Metali smo kamenčke čez reko in tekmovali, kateri bo vrgel kamen v Afganistan. Reka je bila kljub ozki strugi dovolj široka, da nikomur od nas ni uspelo. Dva mejna prehoda sta bila zaprta, ni bilo videti obmejnih stražarjev. Na drugi strani je prav tako potekala makadamska cesta, na kateri se je občasno pojavil kakšen motorist, takoj smo ga imeli za talibana. 

Razmišljal sem, kako daleč od sveta so ti kraji, ali prebivalci sploh kdaj v življenju obiščejo glavno mesto Kabul. Toda spremembe se dogajajo, tudi Afganistanci so ugotovili, da turisti prinašajo denar. Časi, ko je bilo tujih obiskovalcev bistveno več, so oddaljeni desetletja.

To se vidi tudi v turistični infrastrukturi, saj je nekoč zelo dobre hotele že zdavnaj povozil čas, oprema je dotrajana, marsikaj bi bilo treba obnoviti. Tudi izkušenj manjka, čeprav se je osebje povsod zelo trudilo, da bi nam ustreglo. Turistov pravzaprav ni bilo, med našim potovanjem smo srečali le štiri popotnice.

Toda potovanje po Afganistanu ni za vsakogar, saj je ob že navedenih pomanjkljivosti treba upoštevati tudi dodatne omejitve, med drugim predpisana oblačila, še zlasti za ženske, čeprav pri navedenih omejitvah niso preveč komplicirali. Pravzaprav so bili domačini zelo prijazni, vedno jih je zanimalo, od kod prihajamo, povsod so si želeli stika z nami.

Srečko Štajnbaher

Zaradi obstoječih političnih razmer so pogoste kontrole na cesti, ki jih izvajajo talibani. Tudi vsa turistična središča in kraji so bili pod njihovim budnim očesom, pogosto so nas tudi spremljali pri ogledih, so se pa nekateri pustili tudi fotografirati.

Pokopališče imperijev

Dežela ima zelo bogato zgodovino, pogosto jo imenujejo pokopališče imperijev. V preteklosti je bila priča številnim vojaškim akcijam od Perzijcev, Aleksandra Velikega, Maurijskega cesarstva, arabskih muslimanov, Mongolov do Britancev, nekdanje Sovjetske zveze in ZDA. Zaradi vseh osvajanj in mešanja različnih kultur je bilo območje središče zoroastrstva, budizma, hinduizma in kasneje islama.

Moderna država Afganistan se je začela z afganistanskim Duranskim cesarstvom v 18. stoletju, čeprav je Dost Mohammad Kan leta 1863 združil različne kraljevine in včasih velja za ustanovitelja prve moderne afganistanske države.

Zaradi političnih interesov velikih sil je Afganistan postal tamponska država med britanskim in ruskim imperijem in je z Vahanskim koridorjem povezan s Kitajsko. Tako je bila preprečena neposredna meja med Indijo in Rusijo. Leta 1926 je nastala neodvisna Kraljevina Afganistan. Ta monarhija je trajala skoraj pol stoletja, dokler ni bil leta 1973 strmoglavljen Zahir Shah.

Nato so se začele obsežne vojne, vključno z državnimi udari, invazijami, upori in državljanskimi vojnami. Leta 1979 je državo napadla Sovjetska zveza. Proti Sovjetom so se borili mudžahidi, ki so svoj boj nadaljevali tudi po umiku Sovjetov.

Leta 1994 so se pojavili talibani – gre za radikalno skupino oboroženih in vojaško izurjenih paštunskih učencev koranskih šol v Pakistanu, ki so nadzorovali večino države do leta 1998, vendar je bil njihov Islamski emirat Afganistan pred strmoglavljenjem v invaziji ZDA na Afganistan leta 2001 mednarodno nepriznan. Ponovno so se vrnili na oblast leta 2021 po zavzetju Kabula. Talibansko vlado so v zadnjem času priznali Rusi.

Večino od skoraj 44 milijonov prebivalcev predstavljajo Paštuni (več kot 40 %), ki živijo tudi v sosednjem Pakistanu in v zadnjem času povzročajo konflikte na meji med sosedama. Na severu države so močno zastopani Tadžiki (25 %), v osrednjih goratih predelih so Hazari (19 %) in čisto na severu Uzbeki. Večina prebivalstva je po verski pripadnosti sunitov, medtem ko Hazari veljajo za mongolski narod in so šiitske veroizpovedi.

