Tudi do Trondheima sem iz Osla prejšnji dan pripotoval z vlakom. Po krajšem sprehodu po centru mesta in obisku tradicionalnega poletnega sejma Martnan na glavnem trgu (Torget) je sledil še ogled najbolj severne gotske katedrale na svetu – Nidaros. V 14. stoletju je bila zgrajena kot grobnica sv. Olafa, norveškega kralja in zavetnika države, in bila stoletja cilj romarskih poti. Katedrala Nidaros, katere mogočno pročelje je okrašeno z več sto kipi svetnikov, kraljev in bibličnih prizorov, je še danes tradicionalno mesto kronanja norveških monarhov. Sredi mesta je tudi kraljeva poletna rezidenca, razglednica mesta Trondheim pa so barvite hiše na vodi, na lesenih pilotih, ob nabrežjih reke Nidelva. Nekakšne norveške Benetke.

Prestop v arktični krog

Po prespani noči v Trondheimu je bila pred mano najdaljša, skoraj deseturna vožnja z vlakom na sever do končne postaje norveških železnic, obmorskega kraja Bodo (z vlakom je moč priti še severneje, vse do Narvika, a po železnici, ki je speljana iz Švedske). Kar 730 kilometrov dolga železniška proga (Nordlandsbanen), ki se od Trondheima vije po osupljivi norveški pokrajini, v zadnji tretjini prestopi mejo arktičnega kroga. Pot je tako dolga, da se na sredini zamenja celotna posadka; od strojevodje, sprevodnikov do strežnega osebja v jedilnem vagonu.

Silvester Šurla

Ker je norveški državni operater VY pred petimi leti izgubil koncesijo na nekaterih linijah, od takrat na sever vozijo švedski vlaki SJ Nord (gre za norveško podružnico švedskih železnic SJ). Precej zavita proga preči kar nekaj gorskih planot in je speljana po obrežjih fjordov in deročih rek. Mostov, viaduktov in predorov pa je nešteto. Vlak tudi pobira in odlaga potnike v odročnih krajih ob progi, ne samo lokalne prebivalce, tudi turiste, ki se poleti odpravljajo na pohodniške ture.

Dizelska lokomotiva je vlakovno kompozicijo pripeljala na cilj, na železniško postajo v Bodo, do minute točno po voznem redu. Bilo je že tri četrt do šestih popoldne, a sonce je še vedno močno sijalo na nebu, saj tisti dan 26. junija sploh ni zašlo. Celodnevna vožnja je pustila posledice, saj sem bil preveč utrujen, da bi počakal na polnočno sonce v arktičnem krogu. V pristaniškem mestu je ob jasnem nebu močno pihal veter, zunaj pa je bilo le 13 stopinj. Pred spanjem, v hotelski sobi z do konca zagrnjenimi platnenimi zavesami pred nočno svetlobo, sem zavil le na večerjo v azijsko restavracijo, kjer sem si privoščil ramen. Bila je napol prazna, mladenič iz Vietnama pa je tarnal nad življenjem v Bodu. Natančneje nad vremenom; da preveč piha, pogosto dežuje, pozimi, ko je sama noč, pa zapade veliko snega.

Silvester Šurla

Severni otoški paradiž

Naslednje jutro me je že čakal trajekt za Lofote. Skoraj štiri ure dolga vožnja je za pešce in kolesarje brezplačna, pred vkrcanjem se je treba le registrirati. Lofotsko otočje zaradi svoje osupljive narave velja za pravi norveški paradiž, še posebej za popotnike z avtodomi. Gre za verigo najmanj 80 otokov, od katerih je sedem večjih, ki jih med sabo povezuje spektakularna cesta, prepredena s (podvodnimi) predori in mostovi. Toda realna slika Lofotov je precej drugačna, kot so podobe na turističnih razglednicah. Masovni turizem, še posebej na južnem koncu otočja, kjer je narava najlepša, že pušča negativne posledice za okolje.

