Reporter
E-novice
Digitalna naročnina
Reporter
Naroči

Gibraltar: kraljestvo opic z razgledom na Afriko


Košček Velike Britanije na skrajnem jugu Pirenejskega polotoka, utrdba, za katero so se dajale velesile, in teritorij, katerega neformalne vladarice so – opice.

profimedia-1059238188.jpg
Profimedia
Gibraltar: na nekaj več kot šestih kvadratnih kilometrih živi približno 33 tisoč ljudi.

 

Velikost pisave

Manjša
Večja
 

To je Gibraltar, severnejši od dveh Herkulovih stebrov in vrata v Sredozemlje.

Če se potepaš po jugu Španije, si je vsekakor vredno vzeti čas tudi za ogled Gibraltarja, ki sicer pripada Združenemu kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske. To britansko čezmorsko ozemlje leži na najbolj južni točki Evrope s pogledom na afriško celino, Gibraltarska vrata pa predstavljajo vrata v Mediteran.

Dobrih 1700 km južneje od Velike Britanije, sicer s povprečno letno temperaturo kar 25 stopinj Celzija, poleti pa tudi preko 40, številni pivski pubi in tiste tipične rdeče telefonske govorilnice obiskovalca prepričajo, da se je znašel v enem od angleških mest.

Kazen za hranjenje njihovih veličanstev

Sama se v to mesto vrnem po skoraj dveh desetletjih. Od takrat do danes se je precej spremenilo. Zgrajene so številne nove stavbe. Kar nekaj je novih visokih stolpnic, ki štrlijo v nebo, kajti stiska s prostorom je tu kar precejšnja. Na nekaj več kot šestih kvadratnih kilometrih živi približno 33 tisoč ljudi.

dvorana IMG_5643.JPG
Osebni arhiv
Jama svetega Mihaela z velikimi stalaktiti in stalagmiti privablja množice turistov. Ogled vključuje tudi sodobno zvočno in svetlobno predstavo z naslovom The Awakening (Prebujenje).

Zanimiv se mi zdi podatek, da lahko cene nepremičnin na isti ulici variirajo od nekaj deset tisoč pa vse do milijona funtov in več. Ja, njihova valuta je funt, uradni jezik angleščina (v resnici je rahlo melodična in ima španski naglas), vladar pa je seveda kralj Karel III.

Absolutne vladarice na Gibraltarski skali (Rock of Gibraltar), ki je tudi ena od največjih znamenitosti Gibraltarja, pa so tamkajšnje opice. To so edine prosto živeče opice v Evropi. Izvorno prihajajo iz severne Afrike, a se v tem naravnem rezervatu dobro počutijo.

Britanci celo verjamejo, da bo Gibraltar ostal pod britansko oblastjo, dokler bodo tam živele opice. Zato jih tudi hranijo, obiskovalcem pa je to strogo prepovedano (kazen znaša do 4000 funtov), saj jim ti ponujajo predvsem nezdravo hrano. Razne sladkarije in čipsi res niso primerni zanje.

Stran s papriko

Te berberske opice so zelo vajene ljudi. So pa tudi radovedne in agresivne, če opazijo hrano. Ob banani povsem ponorijo. Vendar jim gre v slast tudi kaj drugega. Temu sem bila ob svojem prvem obisku Skale priča tudi sama. Takrat sem se tja povzpela z žičnico (Cable Car).

20260324_104501.jpg
Osebni arhiv
Razgled proti Afriki

Vožnja s spektakularnim pogledom na mesto in pristanišče, Sredozemsko morje in Atlantski ocean ter obalo Španije, ob lepem vremenu pa tudi na severno Afriko, do samega vrha skale je trajala dobrih pet minut. Ob poti in na vrhu pa srečanje s temi znanimi opicami. Takoj ko se je žičnica ustavila na razgledni ploščadi in so se vrata odprla, so se približale. Kot da bi pobirale vstopnino. Niso bile napadalne, vendar ...

Zgodilo se je v trenutku. Ena od obiskovalk ni imela dobro zaprtega nahrbtnika, ena od gibraltarskih magotov, kot se opice strokovno imenujejo, pa je skočila k njej, segla v nahrbtnik in izmaknila doma pripravljen sendvič. Še hitreje je skočila na ograjo ploščadi in začela trgati folijo, privzdignila zgornjo plast kruha in pogledala, kaj je v sendviču.

IMG_5665.JPG
Osebni arhiv
Pogled na pristanišče v Gibraltarju

Nikoli ne bom pozabila, kako je kot majhen otrok, ki mu ponudiš krožnik s hrano, ki je ne mara, z eno roko prijela kos paprike in jo čez ramo vrgla navzdol po Skali. Potem je sestavila sendvič in se ga lotila. Malo zaradi šoka ob mojem prvem srečanju z opico v njenem naravnem okolju in malo zaradi njene hitrosti vsega tega nisem mogla posneti, ampak ta prizor ostaja v mojem spominu še kako živ.

