Po prvem mesecu vladanja, ko je upravičil tovrstna pričakovanja, hkrati pa skoraj neomejeno moč podelil vedenjsko motenemu in morda z drogami zadetemu milijarderju, je vse bolj pomembno vprašanje, kako se spoprijeti z zbezljanimi ZDA. In koliko časa bo blaznost trajala.

Seznam je kot imenik, kdo je bil kdo v Trumpovi prvi vladi. Zunanji minister Rex Tillerson. Obrambni Jim Mattis. Finančni Steven Mnuchin. Dva vodja kabineta, v ameriški politični ureditvi najtesnejša svetovalca predsednika Reince Priebus in John Kelly. Svetovalec za nacionalno varnost H. R. McMaster.

Celo političnemu strategu Stevu Bannonu, še vedno vplivnemu znotraj gibanja MAGA (angleška kratica gesla Naredimo Ameriko spet veliko), je ušlo, da je Trump »kot enajstletni otrok«. Nič od tega ni novo, je pa primerno vedno znova spomniti, kdo sedi v Beli hiši. Prvi mandat je bil počasno, dolgo mezenje izbruhov predsednika in obupnih prizadevanj ljudi okoli njega, da jih nekako prevedejo v smiselno sporočilo ter da ga usmerijo v vsaj približno koherentno vodenje države, je drugo sprint na vse ali nič, ob katerem vsi ostajajo brez daha.

»Trump je stroj za sprožanje ogorčenja. Videti je, da perverzno uživa, ko izreka šokantne stvari,« je kolumnist Washington Posta David Ignatius opisal »vsakodnevne predsedniške detonacije«. Dejal je, da jih običajno skuša prezreti, toda napad na Ukrajino, v katerem je žrtev ruskega krvavega pohoda obtožil, da je sama sprožila vojno, se mu je zataknil grlu.

Profimedia

Že samo pristanek na pogajanja neposredno z Rusijo, brez Ukrajine, kaj šele Evropske unije, je v Moskvi sprožil zadovoljno hehetanje. Trumpov Washington je režim, ki niza vojne zločine, ne samo potegnil iz osame, ampak mu je še pred začetkom pogajanj ponudil ključni zahtevi (Ukrajina ne bo povabljena v Nato, ZDA ji naj ne bi dale varnostnih zagotovil). Potem je prišla še dodatna nagrada, namesto da bi Trump svojim odposlancem pustil, naj pripravijo podlago za težavna pogajanja, seveda ni mogel držati jezika za zobmi.

Njegov napad na ukrajinskega predsednika kot »diktatorja brez volitev«, »zmerno uspešnega komika«, ki je ZDA pregovoril v milijarde dolarjev vredno podporo za »vstop v vojno, ki je ni mogoče dobiti«, je v Rusiji v zbudil val odobravanja, evropskim voditeljem se vrti v glavi, razkačil je celo del republikancev. »Vladimir Putin je podli diktator in razbojnik,« je ušlo newyorškemu poslancu desnice Miku Lawlerju, preden so v stranki omilili odzive na predsednikovo verbalno diarejo.

Kijev se je mesece dobrikal novi Beli hiši, laskanja nadgradil celo s podkupovanjem z rudnimi bogastvi. Toda vsi napori so se razblinili, ko je Zelenski prekršil temeljno pravilo nove resničnosti in na glas izrekel resnico, da je Trump ujet v ruski »mehur dezinformacij«. Vsi vemo, da je zunanja politika najmočnejše države na zemlji talka krhkega ega čemernega in zamerljivega starca, ki bi ga verjetno manj prizadel vojaški napad na državo, kot ga je rahločutna graja. Toda odziv je bil vseeno osupljiv.

Zdaj je jasno, kako smrdljiv je postal zrak v tem Trumpovem mehurju. V času prve vlade so se svetovni voditelji med omalovaževanjem in brizganjem neresnic ameriškemu sogovorniku nasmihali ter pogovore preusmerili na teme, ki so sprožale njegovo zadovoljstvo. V ozadju je potekalo diskretno povezovanje s treznimi člani vlade v upanju, da ga bodo odvrnili od najbolj skrajnih muh.

