Prejšnjo sredo je bilo konec vojne v Ukrajini. Ne dobesedno, ruska horda še vedno melje ukrajinske vasi in v mesarskih valovih s trupli osvaja centimetre. Toda usoda Ukrajine je postala zapečatena, ko je predsednik ZDA poklical predsednika Rusije in sta Donald Trump in Vladimir Putin brez nje začela diplomatski ples. Ukrajinci so previdno in strahoma opazovali Trumpovo vrnitev na oblast, saj se zavedajo njegovega dolgoletnega skoraj spoštljivega odnosa do Putina.

Obljuba Američana, da bo vojno »končal v 24 urah« po zaprisegi (Bela hiša jo je že raztegnila na »v sto dneh«), se je vedno zdela kot napoved priznanja ruskih vojnih osvajanj. Že njegov telefonski klic v Kremelj še pred prihodom v Washington je bil znak, da je konec prizadevanj Zahoda za osamitev ruskega rablja. Tega pri življenju ohranja izdatna pomoč Kitajske, kljub temu da Peking uradno razglaša svojo nevtralnost.

Nov spravljiv ton Washingtona pa je sprožil pričakovanja, da se maje vsaj del zahodnih sankcij proti Rusiji, kar je nemudoma poživilo rubelj in moskovski borzni trg. Še posebej zato, ker se je zadnje poglavje v skoraj triletni vojni začelo s sovpadanjem sporočil iz Združenih držav, da Ukrajino puščajo na cedilu.

Trump, ki ga privrženci razglašajo za najboljšega pogajalca na svetu, je Putinu ponudil izdatne koncesije, še preden so se pogovori sploh začeli. Moskva si je dolgo zaman prizadevala, da bi se o usodi Ukrajine pogajala mimo Kijeva, neposredno z Belo hišo. Kot kaže, jim je to uspelo, poleg tega vnaprej vedo, da je odpadlo ne samo ukrajinsko članstvo v Natu, ampak na pogajalski mizi ne bo niti ameriških zagotovil za prihodnjo varnost Ukrajine. V Washingtonu pravijo, da naj bi za te poskrbela Evropa, kar pomeni, da bodo samo na papirju. 

V Moskvi prav tako vnaprej vedo, da se ZDA strinjajo s spreminjanjem mednarodno priznanih mej Ukrajine. Ruski državni mediji so bili prav tako navdušeni nad Trumpovim izborom nekdanje poslanke Tulsi Gabbard za direktorico ameriških obveščevalnih dejavnosti. V preteklosti se je namreč strinjala s kremeljskimi trditvami, da je bila uboga Rusija primorana v napad na Ukrajino.

Prekanjeni Putin si zna samovšečnega Trumpa spretno ovijati okoli prsta. Najprej je za ruske medije dejal, da če temu »2020 ne bi ukradli zmage, potem morda ne bi bilo krize v Ukrajini,« in tako podprl njegova predvolilna napihovanja. Potem je Rusija izpustila nekaj zajetih Američanov in tako podmazala prizadevanja za pogovore z ZDA, če že ne za normalizacijo odnosov. Drugače od Združenih držav vanje vstopa s polno košaro, z junija lani razglašenimi skrajnimi izhodišči, da se mora Ukrajina vojaško oslabeti in jim hkrati prepustiti pet svojih regij, vključno z območji, ki jih Moskva sploh (še) ne zaseda.

Evropski zavezniki so skoraj užaljeno sporočali, da »brez Ukrajine ne bo pogajanj o Ukrajini«, in Bela hiša je nato nekoliko omilila stališča. Trump je dejal, da Podpira Ukrajino in napovedal, da bo morda vendarle nekaj ozemlja dobila nazaj. A je hkrati v Kijev poslal finančnega ministra Scotta Bessenta z zahtevo, naj v zameno za preteklo in morebiti prihodnjo ameriško vojaško pomoč zagotovijo dostop do rudnikov z minerali redkih zemelj ter do njihove nafte in zemeljskega plina. 

Profimedia

Vmes je omajal položaj ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega z besedami, da bodo tudi v Ukrajini kljub vojni morali prej ali slej imeti volitve, »njegova podpora v anketah pa, milo rečeno, ni posebno dobra«, zato se je na glas spraševal, ali bo sploh še na položaju, ko se bodo začela pogajanja. Spodbijanje kredibilnosti Zelenskega je seveda eden od pomembnih taktičnih pritiskov Moskve. 

