Najvišji slovenski vrh Triglav je od ekvadorske prestolnice Quito, ki je sicer drugo najvišje ležeče glavno mesto na svetu, le za 14 metrov višji. Glavno mesto Ekvadorja leži na višini skoraj tri tisoč metrov, v kotlini, ki jo je ustvarila reka Guayllabamba. Ujeto je med verigama Andov in obdano s štirinajstimi vulkani. Nekateri so še vedno aktivni. A pot do Quita je dolga, iz Slovenije kar 27 ur.

Zadnji hip, preden so se zaprla vrata, je v vagon potegnil več kot dva metra dolgo torbo. Bila je prevelika za smuči. Zmedeno je pogledal naokrog, ni bil povsem prepričan, ali je na pravem vlaku. Saj gre proti centru Bergna, me je vprašal, še preden se je posedel nasproti. Upam, da, sem mu odgovoril. A niste od tod, od kod pa? Slovenija. Aha, jaz pa iz Južne Tirolske. Simon, me veseli.

Kaj rineš na sever za prvomajske praznike, tam je še zima. Pa bundo obvezno vzemi s sabo, je bil eden od dobronamernih nasvetov, ki sem jih poslušal pred potovanjem na Finsko. Konec aprila je v Sloveniji že zadišalo po poletju, močni sončni žarki so prvič letos pognali temperature proti 30 stopinjam Celzija. Podaljšani vikend se je začel že v četrtek in tudi naslednji dan, 2. maj, je v Sloveniji praznik. Kot nalašč za nekajdnevni pobeg na morje, v sosednjo Hrvaško ali še kam bolj na jug. Sam sem odletel v nasprotno smer.

Ob omembi juga Italije večina najprej pomisli na mafijo, na težko življenje in revščino. Domenico Modugno pa svojo rojstno Apulijo opeva kot »grenko, a lepo« deželo. Ko ji posvetiš malo pozornosti, kaj hitro prebudi raziskovalnega duha, ki bi se je rad dotaknil, prisluhnil zvokom, se predal barvam in vonjem, ki jo obdajajo, ter začutil utrip življenja teh odmaknjenih krajev. Turisti počasi, a vztrajno odkrivajo tudi ta del Italije in domačini v turizmu vsekakor vidijo svojo priložnost. A Apulija ni razglednica, ki bi jo obesil nad pisalno mizo, da bi si krajšal zimske dneve – je nekaj bolj neposrednega.

Medijska soba v črevesju dvorane Crypto.com je bila prejšnji teden nenavadno polna za tekmo na dobri polovici sezone. »Kot da smo v drugem krogu končnice,« je gnečo ocenil eden od novinarskih staroselcev v Los Angelesu. V gosteh so bili Mavericksi iz Dallasa in v zraku vprašanje, ali bomo priča razelektritvi po selitvi stoletja, kot so poimenovali nenaden odhod Luke Dončića iz Teksasa v Kalifornijo. Vznemirjenje v NBA se počasi umirja, a med navijači še zdaleč ne.

Napovedovala se je revolucija, zgodila se je blamaža. Pavel Rupar je obljubljal 50.000 ljudi, ki bodo v Ljubljano prišli protestirat proti vladi; zbralo se jih je le okoli 6000. O

Bil je dolg, mrzel dan v Washingtonu, ko so znova ustoličili Donalda Trumpa. Tisoče ljudi se je naslanjalo na visoko črno ograjo in skozi bele oblake zmrzle sape strmelo v belo palačo kongresa, kjer je staro-nova ameriška noblesa častila staro-novega predsednika. Na ulici so ljudje radostno vriskali, v zrak metali rdeče čepice, najbolj vzhičeni skandirali »ju-es-aj«.

Avstralije ni brez Uluruja (Ayers Rock). Osamljenega monolita v samem rdečem centru v deželi tam spodaj. Poleg sydneyjske Opere najbolj prepoznavne ikone najmanjšega in najbolj odmaknjenega kontinenta. Pred dobrimi dvajsetimi leti samo kot fotografija na namizju mojega iMaca na delovnem mestu. Prav kičasta slika rdečega sonca, ki zahaja za sveto goro aboridžinov, v ozadju pa zvok didžiriduja. Tedaj samo sanje, ki pa so letos spomladi postale realnost.

V Sloveniji zima, tam spodaj poletje – urednik Silvester Šurla je prepotoval najmanjšo celino in popisal svoje vtise.

Kako se je vse skupaj začelo? Pravzaprav zelo komplicirano. Nekje sredi Mehike sta spomladi trčili skupaj Vida (Petrovčič) in sestrična Milene Miklavčič Marta. Slovenska beseda ju je povezala, začeli sta se pogovarjati. »Če jo spraviš z zapečka, bosta pri nas v Kanadi obe dobrodošli,« je Marta predlagala Vidi, naj na obisk v Kanado pripelje še Mileno. Malo za šalo, malo zares.

Ob mojem prvem obisku med vojno do tal porušenega Vukovarja je bilo sledi vojne opaziti še vedno na vsakem koraku. Takrat je bilo še mnogo hiš porušenih, veliko je bilo vidno poškodb obstreljevanja. Deset let kasneje je drugače.

Od nekdaj nas je zanimalo, kako se pripeljati na skrajne konce naše kure brez uporabe avtocest. Odkar imamo avtoceste, lahko, kadar se ne zgodi kaj nepredvidenega (kar se večinoma zgodi), zelo hitro prispemo iz enega konca na drugi konec naše države. Od prvih koščkov avtocest se časi potovanj krajšajo, ampak pred tem je bilo potovanje lahko manjša avantura.

Kulturno umetniško društvo Veter je pred nekaj dnevi organiziralo dobrodelni koncert za Dom starejših Hrastnik.

V tiskani izdaji Reporterja si boste lahko prebrali reportažo o nekaterih zanimivostih z naše obale in dela Istre. Čeravno naša Slovenija ne sodi med večje države, tudi morja in obale ne premoremo ravno veliko, pa nam vseeno ponuja vse, kar ponujajo "veliki", če imamo vsaj malce raziskovalne žilice.

»Mladini se je čisto zmešalo« je kar pogosto slišati starejše, če vidijo denimo tetoviranega fanta ali dekle, pri čemer slišimo tudi: »Stara baba bi rada bila mlada, pa se je tetovirala,« in podobno. Tatuji še vedno burijo duhove, celo v 21 stoletju, pri čemer obstajajo že tisoče let in to na evropskem kontinentu. Najstarejši poznani tetovirani človek je ledenodobni Ötzi. Naravno mumificiran človek, ki je umrl pred okoli 5000 leti in so ga leta 1991 našli v ledeniku v Italiji je imel na telesu 61 tatujev.

Slovenija je dežela, ki se po vseh parametrih želi pozicionirati na liberalni zahod Stare celine, a še vedno so teme, ki so pri nas tabu, drugje po Evropi pa nekaj čisto vsakdanjega. Že ob omembi prostitutk mnogi dvignejo obrvi in se pričnejo hihitati ali pa razdrejo kako okroglo glede kurb, pri čemer bi lahko z gotovosti trdili, da ne samo moške, tudi ženske zanima svet prostitucije.