V prestolnico so se začeli zgrinjati že v soboto v poplavi rdečega naglavnega okrasja z geslom o Veliki Ameriki in z zadovoljnimi izrazi otrok, ki čakajo Božička. Dva od njih sta sedela na vlaku iz Bostona proti Washingtonu in si ponosno popravljala modro različico čepice.

Dokler ni v Wilmingtonu, od koder se je včasih v službo kot senator zvezne države Delaware redno vozil Joe Biden, v vagon prišla potnica srednjih let z velikim napisom proti Trumpu. Oštevilčena vozovnica jo je pripeljala prav do obeh magovcev. Nekaj trenutkov so se v zadregi gledali, nato je v nekakšnem tihem sporazumu zložen lepak pospravila v prostor za prtljago nad glavami, možakarja sta snela kape.

Vseeno pa so se vso pot do Washingtona izjemno neameriško trudili, da spregledajo drug drugega. Kljub temu se zdi, da so volitve za nekaj časa razelektrile močno napetost med nasprotnima taboroma. Magovci uživajo v zmagoslavju. Demokrati so otopeli v porazu.

Ko je Trump prvič prišel v Belo hišo, so januarja 2017 natrpani vlaki v mesto vozili skupine razkurjenih žensk s spletenimi rožnatimi kapami. Slabega pol milijona ljudi je dan po prvi prisegi republikanca zatrpalo ulice in na protestnem pohodu zasenčilo njegovo slavje. Tokrat so pričakovali 50.000 protestnikov, prišlo jih je le kakšnih pet tisoč.

Pauline Barber je priletela iz zvezne države Tennessee. »Vnukinja me je na dan volitev poklicala z zlomljenim srcem, kako so lahko Američani tako butasti, da so ga znova izvolili. Živim na globokem Jugu, izjemno konservativnem delu države, in moje mnenje je, da so ZDA polne dvoličnežev, verjamejo v dobrega boga, volijo sprijenca.«

Nad slednjim nista navdušena niti Kristine in Ruben Fintron, a sta imela težave pojasniti, zakaj je postal sprejemljiv za večino in zakaj jih je v povsem demokratskem mestu tako malo prišlo na proteste. »Podaljšan konec tedna, slabo vreme, veliko ljudi je ... hmm ... Kaj ti meniš?« se je Kristine obrnila k Rubnu. »Po vseh protestih, ko je bil na oblasti, je znova zmagal. Zato je veliko malodušnih. Obupali so nad protestiranjem,« je razmišljal. Kristine je hitro vskočila: »Duh (upora) je še vedno živ! To je pomembno.«

Profimedia

Isti konec tedna je bil v Washingtonu precej bolj živ duh neizmernega navdušenja na desnici. Podpornikov predsednika ni bilo težko prepoznati. Ne samo zaradi MAGA čepic, mnogih se je ovijal podeželski pridih nekoga, ki je v velikem mestu samo na obisku. V mestu, kjer je devet od desetih prebivalcev glasovalo proti Trumpu, sedaj pa so se izogibali odhodu na ulice, če res ni bilo nujno.

»Dokler so vljudni, mi ni mar, kaj imajo na glavi. Ali v njej,« je v restavraciji China Chilcano natakarica srednjih let, ki je dajala vtis, da bi lahko stala med protitrumpovskimi protestniki, ravno prav glasno, da se je ni slišalo zelo daleč, komentirala omizja rdečih čepic. Teh prav tako ni motilo, da puščajo denar slovitemu šefu in humanitarcu Joséju Andrésu, ostremu kritiku Trumpa. Morda so si mislili, dokler je hrana dobra, nam ni mar.

Mar je bilo predsedniku, medtem ko je Andrésova organizacija World Central Kitchen v Kaliforniji že več kot dva tedna zastonj kuhala za gasilce in vse druge, ki so se borili s požari, si je Trump prvi dan vodenja države posebej vzel čas za javno oznanilo, da je špansko-ameriškega mojstra kuhalnice zabrisal iz predsedniškega sveta za šport, fitnes in prehrano.

Kriptokleptokracija

V MAGA svetu so to malenkosti, nebistvene podrobnosti, pesek v oči, ki odvrača od resnično pomembnih stvari. Recimo, da je Trump garač, ki »komaj kaj spi, nekdo, ki vedno drži svoje obljube«, kot je prepričana Dona Contreras. »Rešil nas bo prebudniškega sr..ja. Nas osvobodil cenzure. Pobral tampone iz moških stranišč. Take reči. Vračamo se k tradicionalni kulturi,« se je veselil Young Vec.

