Nekdanji sodelavci Trumpa trdijo, da njegovo mnenje odseva mnenje zadnjega človeka, ki je govoril z njim. Prejšnji torek izraelski premier Benjamin Netanjahu ni mogel skriti širokega nasmeha, ko je sedel z ameriškim predsednikom v Ovalni pisarni in poslušal »svežino njegovega razmišljanja«. Recimo, da je Gaza ruševina, zato je treba vse Palestince izseliti, da bodo živeli »na krasnem območju  ... v alternativi, ki bo varna«. 

Nekaj kasneje, ko sta se preselila na novinarsko konferenco v Vzhodni sobi, je Trump modrovanje razširil z vizijo ameriškega prevzema Gaze, če bo treba z vojaško zasedbo, in gradnjo »riviere Bližnjega vzhoda«, letovišča za »ljudi sveta«. Morda tudi Palestince, če si jo bodo lahko privoščili. Kam naj bi se ti umaknili, ni bilo povsem jasno, saj sta Jordanija in Egipt nemudoma zavrnila zamisel, da naj najdeta prostor zanje. 

A je ameriški predsednik napovedal, da si bosta premislila. In voditelja obeh držav pozval, »naj odpreta svoja srca«. Kar je zanimiva misel v času, ko za prišleke v ZDA pravi, da »zastrupljajo kri naroda«, vojaška letala pa jih dostavljajo v zbirno taborišče Guantanamo. In bodo diktatorju iz Venezuele dostavila na stotine ljudi, ki so pobegnili pred tamkajšnjim režimom.

Kadar Trump začne svojo monotono pripovedovanje, včasih ni povsem jasno, ali smo priča predsedniški izjavi ali notranjemu monologu nekoga, ki se prebija skozi zanj težko dostopne koncepte in hkrati prepričuje samega sebe. »Vsi, s katerimi sem govoril, obožujejo idejo, da bi imele Združene države v lasti ta kos zemlje, da bi razvijale in ustvarjale na tisoče delovnih mest z nečim, kar bo veličastno,« je prejšnji torek prepričeval osuple navzoče.

Palestinci po njegovih besedah ​​ne morejo živeti v opustošeni Gazi, ki jo je označil za »ruševino«. A je hkrati velikodušno oznanil, da bodo ZDA prevzele območje, »zavzele dolgoročno lastniško pozicijo« in opravile vse potrebno za čiščenje. 

Zdelo se je, kot da odpravlja posledice nekakšne naravne nesreče, ne pa poldrugo leto nenehnega izraelskega bombardiranja z ameriškim orožjem. In da Trump ni voditelj demokratičnega sveta, ki etnično čiščenje obravnava kot politično rešitev, ampak navdahnjeni Mojzes, ki jih bo iz mizerije popeljal v obljubljeno deželo. S svojo oranžno barvo je v resnici nekoliko spominjal na preroke iz staroegiptovskih časov. In Palestinci znova živijo v šotorih, kot so pred tremi tisočletji.

Ameriški predsednik je kot nekakšno bizarno utelešenje Svetega pisma, predvsem surovosti Stare zaveze. Njegovih pripovedi menda ne smemo razumeti dobesedno, vsak pa si jih razlaga, kot mu najbolj ustrezajo. Medtem ko se je politikom, diplomatom in tistim arabskim volivcem v Michiganu, ki so jeseni glasovali zanj, vrtelo v glavi, je ameriški dvor hitel razlagati božjo besedo.

Profimedia

Ne, Amerika ne bo zasedla Gaze z vojsko, to je le pogajalsko izhodišče. Ne, ameriški davkoplačevalci ne bodo plačevali obnove Gaze, Trump, »ki je najboljši pri sklepanju poslov na planetu«, bo sklenil dogovor s »partnerji v regiji«. Ne, Palestincev ne bodo izgnali, prepričali jih bodo, naj sami in le začasno odidejo. Ne, predsednik ni pokopal osem desetletij ameriške diplomacije in rešitev dveh držav, ampak »razmišlja izven okvirov« in je presekal diplomatsko vrtenje v krogu.