Skala in jama

Tokrat z manjšo skupino za ogled Gibraltarja uporabimo mini bus. Žičnica trenutno ne obratuje, saj jo obnavljajo. Zaradi stalnih, mnogokrat prav močnih vetrov večkrat ni mogla opravljati svojega dela, zato so se odločili, da jo izboljšajo. Ampak mini bus, ki je praktično ena od treh možnosti za dostop na Skalo in ga spretno vozi domačinka Maria, je modra odločitev. Kajti 426 metrov visoka in strma Skala zahteva kar konkreten vzpon. Ponuja pa tudi lepe razglede in veliko verjetnost srečanj z opicami, ki jih je danes tu še okrog 300.

20260324_094549.jpg
Osebni arhiv
Dobrodošli v Gibraltarju – uradni jezik na jugu Pirenejskega polotoka je angleščina.

Njihovo število upada. Leta 1944 je bil Winston Churchill tako zaskrbljen zaradi vse manjšega števila opic, da je kolonialnemu sekretarju poslal sporočilo, v katerem je zahteval, naj glede tega nekaj ukrene. Danes, nam pove Maria, imajo opice svojo kliniko. Ta je v zgradbi, kjer je tudi vojaška klinika. Ko se peljemo mimo, v našem mini busu to sproži salve smeha.

Maria je zanimivo dekle, ki se je po študiju v Veliki Britaniji vrnila domov in se odločila za delo v turizmu. Nekaj povsem drugega, kar je študirala. A to delo, pravi, ima rada in lahko rečem, da ga opravlja odlično. Po ogledu mesta, ki sicer ni nič posebnega, nas po ozkih, strmih in zavitih poteh pripelje vse do vrha Skale.

20260324_093958.jpg
Osebni arhiv
426 metrov visoka in strma gibraltarska Skala je prepredena s tuneli, ostanki nekdanje trdnjave.

Tam si ogledamo še eno znamenitost, St. Michael's Cave (Jama svetega Mihaela), eno od dveh najbolj znanih kraških jam na Gibraltarju. Ta osupljiva apnenčasta jama z velikimi stalaktiti in stalagmiti privablja množice turistov. Ogled vključuje tudi sodobno zvočno in svetlobno predstavo z naslovom The Awakening (Prebujenje).

Ob koncu pa, po želji, fotografiranje ob izjemni kulisi. Ampak mene, ki sem že večkrat obiskala mnogo večjo in osupljivejšo Postojnsko jamo, sam ogled tako zelo ne navduši.

Ko se opica razjezi …

Razmeroma hitro zapustim jamo in grem proti mestu, kjer so parkirani mini busi. Na strehi enega, ki se je približeval parkirišču, sem že pred vstopom v jamo opazila opico. Ko se je bus ustavil, se je opica oprijela stranskega ogledala. Ko je voznik izstopil, je skočila pred vrata. Sedaj pa oba vidim ob poti.

On je naslonjen na ograjo, ona mirno sedi na njej. Videti je, da sta oba zadovoljna. Ljudje, ki hodijo mimo, ju fotografirajo. Tudi sama se približam in vprašam, ali ju lahko fotografiram. Seveda, mi odgovori voznik in začne pripovedovati. Pove mi, da že 20 let vozi turiste na Skalo in že 20 let ga vsakič pričaka ta kosmata prijateljica.

opice IMG_5661.JPG
Osebni arhiv
Ne Karel III., predrzne in ljudi navajene opice so prave vladarice Gibraltarja.

Fotografiram ju. Potem prosim nekoga, da nas vse tri skupaj ovekoveči. Opica ostaja povsem mirna. Še nekaj časa postojim tam in jo opazujem. Njene elegantne vitke prste in dolge ploščate nohte. Ne morem si kaj, da jih ne bi pobožala. Takrat pa doživim tisti o, o katerem je govorila Maria.

Ko opice razjeziš in želijo, da greš stran, iz sebe iztisnejo zvok črke o ali pa samo z usti nakažejo, da te imajo dovolj. Priznam, kar odbilo me je malo stran. Tudi sama se malce odmakne, a njen prijatelj me potolaži. Morda so jo zmedla moja temna sončna očala, pravi.

Ima ta toyota dobre zavore?

No, vsekakor je to zvečer v nekem prijetnem baru tema, ob kateri se veselo smejimo. Ugotovimo, da nekomu, ki ni ravno dobra družba, lahko brez besed pokažeš, da naj te pusti pri miru. Tisti o, ki ga ustvariš z ustnicami, kot na sliki Krik Edvarda Muncha, ne govori le o agoniji človeka, ampak v tem primeru o miru, ki si ga želi celo opica.