Profimedia

Oba sta v nedeljo stala v dolgi vrsti, ki se je že sredi noči začela nizati pred dvorano CapitalOne. Do poldneva se je raztegnila v skoraj dvokilometrsko kolono po ulicah prestolnice. Z neba je ves dan počasi pršel vse bolj mrzel dež, pri gorečih pristaših MAGA gibanja pa ni ugasil upanja, da se bodo prebili v dvorano in v živo videli skorajšnjega predsednika. »Oh, ni nam mar,« je bil zadovoljen možakar v modri pelerini, se obrnil k sotrpinom v vrsti in jih v dokaz skoraj retorično pobaral: »Ste dobro?« »Seveda,« so nemudoma pritrdili, da je mizerija samo v očeh ali še raje v kosteh opazovalcev. »To je znak prave vzdržljivosti,« se je samopohvalila ena od njih.

Potem jih je preizkusila huda ploha. Med najhujšim zlivanjem z neba je skozi kitajsko četrt, kjer so se kot kuliji gnetli na ograjenem pločniku, zapeljala kolona črnih limuzin, ljudje pa so navdušeno kričali: »Trump! Trump! Trump!« In potem še za dobro mero »ju-es-aj«. Ni jih potrlo, da so porabili na tisoče dolarjev za pot v prestolnico, kjer so preplačevali mastno zasoljene sobe, na koncu pa ostali brez ogleda predsedniške prisege v živo in nato sprevoda od kongresa do Bele hiše. Nato se je mezenje z neba sprevrglo v snežni metež.

Razmočeni srednji razred (za druge je bila pot v prestolnico predraga) je bil prepričan, da so na pragu nove zlate dobe, kjer se bosta vsem cedila med in mleko. Še posebej takrat, ko bodo iz države nagnali vse pritepence brez dokumentov, kar je bilo največkrat ponovljeno pričakovanje, kaj bo predsednik naredil.

»Končno bo počistil državo,« se je naslednji dan v angleščini z debelim latino naglasom pridušal možakar, ko se je pri kakšnih desetih stopinjah pod ničlo daleč od kongresa prestopal v tankih salonarjih brez nogavic in čakal na prisego. Težko se je bilo upreti misli, da ga bo to morda končno odrešilo nenehnih pritiskov sorodstva z Juga, naj še njim priskrbi službo v obljubljeni deželi. »Pozabljeni možje in ženske naše države«, kot je njihov milijarderski odrešitelj nekoč imenoval svoje privržence, se niso zmenili za opozorila o mrazu. V žepih so mečkali ničvredne vstopnice za odpovedano slovesnost in ob črni ograji iskali najlepši pogled na kongres.

Na toplem so v rotundi med tisoč izbranci žareli tisti, ki so mu plačali milijon dolarjev za ta privilegij. V skladu za slovesno prisego je zbral rekordnih 250 milijonov dolarjev, kaj se je zgodilo z njimi, bomo morda izvedeli čez nekaj mesecev, ko bo organizacijski odbor izdal obvezno poročilo. Ali pa tudi ne.

Profimedia

Trump je še pred prisego nadgradil predsedovanje v novo obliko kleptokracije, ko je napovedal svoj vstop v svet kriptovalut z izdajo memžetonov. Ti celo med najbolj vnetimi zagovorniki digitalnega prekupčevanja veljajo za sumničavo zamisel, brez kakršnegakoli ekonomskega namena, razen morebitnega hitrega bogatenja izdajatelja. $TRUMP žeton je ustvarjen okoli slovite podobe iz Pensilvanije, ko je po poskusu atentata dvignil stisnjeno pest in množico pozval: »Boj! Boj! Boj!« Predsednik služi z njihovo prodajo, hkrati je lastnik precejšnjega deleža v izdaji, njena vrednost pa se povečuje hkrati z vrednostjo žetona.

Strokovnjaki za etična vprašanja so nemudoma začeli opozarjati, da gre za hudo navzkrižje interesov, saj ruši vse meje med predsednikovimi političnimi in poslovnimi interesi. Kupci ne bodo samo »pozabljeni možje in žene«, ki so ure in ure na dežju in nato še mrazu čakali na poklon kralju, sedaj mu lahko podarijo še življenjske prihranke in jih vtaknejo v njegov digitalni ništrc.

