Mit o poslovni spretnosti že leta razsuvajo David Barstow, Susanne Craig, Russ Buettner, novinarji časnika The New York Times. S pomočjo Trumpovih davčnih napovedi iz 1995 in nato še drugih dokumentov, ki jih je priskrbela njegova ne ravno najljubša nečakinja Mary Trump, so sistematično razkrili, da je prihodnji predsednik največjega svetovnega gospodarstva v poslovni karieri deloval kot lahkomiselni slepar, ki je kuril dediščino svojega očeta in nenehno potreboval njegovo pomoč.

A je izjemno dober pri samopromociji, prodajanju zgodb o samemu sebi, te pa so ob lahkovernih novinarjih postale del ameriških sanj. Ko je 1987 izšla knjižna uspešnica Trump: The Art of the Deal (Trump: Umetnost kupčije) in zabetonirala njegov status novopečenega milijarderja in finančnega genija, je bil globoko v finančnih težavah in v svojih kupčijah izgubljal na desetine milijonov dolarjev.

Poslovni imperij je bila majava hiša iz kart, kar ni slonelo na očetovem denarju, je na gromozanskih posojilih. Ko so med recesijo v začetku devetdesetih štiri njegova visoko zadolžena podjetja razglasila stečaj (tri igralnice v Atlantic Cityju in hotel Plaza na newyorški Peti aveniji) so druga preživela samo zato, ker so jih prodali (denimo njegovo prvo veliko naložbo hotel Hyatt Grand Central) ali pa so se njegovi posojilodajalci odločili, da bi bil stečaj predrag in so mu odpisali precej dolgov.

Buettner in Craigova sta preiskovalno delo zapakirala v poleti izdano knjigo Lucky Loser (Srečko zguba), finančno srhljivko, ki popisuje Trumpov vzpon od nepremičninskega dediča in kvaziposlovneža do političnega populista, ki ima sedaj znova v rokah ZDA. Tako ugotavljata, da so sumljivi posli del družinske tradicije, oče Fred je z njimi sesal zvezni denar za stanovanjsko gradnjo, lokalni mediji so ga označili celo za »prezira vrednega, hrani se z vladno darežljivostjo in odira svoje najemnike«. Zlatemu sinu je omogočil skoraj brezmejna zavarovanja za posojila, povezave v bančnih krogih in politiki ter »zanesljiv vir denarja za uresničevanje sanj in hlepenje po slavi«.

Donald Trump bi verjetno postal še en svarilen simbol prevzetnosti iz finančno razvratnih osemdesetih, če ne bi sloviti televizijski producent Mark Burnett sklenil, da bo osrednje gibalo novega resničnostnega šova Vajenec. Produkcijska ekipa se je trudila prikriti nenehno zmedenost in nesposobnost novopečenega zvezdnika, »naša naloga je bila … preprečiti, da ne bi bil videti kot popoln bedak«, je eden od njenih članov zaupal Buettnerju in Craigovi.

Celo konferenčne sobe v Trumpovem stolpu so bile tako dotrajane, da so jih morali zakriti s kulisami. Toda skoraj po naključju skovana strategija trženja različnih izdelkov v šovu je Trumpu pomagala, da si je dejansko finančno opomogel. Hkrati je za milijone Američanov fikcija postala bolj resnična od resnice, avtorji so pred vsako oddajo utrjevali podobo neusmiljenega direktorja, milijarderja z jeklenim pogledom, ki ve, kako uspeti.

»Rad bi se opravičil Američanom, pomagal sem ustvariti pošast,« se je sredi oktobra s pepelom posipal John Miller, nekdanji vodja marketinga na televizijski mreži NBC. Skoraj boleče je spoznanje, kolikokrat so Trumpu pogledali skozi prste. Postal je skrajno utelešenje etosa moderne dobe – pretvarjaj se, dokler ti ne uspe, torej simbol tega, kako je slava, brez kateregakoli drugega znanja, spretnosti ali vsaj talenta postala sama po sebi visokounovčljivo poslanstvo.

Puhla samohvala

Tako kot je medijska kreacija uspešen poslovnež, saj so redko preverjali njegove trditve in vsemu, kar je rekel, dali verodostojnost, so mediji ustvarili tudi Trumpa politika. Slovita izjava Lesa Moonvesa, nekdanjega šefa televizijske mreže CBS, da »Trump morda ni dober za Ameriko, a je presneto dober za CBS«, je povzetek začetka vzpona na vrh republikanske stranke.