Srečko Štajnbaher

Zasilni pristanek

Naše potovanje je bilo že med potjo iz Istanbula proti Kabulu prekinjeno zaradi zasilnega pristanka letala na vzhodu Turčije v Erzurumu. Razlog je bilo slabo zdravstveno stanje ene izmed potnic, ki naj bi v Nemčiji opravila prekinitev nosečnosti in se je po nepopolnem okrevanju želela čimprej vrniti domov.

Komaj so jo oskrbeli in poslali v bolnišnico, je v nezavest padel še en potnik; ko so tega oskrbeli, je še enega zadel srčni infarkt. Vse skupaj je trajalo okoli dve uri in posadka je sporočila, da se zaradi protokola letalo mora vrniti v Istanbul, saj bi s poletom proti Kabulu posadka prekoračila predvideno obremenitev, ker bi se z istim letalom morala vrniti iz Kabula v Istanbul.

Nekatere afganistanske potnike je novica razburila in so zahtevali nadaljevanje leta proti Kabulu. Seveda se to ni zgodilo in letalo je ob pristanku v Istanbulu parkiralo na odprtem delu letališča. Ponovno so se Afganistanci organizirali in preprečevali izhod drugim potnikom ter zahtevali takojšen polet proti Kabulu.

Delu potnikov se nam je uspelo prebiti mimo protestnikov, preostale je rešil prihod okrepljene policijske enote. Afganistanski potniki so bili jezni tudi zato, ker so jih na letališču čakali številni svojci s cvetjem in drugimi dobrodošlicami. Znotraj letališke dvorane smo takoj prejeli nove vozovnice za let naslednji dan.

Kulturno središče Hazarov

Naša prva pot je potekala iz Kabula proti znamenitemu mestu Bamyan, ki je kulturno središče Hazarov. Ob rečici Ghorband so nasadi jabolk letos bogato obrodili, zato je bilo ob poti polno stojnic z jabolki, med katerimi prevladujejo zelo sočne lokalne sorte, ki so prilagojene hladnejšemu podnebju.

Preko gorskega prelaza Shibar (3260 m), ki je bil na senčni strani malo zasnežen, smo se spustili v Bamyan, kjer je prevladujoča kmetijska kultura krompir in v času našega potovanja so ga ravno pobirali. Vsa polja so skrbno obdelana, a jih v 21. stoletju še vedno obdelujejo z ralom. 

Bamyan nekateri imenujejo Sijoča ​​luč in Dolina bogov. V bližini mesta je več turističnih znamenitosti. Najprej smo si ogledali ostanke islamske trdnjave Šahr-e Gholghola, ki jo je leta 1221 porušil Džingiskan, pobil vse prebivalce in si kasneje ni več opomogla. Ogled je potekal pod budnim očesom talibanskega varnostnika.

Srečko Štajnbaher

Pri gradnji so uporabljali lokalne materiale, torej posušeno opeko, ki so jo nato prevlekli z blatom. Zob časa je tako na objektih pustil vidne posledice. S trdnjave so lepi pogledi na skrbno obdelana okoliška polja, na letališko stezo, ki so jo pred leti uporabljali Američani in ni v funkciji, prav tako pa se preko naselja lepo vidijo skalne votline z uničenima kipoma Bude – 53 metrov visoki je znan kot Salsal in 35-metrski je znan kot Šahmama –, ki sta bila vklesana v pečine na severni strani mesta Bamyan v 6. in 7. stoletju in so ju leta 2001 uničili talibani.

Mesto predstavlja najbolj zahodno območje, do koder je ob koncu 10. stoletja segala budistična kultura, v kateri je nekaj tisoč budističnih menihov živelo v jamah, vklesanih v goro. To je bil kraj, kjer se je vzhod srečal z zahodom, in njegova arheologija razkriva mešanico grških, turških, perzijskih, kitajskih in indijskih vplivov.

Pri Šahmami smo se po notranjih stopnicah povzpeli na vrh vklesane vdolbine brez kipa, od koder je lep pogled na dolino, po kateri so nekoč potekale trgovske poti, tudi deli svilne ceste. Dolina je bila v preteklosti ena najbolj turističnih v Afganistanu, tudi danes je obvezna postojanka redkih turistov.

