Silvester Šurla
Arktični krog: severna obzorja Norveške za bogove (REPORTAŽA)
Vstopili smo v arktični krog, je odmeval glas strojevodje iz zvočnika v vagonu številka dve; najprej v norveščini, nato še v angleščini. Za mano je bila že več kot polovica poti na vlaku iz Trondheima v Bodo. Do Nordkappa čisto na severu Norveške pa me je ločilo še nekaj dni potovanja z avtobusi, trajekti in kultno ladjo Hurtigruten, ki vozi vzdolž norveške obale med Bergnom na jugozahodu in Kirkenesom na skrajnem severovzhodu, streljaj od norveške meje z Rusijo.
Silvester Šurla
Tudi do Trondheima sem iz Osla prejšnji dan pripotoval z vlakom. Po krajšem sprehodu po centru mesta in obisku tradicionalnega poletnega sejma Martnan na glavnem trgu (Torget) je sledil še ogled najbolj severne gotske katedrale na svetu – Nidaros. V 14. stoletju je bila zgrajena kot grobnica sv. Olafa, norveškega kralja in zavetnika države, in bila stoletja cilj romarskih poti. Katedrala Nidaros, katere mogočno pročelje je okrašeno z več sto kipi svetnikov, kraljev in bibličnih prizorov, je še danes tradicionalno mesto kronanja norveških monarhov. Sredi mesta je tudi kraljeva poletna rezidenca, razglednica mesta Trondheim pa so barvite hiše na vodi, na lesenih pilotih, ob nabrežjih reke Nidelva. Nekakšne norveške Benetke.
Prestop v arktični krog
Po prespani noči v Trondheimu je bila pred mano najdaljša, skoraj deseturna vožnja z vlakom na sever do končne postaje norveških železnic, obmorskega kraja Bodo (z vlakom je moč priti še severneje, vse do Narvika, a po železnici, ki je speljana iz Švedske). Kar 730 kilometrov dolga železniška proga (Nordlandsbanen), ki se od Trondheima vije po osupljivi norveški pokrajini, v zadnji tretjini prestopi mejo arktičnega kroga. Pot je tako dolga, da se na sredini zamenja celotna posadka; od strojevodje, sprevodnikov do strežnega osebja v jedilnem vagonu.
Ključne besede