Ko smo vsi zbrani, nas Maria po strmih poteh odpelje v dolino. Nekajkrat je pogled, ko se vozimo nad prepadom, kar grozljiv. Iz zadnjega dela busa prileti vprašanje sopotnika: ali ima ta toyota dobre zavore?

Morda bi bila vožnja skozi številne tunele (obsežen sistem podzemnih rovov znotraj Skale) lažja, a tja turisti ne smemo. To je v domeni vojske, ki je tu zaradi strateškega pomena Gibraltarja močno prisotna. Maria nam med vožnjo pove, da se opice včasih odpravijo v mesto, vdirajo v hiše in kradejo hrano.

20260324_104126.jpg
Osebni arhiv
Topovi iz različnih zgodovinskih obdobij spominjajo na čase, ko je bil Gibraltar utrdba.

Smeh se razleze po busu, a naša prijazna gostiteljica nas varno pripelje iz Skale. Po desni strani, pa čeprav v Združenem Kraljestvu in državah nekdanjega britanskega kraljestva vozijo po levi strani. Ne pa v Gibraltarju. Tu so zaradi številnih nesreč, ki so bile posledica vožnje po desni strani vajenih Špancev, ki tja dnevno množično (okrog 15.000!) migrirajo na delo, opustili vožnjo po levi.

Skala proti brexitu

Prebivalci Gibraltarja so predvsem zaradi gospodarstva (to temelji na finančnih storitvah, spletnih igrah na srečo, pomorstvu ter seveda turizmu) in vsakdanjega življenja leta 2016 na referendumu o članstvu Združenega kraljestva v EU s skoraj 96 odstotki glasovali proti brexitu.

Kljub temu je Gibraltar delil usodo celotne države, ki je v večini glasovala za izstop. Vseeno pa njihova volja ni bila neopažena. 14. julija letos sta Združeno kraljestvo in EU uradno podpisala sporazum, s katerim so naslednji dan odstranili fizično ograjo in nadzor na mejnem prehodu.

20260324_104320.jpg
Osebni arhiv
Svetilnik Evrope na jugu Gibraltarja od leta 1841 varno vodi mornarje skozi ožino med Afriko in Evropo.

Naš izlet na Gibraltar se je dogajal spomladi, zato smo uradnikom na meji še ponujali svoje potne liste, a je bil njihov pregled površen in izjemno hiter. Ko pa smo se vračali v EU, nas na meji nihče ni niti z očesom ošvrknil. Precej ohlapno deluje tu vse skupaj.

Birokracija je hitra. Pri porokah npr. ne komplicirajo glede državljanstva ali istospolne usmerjenosti. Maria nam s ponosom pove, da sta se tu poročila slavni glasbenik John Lennon in Yoko Ono, pa da je prav tako tu svoj zakon sklenil znani filmski igralec Sean Connery. Tako kot vsi tamkajšnji prebivalci pa je zelo ponosna na obisk kraljice Elizabete II., ki se je zgodil davnega leta 1954.

Admiral v brendiju

Še globlje v zgodovino pa sega zgodba, ki nam jo pove med vožnjo. Je resnična, zato ni smešna, a nas na koncu vseeno nasmeji. Oktobra 1805 se je pri rtu Trafalgar, v bližini španskega pristanišča Cadiz, ki se lepo vidi s Skale, odvijala pomorska bitka med združenim francoskim in španskim ladjevjem ter britanskim ladjevjem pod poveljstvom znanega admirala Nelsona.

20260324_103741.jpg
Osebni arhiv
Tabla vabi k poljubu na skrajni točki evropske celine.

Zmagali so Britanci, vendar je bil v bitki admiral smrtno ranjen. Zaradi njegovih zaslug so želeli truplo pokopati v Londonu. Da bi na dolgi plovbi truplo ohranili, so ga položili v sod, poln brendija. Na poti so žejni mornarji v sod zvrtali luknjo in iz njega ta brendi tudi pili.

Ker v Gibraltarju ni davka na dodano vrednost, so parfumi, elektronika, nakit, tobak in žgane pijače precej cenejši kot v EU. Precej skromen izbor na meji, do katerega pridemo kar s prečkanjem ne preveč prometne letališke steze, poskrbi za to, da ne kupimo nič. Sploh pa ne brendija.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter

Ostanite obveščeni


Prejmite najboljše vsebine iz Reporterja neposredno v svoj poštni predal.

REPORTER MEDIA, d.o.o. © 2008-2025

 

Vse pravice pridržane.