Srečko Štajnbaher

V centru mesta smo si ogledali še manjšo pokrito tržnico, v kateri so v prodajalnah prodajale tekstil in druge izdelke izključno ženske, ki jih drugače na ulici nismo videli. V Bamyanu smo tudi nabavili tipična afganistanska oblačila, ki so jih po naših merah sešili lokalni krojači. Za ženske je bila obvezna ruta čez glavo, pri ostalih oblačilih pa niso posebej komplicirali.

Vzhodno od mesta nad sotočjem rek Kunduz in Kalu Ganga so še ostanki trdnjave Zuhak ali Šahr-e Zuhak, ki jo poznajo tudi kot Rdeče mesto. V njem je nekoč živelo 3000 ljudi. Trdnjavo naj bi bili med letoma 500 in 600 ustanovili Heftaliti, v islamskem obdobju (10.–13. stoletje) pod vladavino dinastij Gaznavidov in Goridov pa je bilo mesto utrjeno.

Trdnjava je bila zaščitena z obzidjem, zgrajenim vzdolž strmih pečin, ki omejujejo mesto, opremljeno je bilo z več stražnimi stolpi, nekateri od teh stojijo še danes. Citadela je bila zaščitena še s tremi vrstami zidov in je bila na najvišjem delu hriba. Tudi to trdnjavo je kasneje oropal Džingiskan.

Srečko Štajnbaher

Vzpon na trdnjavo je bil videti zelo strm, vendar smo se po stopnicah kar hitro povzpeli na vrh razvalin. Zaradi dolgotrajne izpostavljenosti in pomanjkanja vzdrževanja, ki so ga poslabšala nedavna vojna obdobja, so se številne strukture na mestu zrušile ali propadajo.

Trdnjava ima izjemno strateško lego, zato so z nje v preteklosti popolnoma nadzirali trgovsko pot, ki je iz Kitajske in Indije potekala proti zahodu. Manjša obnovitvena dela, za katera v dani situaciji ni denarja, potekajo nekoliko v nasprotju z metodami konservatorske stroke.

Veriga šestih jezer

Zahodno od Bamyana smo se po zelo dobri cesti pripeljali v narodni park Band-e Amir, ki je bil ustanovljen 22. maja 2009 kot prvi narodni park v Afganistanu za spodbujanje in zaščito naravnih lepot niza intenzivno modrih jezer, ki so jih ustvarili naravni jezovi.

Band-e-Amir predstavlja verigo šestih jezer, ki so nastala iz vode, bogate z minerali, ki je pronicala iz prelomov in razpok v skalnati pokrajini. Sčasoma je voda odložila plasti utrjenega minerala travertina, ki se je vgradil v stene in sedaj zadržuje večino vode v jezerih, rob pa je lahko višji od okoliškega terena, zato se voda v obliki manjših slapov z zeleno podlago bodisi preliva preko roba ali pa pronica skozi špranje.

Reka Balh izvira tukaj in teče v provinco Balh na severu. Najprej smo z razgledne točke občudovali modro gladino spodnjega jezera, nato smo se po betonskih stopnicah podali do samega roba jezera, ki je v tem primeru višji od okoliškega sveta.

Srečko Štajnbaher

Nenadoma sta z motorjem pridrvela dva talibana, eden z značilno temno obleko, spremljevalec pa z bolj pisano, k sreči oba brez znamenitega orožja talibanov – kalašnikova. Temnejši je bil zelo razburjen in je zahteval, da se takoj umaknemo, ženskam pa je celo prepovedal fotografiranje.

Pogajanja z lokalnim vodnikom in šoferji niso obrodila sadov, tudi podkupnina sto ameriških dolarjev ni prinesla rešitve. Morali smo se vrniti in si jezera ogledati z druge strani. Kasneje se je izkazalo, da je bil pogled na vsa tri obiskana jezera še boljši, kot če bi se podali po prvotno načrtovani poti.

Čeprav so bile nočne temperature negativne, je sonce sredi dneva prijetno ogrelo ozračje, šoferji so nam ob skalnem pomolu nad jezerom pripravili piknik kosilo, ki je pri posameznikih hitro povzročilo stranske učinke.

Tradicionalno prehrano v Afganistanu sicer sestavljajo riž na različne načine, pečeno ovčje in kurje meso na žaru, malo zelenjave in različne juhe z mnogo želatine, zato smo jim dali ime tresoče se juhe. Seveda je bil zmeraj zraven odličen kruh naan, ki ga pečejo v pečeh tandoor. Posebni specialiteti sta mesna jed mantu in zelenjavna jed ašak.