Tokrat je obkrožen s predanimi kimavci, ki so ne samo pripravljeni uresničiti radikalne spremembe, ampak jih celo spodbujajo. Njegov svetovalec za nacionalno varnost Mike Waltz je prejšnji teden dejal, da iz Kijeva »prihajajo nesprejemljive žalitve Trumpa«, čeprav je ameriški predsednik na svojem družbenem omrežju objavil oster zapis, ki je bil prežet z rusko propagando, vključno z njihovimi trditvami o nelegitimni vladavini predsednika Zelenskega.

Profimedia

»To so klasična ruska izhodišča. Natanko to, kar želi Putin,« je opozorila celo Nikki Haley, lani Trumpova republikanska tekmica za Belo hišo. Ameriški podpredsednik J. D. Vance je na münchenski varnostni konferenci evropske sogovornike, ki so pričakovali pojasnila, kaj pomeni ameriška otoplitev z Rusijo, osupnil z brutalnim ideološkim napadom na evropsko demokracijo in javno izraženim dvomom, ali so ZDA svojim zaveznikom sploh še pripravljene stati ob strani.

Aktivna nevtralnost

Popotresni sunki ob saltu mortale ameriške zunanje politike so v Sloveniji skoraj zabavni. Kremeljska sekcija, potopljena v globoko pobratimstvo z Rusi in prepričana, da so za vojno v Ukrajini krivi ameriški imperialisti, ki so siroto Moskvo prisilili v napad, osuplo spoznava, da nenadoma piha v isti rog kot ameriški predsednik. Ki mu je menda »treba priznati, da je realist«.

Nova tarča so tako »modreci na vodilnih položajih v Evropi«, ki »očitno ne znajo šteti do tri«, saj ne razumejo, da je Rusija le »namišljen agresor«. Nič bolje ne gre Trumpovim trobentarjem, ki ameriškega predsednika povzdigujejo skoraj v drugi prihod Odrešenika, ob Vanceovih levitih pa so predli od zadovoljstva. Po washingtonskem zasuku so zavzeli strumno držo, da »zdaj ni čas za obsojanja in druga moralna nastopaštva«.

Prvak slovenske desnice Janez Janša, ki mu je treba priznati, da je med prvimi evropskimi politiki odšel v Kijev, ko to še ni bilo ne varno ne moderno, za krvavo morijo sedaj poleg Putina krivi tudi »licemerno levičarsko politiko EU«. Jeza na Bruselj je nenadoma vezno tkivo skrajnih slovenskih političnih polov. Nadgradnja je pobuda treh poslancev, dveh svobodnjakov in nekdanjega člana SDS Dejana Kaloha, za parlamentarno skupino prijateljstva z Rusijo. Ker je to menda »aktivna nevtralna drža«, skupina pa »bi bila v funkciji izražanja pripravljenosti na dialog in mir«, kot pravi sedaj nepovezani Kaloh. Karkoli že to pomeni.

Dramatično spremenjena smer ameriške zunanje politike v štirih kratkih tednih pomeni ne samo to, da so ZDA postale manj zanesljiva zaveznica, ampak se hkrati korenito preoblikuje njihov odnos s svetom. Ne samo odnos do krize v Ukrajini, razkroj vodilne ameriške humanitarne agencije USAID je zamajala pomoč državam v razvoju in odprla vrata kitajskim prizadevanjem, da postanejo njihova najbolj pomembna sogovornica.

Trumpov načrt za lastništvo Gaze in etnično čiščenje Palestincev iz enklave je izbrisal desetletja prizadevanj Washingtona, da bi uveljavili rešitev dveh držav. Njegovi načrti za zvišanje carin naznanjajo konec globalizacije in trgovinskega povezovanja, ki ga je spodbujal Washington. Nihče ni pričakoval, da bo nadaljeval mednarodno politiko predhodnikov, toda vse je presenetil tako hiter in korenit odmik od poti, ki so si jo ZDA vztrajno utirale vse od 1945.

Zavezništva z drugimi demokracijami so bila osem desetletji temelj njihove zunanje in trgovinske politike ter kulturnega vpliva. Na ta način so Evropi in Aziji pridobili politični in gospodarski vpliv brez primere. Takšno dolgo povojno obdobje pospešeno razpada. Podstat Trumpovega razmišljanja je globoko vsajeno prepričanje, da so ZDA žrtev zaveznikov, ki vedno vzamejo več kot dajo.