Prave horde avtodomov povsem zabijejo ozke ceste, ko v nasprotno smer pripelje kak avtobus, pa nastopi popolna drama. Tudi vreme se lahko nekajkrat na dan spremeni, strmi granitni vrhovi gora pa so lahko po cele dneve zakopani v oblakih. Tradicionalna ribiška naselja rdečerjavo pobarvanih lesenih hišk so že zdavnaj spremenila svojo namembnost, saj številne oddajajo turistom prek Airbnb. Na ribištvo, zlasti lov na trske, ki je bilo stoletja glavna gospodarska dejavnost otočja, spominjajo samo še večinoma prazne lesene konstrukcije za sušenje rib na prostem.

Silvester Šurla

Norveška velja za zelo prijazno državo za kampiranje, celo poseben zakon zagotavlja pravico do prostega dostopa do narave. Legalno je tako tudi divje kampiranje, ne samo s šotori, tudi z avtodomi po širnih prostranstvih države. Treba je le spoštovati nekaj pravil. Brezplačno lahko kampiraš tudi na zasebnem zemljišču, če si vsaj 150 metrov od najbližje hiše, na istem mestu pa si lahko največ dve noči. Toliko avtodomov, kot sem jih videl med štirinajstdnevnim potovanjem po Norveški, nisem videl še v nobeni državi. Tudi slovenskega proizvajalca, novomeške Adrie Mobil, ki je zadnja leta sicer v francoski lasti. Med vozniki domov na štirih kolesih pa so večinoma upokojenci, tudi mlade družine …

Po vijugastih norveških cestah proti Nordkappu je tudi veliko motoristov in kolesarjev. Med slednjimi je bil tudi študent elektrotehnike iz avstrijske Štajerske, ki sem ga srečal na trajektu med otokoma Andoya in Senja. Čisto do severa države pa je mogoče priti tudi z javnim prevozom, kar sem izbral tudi sam, a je za ta način »solo« potovanja treba vnaprej narediti podroben časovni načrt, poiskati prevoznike, rezervirati karte … Tak način potovanja je na koncu pod črto tudi cenejši, kot če bi šel organizirano s turistično agencijo, pa še bolj svoboden si. Najbolj ležerno je v arktični krog prileteti z letalom, sever Norveške je posejan z letališči, redna linija pa povezuje tudi otoški arhipelag Svalbard čisto pred severnim polom, kjer je več polarnih medvedov kot ljudi. Puška na rami pa skorajda obvezni dodatek za pohodnike.

Silvester Šurla

Na napačnem avtobusu

Na severu je tudi malo morje trajektnih linij, ki prečkajo fjorde in povezujejo razčlenjeno obalo. Od največjega mesteca Svolvar na Lofotih do arktične prestolnice Tromso so kar štirje. Avtobusna vožnja s prevoznikom Best Arctic se vleče debelih trinajst ur; od pol osme zjutraj do pol devete zvečer. Avtobusi vozijo tudi po Lofotih, vse tja do majhne ribiške naselbine čisto na jugu okrožja, poimenovane z eno samo črko A. Tudi sam sem se odločil za to možnost, a sem po izkrcanju s trajekta Bodo–Moskenes pristal na napačnem avtobusu; na lokalnem namesto turističnem. Malo sem bil kriv sam, ker me je obšla panika, da se mi poruši načrt potovanja, malo pa je k temu dodal še zmedeni šofer, ki ni dobro pogledal karte na zaslonu mojega telefona.

Lokalni avtobus družbe Nortland po Lofotih do Svolvarja je bil napol poln, nanj so na postajališčih vstopali in izstopali tako lokalci kot turisti. Medtem ko smo potniki uživali ob naravnost božanskih razgledih, pa je bil šofer avtobusa zaradi neznosne gneče polno zaposlen z vožnjo po ozki in vijugasti cesti ter mostovi in predori samo z enim voznim pasom ter obveznim čakanjem pred rdečo lučjo. Za vožnjo po Lofotih je treba imeti res veliko spretnosti in jeklene živce. Da sem bil na napačnem avtobusu, sem ugotovil šele na cilju, saj smo ga dosegli kako uro pred planom. Tako je splavala po vodi tudi priložnost obiskati ribiško vasico Henningsvar, znano po svojem spektakularnem nogometnem igrišču, ki leži na skalnem otočku, obkroženem z morjem in gorami.

