Mene je tokrat tja vodila druga zgodba. Zgodba o mladem makedonskem kralju, ki je po osvojitvi Egipta zapustil rodovitno dolino Nila in se odpravil globoko v Zahodno puščavo, v oazo Siva, kjer je želel slišati odgovor oraklja boga Amona.

Ne vemo, kaj je vprašal. Ne vemo, kaj mu je orakelj odgovoril. Prav zato njegova pot še vedno buri domišljijo. Več kot dva tisoč let pozneje sem se po isti poti odpravila tudi sama. Ne zato, da bi razvozlala eno največjih zgodovinskih skrivnosti, temveč da bi razumela, zakaj človek odide v puščavo. Kaj išče tam, kjer ni skoraj ničesar. In zakaj se na najdaljših poteh pogosto izkaže, da ne iščemo krajev, temveč sebe.

Tam, kjer Nil zadržuje čas

»Welcome back!« mi ob preverjanju vizuma v potnem listu z nasmehom na obrazu reče tamkajšnji uradnik, ki kaj hitro opazi, da je v mojem potnem listu kar lepa zbirka modrih nalepk. Prvi stik z Egiptom ni pogled na piramide. Je zvok. Še preden se letališka vrata zaprejo za menoj, me objame Kairo.ć

Osebni arhiv

Trobente avtomobilov, vzkliki prodajalcev in glasovi ljudi se prelivajo drug čez drugega, kot da mesto nikoli ne vdihne. V mestu z več kot 20 milijoni prebivalcev se vse premika hkrati. Kairo ne pozna tišine, niti ponoči. Prav zato se zdi nenavaden začetek zgodbe o človeku, ki je odgovore iskal v puščavi.

Toda Aleksander Veliki je svojo egiptovsko pot začel prav tukaj – oziroma nekaj kilometrov južneje, v Memfisu, nekdanji prestolnici faraonov. Danes med palmami stojijo raztreseni kamniti bloki, sfinge in mogočni kip Ramzesa II. Na prvi pogled le ruševine, toda zgodovina pogosto govori najglasneje prav tam, kjer skoraj ničesar ni več. Tukaj so Aleksandra po osvojitvi Egipta razglasili za faraona. Če je v Sivi iskal potrditev bogov, jo je v Memfisu najprej dobil od ljudi.

Osebni arhiv

Ob razvalinah razmišljam o moči, kako kratko življenje ima in kako hitro postane arheologija. Imperiji, ki so se zdeli večni, danes živijo le še v knjigah. Prestolnice preraste trava, palače se spremenijo v ruševine. Ostanejo zgodbe in nekaj imen, vklesanih v kamen. Morda je prav zato Aleksander želel nekaj več kot oblast. Oblast mine. Ime lahko ostane.

Ko se pozneje vrnem v Kairo in pogledam proti mestu ob Nilu, se zavem, da Egipt ves čas živi med dvema svetovoma – hrupom sedanjosti in tišino preteklosti. Moje potovanje se šele začenja. Naslednja postaja je mesto, ki ga je Aleksander najprej zgradil v svojih mislih.

Mesto med morjem in večnostjo

Osebni arhiv

Ko cesta zapusti delto Nila in se približa Sredozemskemu morju, se spremenita zrak in pokrajina. Aleksandrija je že na prvi pogled drugačna od Kaira. Še vedno živahna, vendar njen ritem določajo valovi. Mesto je glasno. Morje ni.

Pred več kot 2300 leti je na isti obali stal mlad makedonski kralj. Pred njim ni bilo stolpnic, sodobne knjižnice ali svetilnika. Samo nekaj ribiških naselij, otok Faros in odprto morje. Toda tam, kjer drugi niso videli skoraj ničesar, je zaradi izjemne lege videl mesto.

Že dolgo me ne zanima predvsem, koliko ozemelj je osvojil. Veliko bolj me zanima, kaj žene človeka, da v praznini prepozna možnost. Da tam, kjer drugi vidijo konec, sam vidi začetek.