Kadar so Trumpove misli preveč skrotovičene za takšno likanje v državniško sporočilo, na plan potegnejo teorijo blazneža. Po njej naj bi predsednik skušal svoje nasprotnike prepričati, da je nepredvidljiv in muhast, sposoben neracionalnih odzivov. Pred več kot petsto leti je Machiavelli, filozof političnega delovanja, voditeljem svetoval, da je »včasih zelo modro hliniti norost«. Teorija ima dve težavi, analitiki mednarodnih odnosov močno dvomijo, da resnično deluje.

Voditelji dandanes težko prepričajo nasprotnike, da je njihovo vedenje v resnici povsem iracionalno. Po drugi strani resničnemu norcu ne moreš verjeti, da se bo držal dogovorov, tudi če ugodiš njegovim zahtevam. Trump je morda razrešil prvi del, saj se vse bolj širi prepričanje, da v Ovalni pisarni ne sedi nekdo z razumskim pogledom na karkoli. Kot je menda dejal Amos Harel, novinar liberalnega izraelskega dnevnika Haaretz, »mogoče je bolj zblojen, kot sem mislil.«

Nadležna milijona

Tezo, da lahko iz Washingtona pridejo najbolj nepredvidljive reči, podpira tudi dejstvo, da okoli njega skoraj ni več racionalnih sodelavcev, ki so v prvi vladi brzdali najbolj skrajne vzgibe, ampak zbor vnetih kimalcev, ki jih samo še pospešuje. Zunanji minister Marco Rubio je nemudoma čivknil, da so »ZDA pripravljene voditi in narediti Gazo spet lepo.« Republikanska poslanka iz Južne Karoline Nancy Mance, včasih močno kritična do Trumpa, sedaj pa v prvih vrstah gibanja MAGA (angleška kratica gesla Naredimo Ameriko spet veliko), je dodala, »premenimo Gazo v Mar-a-Lago.«

Njen šef, republikanski vodja spodnjega doma Mike Johnson je bolj previdno dejal, da čaka na podrobnosti, a vseeno pohvalil »drzno in odločno dejanje«. Nekoliko bolj skeptični so bili senatorji na desnici, »vse skupaj bi lahko bilo problematično,« je menil Lindsey Graham. Njegov kolega Rand Paul pa dodal: »Mislil sem, da smo glasovali za Najprej Amerika.«

Presenečena naj bi bila celo izraelska delegacija, ki je v Washingtonu pričakovala pritisk, naj kljub domačim političnim težavam nadaljujejo z uresničevanjem naslednjih korakov mirovnega sporazuma.

Netanjahu je po prvem, prekinitvi spopadov, že izgubil eno skrajno desno koalicijsko partnerico, s sprejetjem drugega, trajno prekinitvijo sovražnosti in umikom vseh vojaških enot, bi lahko izgubil še drugo na čelu s skrajnim finančnim ministrom Bezalelom Smotričem, ki prihaja iz enega od spornih judovskih naselij na Zahodnem bregu. To bi pomenilo konec vlade, predčasne volitve in še večje težave z obtožbami korupcije, s katerimi se sooča izraelski premier.

Profimedia

Ameriški predsednik mu je vrgel rešilno bilko, ki jo je navdušeno pograbil. Tudi če sprejme drugi korak sporazuma, trda desnica ne bo več zamajala vlade, saj se jim ponuja priložnost, da izpraznejo Gazo. Trump morda razmišlja o bleščečih hotelih na obali, Smotrič in somišljeniki o novih judovskih naseljih. 

V Jeruzalemu že poprej niso bili pripravljeni sprejemati nikakršnih kompromisov. Sedaj, ko je iz Washingtona prišlo sporočilo, da je razseljevanje milijonov povsem sprejemljiva možnost, je to samo utrdilo namere in položaj najbolj skrajnih izraelskih politikov.