Srečko Štajnbaher

Pri povratku v Bamyan smo si ob poti ogledali še Zmajevo dolino. Šoferji so ubrali bolj adrenalinsko stransko pot, ki je bila daljša, zato smo do Zmajeve doline prispeli ob mraku. Na vrhu ene izmed vzpetin iz skal izvira vrelec mineralne vode in ustvarja skalne formacije, ki imajo podobo pravljičnega zmaja. Je pa imel večerni ogled to prednost, da smo lahko opazovali vzhod polne lune, ki je bila v teh oktobrskih dneh še posebej veličastna.

Sprehod po Kabulu

V Kabulu smo si seveda ogledali Narodni muzej Afganistana, katerega muzejska zbirka je bila včasih ena najpomembnejših v srednji Aziji, z več kot sto tisoč predmeti, starimi več tisočletij, vključno s predmeti iz perzijskih, budističnih in islamskih dinastij. Z začetkom državljanske vojne leta 1992 je bil muzej večkrat izropan in uničen z raketami, kar je povzročilo izgubo 70 odstotkov razstavljenih predmetov. Nekatere države so začele vračati ukradene artefakte.

V času našega ogleda so si muzejske zbirke ogledovali tudi šolarji, seveda fantje ločeno od deklet. Več pozornosti in fotografiranja kot razstavljeni eksponati je bila deležna naša skupina. Med učitelji so bile tudi učiteljice, ki so ob medicinskem osebju edina večja skupina, ki ji talibani niso prepovedali zaposlitve.

Izobraževanje za dekleta višje od šestega razreda trenutno ne obstaja razen za medicinske poklice. Prepričan sem, da so šolarji imeli doma več povedati o nenavadnih obiskovalcih iz Evrope kot o eksponatih, ki pričajo o slavni preteklosti Afganistana.

Srečko Štajnbaher

V Kabulu smo se tudi povzpeli na vzpetino Bibi Mehra, kamor je domačinkam dostop prepovedan. Ogromna talibanska zastava je mirovala, veliki bazen s skakalnim stolpom je zapuščen, drevesni fond v parku pa delno obnovljen. Z vrha hriba je lep panoramski pogled na mesto, ki je prostorsko izjemno veliko, šteje okoli šest milijonov prebivalcev, reka Kabul je v sušnem obdobju brez vode, Kabul pa na poti, da postane prvo mesto na svetu brez pitne vode. 

Ob vznožju hriba Asamayi stoji Modra mošeja, ki je okrašena z barvnimi ploščicami v neosafavidskem slogu. Mošeja je znana po tem, da naj bi vanjo Ali, ki je bil zet in bratranec Mohameda, prinesel njegovo ogrinjalo. V steni je tudi odtis njegove dlani.

Vredni ogleda so tudi t. i. Baburjevi vrtovi, ki imajo 13 teras, majhno mošejo in veliko sprehajalnega prostora, na spodnjem delu so kasneje zgradili karavanseraj, na zgornjem pa harem za ženske. Znotraj vrtov je tudi grobnica prvega mogulskega cesarja Baburja.

Park naj bi bil zgrajen okoli leta 1504, ko je Babur dal ukaz za izgradnjo drevoreda v Kabulu. Park so uporabljali v poletnih mesecih, saj leži Kabul na nadmorski višini okoli 1800 in ima zato poleti nekoliko zmernejše temperature. V tradiciji mogulskih vladarjev je bilo, da so v času svojega življenja gradili kraje za rekreacijo in užitek, pozneje pa so enega od teh izbrali za svoje zadnje počivališče. 

Brez ogleda mestne tržnice ni možno doživeti živahnega utripa mesta. Gneča avtomobilov, tuk tukov, modrih taksijev, ki imajo enako barvo po vsej državi, samokolnic in drugih prevoznih sredstev je neverjetna, še zlasti v krožiščih in križiščih je pravi kaos. Semaforjev praktično ni, pa še tistih, ki obstajajo, nihče ne upošteva.

V glavnem to velja tudi za redke prometne policiste, ki z belo palico nekaj mahajo, pa jih skoraj nihče ne upošteva. Velja pravilo drznejšega, toda začuda se vse nekako premika brez prometnih nesreč, čeprav so milimetrska bližnja srečanja običajna realnost. Na ulicah je ogromno sadja in zelenjave, zlasti so nas presenečale velike glave cvetače, banane so uvožene iz Pakistana, v majhnih delavnicah domačini opravljajo običajno delo.