Silvester Šurla

Namesto tega sem pozno v večer pohajkoval po Svolvarju in na enem od mestnih trgov ob pristanišču naletel na krajevni festival z živo glasbo in kombiji s hitro hrano. Najdaljša vrsta se je vila pred tistim, ki je bil v barvah grške zastave, a sem se namesto za gyros raje odločil za norveški pečen krompir s šunko, ki mi ga je postregel starejši možakar v sosednjem kombiju, ki je ves čas glasno ukazoval kuharici. Ker se je nekaj zataknilo pri vstopni kodi v hotelček sredi mesta, kjer sem prenočil, sem v klicnem centru na drugi strani žice naletel na Slovenko, ki mi je takoj prijazno rešila problem. Slovenskih turistov, ki bi mi še na Norveškem težili s Kučanom in Janšo, pa na srečo nisem srečal.

Ples po cesti v dežju

Od turistov precej manj oblegani od Lofotov so otoki proti severu: Hinnoya, Hadseloya, Langoya, Andooya, Senja in Kvaloya, ki jih je narava prav tako bogato obdarila. Na žalost je zadnjo soboto v juniju čez dan padal dež, ki je kvaril poglede na spektakularno pokrajino. A vožnja z večinoma praznim avtobusom je bila vseeno prijetna. V prvem delu poti smo bili poleg šoferja, ki je bil to poletje na začasnem delu na otokih, drugače pa je doma v Tromsu, samo trije potniki. Družbo mi je delal le starejši par iz Švice, pa še ta dva potnika sta se po dveh urah v pristaniškem mestecu Stokmarknes poslovila in nadaljevala potovanje z ladjo Hurtigruten.

Silvester Šurla

Na avtobusu sem nekaj nadaljnjih ur ostal sam s šoferjem, kakšen privilegij. Da trikrat na teden vozi na tej liniji, se mu je razvezal jezik. Da je še pred dvema dnevoma sijalo sonce in da poleti na teh otokih kar pogosto dežuje, se je opravičeval. Bolj kot poletje mu je ljuba zima, še posebej čarobno naj bi bilo konec novembra v njegovem rodnem Tromsu, kjer je moč opazovati tudi severni sij (aurora borealis). Ne drži, da je nekaj mesecev pozimi samo tema, zaradi odseva snega naj bi bil polmrak, ob tem še pojasni. Na enem od postajališč sva šla na kavo v lokalno gostilno, ki je samevala. Gospodarica me takoj povpraša, od kod sem, Slovenijo pozna, a se ji zdi zelo daleč. Ponosno pove, da je Norvežanka, da pa ima to poletje v lokalu za pomočnico dekle iz Poljske.

Šoferja povprašam, ali vlada subvencionira prebivalce, da živijo v teh odročnih krajih, pa samo skomigne z rameni. Poleti živijo od turizma in kmetijstva, pozimi pa se ukvarjajo z ribištvom. Pot nadaljujeva proti severu, do konca otoka Andoya, kjer me pred trajektnim pristaniščem v mestu Andenes odloži. Streljaj stran je večje letališče z vojaško bazo kraljevega norveškega letalstva, kjer so poleg eskadrilje patruljnih letal Lockheed P-3C Orion nameščeni tudi droni daljšega dosega. Vojaška baza pa ima pomembno strateško vlogo v vojaških operacijah na Arktiki.

Silvester Šurla

Po približno uro in štirideset minut dolgi vožnji s trajektom po severnem norveškem morju do otoka Senja me je na postajališču v pod strmimi gorami stisnjenem mestecu Gryllefjord že čakal drug avtobus družbe Best Arctic, z novim šoferjem, ki je izrabil vsak postanek, da je verižno kadil. Potem pa med vožnjo prav divje kašljal, da me je bilo strah, da zletimo z mokre ceste po strmih pobočjih, koder se je vila ozka cesta. Na Senji pa vse do Tromsa so počasi kapljali novi potniki, večinoma mladi »backpackerji« z vsega sveta, ki so pohajkovali naokrog. Popoldne se je vendarle pričelo jasniti in tudi gorata pokrajina se je počasi spreminjala v bolj ravninsko.