Osebni arhiv

Obiščem sodobno knjižnico, katakombe Kom el Shoqafa in Pompejev steber. Ob Sredozemlju opazujem mesto, v katerem se prepletata preteklost in sedanjost. Del antične kraljeve četrti danes leži pod morsko gladino. Nekje pod sodobno Aleksandrijo naj bi še vedno počival tudi Aleksander. Po smrti so njegovo telo pripeljali sem, rimski cesarji so obiskovali njegov grob, nato pa je izginil.

Je morda v Sivi, kot je v 90. letih domnevala grška arheologinja Liana Souvaltzi? Večina raziskovalcev še vedno meni, da se skriva pod današnjo Aleksandrijo, ki so jo skozi stoletja spreminjali potresi, poplave in prezidave.

Osebni arhiv

Aleksandrija je najprej nastala v domišljiji, šele nato v kamnu. Ko sonce tone proti obzorju, pomislim, da prihodnost morda res vedno nastane dvakrat – prvič v mislih, drugič v resničnosti.

Pot proti tišini

Iz Aleksandrije proti Sivi ni hitrih povezav. Potovanje še danes zahteva čas, prav v tem pa je njegova lepota. Načrti za letališče v bližnji prihodnosti obstajajo, a z njim se bo gotovo spremenila tudi podoba te oaze.

Za nami ostane sredozemska obala, pred nami Zahodna puščava. Kilometer za kilometrom izginjajo mesta, bencinske črpalke, naselja in promet. Najprej zelenje, potem še ljudje. Ostane le puščava. Na zemljevidu je pot do Sive ena sama cesta. V resnici pa razdalje tukaj ne meri ura. Meri jih pokrajina. Lepota puščave ni v spektaklu, temveč v ponavljanju – kilometri peska, kamna in tišine.

Osebni arhiv

Na enem izmed postankov stopim iz avtomobila. Veter mi prinese pesek v obraz in pomislim, da je isti veter pred več kot dva tisoč leti morda spremljal tudi Aleksandrovo odpravo.

Antični pisci omenjajo peščene viharje, izgubljene karavane in znamenja, ki naj bi njegovo vojsko vodila do oraklja. Koliko je resnice in koliko legende, ne bomo nikoli vedeli.

Jasno pa postane nekaj drugega: puščava človeka prisili, da upočasni. In ko se upočasni telo, začnejo potovati misli. Takrat se prvič vprašam, ali je Aleksander proti Sivi res potoval samo po odgovor oraklja. Ali pa je, tako kot mnogi popotniki še danes, v resnici iskal nekaj, česar ni znal poimenovati.

Osebni arhiv

Oaza, kjer čas teče drugače

Najprej se na obzorju pokažejo temne lise. Potem razločim palme. Šele čez nekaj minut ugotovim, da gledam oazo. Po urah vožnje skozi skoraj prazno pokrajino se prihod v Sivo zdi skoraj nadrealističen. Prvi vtis ni veličasten. Je miren.

Ozke ulice med hišami iz keršefa – tradicionalne mešanice soli, blata in kamna – so polne vsakdanjega življenja. Iz keršefa je bila leta 1203 zgrajena tudi znamenita Shali Fortress – staro utrjeno mesto, kamor so se prebivalci Sive umaknili pred vpadi nomadskih plemen. Beseda Shali v jeziku sivi pomeni preprosto mesto.

Osebni arhiv

Leta 1926 je Sivo zajelo večdnevno močno deževje. Keršef se je začel raztapljati in velik del mesta se je porušil. Prebivalci so se nato preselili v nove hiše ob vznožju hriba, Shali pa je ostal kot slikovita ruševina.

V majhni kavarni mi natakar postreže »siva juice«, gost napitek iz lokalnih datljev, banan, mleka, kave, mete in ščepca cimeta. Sladek je skoraj toliko kot egiptovsko gostoljubje. Ko opazujem mir okoli sebe, lastnik kavarne pripomni: »V Kairu vsi gledajo na uro. Mi gledamo sonce.«

Večina od 25 tisoč prebivalcev Sive pripada ljudstvu Amazigh, ki ga pogosto še vedno imenujemo Berberi. Stoletja je bila oaza skoraj odrezana od preostalega Egipta, zato so ohranili svoj jezik, običaje in poseben odnos do življenja. »Puščava te nauči čakati,« doda.