Srečko Štajnbaher

Še posebej je zanimiva ptičja tržnica, saj Afganistanci veljajo za velike ljubitelje ptic. Ogled smo razmeroma hitro končali, saj se je treba nenehno izogibati majhnim prevoznikom s samokolnicami, ki dobesedno dirkajo po ozkih ulicah, brez zadržkov prečkajo prometno cesto na drugo stran ulice, tako da se je smiselno postaviti na nekoliko dvignjen pločnik in nekaj časa opazovati dinamiko življenja in vsakodnevni boj za obstanek. 

Biser Herat

Iz Kabula smo se proti mestu Herat podali z letalom, saj je cesta v tej smeri v zelo slabem stanju. Pregled prtljage na letališču je bil kljub notranjemu letu temeljitejši kot na mednarodnih linijah. Pri iskanju mamil so si pomagali tudi s psi. Ob pristajanju letala smo opazili zelo široko prazno strugo reke Harirud, na manjših vršajih pa majhna naselja, ki uporabljajo vodo za namakanje, ki jo zagotavljajo spomladanske padavine in višje v gorah Hindukuša taljenje sicer majhne količine snega.

V srednjem veku je bil Herat znan kot biser Horasana. Pod dinastijo Guridov v 12. stoletju naj bi bilo v Heratu 359 fakultet, 12 tisoč polno zasedenih trgovin, šest tisoč kopališč; poleg karavanserajev in mlinov tudi samostan Darviš in tempelj ognja.

Bilo je približno 444 tisoč hiš, ki jih je naseljevalo lokalno prebivalstvo; za primerjavo – danes ima mesto nekaj čez pol milijona prebivalcev. V tem obdobju je Herat postal pomembno središče za proizvodnjo kovinskih izdelkov, zlasti iz brona, pogosto okrašenih z dovršenimi vložki iz plemenitih kovin.

Srečko Štajnbaher

Po Timurlenkovi osvojitvi (1336 – 1405) je mesto postalo pomembno središče intelektualnega in umetniškega življenja v islamskem svetu. Pod vladavino Šaha Rukha je mesto služilo kot osrednja točka timuridske renesanse, katere slava naj bi se primerjala s Firencami. Po padcu Timuridskega cesarstva so Herat od začetka 18. stoletja upravljali različni afganistanski vladarji. In kaj je do danes ostalo?

Citadela izvira iz leta 330 pred našim štetjem, ko je Aleksander Veliki s svojo vojsko po bitki pri Gavgameli prispel v današnji Afganistan. V zadnjih 2000 letih so jo številni imperiji uporabljali kot sedež in je bila skozi stoletja večkrat uničena in ponovno zgrajena. V svojih najboljših časih je bila citadela utrjena s kamnom in žgano opeko, njena zunanjost pa obložena z glaziranimi ploščicami.

Na enem izmed obrambnih stolpov so te ploščice še delno ohranjene. Med letoma 1976 in 1979 je citadelo Unesco izkopal in obnovil. Po desetletjih vojne in zapuščenosti se je ponovno začela rušiti, vendar se je v zadnjih letih več mednarodnih organizacij odločilo, da jo v celoti obnovijo. Obnovitvena dela potekajo počasi, saj ni dovolj denarja.

Slabšo usodo je doživel kompleks Musalla; gre za nekdanji islamski verski kompleks, ki vsebuje primere timuridske arhitekture. Gradnja kompleksa se je začela leta 1417 pod kraljico Gavhar Šad, ženo timuridskega vladarja Šaha Rukha, in končala v poznem 15. stoletju z gradnjo medrese, ki jo je zgradil sultan Husein Bajkara.

Srečko Štajnbaher

Kompleks je bil resno poškodovan leta 1885, ko je britanski in vladajoči afganistanski emir porušil večino stavb v kompleksu, da bi preprečili njihovo uporabo kot trdnjavo, če bi ruska vojska poskušala vdreti v Indijo. Res žalostno. Kompleks je imel nekoč 20 minaretov, zaradi potresov in vojne so v 20. stoletju padli štirje dodatni minareti. Večji del kompleksa iz 15. stoletja je danes v ruševinah, stavbe, ki še vedno stojijo, pa je treba obnoviti.