To so bili prvi meseci predsedniške kampanje 2015, ko je bil njegov nastop tako karnevalski, da se je njegova kandidatura zdela bolj marketinška zvijača kot resen poskus priti v Belo hišo. Toda pokazalo se je, da kar mediji dajo, ne morejo vzeti. V novem informacijskem prostoru, kjer ni več osrednjih medijev, kjer je tehnologija osamila ljudi in kjer ideje ne prihajajo več iz časopisov ali s televizije, ampak prek drvenja skozi družbena omrežja, se je razcvetel njegov talent za ustvarjanje bajk, vzporedne resničnosti, zgrajene z »alterantivnimi dejstvi«.

Pograbil je trud republikanske stranke, da politično razpravo iz soočenja idej prek kulturnih bojev preoblikujejo v razgrevanje čustev in jo spremenil v bistvo svojega političnega delovanja.

Hkrati se je izkazalo, da se novega duha ne da več stlačiti v steklenico. Ne obstaja ne količina ne oblika resnega novinarskega poročanja, ki bi zasejale dvom o Trumpovih vernikih. Umetelno ustvarjen sloves samoraslega milijarderja, ki bo znal pognati gospodarstvo, je njegova ključna politična popotnica, pa naj bo še tako sprta z dejstvi.

Pogled na gospodarske kazalce v času prve Trumpove vlade kaže, da ni prišlo do nikakršnega buma, ampak so se le nadaljevali prejšnji trendi.

V letošnji kampanji je nenehno ponavljal, da je v svojem prvem mandatu »ustvaril najboljše gospodarstvo v zgodovini,« dosegel naj bi »preobrat zgodovinskih razsežnosti«, potem ko naj bi po predhodniku Baracku Obami podedoval »katastrofo«. V resnici je v roke dobil »gospodarstvo v dobri formi«, kot je dejal Greg Mankiw, gospodarski svetovalec republikanskega predsednika Georgea Busha mlajšega.

Ta je Obami predal državo v eni najhujših finančnih kriz, preobrat je prinesel nezadržno rast zaposlovanja, dobički podjetij so bili zgodovinsko visoki, borzni trgi so kipeli. Drži, da je bilo okrevanje počasno, saj so skrbi pred zadolževanjem in morebitnim skokom inflacije povzročile, da je bila državna finančna pomoč precej nižja, kot so jo predlagali liberalni ekonomisti. Lekcija, ki bo odmevala dobro desetletje kasneje.

Pogled na gospodarske kazalce v času prve Trumpove vlade kaže, da ni prišlo do nikakršnega buma, ampak so se le nadaljevali prejšnji trendi. »Seveda je imel trdno gospodarstvo, saj je bilo moje,« ga je v tednih pred volitvami zbadal Obama. Trumpova ključna politika, obsežno znižanje davkov, je spodbudila gospodarsko rast in povečala domačo porabo, saj je potrošnikom ostalo več dohodka.

Toda učinek ni bil dolgotrajen, predvsem pa manjši od pričakovanj, nekatere ekonomske študije so ga označile za »v najboljšem primeru skromnega«. Hkrati je izdatno narasel dolg države, rast dohodkov pa so občutili predvsem najbolj premožni. Improviziranje z uvajanjem carin in preoblikovanjem prostotrgovinskih sporazumov ni prineslo samooklicanih ciljev o zmanjšanju trgovinskega primanjkljaja s Kitajsko, omejevanju državnega dolga ali o izdatni krepitvi ameriškega proizvodnje.

Resnična gospodarska zapuščina je bil predvsem polom državnega vrha ob izbruhu pandemije kovida-19 in njena izjemna politizacija, še posebej odnosa do cepljenja. Kar je svojevrstna ironija, saj je prav program njegove vlade Warp speed (Najvišja hitrost) zaslužen za hiter razvoj cepiv, ki sta jih proizvedla Moderna in Pfizer. Posledice so bile ne samo precej več smrtnih žrtev (40 odstotkov več kot v primerljivih državah), ampak tudi težavno okrevanje. Ter seveda Tumpovo predčasno slovo od Bele hiše.

Politični ništrc bidnomije

Ko so se letos ameriški volivci spraševali, ali živimo bolje, kot smo pred štirimi leti, jih je obšla kolektivna pozaba na ohromelo državo, prenatrpane mrtvašnice in množična odpuščanja. To sicer ni neobičajen pojav po kolektivnem travmatičnem dogodku, zanj obstaja celo izraz postpandemična amnezija, ugotavlja zgodovinar Guy Beiner.

A hkrati opozarja, da je Trumpova vlada vseskozi načrtno skušala zamegliti spomin na pandemijo. Prihod demokrata Joeja Bidna je pospešil dostopnosti do cepiv, a zaupanje v zdravstvene ukrepe države je bilo do takrat povsem omajano, predvsem na desnici. Posledica je bila opazno višja smrtnost v konservativnih skupnostih.