Zatika se jim pri tem, kam spraviti za slabo Slovenijo Palestincev. Po raziskavi iz začetka lanskega poletja je bila tretjina prebivalcev Gaze (in vsaki peti z Zahodnega brega) celo pripravljena oditi. Le da ne v Jordanijo ali Egipt, pač pa v Turčijo, Nemčijo, Kanado ali v ZDA. Jordanski kralj Abdulah II. in egiptovski predsednik Abdel Fatah al Sisi dobro vesta, da je slaba dva milijona obubožanih, razkačenih in nasilja vajenih ljudi demografska in politična grožnja za njuna režima.

Jordanci imajo izkušnjo iz začetka sedemdesetih z mini državljansko vojno med palestinskimi uporniki in jordansko vojsko. Ko so se prvi po porazu umaknili v Libanon, se je porušilo krhko ravnovesje tamkajšnje družbe in sprožilo desetletja kaosa in notranjih obračunavanj. Egipčani, ki so nekoč upravljali Gazo, je po podpisu mirovnega sporazuma v Camp Davidu 1978 niso hoteli več nazaj. Med sedanjim izraelskim bombardiranjem pa niso pustili, da bi se palestinske ženske in otroci vsaj začasno umaknili na varno.

Stiskanje pesti

Komentatorji na ameriški desnici so zaznali »občudovanja vredno sočutje Trumpa do Palestincev in njihovega položaja«, ker je Gazo označil kot »že desetletja simbol smrti in uničenja«. Po njihovih besedah so palestinski voditelji ves ta čas življenja tamkajšnjih ljudi voljno žrtvovali »za izgubljeno stvar Palestine«, vmes pa so zavrnili nekaj ponudb judovskih priseljencev za nastanek palestinske države.

A prav tako zavestno pozabljajo, kaj poganja arabsko jezo. Pozabljajo, da se je arabska Palestina še pred sto leti razprostirala od reke do morja, v njej pa je živela peščica Judov. Šele ko so sionisti med evropskimi pogromi začeli sanjati o vrnitvi v obljubljeno deželo, se je začela nova judiizacija Bližnjega vzhoda. Pozabljajo, da je holokavst prekril nastajanje novih krivic, ki v spirali nasilja vse samo še poglabljajo.

Nenazadnje pozabljajo, da je Netanjahu spodbujal Katar, naj z milijardami dolarjev pomoči ohranja pri življenju Hamas. Da so še dober teden pred pokolom, ki so ga 7. oktobra 2023 izvedli Hamasovi teroristi, oblastem v Dohi potrdili, naj nadaljujejo s plačili.

Marca je konservativni uredniški odbor časnika Wall Street Journal zapisal, da »liberalci o zapiranju mej in zadrževanju beguncev na vojnem območju govorijo samo takrat, ko bi to škodilo Izraelu.« Velja seveda tudi obratna logika, konservativna Amerika bi odprla meje in beguncem omogočila novo življenje v drugih državah samo, ko to koristi Izraelu. Nenazadnje imajo lepo priložnost, da jim to omogočijo, begunci iz Gaze sanjajo o selitvi v Ameriko, ne v Egipt.

Tudi bolj zmerno, a Izraelu zelo naklonjeno televizijo CNN je najbolj žulilo, ali bodo ameriški vojaki znova poslani v žerjavico Bližnjega vzhoda, usoda Palestincev je bila sprva precej bolj v ozadju. Medtem so na nekoliko bolj progresivni televizijski mreži MSNBC hitro objavili opozorilo demokratskega senatorja Chrisa Van Hollna iz Marylanda, da »gre za etnično čiščenje z drugim imenom«.