Kompleks ruševin sestavlja pet minaretov, od tega je eden podprt z mogočno kovinsko konstrukcijo in je videti kot ikebani podobna moderna instalacija, mavzolej Mir Ali Šer Navai, mavzolej Gavhar Šad, znan kot Bajsunghurjeva grobnica in je služil tudi kot kraljeva grobnica, ter ruševine velike mošeje in kompleksa medres. Tudi parkovne površine niso vzdrževane, tako da je od nekdanjega blišča ostalo bore malo. Vprašanje časa je, kako dolgo bodo stali še obstoječi štirje minareti.

Nekoliko izven mesta proti severovzhodu smo prišli do svetišča Khvaja Abd Alaha, običajno imenovanega svetišče v Gazur Gahu, in kompleksa svetišč Abdulaha Ansarija, ki je pogrebni kompleks sufijskega svetnika Khvaja Abdulaha Ansarija. Svetišče je iz leta 1425. Okoli svetišča so grobnice princev, dervišev, državnih uradnikov, vojakov, pesnikov in drugih, ki so imeli visok status v družbi.

V Heratu prav tako stoji velika ali petkova mošeja, zgrajena leta 1200. Kasneje je bila večkrat razširjena, ko je Herat skozi stoletja menjal vladarje. Osnovna zgradba mošeje je ohranjena, vendar so bili deli dodani in spremenjeni. Današnjo podobo je petkova mošeja v Heratu dobila v 20. stoletju.

Na robu mesta je tudi most Pul-i-Malan, dvopasovni obokani most čez reko Hari. Zgrajen je bil okoli leta 1110; sestavlja ga 22 lokov in je preživel več poplav, ki so odnesle druge mostove, ki so prečkali reko Hari. Dolg je 230 metrov, širok 8 in visok 10 metrov. V času našega ogleda je bila široka struga popolnoma brez vode. 

Srečko Štajnbaher

Na poti v Kandahar

Iz Herata smo se po zelo dobri cesti napotili proti Kandaharju. Pokrajina je najprej gorata, nekje na polovici poti se spremeni v popolno ravnico. Ob cesti so redka naselja, hiše z značilnimi majhnimi kupolami so zgrajene iz lokalno pripravljene opeke, nobena hiša po višini ne izstopa, tako da se lepo skladajo z okoliško pokrajino.

Cestne kontrole na naši poti so postajale redkejše, zato so tadžiški vozniki brez težav poslušali svojo nacionalno glasbo; pred vsako kontrolo so radijske sprejemnike ugasnili, saj so talibani prepovedali sodobno glasbo. Proti Kandaharju se je v popoldanskih urah kvaliteta cestišča začela slabšati, tako da smo po številnih manjših obvozih in nepredvidljivemu prehitevanju vendarle v temi prispeli v mesto.

Še sreča, da je, podobno kot v Kabulu, dostop kamionom do 22. ure zvečer v mesto prepovedan. Mesto Kandahar je ustanovno mesto in duhovno središče talibanov in je bilo ustanovljeno po invaziji Aleksandra Velikega leta 330 pred našim štetjem.

Čeprav je glavno mesto Afganistana Kabul, kjer je sedež vladne uprave, je Kandahar sedež oblasti v Afganistanu, saj tam domujejo vrhovni voditelj in njegovi duhovni svetovalci. Kandahar je pomembno trgovsko središče za sveže in suho sadje, žita, ovce, volno, bombaž, svilo in filc. Tudi ta regija prideluje odlično sadje, zlasti granatna jabolka in grozdje za rozine, mesto pa ima obrate za konzerviranje, sušenje in pakiranje sadja.

Srečko Štajnbaher

V mestu smo si ogledali mavzolej kana Hotaka (1653–1715), ki velja za enega največjih afganistanskih narodnih junakov in ga občudujejo številni Afganistanci, predvsem Paštuni. Leta 1709 je namreč razglasil neodvisnost Kandaharja od Perzijcev. 

Na robu mesta je skalna dvorana Čilzina, do katere vodi približno 40 strmih stopnic, stražita jo dva kipa poškodovanih priklenjenih levov, v votlini pa je vklesano poročilo o mogulski osvojitvi. Z manjše ploščadi pred votlino je lep pogled na mesto, ki je kar dobro ozelenjeno. 

V mestu je grobnica Ahmada Šaha Durranija, v kateri hranijo tudi Durranijevo medeninasto čelado in druge osebne predmete. Pred Durranijevim mavzolejem je Svetišče plašča, v katerem je shranjena ena najdragocenejših relikvij v islamskem svetu, ki jo je emir iz Buhare Murad Beg podaril Ahmadu Šahu Durraniju. Sveti plašč je zaklenjen in ga vzamejo ven le v času velikih kriz.