Vrednost žetonov je namreč silovito nestabilna, $TRUMP je samo v enem dnevu izgubil 45 odstotkov vrednosti, ko si je svoj kos pogače odrezala še prva dama s svojim žetonom $MELANIA. Takšna nihanja ne bodo skrbela tujih vlad ali podjetij, če (ko) bodo za vpliv v Washingtonu kupovala žetone in z na pol legalnim podkupovanjem tudi naklonjenost predsednika.

Kritiki pravijo, da gre za najbolj šokantno monetizacijo in hkrati razvrednotenje Bele hiše v ameriški zgodovini. Razprodaji vrednot se je hitro pridružil tudi detroitski pastor Lorenzo Sewell, ki je vodil molitev ob Trumpovi prisegi, in tudi sam izdal memkovance, vernikom pa zabičal, naj jih hitro kupijo. »Politika se uresničuje ne le v skupnih molitvah na političnih zborovanjih, postanimo roke in noge našega Gospoda Jezusa Kristusa,« je dejal.

Nekako mu je ušlo, da je slednji mešetarje nagnal iz templja, ker so njegovo hišo spremenili v razbojniško jamo. Sewell je blagoslovil razbojnika, ki mu je za vero resnično mar samo takrat, ko lahko prodaja svoja pozlačena Sveta pisma. Trump je vseeno postal novi odrešenik za milijone najbolj vernih Američanov, ki resno verjamejo njegovim besedam: »Bog mi je prizanesel, da rešim državo in Ameriki povrnem veličino.«

Profimedia

Ob prisegi je sicer prekinil tradicijo in pozabil roko položiti na Sveta pisma, ki jih je Melania zaman držala pred njim. In ko ga je washingtonska episkopalna škofinja Mariann Edgar Budde pozvala, da je »občutil previdno roko ljubečega Boga«, zato naj tudi sam pokaže usmiljenje do priseljencev brez dokumentov in do skupnosti LGBTQ, jo je razglasil za »radikalno levičarsko sovražnico Trumpa«.

Milost za ponosne fante

Ozkosrčna zamerljivost je eden od zaščitnih znakov novega voditelja svobodnega sveta. V zadnjih desetih letih s(m)o Trumpa opisovali kot narcisoidnega, lažnivega, avtoritarnega, celo s fašističnimi nagnjenji, neuravnovešenega, ignorantskega, nesposobnega, egoističnega, kot nekoga, ki demonizira manjšine in razpihuje etnično sovražnost.

A hkrati se je ves ta čas ne samo znova in znova izognil splošni javni obsodbi, ki uničuje politične kariere, ampak svojo primitivno razmišljanje in vedenje normaliziral kot nekaj povsem sprejemljivega. Prvi Trumpov politični vzpon je sprožil odločen upor, v drugo ga spremlja osupla sprijaznjenost, odpor je utišan, skoraj krotek, zmedena opozicija še vedno išče oporne točke, potem ko je večina udeležencev volitev glasovala zanj.

Liberalni strateg Michael Podhorzer po dveh mesecih prebijanja skozi volilne rezultate sicer trdi, da nismo bili priča vsesplošni javni podpori Trumpa, ampak bolj apatični zavrnitev tega, kar so ponujali Kamala Harrisova in demokrati. »Rdeči premik« v večini volilnih okrajev k republikancu po njegovih analizah ni posledica zasuka k MAGA obljubam, pač pa usahla podpora demokratom, saj kar 19 milijonov Američanov, ki so 2020 podprli Bidna, tokrat ni bilo na volišča.

Ena od razlag je, da si mnogi volivci, predvsem pa mlajši, obupno želijo velikih sprememb. Ker teh v zadnji štirih letih vsaj na kratkoročno ni bilo, sta prevladala cinizem in odtujenost do političnega procesa. Razočaranje je še okrepilo zadnje dejanje Bidna, preden je dokončno zdrsnil v začasno pozabo. Decembrska pomilostitev sina Hunterja kljub zagotovilom, da tega ne bo storil, je sprožila splošno zgražanje tudi med demokrati.

Potem je pod krinko zaščite družine pred »nepravičnim političnim in pravnim preganjanjem« preventivno pomilostil še brata Jamesa in Franka Bidna ter sestro Valerie Biden Owens, povrh pa še Johna Owensa in Saro Biden, zakonca Valerie in Jamesa. Celo njegov dolgoletni prijatelj Bill Daley, vodja osebja Bele hiše v času predsednika Baracka Obame, je to označil za nedopustno, za madež, ki bo vedno kazil zapuščino nekdanjega predsednika. Poleg tega se lahko sedaj vsi upravičeno sprašujejo, ali so Bidnovi resnično kršili zakone, če potrebujejo tako veliko zaščito. Demokrat je tlakoval pot za prihodnost, v kateri nihče okoli predsednika za ničesar več ne odgovarja.