Pristop ameriške vlade je sprožil vrsto pomislekov. Michael McFaul, nekdanji ameriški veleposlanik v Rusiji, je opozoril:»Diplomacija 101. Ne dajajte ničesar, ne da bi dobili nekaj v zameno. Ne pogajajte se v javnosti.« Podobno se je čudil izkušeni švedski državnik in balkanski pogajalec Carl Bildt: »Vsekakor inovativen pristop, da pristanemo na velike koncesije, še preden se pogajanja začnejo.«

Kanadski žvižgi

Ruski in ameriški voditelj imata podoben pogled na svet: Rusija in ZDA sta veliki državi, ki se bosta dogovorili o usodi majhnih in se nato lotili reševanja pomembnejših mednarodnih vprašanj. Trump vidi mednarodne odnose samo v vertikalni osi, kot hierarhijo moči, vodi ga trdno prepričanje, da jih ves svet, vključno z najbolj tesnimi zaveznicami, izkorišča ter obravnava »zelo nepravično«. To pa si prizadeva spremeniti izključno s kazanjem moči, podrejanjem vseh drugih. 

Njegova Amerika je država, ki mora vzbujati strah, nikakor ne naklonjenosti. »Ta potreba po strahu namesto po občudovanju je popoln odraz Trumpove osebnosti. Ker mu primanjkuje lastnosti, ki bi navdihnile samo za drobec ljubezni in prijaznosti, pozna le odnose, ki temeljijo na neravnovesju moči in se prekleto prepriča, da je to neravnovesje v njegovo korist,« prelivanje osebnega in državniškega opisuje Harold Meyerson pri časniku The American Propect. 

Bret Stephens, konservativni kolumnist dnevnika New York Times, pravi, da smo priča temeljitemu obratu v ameriški politiki, saj se ZDA ne obnašajo več kot »izjemna sila – pri čemer izjemna vključuje moralne vidike – ampak kot velika sila, tista, ki straši druge države, vključno z našimi pretresenimi prijatelji«. Pretreseni prijatelji v Kanadi, Trump o njej govori kot o bodočem delu ZDA, sedaj žvižgajo, ko na severu pred tekmami hokejske in košarkarske lige zaigrajo ameriško himno.

Profimedia

Trumpove ZDA podirajo ostanke paxa americane, obdobja po drugi svetovni vojni, ko so ZDA svojo izjemno moč in vpliv uporabile za oblikovanje in usmerjanje globalnih dogodkov. Večina ameriških kolumnistov na zmerni desnici in levici to prevlado vidi v pozitivni luči. »Podpirali smo neodvisnost prijateljskih držav pred agresivnimi in subverzivnimi diktaturami. Razumeli smo, da blaginja naših prijateljev povečuje našo. Razumeli zastonjkarje, zaveznike, ki so morda porabili manj za obrambo, kot bi smeli, vendar so nas podpirali pri ključnih strateških vprašanjih,« je prepričan Stephens.

Podobno ugotavlja progresivni ekonomist Paul Krugman, po njegovih besedah so se ZDA ne samo odrekle pobiranju vojnih odškodnin od poraženih sovražnikov, pač pa so jim skupaj z zavezniki pomagale, da se postavijo na noge. »Pomembno vlogo pri podpiranju moralne avtoritete Amerike in pri ohranjanju naše podobe kot večinoma dobrohotne sile je imela humanitarna pomoč.« 

Trdi, da so ZDA ustvarile mednarodni trgovinski sistem, ki je »spodbujal splošno blaginjo«, ter vojaška zavezništva, v katerih je »Amerika starejši partner, vendar svoje zaveznike ni obravnavala kot podložne narode, ki morajo ubogati ukaze«. Predvsem pa so spoštovale dogovore, ki so jih sklenile.

Oba se strinjata, da »nismo bilo vedno dobri fantje,« kot pravi Krugman oziroma so se po Stephensovih besedah dogajale »spektakularne napake«. Sloviti družbeni kritik Noam Chomsky ni tako prizanesljiv, v svoji zadnji knjigi The Myth of American Idealism: How U.S. Foreign Policy Endangers the World (Mit o ameriškem idealizmu: Kako zunanja politika ZDA ogroža svet) skupaj s publicistom Nathanom Robinsonom še enkrat več razbijata (ameriško) prepričanje, da so ZDA predane spodbujanju demokracije in človekovih pravic in da takšno dobrohotnost zmotijo le posamezna zgrešena ravnanja ali »spektakularne napake«. 