Mula Omar ga je novembra 1996 vzel ven in ga razkazal množici verskih učenjakov, da bi se sam razglasil za poveljnika vernih. Pred tem so ga vzeli ven v 30. letih prejšnjega stoletja, ko je mesto prizadela epidemija kolere. Pred ogledom zunanjosti obeh znamenitosti je lokalni predstavnik talibanov popisal vse naše podatke, pa tudi med ogledom smo bili pod budnim očesom lokalnih talibanov.

Sever države

Iz Kandaharja smo preko Kabula in gorovja Hindukuš poleteli še v četrto največje mesto Mazar-e Šarif, ki predstavlja regionalno središče na severu države. V mestu je mavzolej imama Alija ali Modra mošeja; je ogromno svetišče, v katerem naj bi bila grobnica kalifa Alija, prvega imama šiitskih muslimanov (vladal 656–661).

Srečko Štajnbaher

Številni muslimani sicer verjamejo, da je kalif Ali pokopan v Nadžafu v sosednjem Iraku, vendar veliko romarjev še vedno obiskuje ta kraj in tukaj vsako leto praznujejo nauruz – iransko oziroma perzijsko novo leto. Obstaja tudi svetniška legenda še iz predislamskih časov, saj se domneva, da je bil tu prvotno pokopan staroperzijski prerok Zaratustra. Ogled Alijeve grobnice je dovoljen samo muslimanskim vernikom.

Približno 20 km severozahodno od upravnega središča province Mazar-e Šarifa je starodavno  mesto Balh, nekoč središče budizma, sufizma in zaratustrstva. Mesto je prav tako porušil Džingiskan, tudi Timurlenk je storil enako, vendar je zmeraj znova oživelo. Skozenj je potoval tudi Marko Polo in ga je opisal kot razkošno in veličastno mesto.

Mošeja Hadži Pijada ali mošeja Noh Gonbad, tudi mošeja devetih kupol, je zgodovinska zgradba, domneva se, da je to najstarejša islamska stavba v Afganistanu in sega v 9. stoletje ali morda v pozno 8. stoletje. Zelo zgodaj so jo poškodovali potresi, danes je kompleks prekrit s kovinsko streho.

V mestu stoji še Zelena mošeja in grobnica Rabije Balhi, verjetno prve pesnice v zgodovini novoperzijske poezije. Od nekoč ogromnega obzidja, dolgega 10 km, so ostale bolj ali manj samo razvaline, saj je bilo zgrajeno iz doma narejene opeke in obdelano z blatnim ometom. Po delu obzidja je možno peš, vendar ne v slabem vremenu, saj se vrhnja plast zmoči in postane zelo spolzka.

Zahodno od Mazar-e Šarifa stoji v okolici mesta Ajbak Takht-e Rustam budistični samostanski kompleks, zgrajen v 3. do 4. stoletju, ko je bilo območje del Kušansko-sasanidskega kraljestva, in je v celoti izklesan iz skalne podlage kot cerkev sv. Jurija v Lalibeli v Etiopiji. Na sosednjem hribu je več votlin, v katerih so prebivali budistični menihi. 

Srečko Štajnbaher

Ob povratku smo se ustavili še pri palači Bagh-e Jahan Nama, ki stoji na južnem obrobju Kholma, zgrajena je bila v letih 1890–1892, obnovljena in prenovljena pa v letih 1974–1976. Načrt je bil, da bi palačo spremenili v muzej, vendar je potres leta 1976, ki je povzročil veliko škodo, preprečil uresničitev te ideje. V naslednjih obdobjih konfliktov in državljanske vojne sta bila tako palača kot vrt zelo poškodovana in zanemarjena, palača pa je bila uporabljena v vojaške namene.

Vrt je razdeljen na osem teras, skupna višinska razlika pa je devet metrov. Vrt je v zelo slabem stanju. Celoten kompleks je obdan z obzidjem. Večerni odtis bližnjih gora in palače v velikem bazenu vsaj deloma pričara nekdanje razkošje, ki pa skupine talibanov, ki so kompleks varovali, ni zanimal.

V preteklosti se je po vsakem propadu Afganistan ponovno pobral, ali se bo tudi tokrat?