Profimedia

Novi predsednik je starega nemudoma obtožil zlorabe moči, naslednji hip pa na prizorišču zločina, ki ga je zarodilo njegovo zavračanja priznanja poraza, sam pomilostil vse tiste, ki so ga zakrivili. Skoraj 1600 obsojenih ali obtoženih za napad na kongres 6. januarja 2021. Med njimi sta Enrique Tarrio, voditelj skrajno desne skupine Proud Boys, ter Stewart Rhodes, ustanovitelj podobno skrajne milice Oath Keepers. Oba sta takoj po prihodu na prostost napovedala, da je sedaj treba kaznovati vse tiste, ki so ju spravili za zapahe.

Predsednikova odločitev menda ni bila skrbno premišljena, ampak sklenjena v hipu, ko se mu ni dalo na dolgo ubadati s težavnim vprašanjem. Med razpravo s svetovalci naj bi nenadoma dejal: »Je...t ga, spustite vse skupaj.« V zadrego je spravil mnoge republikance, ki so tedne zagotavljali, da se to ne bo zgodilo. Hkrati je sprožila strahove o magovskem Sturmabteilungu, militantni skupini, ki čaka na nov njegov poziv »stojte ob strani, a bodite pripravljeni«. Zlasti ker sedaj vedo, da se jim ni treba bati zapora, po prisegi pa so že s transparentom korakali po Washingtonu.

Ameriško ogledalo

Trump je na predvečer vrnitve v Belo hišo obljubil »najboljši prvi dan, največji prvi teden in najbolj nenavadnih prvih sto dni kateregakoli predsedovanja v ameriški zgodovini«. Nagovori po prisegi so običajno kratki, navdihujoči, zbujanje optimizma. Trumpov prvi je prinesel temačnost o »ameriškem pokolu«, da je celo Georgeu Bushu mlajšemu osuplo ušlo: »To je čudaško drekanje ...«

V drugo je v dolgovezno, nepovezano širokoustenje vpletel na pol izrečeno grožnjo o vojni s Panamo, ne da bi omenil vojno v Evropi, ki naj bi jo menda končal v 24 urah po vrnitvi na oblast. Nato se je preselil v večjo dvorano, kjer ga je čakala druga liga pomembnežev, in se lotil še hujšega blebetanja, prepredenega z vedno daljšim seznamom pritožb in zamer.

Vmes je za slabih pet minut zdrsnil v gradbeniško sanjarjenje o svojem nikoli zgrajenem zidu, podpredsednik J. D. Vance pa je za njim stal z izrazom bolečega zaprtja na obrazu in se skušal prisiliti v smeh. Ko so prišli do zborovanja za rajo v dvorani CapitalOne, že drugega v dveh dneh, je na odru stal Trumpov mošnjiček Elon Musk in dvakrat iztegnil desnico. Kar so skušali pojasniti kot nekakšne mišične krče čustveno prevzetega čudaka, ne pa kot salutiranje fašista.

Profimedia

Tudi ob sprejemu takšnih razlag, morda tudi malo manj benignih, da je nespametni Musk samo namerno dražil vse okoli sebe, ostaja neprijeten občutek, da sta v središču ameriške moči dva razvajena in neprilagojena otroka, ki zahtevata nenehno pozornost, hkrati pa je vsak zase prepričan, da je izbran za reševanje sveta. Zraven smo bili priča preizkušeni taktiki, ki jo je Trumpov nekdanji svetovalec, razvpiti Steve Bannon ljubko ubesedil, da je treba polje pozornost »preplaviti z drekom«.

Ob poplavi vseh predsedniških ukazov in izjemno spornih odločitvah, ki jih prinašajo, je težko razbrati, kje najbolj smrdi in kam je treba najprej zasaditi vile. Morda v središče družbe. Sloviti ameriški komik George Carlin je pred dvema desetletjema ogledalo postavil Američanom samim, ko je govoril, da »politiki ne padejo z neba, ne izvijejo se mimo opne z drugo resničnostjo.

Pridelajo jih ameriški starši, ameriške družine, ameriški domovi, ameriške šole, cerkve, ameriška podjetja, ameriške univerze, izvolijo jih ameriški državljani. To je največ, kar zmoremo, največ, kar lahko ponudimo, kar naš sistem proizvede. Smetje noter, smetje ven. Če imaš sebične, nevedne državljane, dobiš sebične, nevedne voditelje.«