Tudi večina odzivov iz tujine je Beli hiši dala vedeti, da predsednik govori o hudem kršenju mednarodnega prava. Tudi slovensko zunanje ministrstvo, ki je hkrati opozorilo na nasilne širitve izraelskih naselbin na Zahodnem bregu in na govor o njegovi priključitvi Izraelu.

Hkrati se je zdelo, da si nihče ne želi dodatnih zaostrovanj. Tudi sami Palestinci niso zahtevali, naj se Varnostni svet Združenih narodov nemudoma sestane in obravnava grožnje iz Bele hiše, ampak so uporabili bolj splošne fraze o »nujnem odzivu« za zaščito njihovih pravic. Prvo neuradno mnenje iz diplomatskih krogov je bilo, da si za zdaj celo ne želijo preveč odločnega opredeljevanja članic varnostnega sveta.

Vsi na tiho držijo pesti, da je šlo za le še en Trumpov izbruh, ko šokira z nezaslišanimi izjavami, opazuje odzive, potem pa se pogosto odmakne od lastnih provokacij. »Mogoče se bo vse skupaj razblinilo,« je ugibal izkušen ameriški diplomat Aaron David Miller, strokovnjak za Bližnji vzhod. »Tuji voditelji spoznavajo, da je včasih dovolj, da Trumpu pustiš, naj na televiziji oznani svojo zmago, čeprav v resnici ni dosegel ničesar,« trdi kolumnistka časnika Washington Post Catherine Rampell.

Kisle šale

Gaza je srčika Trumpove želje, da se vpiše v zgodovino s skoraj čudežnim razpletom nenehne krize Bližnjega vzhoda. Njegova politika slona v mednarodnih odnosih je včasih celo koristna, v prvem mandatu je njegova vlada naraščajoči strah sunitskih arabskih držav pred šiitskim Iranom uporabila za tako imenovane Abrahamovske sporazume, s katerimi so normalizirali odnose med Izraelom ter Združenimi Arabskimi emirati in Bahreinom.

Prejšnji mesec je pripomogel, da sta Izrael in Hamas sprejela mirovni načrt predhodnika Joeja Bidna, ki se je demokratski vladi izmikal dobro leto. Ne skriva, da želi v Abrahamovske sporazume vključiti še Savdsko Arabijo, ključno sunitsko silo na Arabskem polotoku, in nenavadno ameriško, izraelsko in sunitsko-arabsko skupino uporabiti kot jez proti Iranu in perzijskim prizadevanjem za izdelavo jedrskega orožja.

Profimedia

Teheran je sedaj sicer precej bližje temu cilju, potem ko je prav Trump enostransko prekinil sporazum med Iranom in ZDA ter posledično celotno mednarodno skupnostjo. Prvi odzivi so prejšnji teden kazali, da je morda z zadnjim posegom dosegel premik na slabše in spodkopal upanje za širši dogovor, saj naj bi Savdijce razjezila tako sama zamisel o Gazi kot Trumpova trditev, da bodo sprejeli dogovor, ki ne vključuje nastanka palestinske države.

Semena sedanjega razmišljanja so bila zasejana že v »načrtu stoletja«, kot so v prvi Trumpovi vladi poimenovali mirovno pobudo pod taktirko zeta Jareda Kushnerja. V njem so izjemno zapleten konflikt zreduciral na ekonomski problem, zato se je rešitev zdela preprosta. Če bodo dovolj izboljšali življenjski standard Palestincev, bodo ti pozabili na svoje politične zahteve po državi.

Načrt je hkrati Izraelu omogočal priključitev velikih delov Zahodnega brega. Po njegovem hitrem zatonu so ga kritiki preimenovali v »šalo stoletja«, a se ni smejal nihče v predsedniški družini. Kushner je lani februarja dejal: »Obala v Gazi bi lahko bila zelo dragocena ... Razmere so vredne obžalovanja, toda z vidika Izraela bi naredil vse, kar je v moji moči, da bi ljudi preselil in nato območje očistil.«

Zet judovskega porekla se je uradno odmaknil od političnega delovanja, a se še vedno ima za velikega stratega za Bližnji vzhod. Prejšnji teden so v javnost prišle trditve virov iz Bele hiše, da je Trump o svoji rešitvi za Gazo zadnja dva meseca razpravljal s člani družine, uradniki pa so jo preslišali.