Po njunih besedah so »Združene države običajno skoraj povsem prezrle moralna načela in vladavino prava, razen če je spoštovanje načel in zakonov služilo interesom ameriških elit«. V knjigi sta merila, ki jih Američani uporabljajo za druge države, usmerita nanje same in sistematično popisujeta dejansko škodo, ki so jo povzročili večjemu delu sveta, odkar so po drugi svetovni vojni prevzeli vlogo globalnega hegemona. 

Profimedia

»Združene države niso posebno zlobne, nič slabše niso od mnogih drugih vladajočih sil (v preteklosti). Nobena se nikoli ni imela za zlo, verjame, da so dobri in da so zlobni njihovi nasprotniki. A se ne smemo ujeti v past prepričanja, da smo na pravi strani samo zato, ker nas v to prepričujejo.«

Humanitarni zaton

Chomsky in Robinson sta knjigo vseeno zaključila s pozitivnim pogledom, verjameta, da je v (ameriški) družbi dovolj poguma, dobro obveščenih in organiziranih posameznikov ter množičnih gibanj, ki zahtevajo pravičnost in mir. »Zgodovina sveta ni samo mračna zbirka grozodejstev, ampak tudi zgodba o odporu tistih, ki niso hoteli sprejeti krutosti in zatiranja kot naravnega, normalnega ali neizogibnega.« 

Takšna prizadevanja naj bi preprečila, da se »počasi propadajoči ameriški imperij spremeni v še enega krvoločnega ali moči željnega hegemona«, ter še vedno najmočnejšo državo usmerila k sooblikovanju »multipolarnega sveta, v katerem narodi namesto konfliktov poudarjajo sodelovanje in sožitje, moč pa je porazdeljena po bolj demokratičnih in enakopravnih načelih«.

Knjiga je seveda izšla, preden je eno od množičnih gibanj v Belo hišo ponovno poslalo Trumpa. Sedaj se mnogi tolčejo po glavi, ker počne natanko tisto, kar je obljubljal. Arabski Američani so v protest proti demokratom in njihovi podpori Izraela kljub opustošenju Gaze ustanovili organizacijo Arabski Američani za Trumpa. Predsednik jim vrača z idejami o etničnem očiščenju Gaze, zato v šoku napovedujejo preimenovanje v Arabski Američani za mir. Podobno opeharjene se počutijo Venezuelci, potem ko je ukinil začasno zaščito za oporečnike režima v Caracasu in jih množično izganja nazaj v Venezuelo.

Težko si je predstavljati, da ima Trump še bolj temačen alter ego, toda najbogatejši zemljan Elon Musk je z navdihom in zagonom sprejel ponujeno vlogo. Kot vodja novega oddelka za vladno učinkovitost (DOGE) je začel rušilni pohod po javni upravi in med drugim v manj kot treh tednih s privoljenjem predsednika uničil Agencijo Združenih držav za mednarodni razvoj (USAID), ki je bila poleg svoje humanitarne vloge glavni steber ameriške zunanje politike, orodje mehke politike za širjenje ameriških interesov. 

Profimedia

Republikanci se že nekaj časa pritožujejo, da njeno delovanje presega temeljne naloge, kot sta odprava revščine in spodbujanje gospodarskega razvoja, ter se zateka k podpori »ideoloških« programov, kot sta prehod k zeleni energiji in podpora bolj sprejemljivi in odprti družbi.

Z levice so prihajale obtožbe o trojanskem konju za uveljavljanje zasebnih interesov ameriških korporacij v državah, ki so prejemale pomoč. Veliko kritik je zbudil načrt o omrežju telefonskih sporočil SMS na Kubi, s katerim so skušali spodbuditi do oblasti kritično javno razpravo. »Financirali so veliko neumnosti. To je dejstvo, vendar počnejo tudi veliko dobrih stvari. Namesto da se je lotevamo s kladivom, bi se je morali s skalpelom,« je te dni opozarjal republikanski poslanec iz Nebraske Don Bacon.