Profimedia

Svojo varnost prepuščajo ameriški vojski in njenemu jedrskemu dežniku, kar sicer ni iz trte izvito, le da Trump sedaj uvaja transakcijsko vizijo, po kateri bodo morale zaveznice za to plačati. Oziroma ponuditi gospodarske spodbude, da ostanejo v milosti edine vojaške supersile. Nova vizija je preprosta, Amerika ne potrebuje več zaveznikov, le vazale, ki si to lahko privoščijo.

Grabljenje in trgovanje

Skoraj brutalnemu uvajanju takšne vizije smo priča v Ukrajini, ameriški finančni minister Scott Bessent je v Kijevu Zelenskemu v podpis tiščal dvostranski dokument, po katerem naj bi ZDA za nedoločen čas prepustili 50 odstotkov izkoriščanja gospodarskih virov Ukrajine, vključno z »minerali, nafto in plinom, pristanišči in drugo infrastrukturo«, z njim naj bi preglasili vse prejšnje trgovinske sporazume države.

Ukrajincem v zameno menda niso ponujali ničesar, ne varnostnih zagotovil ne večjih novih naložb. Prav tako naj ne bi bilo povsem jasno, kdo bi imel neposredne koristi od tega posla, ameriška vlada ali morda predsednikovi prijatelji in poslovni partnerji.

Minister Bessent je Zelenskemu predal sporočilo Trumpa, da mora sporazum nemudoma podpisati, a je podpis zavrnil, saj bi v takšni obliki kršil ukrajinsko ustavo. Kar pojasni izbruhe ameriškega predsednika. Po poročanju ameriškega časnika Axios zgodba ni končana, saj naj bi washingtonska vlada v Kijev poslala »izboljšan« osnutek, bolj skladen z ukrajinsko zakonodajo.

Zelenski je pred časom ZDA sam ponujal dostop do rekih zemelj, da bi Trumpa prepričal k ohranitvi ameriške podpore. Viri Axiosa trdijo, da naj bi ga njegovi svetovalci spodbujali k podpisu nove različice, saj bi se tako verjetno izognil napadom iz Bele hiše, ameriški predsednik pa bi lahko razglasil zmago in upravičil nadaljevanje podpore Ukrajini.

Trumpovo izsiljevanje temelji na vztrajnem ponavljanju trditev, da je so »ZDA porabile 350 milijard dolarjev za ukrajinsko vojno«. Kar je več, kot je so po podatkih Kijeva celotni stroški vojne, do sedaj naj bi dosegli okoli 320 milijard dolarjev, 120 milijard so jih plačali tamkajšnji davkoplačevalci.

V resnici je ameriški kongres za pomoč napadeni državi odobril skupaj 183 milijard dolarjev, pri čemer so jih 58 milijard porabili neposredno v ZDA in tako pospešili ameriško gospodarstvo. »Trump je pripravljen izkriviti resnico, da bi Ukrajino prisilil v podpis zanjo neugodnih odgovorov. Vse se lahko pograbi, vsak odnos je predmet trgovanja,« ugotavlja Anne Applebaum v ameriškega časnika The Atlantic.

Evropa se po münchenskih klofutah ne more več pretvarjati, da smo priča drobnim nesporazumom. Ukrajina je razprodana, Rusija na poti rehabilitacije, ameriška pomoč v morebitni vojni vse bolj vprašljiva. Odnosi z ZDA so zapleteni in večplastni, v takšni ali drugačni obliki bodo vzdržali pritiske, toda EU se mora spoprijeti z novo realnostjo in se lotiti dramatičnih sprememb.

Profimedia

Rusija je svoje gospodarstvo povsem podredila vojnim potrebam, njen konec bo povzročil hud stres in soočenje z realnostjo, ki lahko zamaje položaj Putina, zato agresivnost Moskve ni namišljena, ampak resnična grožnja. Še zlasti če bodo v Kremlju precenili, da Washington ne bo več resno jemal svojih zavez o skupni obrambi, ampak bo Trumpovo prvo vprašanje, kaj dobim v zameno. Recimo Grenlandijo.