Nihče ne more zanikati, da se ZDA, arabske države, Evropska unija, Združeni narodi in številne organizacije za človekove pravice že desetletja vrtijo v skoraj perverznem krogu, ko v Gazo z lopato mečejo denar in pomoč ter opazujejo, kako si Hamas oboje prisvaja za svojo sveto vojno proti Izraelu, s svojimi raketami spodbuja tamkajšnje volivce, da izbirajo čedalje bolj radikalne izraelske vlade, ki z vse bolj grobimi posegi razpihujejo arabsko jezo.

In da so vsi »šokirani in zgroženi« ob vsaki ponovitvi vse bolj krvavega cikla ter ponavljajo vse bolj prazno floskulo o »rešitvi dveh držav«, za katero vam bo vsak iskren diplomat priznal, da je ni mogoče uresničiti, dokler Hamas vodi Gazo, geratokratična in skorumpirana palestinska uprava Zahodni breg, Izrael pa si prisvaja nova ozemlja in prek paravojaških skupin priseljencev pobija Palestince.

Trump ima prav, da je potreben radikalen zasuk. Toda njegov odgovor je salto mortale, moralni bankrot novega kolonializma in etničnega čiščenja, popolno ignoriranje pravice Palestincev do samoodločbe in samoupravljanja. Z njim ruskemu imperialistu sporoča, da si veliki lahko prisvajajo tuje ozemlje, kitajskemu vrhu, da je blokada in nato zavzetje Tajvana sprejemljivo ravnanje.

Brez sramu

Vse skupaj je toliko bolj prozorno, ker je jasno, da Američani ne bodo pristali na še eno bližnjevzhodno vojno, potem ko so na volitvah glasovali za izolacionističnega kandidata, ki je razglašal, da ZDA ne bodo več svetovni policaj. Kar pomeni, da blefira z razkritimi kartami.

Po novembrski zmagi je še bolj samozavesten kot po navadi, ne pusti se omejevati, morda celo zares verjame, da je po neuspelem atentatu božji izbranec in zato osvobojen zadnjih uzd ter mu je dovoljeno izreči tudi najbolj nedonošene zamisli. »Premika letvico norosti, tokrat ga ne skrbijo ne naslovnice časopisov ne mnenja poznavalcev, rekel bo vse, kar se mu bo zdelo,« je za spletni časnik Axios dejal njegov neimenovani dolgoletni svetovalec. 

Profimedia

Ameriški politični analitiki ugibajo, ali je Trumpova najnovejša predstava del razvpite strategije »poplavi območje«, ko razpravo zalije s kaosom, zavajajočo retoriko ter tako osupljivimi predlogi, da se drugim vrti v glavi, a vseeno toliko premakne okvire razmišljanja, da doseže vsaj nekaj svojih stremljenj.

Toda skupni imenovalec poplave zadnjih treh tednov je, da »so Kitajci izjemno napredovali na področju umetne inteligence, Američani pa izjemno napredovali na področju človeške neumnosti«, kot pravi David Brooks. Salve uničujočih carin, ki jih nemudoma razveljavijo, ne da bi ciljane države karkoli zares spremenile.

Vsesplošna čistka zvezne birokracije, ki v času napetih mednarodnih razmer vključuje ponudbo celotnemu osebju osrednje obveščevalne agencije Cie, naj zapustijo službo. Predsednik države, ki izraelskim nacionalistom ponuja nekakšno dokončno rešitev palestinskega vprašanja, medtem ko predsednik v senci deli ljubezen z dvignjeno desnico in skrajne desničarje v Nemčiji poziva, naj se ne sramujejo preteklosti.