Profimedia

Hkrati si je Biden, ki je kot podpredsednik od blizu spremljal Obamovo reševanje gospodarstva po veliki finančni krizi, zapomnil opozorila o premajhnih finančnih ukrepih za spodbujanje zaposlovanja in Američane zasul z denarjem. 2200 milijardam dolarjev Trumpove pomoči, največje v zgodovini države, je leto kasneje dodal še 1900 milijard dolarjev novih spodbud, osredotočenih predvsem na delavski in srednji razred.

Načrtno zasnovanih, da nekoliko pregrejejo gospodarstvo in tako okrepijo zaposlovanje, ob stran pa so potisnili skrbi o pregrevanju cen. Bidnomija je bila učinkovita, ne samo da so se izognili napovedani recesiji, so edina velika država, ki je presegla trende pred pandemijo, podjetja pa iz meseca v mesec vztrajno zaposlujejo. Ne ravno levičarski časnik The Economist je zapisal, da ameriško gospodarstvo sproža zavist vsega sveta.

Toda Bela hiša je podcenila učinke višjih cen na razpoloženje volivcev. Čeprav drži, da je (bila) inflacija globalen pojav, ki ga je povzročila močno skrčena ponudba zaradi pandemije in nato še ruskega vdora v Ukrajino, je finančna pomoč države prilila olje na ogenj.

Koliko, je še vedno del ekonomskih razprav, analitiki sanfranciške podružnice Centralne banke menijo, da so Bidnove spodbude k vzkipenju letne inflacije na dobrih 9 odstotkov junija 2022 prispevale komaj 0,3 odstotne točke, če izključimo hrano in energijo. Toda slednji sta temelj družinske ekonomije, potrošniki pa so videli predvsem to, da so se cene osnovnih dobrin – bencina, živil, najemnin in avtomobilskih zavarovanj – v povprečju podražile za petino.

V tem času so zrasle tudi plače, toda ne dovolj, da bi krile razliko, Američani denimo že 30 let niso toliko svojega dohodka porabili samo za hrano. In zato so na vprašanje, ali vam je bolje kot pred štirimi leti, odkimavali z glavami. »Če bi bila inflacija v prvem letu (Bidnove vlade) blažja, če bi dosegla vrh na nižji ravni, bi podpredsednica (Kamala) Harris (na volitvah) to preživela? Moja intuicija pravi, da bi,« Michael Strain, vodja ekonomsko-političnih študij v desničarski mnenjski organizaciji American Enterprise Institute, ocenjuje možnosti za drugačen razplet nedavnih predsedniških volitev.

»Največja napaka, ki smo jo naredili, je, da nismo postavili znakov 'To je naredil. Joe’,« je Biden z grenkim humorjem opisal splošno mlačnost do dosežkov njegove vlade, sedaj ne samo zasenčenih z volilnim porazom, ampak v nevarnosti, da jih naslednik uniči. V resnici in v nasprotju z vsemi pričakovanji je ob izjemno tesni večini v kongresu sprejel več pomembnih domačih programov kot katerikoli demokratski predsednik od Lyndona Johnsona naprej.

Kritiki trdijo, da je vsaj pet tisoč milijard dolarjev načrtovane dodatne državne porabe eden od vzrokov za inflacijska pričakovanja. Toda hkrati je denar razpršen po vsej državi, v obsežna vlaganja v dotrajano infrastrukturo, vračanje proizvodnje v ZDA, preusmeritev na čiste vire energije.

Njegova gospodarska strategija je vključevala krepitev moči sindikatov, kot prvi predsednik je podprl stavkajoče, ostro je zastavil protimonopolna prizadevanja za razbitje prevelike koncentracije gospodarske moči, davčno in monetarno politiko je od spodbujanja kapitala preusmeril k spodbujanju dela. Ironija bidnomije je ogromna razlika med njenim obsegom – merjeno v denarju in številu projektov, ki jih je sprožila – in njenim političnim učinkom, ki je v bistvu sedaj ničen. Trajalo bo vsaj pet let, morda deset, morda celo dlje, da bo javnost razumela oziroma cenila njene učinke.

Strah in grožnje trumponomije

Še večja ironija je, da bodo prihodnje leto ZDA morda dokončno umirile inflacijo, ne da bi ob tem ustavile gospodarsko rast, kar bi bil največji dosežek bidnomije. Le da se bo z njim bahal novi predsednik. Trumpova zmaga je že pognala cene ameriških delnic v nove višave, podobno se krepi dolar, saj vsi pričakujejo nižanje davkov in nov pospešek korporacijskih dobičkov.