Toda Musk je bil neizprosen, USAID je označil za »gadje gnezdo radikalnih levičarskih marksistov, ki sovražijo Ameriko«, »zlo« in »kriminalno organizacijo«, za katero je »čas, da umre«. Njegovo nenadno – in usodno – zanimanje za agencijo naj bi zaredile teorije zarot z obrobja interneta, po katerih naj bi bili mednarodni humanitarni programi krinka za raziskave biološkega bojevanja ali da se financiranje USAID preliva k elitam, ki nadzorujejo svet. Podoben odmev je hitro prišel iz Ovalne pisarne, ko se je Trump strinjal, da agencijo »vodi skupina radikalnih norcev«.

Kaj se zgodi, ko radikalni norci brez premisleka udrihajo naokoli, kažejo poročila o posledicah nenadnega zaprtja USAID. O stradanju dojenčkov v Nigeriji, ker jim bližnja skladišča ne smejo dostaviti posebne hrane za podhranjene otroke. O širjenju ebole v Ugandi, ker ni več denarja za zdravstvene delavce. O smrti pacientke na tajski meji, ker je čez noč usahnil denar za njeno zdravljenje. O prekinjenih pomembnih medicinskih raziskavah, ki jih ne bo mogoče ponoviti, in težavah za paciente, ki sodelujejo v njih.

V Južni Afriki ima skupina žensk v maternicah poskusne prstane, ki preprečujejo zanositev in okužbo z virusom HIV, a jih nihče ne bo odstranil. Za skoraj pol milijarde dolarjev pomoči v hrani je v nevarnosti, da zgnije v skladiščih, ker jih ne smejo razdeliti.

Usoda Evrope

Najbogatejši človek na svetu se hvali z uničenjem agencije, ki rešuje življenja najrevnejših otrok na svetu. Podroben pogled v obtožbe, ki so jih nasuli na račun USAID, je pokazal, da so mnoge ne samo povsem izmišljene, ampak izvirajo iz računov na Muskovem družbenem omrežju x, ki jih poganja ruska propagandna mašinerija. Podobno so se ob preverjanju razblinjale trditve, da agencija z milijoni dolarjev podpira liberalne medije. A to ni preprečilo poplave histeričnih zapisov o orkestriranih manipulacijah.

Profimedia

Tudi v Sloveniji so se hitro zarodila podobna »razmišljanja ob kavi«. »Veliko vplivnežev ima sedaj ogromno moč, tako finančno kot politično. Ne samo da oblikujejo vsebino in tok teorij zarote, ampak sprejemajo zelo vplivne odločitve, ki oblikujejo odločanje političnih institucij,« opozarja Kate Starbird z Univerze Washingtona. Zunanji minister Marco Rubio, ki je 2019 pel hvalo »osupljivim dosežkom« agencije, se je sedaj seveda pridružil njenim kritikom, hkrati pa skušal z administrativnimi ukrepi rešiti vsaj nekaj programov in jih prenesti na zunanje ministrstvo.

Ob zatonu USAID si roke najbolj manejo v Pekingu in Moskvi, saj to zagotavlja še dodatno zmanjšanje vpliva Washingtona. Ameriška zunanja politika je iz predvidljive prešla v impulzivno spreminjanje iz dneva v dan. Trump je bil v prvem mandatu obkrožen z blažilci, visokimi vladnimi uradniki, ki so odvračali in zadrževali njegove najhujše vzgibe. Sedaj je z ojačevalci, člani vlade in kongresniki, ki živijo v strahu pred njegovo jezo ali pred tem, da bi jih napadla spletna mafija, ki jo lahko z verige spusti njegov cerber Musk.

Prejšnji teden je za vsak primer iz Bele hiše prišel nenavaden izvršni ukaz, da mora vso osebje zunanjega ministrstva »zvesto in učinkovito« izvajati njegove politike. Te med drugim prinašajo trganje vezi z organizacijami za mednarodno sodelovanje in grožnje s carinami za uveljavitev pogajalskih izhodišč.

Washington svojo še vedno izjemno moč sedaj odkrito uporablja na sebičen in izolacionističen način. »Mednarodni red se vidno spreminja, ob umiku demokracije se zdi, da se premika v avtoritarno smer. Z vzponom avtokracije tudi v ZDA mu lahko rečemo pax autocratica,« razmišlja novozelandski politolog Chris Ogden. V Ukrajini si ne delajo utvar, kaj to pomeni zanje. »Vse se bo odločilo brez nas,« so v britanskem časniku The Economist navedli pesimizem neimenovanega uradnika v Kijevu. »Ukrajino so zje..li. Tudi Evropo bodo.«