Spet so se odprli pogledi na travnike, ki so bili tudi na severu posejani z belimi balami sveže pokošenega travinja. Kmetijstvo je na Norveškem še vedno pomembna gospodarska panoga; tako živinoreja kot poljedelstvo. Vlada v Oslu je domače kmete, ki imajo težke razmere za pridelavo hrane, zaščitila z visokimi uvoznimi carinami pred poplavo poceni sadja in zelenjave iz južnih držav EU, denimo Španije. To velja tudi za vse vrste mesa in mlečne izdelke. V trgovskih verigah, najbolj razširjenih diskontih Rema 1000, Kiwi in Coop Extra, od juga do severa države prevladujejo domači proizvodi in njihove blagovne znamke. Visoki stroški distribucije trgovskega blaga na odročna območja (trgovske verige oskrbujejo svoje poslovalnice na severu tudi z dostavo kontejnerjev na tovornih vlakih in ladjah) še dodatno dvigujejo že tako visoke cene hrane na Norveškem.

Silvester Šurla

Davki, nafta in električni pogon

Življenjski stroški so kar visoki, še posebej za hrano, ki jih tudi razmeroma visoke norveške plače ne prenesejo, zato se mnogi Norvežani odpravljajo po nakupih v sosednjo Švedsko. Da o visokih davkih ne tratimo besed, še posebej na alkohol. Splošna stopnja DDV znaša kar 25 odstotkov (v Sloveniji 22), za živila pa se uporablja znižana stopnja, a je ta še vedno 15-odstotna (pri nas 9,5). Tudi cene goriva na bencinskih črpalkah so zaradi visokih davkov višje kot v Sloveniji. Povprečna cena 95-oktanskega bencina presega 20 kron (1,74 evra), cena litra dizla pa je nekoliko nižja (19,5 krone oz. 1,64 evra).

Po svoje je to paradoksalno, saj je Norveška zelo bogata z nafto. Norveški državni naftni sklad, kamor se od leta 1990 nalagajo presežki iz prihodkov od prodaje nafte in plina, velja za največji državni sklad na svetu in ima svoja finančna sredstva razpršena v delnicah, obveznicah in nepremičninah po vsem svetu. Norveška tudi s tem zagotavlja sredstva za financiranje javnih storitev (država blaginje – welfare state), ki pa so podobno kot drugod v Skandinaviji na zelo visokem nivoju. Norveška družba je kljub velikemu bogastvu države (BDP na prebivalca po kupni moči je dvakrat višji kot v Sloveniji) še vedno zelo egalitarna, veliko pa dajo tudi na tradicijo in domoljubje, saj so pred stanovanjskimi hišami pogosto drogovi z izobešeno norveško zastavo.

Silvester Šurla

Glede nafte pa je na Norveškem še en paradoks, ki ga turist takoj opazi na ulicah večjih mest – prava poplava novih električnih avtomobilov, in to višjega cenovnega razreda. Kar devet od desetih lani prodanih novih avtomobilov je bilo na električni pogon, v letošnjem letu pa naj bi bila praktično že vsa. Takšen je načrt vlade, ki z davki in subvencijami spodbuja prehod na elektriko, saj si je zadala zelo ambiciozne okolijske cilje glede znižanja emisij. V ta namen so od juga do arktičnega severa države postavili tudi gosto omrežje hitrih polnilnih postaj.

Hurtigruten za Nordkapp

Po tednu dni potovanja po Norveškem sem vendarle prispel v Tromso. Bila je sobota zvečer, še en polarni dan, ko sonce ni zašlo. Naslednji gospodov dan je bil po potovalnem načrtu namenjen počitku. Obležal sem v postelji zaradi prehlada, ker me je očitno prepihalo na palubah trajektov, ki so bili za mano. Do ponedeljka zvečer, ko me je v pristanišču čakala ladja Hurtigruten za Nordkapp, sta bila na voljo še dva dneva, da se vsaj za silo spravim nazaj pokonci. Na recepciji hotela sem spoznal mlado Hrvatico iz Splita, ki je že tri leta na začasnem delu na severu. Na vprašanje, kako prenaša dolge zime, pa je odgovorila s samo eno besedo: »Užasno!«

Silvester Šurla

Tromso ni tako majhno mesto, saj velja za prestolnico Arktike in se ponaša celo z najbolj severno univerzo na svetu. Najbolj severno na planetu je tam tudi McDonalds. V Tromsu sem jedel tudi najdražjo pico (310 kron oz. 28 evrov). V mestu pa sta tudi dve mogočni protestantski katedrali: starejša iz lesa v centru mesta in novejša – Arktična na drugi strani zaliva, onkraj znamenitega mostu, ob vznožju gore Tromsdalstinden, na katero je speljana vzpenjača. Z vrha pa se nato izriše panoramska slika Tromsa, ki leži na otoku.