Osebni arhiv

»Če se mudi tebi, to še ne pomeni, da se mudi tudi svetu.« Njegove besede mi ostanejo v mislih še dolgo. Kolikokrat doma hitimo, ne da bi se vprašali, kam pravzaprav gremo. V Sivi se zdi, da ljudje razumejo nekaj, kar smo drugje skoraj pozabili – da je mogoče živeti polno tudi počasi.

Voda, ki kljubuje puščavi

Naslednje jutro obiščem slana jezera. Težko je verjeti, da sredi ene najbolj sušnih pokrajin severne Afrike obstajajo jezera tako intenzivno modre barve. Jezera so nastala v zaprti kotlini oaze, kjer voda nima odtoka – pod puščavskim soncem izhlapeva, sol pa ostaja in se kopiči že tisočletja. Zato je voda tako gosta, da telo skoraj brez napora lebdi na njeni površini. Ob obali se svetijo beli kristali soli. Stopim v vodo. Po nekaj korakih izgubim stik z dnom. Telo se brez napora dvigne na površje.

Osebni arhiv

Za nekaj minut izgine občutek teže, moje telo lebdi na vodi. Koliko energije v življenju porabimo za to, da ostanemo nad gladino. Tukaj pa te nosi nekaj, čemur se moraš samo prepustiti.

Le nekaj kilometrov stran iz zemlje vre Kleopatrin izvir. Dokazov, da se je tukaj kopala zadnja egiptovska kraljica, ni, toda v Egiptu imajo legende posebno moč. Ne zato, ker bi bile nujno resnične, temveč ker pomagajo razumeti kraj.

Če je pesek obraz puščave, je voda srce Sive. Pod peskom se skrivajo starodavni vodonosniki, ki že stoletja napajajo palmove nasade, oljke in ljudi. Prav ta voda daje oazi njen značaj. Iz njenih izvirov nastajajo tudi ustekleničene vode, ki ime Sive nosijo daleč prek meja puščave.

Osebni arhiv

Čeprav me Kleopatrin izvir navduši, se ob pogledu na zelenkasto stoječo vodo odločim, da sol s sebe raje sperem pod tušem v bližnji restavraciji, kjer pozneje v miru uživam okuse Sive.

Do Sive sem prišla po Aleksandrovih sledeh. Vse bolj pa imam občutek, da me puščava vodi po mojih.

Glas, ki ga nihče več ne sliši

Do templja boga Amona se odpravim zgodaj zjutraj. Svetloba je mehka, zrak hladen, nad oazo se dviga rahel prah. Na vrhu skalnatega griča stojijo razvaline svetišča, zaradi katerega je Siva postala eden najbolj skrivnostnih krajev antičnega sveta.

Osebni arhiv

Danes tukaj vlada mir. Pred več kot 2300 leti pa si predstavljam izčrpano makedonsko vojsko po dolgih dneh poti skozi puščavo. Konje, prekrite s peskom. Vojake, ki so tedne gledali samo sipine. In mladega kralja, ki je kljub vsem zmagam prišel sem kot človek z vprašanji. Morda je prav to njegov najbolj človeški trenutek.

Vodnik pokaže proti ostankom kamnite dvorane. »Tam naj bi ga sprejel orakelj.« Pove, da številni obiskovalci kraj še danes izkoristijo za kratko meditacijo, nato pa mi podari petnajst minut samote, če bi se morda tudi sama želela kaj pogovoriti z orakljem.

Antični zgodovinarji pišejo, da je orakelj Aleksandra pozdravil kot sina boga Amona oziroma Zevsa-Amona. Kaj natančno se je zgodilo za temi zidovi, ne vemo. Nihče ni zapisal pogovora, tudi Aleksander ni pisal dnevnika. Ostali so le odmevi. Prav zato zgodba živi že več kot dve tisočletji. Če bi poznali odgovor, bi bila le zgodovinsko dejstvo. Ker ga ne poznamo, ostaja skrivnost.

