načrtovane za oktober, a bo opozicija po septembrskem odhodu Nove demokratske stranke iz vladne koalicije z nezaupnico pospešila proces. Po nekaterih napovedih bi Kanadčani lahko glasovali že maja. Liberalci v anketah za konservativci zaostajajo za izjemno težko ulovljivih dvajset odstotnih točk.

To se odraža tudi pri zbiranju denarja, Konservativna stranka je v prvih devetih mesecih lanskega leta zbrala 29 milijonov kanadskih dolarjev (slabih dvajset milijonov evrov), trikrat več kot liberalci in slednje že povsem zasenčila pri oglaševanju. Vse to na široko odpira vrata 45-letnemu Pierru Poilievreju, karizmatičnemu voditelju konservativcev, ki je stranko popeljal globoko na desno.

Spretnega govorca zaradi pompoznega vedenja in populističnega razglašanja, da se v imenu ljudi bori proti elitam, pogosto primerjajo s Trumpom, čemur se sicer upira. Tako kot Američan je oster kritik medijev, posebej sicer cenjene kanadske javne televizije in radia CBC. Grožnje, da bo ustavil njeno državno financiranje, sprožajo resne strahove, da bo povzročil zaton institucije, ki je zadnje stoletje imela pomembno mesto v življenju Kanadčanov.

Podobno kot Trump brez zadrege širi teorije zarote, denimo to, da Trudeau spletkari s Svetovnim gospodarskim forumom, in podobno je svojo kampanjo prežel z bojem proti prebudništvu in progresivnim kulturnim politikam. Politolog Daniel Béland z univerze McGill v Quebecu pravi, da imata podobno retoriko, »gre za način, kako se izražata. Oba sta neposredna, ne bojita se žaliti svojih nasprotnikov.« Le da so Poilievreove žalitve kanadske, lani spomladi je moral za en dan iz parlamenta, ker je predsednika vlade označil za »čudaka« in se ni hotel opravičiti.

Po drugi strani svojih idej ne črpa le iz trdodesničarskega vala, ki se širi po demokratičnih državah, ampak vsaj v enaki meri iz kanadskega prerijskega populizma, kot imenujejo konservativni zahod države, ki je bil vedno sumničav »do ottawske elite in njihovih plačnikov v Torontu (in Montrealu)« na vzhodu.

Profimedia

Francoska negotovost

Čeprav je Trump zadnje tedne v Kanadi celo bolj priljubljen od Trudeauja (kar mora še posebej boleti), pa hkrati zbuja veliko odpora. Grožnje s 25-odsotnimi carinami, ki bi ohromile kanadsko gospodarstvo in ga po napovedih pahnile v recesijo, tega niso popravile, brbljanje o priključitvi pa je povzročilo ostre odzive tudi pri kanadski desnici. »Kanada ne bo nikoli 51. (ameriška) zvezna država. Pika. Smo velika in neodvisna država,« mu je Poilievre zabrusil na omrežju x.

Dobro se zaveda, da je zaradi Trumpa na spolzkem ledu, saj se bo moral z liberalci bosti, kdo je bolj trden zagovornik kanadske suverenosti in nacionalnih interesov. »Trump je bolj kot kdorkoli v zadnjem desetletju, bolj kot katerakoli oseba ali dogodek, nenadoma prerodil slaboten kanadski patriotizem,« ugotavlja Graeme Thompson, analitik v mnenjski organizaciji iz New Yorka Eurasia Group.

Kanadski politiki so skoraj tekmovali, kdo bo bolj odločno vrnil žogico Trumpu. Konservativni premier province Ontario Doug Ford je dejal: »Kaj, če bi mi raje kupili Aljasko? In zraven navrgli še Minnesoto?« Predsednica kanadskih Zelenih Elizabeth May je nagovorila Kalifornijce, ali bi bili kanadska 11. provinca. »Kaj pa to? Kalifornija, Oregon, Washington. Imamo dogovor za vas univerzalno brezplačno zdravstveno varstvo.«

Decembrska raziskava javnega mnenja je pokazala, da 82 odstotkov Kanadčanov nasprotuje pridružitvi ZDA, Trumpovo izzivanje pa je le še utrdilo njihove občutke do Združenih držav. »Ne morete si predstavljati, kako močno Kanadčani sovražijo Združene države,« trdi Tom Creary, ustanovitelj quebeškega oddelka Ameriške gospodarske zbornice v Kanadi.

Hkrati vplivni oblikovalci kanadske politike vse bolj glasno pozivajo državo, naj resno razmišlja o prihodnosti, v kateri bodo Združene države nestabilna soseda in nezanesljiv obrambni partner. Stanley Pignal, kolumnist časnika The Economist, je odzive na Trumpove provokacije nadgradil z ne povsem šaljivim razmišljanjem, da bi Kanada postala 28. članica Evropske unije.

»Tako kot Evropejci tudi Kanadčani verjamejo, da trgi delujejo, vendar jih je treba uravnotežiti s socialnimi programi države. Vlade državljanom ponujajo podobne dogovore: visoke davke, neurejenost parlamentarne politike in dober življenjski standard za skoraj vse. Obe delujeta odkrito, skrbi ju globalno segrevanje in ne marata orožja, smrtne kazni ter ruske agresije.«

Profimedia

Nestabilnost je vgrajena tudi globoko v nedra Kanade, dvojezične »države dveh ljudstev«. Precej daleč v spominu je oktober 1995, ko je le nekaj več kot dobrih 50.000 volivcev preprečilo, da francosko govoreča provinca Quebec ni postala samostojna država. Razmišljanja o samostojnosti so potem poniknila na rob političnega prostora, a nikoli povsem zamrla.

Liberalna stranka je leta ohranjala nekakšno zgodovinsko nalogo, da obdrži Quebec znotraj konfederacije. Nastop populistične trdo desne vlade pa bi lahko sprožil nove delitve. Že sedaj si denimo zahod želi več vrtin za nafto in plin, vzhod razmišlja o podnebnih spremembah. »Nima smisla, da prebivalci Quebeca prispevamo več milijard dolarjev vsako leto z našimi davki, nato pa jih bomo ogromno vlagali v fosilna goriva v Alberti,« opozarja Émile Simard, vodja podmladka suverenistične stranke Parti Québécois.

Po njegovih besedah mnogi mladi Quebečani nikoli niso imeli priložnosti resno razmišljati o svoji državi, konservativna vlada v Ottawi skupaj s Trumpovo administracijo južno od meje pa bi lahko spodbudila takšne ideje. »Prepričan sem, da referendum prihaja in da je prebivalstvo pripravljeno. Mislim, da je čas, da napišemo konec tega poglavja v Quebecu,« trdi Simard.