Zadnji del potovanja do Nordkappa je bil najlepši, saj sem večji del polarnega dneva (ponoči) preživel na palubi ladje Hurtigruten. Plovba med otoki po fjordih na severu je bila naravnost magična. Do moje končne postaje, mesteca Honnigsvag, kamor smo pripluli nekaj pred enajsto dopoldne, smo se na kratko ustavili v štirih ali petih pristaniščih. Večinoma so z viličarjem natovarjali ali iztovarjali palete tovora, na enem postanku pa sta z ladje izstopila tudi dva potnika. V Honnigsvagu pa se je s Hurtigrutna izkrcala cela čreda večinoma nemških turistov v zrelih letih, ki so napolnili štiri avtobuse, potem pa so jih odpeljali na izlet proti Nordkappu.

Silvester Šurla

Sam sem v družbi štirih Fincev, dveh Italijanov in enega Portugalca odšel s kombijem, na dobre pol ure dolgi poti do najbolj severne točke Evrope, ki je dostopna po cesti z avtomobilom, pa smo imeli dva postanka. Nordkapp dejansko leži na otoku Mageroya, cesta nanj pa je speljana skozi podmorski predor, po katerem sem se tisto popoldne potem vračal z lokalnim avtobusom do mesta Alta. Po otoku so redko naseljeni prebivalci ljudstva Sami, ki tam redijo okoli 600 severnih jelenov. Na severu Evrope živi samo še okoli sto tisoč pripadnikov domorodcev – Samijev; največ, okoli 65 tisoč, prav na severu Norveške, preostali pa na Švedskem in Finskem. Pot do Nordkappa je posejana z majhnimi jezeri, ki pozimi, ko lahko zapade tudi več kot meter in pol snega, zamrznejo. Na otoku pa ni niti enega drevesa, saj smo preveč severno.

Tik pod vrhom delavci na novo asfaltirajo cesto, zato malo daljši postanek v kolibi, ki služi za prodajanje spominkov. Starejša ženska ljudstva Sami je za blagajno opremljena s kartičnim terminalom, zunaj streljaj stran pa je postavljen tradicionalni šotor in za ograjo privezan ostarel severni jelen.

Silvester Šurla

Na več mestih na severu Norveške in Laponskem, na sosednjem Finskem, je moč kupiti ustrojeno kožo severnih jelenov (cena 99 evrov), po vsej Norveški pa prodajajo tudi divjačinske salame; ne samo iz severnih jelenov in losov, celo iz kitovega mesa. Črede severnih jelenov pogosto ovirajo promet. Samec z največjimi rogovi se postavi na sredino ceste in se ne umakne pred avtomobilom ali avtobusom, dokler vsa jelenja družina varno ne prečka na drugo stran.

Vreme na Nordkappu se hitro spreminja, a tisti dan, 1. julija, na polno sveti sonce, kljub temu pa se poleti temperature ne povzpnejo krepko čez deset stopinj. Na Nordkappu je za kolone popotnikov, ki se tja valijo z avtodomi, motorji, kolesi in vsemi drugimi prevoznimi sredstvi, postavljen dokaj velik turistični kompleks, v katerem sta pod zemljo poleg muzeja tudi kapela in kinodvorana. Simbolna točka Nordkappa je jekleni globus, ki stoji na samem robu, tik nad klifom, ki se spušča več kot tristo metrov v globino do Barentsovega morja. Razgled od tam proti severu pa je naravnost za bogove. Tega doživetja ne pokvari niti informacija, da Nordkapp v resnici ni najbolj severni rt celinske Evrope, da je v resnici bolj turistični simbol, saj ga na istem otoku Mageroya za približno 1,5 kilometra bolj severno prekaša manjši rt Knivskjellodden.

Galerija

Silvester Šurla