Osebni arhiv

Dolgo sedim na kamnitem robu templja. Pod menoj se razprostira oaza. Zelene krošnje datljevcev ustvarjajo skoraj popoln krog sredi rumene puščave. Na robu se bleščijo slana jezera, za njimi pa se pokrajina znova spremeni v morje peska.

Nenadoma razumem, zakaj so stari Egipčani verjeli, da so oaze sveti kraji. Ne zaradi templjev, ampak zaradi kontrasta. Šele ko ure in ure potuješ skozi praznino, dojameš, kaj pomeni življenje.

Ne sprašujem se več, kaj je vprašal Aleksander. Začnem razmišljati, kaj bi vprašala sama. Ne o prihodnosti. Vprašala bi, kako utišati hrup, ki ga nosimo v sebi. Kako ločiti pomembno od nepomembnega. Kako vedeti, kdaj nehati iskati. Na ta vprašanja orakelj ne odgovori. Nanje odgovori puščava. Ne z besedami. S tišino.

Grobnice pozabljenih imen

Nedaleč od templja leži Gebel al-Mawta – Gora mrtvih. Na prvi pogled le osamljen hrib, posejan z odprtinami v skalo. Ko stopim bliže, se pokažejo stopnice, ozki hodniki in več kot dva tisoč let stare grobnice. V eni izmed njih še vedno vztrajajo poslikave bogov, lotosovih cvetov in hieroglifov.

Osebni arhiv

V notranjosti je prijetno hladno. Zunaj sonce neusmiljeno pripeka, tukaj pa vlada skoraj popolna tišina. Stari Egipčani so verjeli, da človek zares umre šele takrat, ko izgine njegovo ime – ko ga nihče več ne izgovori.

Pomislim na Aleksandra. Njegovo ime izgovarjamo že več kot dva tisoč let. Večina ljudi, pokopanih tukaj, pa je ostala brez imen. Njihove zgodbe so bile prav tako resnične. Morda zgodovina ni predvsem zbirka velikih ljudi, ampak zbirka tistih, ki jih je čas utišal.

Noč, ko puščava govori

Proti večeru zapustimo oazo in se odpravimo proti puščavi. Potem ko uredimo še zadnje formalnosti glede preverjanja identitete – vsak vstop v puščavo namreč nadzoruje vojska in mora biti predhodno odobren –, voznik zniža tlak v pnevmatikah.

Osebni arhiv

Džip zapelje proti sipinam Velikega peščenega morja, dela Sahare, ki je bil pred približno 100 do 34 milijoni let prekrit s toplim plitvim morjem, ki je bilo del oceana Tetida, o čemer še danes pričajo številni fosili, ki jih lahko vidite tam. Ko se je morje umaknilo, so milijoni let vetra iz nekdanjega morskega dna oblikovali eno največjih peščenih puščav na svetu.

Pesek pod kolesi šumi kot sneg. Na trenutke imam občutek, da ne vozimo po puščavi, ampak po valovih. Ko se motor ustavi, nastane popolna tišina. Ni elektrike. Ni cest. Ni telefonskega signala. Samo veter in pesek.

Osebni arhiv

Sonce počasi tone za obzorje. Sipine iz zlatih postanejo oranžne, nato rdečkaste in nazadnje vijoličaste. Sence se podaljšajo, vročina popusti, puščava pa se začne pripravljati na noč. Vodnik pripravi čaj. Na majhnem ognju zavre voda. Doda limonino travo in veliko sladkorja. Sedimo v krogu, vsak s svojim kozarcem. Nihče nima potrebe po glasnem pogovoru. Včasih je tišina najbolj iskrena oblika družbe.

Ko pade tema, se nad nami odpre nebo. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje videla toliko zvezd. Mlečna cesta se razlije od enega roba obzorja do drugega.

Uležem se na še vedno topel pesek. Ne fotografiram. Ne pišem. Samo gledam. Prvič po dolgem času nimam občutka, da moram trenutek ujeti. Dovolj je, da ga živim.