Slednji so se v prvem mandatu prelili predvsem v notranje odkupe delnic in umetno zvišanje njihovih cen. Skoraj gotovo lahko pričakujemo podaljšanje davčnih olajšav iz prvega mandata (del se jih izteče prihodnje leto), morda znižanje obdavčitve podjetij na 15 odstotkov (s sedanjih 21).

Vprašanje je, koliko prostora ima za takšne čarovnije, ne da bi hkrati uvedel ostre varčevalne ukrepe, saj je proračun že sedaj globoko v rdečih številkah. Posebej zato, ker drugače od svojih republikanskih predhodnikov obljublja, da ne bo posegal v socialne programe, kot so pokojnine in zdravstveno zavarovanje revnih in starejših.

Elon Musk, najbogatejši zemljan, finančni dobrotnik Trumpove kampanje in menda bodoči minister za učinkovito vlado, je napovedal, da bodo lanski proračun, ki je znašal 6750 milijard dolarjev, zmanjšali kar za 2000 milijard. Potem so mu razložili, da je to več, kot znaša gibljivi del proračuna, ki ni vnaprej določen z zakonodajo. In v večji meri vsebuje 874 milijard za vojsko, kar je ameriška svetinja.

Napovedovanje učinkov Trumpove gospodarske politike je še posebej nehvaležno, ker je težko ločiti med plevom besedičenja od zrnjem resničnih namenov. Njegov načrt, da bo zaprl meje in izgnal milijone ljudi brez dovoljenja za bivanje v državi, ni samo logistična nočna mora, pač pa gospodarski samomor, saj bi to močno skrčilo delovno silo in povzročilo recesijo. Ironija je, da so ob vsem vitju rok nad poplavo nedovoljenih prehodov meje prav ti nedokumentiranci zadnja leta poganjali gospodarski stroj Amerike.

Tretji in najbolj izpostavljen steber trumponomije je uvajanje višjih carin. Kot pravi srbsko-ameriški ekonomist Branko Milanović, Trumpova ideologija »združuje merkantilizem in dobičkonosni kapitalizem«. Kar po njegovem pomeni, da prihodnji predsednik sicer verjame, da je (zunanja) trgovina samo vojna z drugimi sredstvi in zato nenehno grozi z uvajanjem carin, a je hkrati transakcijski in pripravljen pozabiti nanje, če tarče njegovega gneva izpolnijo zahteve.

Prejšnji teden je zagrozil, da bo že prvi dan uvedel 25-odstotne carine proti Mehiki in Kanadi, če ne bosta preprečili nedovoljenih prehodov ljudi in drog čez njune meje v ZDA. Podobno je obljubil dodatne 10-odstotne carine za Kitajsko, če bo še naprej dovolila tihotapljenje narkotika fentanil.

Grožnje trem največjim trgovinskim partnerjem Združenih držav so zasejale zmedo v diplomatske in gospodarske odnose, še preden je Trump sploh stopil v Belo hišo. Pred tem je omenjal uvedbo 20-odstotnih dajatev na vse, kar Amerika uvaža, 60-odstotnih na vse blago iz Kitajske in še višjih, morda celo 500-odstotnih na avtomobile iz Mehike.

Ena od tarč takšnega protekcionizma je lahko Nemčija, ki je lani na ameriškem trgu ustvarila 83 milijard dolarjev trgovinskega presežka, to pa jo v očeh bodočega usmerjevalca največjega gospodarstva uvršča med »izkoriščevalce«. Po oceni münchenskega inštituta za ekonomske raziskave Ifo bi uvedba 20-odstotnih carin pomenila, da bi se nemški izvoz v ZDA zmanjšal za 15 odstotkov. Ker je slovensko gospodarstvo tesno prepleteno z nemškim, so to slabe novice tudi za nas.

Takšne napovedi blaži imenovanje Scotta Bessenta na položaj finančnega ministra, saj je milijarder in upravitelj sklada tveganega kapitala nasprotje ideoloških bombašev. Slednji kipijo od ogorčenja, ker gre za nekdanjega varovanca poslovneža Georgea Sorosa, v očeh konservativne Amerike tako rekoč predsednika zlovešče »globoke države«. Po besedah liberalnega ekonomista Roberta Reicha je ob vseh drugih skrajno spornih kandidatih to znak, da je carinsko napihovanje samo to, strateško blefiranje za dosego boljših pogajalskih izhodišč.

»Trump nikoli ni razumel veliko o ekonomiji, vendar ve dve stvari: visoke obrestne mere so slabe, saj lahko zadušijo gospodarstvo, visoke cene delnic so dobre (vsaj za Trumpa in njegov razred vlagateljev),« je jasen Reich. »To pa je žalosten komentar o stanju ameriške demokracije, ko je glavna omejitev za norca, ki bo kmalu zasedel Ovalno pisarno, (le še) mnenje Wall Streeta.«