Obeti niso spodbudni. Medtem ko se parajo mednarodna pravila o trgovanju, mejah in obrambi, je stara celina notranje razdrobljena in neenotna, brez resne vojaške moči in ujeta v nenadoma zastarel pogled na svet večstranskih pogodb in skupnih vrednot. Bruseljska pedantna obsedenost s procesi in pregovorno počasno odločanje sta povzročala ameriške vzdihe »Je..š EU!« še v časih, ko sta skupnosti imeli podobne poglede in vrednote.

Zaklenjena stranišča

Morda bo EU na pomoč priskočilo naraščanje ameriške zasičenosti z divjanjem nove vlade. Trump je z verige spustil Elona Muska, ki se s četico svojih pristašev iz Silicijeve doline kot svetopisemska nadloga seli iz enega v drug vladni urad, brez resnih analiz ali razmislekov odpušča na tisoče ljudi in povzroča vse hujši kaos.

Najbogatejši zemljan, o katerem je konservativni dnevnik Twe Wall Street Journal pred dobrim letom zapisal, da redno uživa prepovedane droge, najpogosteje ketamin, je prejšnji teden na zborovanju ameriških konservativcev (CPAC) po odru skakal z motorno žago in vpil: »To je motorka za birokracijo!« Načeloma se vsi strinjajo, da razrasla administracija potrebuje boljši nadzor, njeno delovanje se rado zatika v procesih in protokolih, v državni upravi je pretežko zaposlovati ali odpuščati. Poraba denarja je lahko nepregledna in potratna, reforme počasne in premalo smele.

Toda ob Muskovem lomastenju  se vse bolj kopičijo bizarne zgodbe. Od odhoda več sto zaposlenih, ki so delali v programih jedrske oborožitve, sedaj pa jih prosijo, naj se vrnejo, do kalifornijskega narodnega parka Yosemite, kjer so odpustili edinega ključavničarja, ki je imel ključe za stranišča in je znal obiskovalce rešiti iz njih, če so se zaklenila.

Profimedia

Zdi se, da Muska in njegovih pomočnikov niti ne zanima, kaj pomenijo vladne pogodbe, ki jih odpovedujejo. Poleg tega prve analize domnevnih prihrankov kažejo, da so v primerjavi s porabo države malenkostni. A morda je varčevanje samo izgovor za »uveljavljanje ideologije, ki demokracijo vidi kot zastarelo te,hnologijo, zato jo skuša počasi izbrisati in nadomestiti s tehnologijo v zasebni lasti in z modeli umetne inteligence. To je državni udar, ki ga ne izvajajo z orožjem, ampak s posegi v baze podatkov v ozadju« opozarja Mike Brock, eden od veteranov digitalne industrije Silicijeve doline.

Večina Američanov ne vidi takšnih zloveščih nevarnosti, se pa vse bolj zavedajo, da je ministrstvo za vladno učinkovitost (DOGE) vir vse večjih tegob. Ankete kažejo, da nezadovoljstvo raste tudi med republikanci. Prejšnji teden se je na predsedniški dan po številnih ameriških mestih zbralo več tisoč Američanov in s parolo »To ni dan kraljev« protestiralo proti Trumpu in Musku ter njunim »protidemokratičnim in nezakonitim dejanjem«.

Za zdaj se Trumpov juriš, s katerim predsednikovanje spreminja v prevladujočo vejo oblasti, nemoteno nadaljuje. Njegov prihod v Belo hišo vse bolj spominja na doživljanje prometne nesreče v počasnem posnetku. Prejšnji teden je novi šef zvezne policije FBI postal Kash Patel, skrajno konservativni razširjevalec teorij zarot, ki v drugačnih časih v FBI ne bi mogel dostaviti niti pice.

Medtem Steve Bannon že nekaj časa sproža kampanjo za morebiten Trumpov tretji mandat, čeprav bi to bilo v nasprotju z ustavo. V ozadju čaka J. D. Vance, če bi kot naslednik prišel na oblast, bi to pomenilo nadaljevanje sedanjih usmeritev s podvojeno močjo. Drugače kot Trumpu mu vsaj nihče ne bo očital, da je »tepec«, »butelj« ali »idiot«.