Osebni arhiv

Takrat se zavem, da puščava človeku ne daje odgovorov. Najprej mu vzame vse, kar jih preglasi. Šele potem lahko sliši samega sebe.

Nekaj ostane v pesku

Naslednje jutro je puščava spet videti drugačna. Sonce še ni visoko, sipine mečejo dolge modrikaste sence, veter pa je ponoči že zabrisal naše sledi. Kot da nas tukaj nikoli ne bi bilo. Puščava si ničesar ne lasti. Ne imen. Ne zgodb. Ne zmag. Samo čas.

Ko se vračamo proti oazi, opazujem pokrajino skozi okno džipa. Včeraj se mi je zdela prazna. Danes v njej opažam grme, ki kljubujejo suši, kamne, ki jih je veter stoletja brusil v nenavadne oblike, in svetlobo, ki se iz minute v minuto spreminja.

Osebni arhiv

Spremenila se ni puščava. Spremenil se je moj pogled. Morda je to največji dar potovanja. Ne pokaže nam novega sveta. Pokaže nam nov način gledanja nanj.

Pred odhodom se še zadnjič sprehodim skozi Sivo. Ljudje se smejijo, kot da je ves svet omejen na nekaj ulic med palmami. Življenje tukaj ni lažje. Je pa drugače urejeno.

Puščava ljudi nauči, da ničesar ni mogoče pospešiti. Datljeva palma rodi, ko pride njen čas. Izvir daje toliko vode, kolikor je premore. Sonce vzide in zaide, ne glede na to, kako nestrpni smo. Spomnim se moža iz kavarne: »V Kairu gledajo na uro. Mi gledamo sonce.« Takrat se mi je stavek zdel lep. Danes razumem, da je bil predvsem moder.

Osebni arhiv

Dolgo sem razmišljala o Aleksandru. Kaj ga je zares gnalo? Ambicija? Slava? Želja po oblasti? Najbrž vse to. Toda težko verjamem, da bi človek, ki je imel pred seboj odprto pot do novih osvajanj, tvegal naporno potovanje skozi puščavo zgolj zaradi politične koristi.

Mislim, da ga je gnala tudi potreba po potrditvi. Po smislu. Po odgovoru na vprašanje, ali hodi po pravi poti. Ta potreba nikoli ni izginila. Danes ne hodimo več k orakljem. Odgovore iščemo v knjigah, na potovanjih, v pogovorih, v tišini ali hrupu. Menjamo službe, mesta in države. Verjamemo, da bomo za naslednjim ovinkom našli nekaj, kar nam manjka. V resnici pa največkrat iščemo sebe.

Osebni arhiv

Morda je tudi Aleksander v Sivo prišel kot osvajalec. Odšel pa kot človek, ki je za nekaj trenutkov utihnil.

Kaj nas zares spremeni?

Psihologi govorijo o občutku strahospoštovanja – posebnem stanju, ki ga sprožijo prostrane pokrajine, visoke gore ali nočno nebo. Ko se znajdemo pred nečim tako velikim, da presega naše vsakdanje izkušnje, se za hip zmanjša tudi občutek lastne pomembnosti. Prav takrat pogosto postanemo najbolj mirni, ker razumemo, da ni treba nadzorovati vsega.

Osebni arhiv

Ko v vzvratnem ogledalu zadnjič izginejo datljeve palme, pomislim na Aleksandra. V Sivo sem odšla po njegovih sledeh. Vrnila sem se s svojimi.

Puščava mi ni povedala, kako živeti. Pokazala mi je, kako malo je včasih potrebno, da se spomnimo, kaj je v življenju res pomembno. Ne spremeni človeka čez noč, mu pa ponudi redko priložnost, da za nekaj dni odloži svet, ki ga neprestano sili v hitrost, in se znova sreča z ritmom narave ter s samim seboj.

Morda zato oaza Siva ni le kraj na zemljevidu Egipta. Je opomnik, da največjih poti ne merimo v kilometrih, ampak v tem, koliko nas spremenijo. In da odgovor včasih res ni skrit v templju, ampak na poti do njega.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.