Menda nekoč rimska naselbina, današnja pa ustanovljena v 11. stoletju ob propadu Kordovskega kalifata, je sedaj mešanica Orienta in Zahoda. To in še mnogo več je Granada.

O tem mestu poje ena najbolj znanih španskih pesmi (Granada). Je kot ljubezensko pismo andaluzijski pokrajini. Menda je najboljša v izvedbi domačega tenorista Placida Dominga. Pesem je polna strasti in temperamenta. Kot flamenko, ki ni samo ples. Je andaluzijski glasbeni in plesni stil. Je umetnost. Gotovo pa je, da se najboljši flamenko izvaja v jamah Granade in tam si ga z družbo ogledam tudi jaz.

Procesija v črnem

Soseska Sacromonte, kamor se v večernih urah odpravimo kar peš, leži na griču Valparalso. To je stara romska četrt in ena od najbolj slikovitih sosesk. Polna je v skalo vklesanih pobeljenih votlin (cuevas), ki so nekoč služile za stanovanja. Danes se tu odvijajo najboljše predstave flamenka, zaradi česar je Sacramonte ena izmed najbolj priljubljenih turističnih znamenitosti Granade.

Andreja Polajnar

A malo drugačna predstava se nam po naključju odvije že malo prej. Prav tu, na ozkih in takrat praktično neprehodnih uličicah, naletimo na procesijo bratovščine »Los Gitanos«.

V črno oblečeni moški, ženske in mladostniki z baklami in svečami v rokah sledijo moškemu, ki na čelu procesije z nadetimi belimi rokavicami nosi velik in težak križ. Počasi in v tišini hodijo proti opatiji, ki je priljubljena romarska destinacija. Policisti na motorjih poskrbijo, da takrat ves promet za nekaj časa obstane. Mi potrpežljivo čakamo, da mimo nas odide še zadnji udeleženec, potem pa odhitimo v eno od jam.

»Ole!«

Pričaka nas ozka, z gašenim apnom prebeljena votlina. Strop je nizek in obokan, stene pa okrašene z bakreno posodo in množico fotografij iz življenja granadskih Romov. Sedemo na stole, ki so razporejeni ob dveh stenah jame, in počakamo na pet nastopajočih. Ko vsak od obiskovalcev dobi želeno pijačo, na sceno stopijo kitarist, tri plesalke, oblečene v dolgo obleko z vlečko, in eleganten plesalec.

Andreja Polajnar

Predstava se začne s kitaristom in pesmijo ter ploskanjem, ki ustvarja ritem. Petje je sprva melanholično. Tak je tudi izraz v temno plesno obleko oblečene plesalke, ki stopi v sredino, le nekaj centimetrov stran od nas. Zaradi bližine lahko čutiš vibracije udarcev njenih nog. Nekaj minut kasneje dobi svoj solo trenutek druga, nekoliko starejša in bolj izkušena plesalka, ki pokaže svojo tehniko in virtuoznost. Kmalu nastopi trenutek mističnega zanosa, ko plesalko prevzamejo čustva.

Nastopajoči jo spodbudijo z glasnim vzklikom »Ole!«. Sledi ji mlajša plesalka, ki z nogami izvaja zapletene ritme, z dramatičnimi gibi rok, telesa in obrazno mimiko pa izraža svojo zgodbo. Nekaj več kot uro trajajočo predstavo pa v hitrem ritmu in eksploziji energije zaključi plesalec.

Do vstopnic za Alhambro več mesecev vnaprej

Flamenko je Unesco razglasil za eno od mojstrovin svetovne kulturne dediščine.

Najpomembnejše kulturno-zgodovinsko obeležje Granade pa je Alhambra. To je mavrska citadela in palača, ki spada med znamenitosti skupne zapuščine muslimanov, judov in kristjanov. Zaradi tega je Granada v vrhu kulturnih in turističnih atrakcij Španije.

Andreja Polajnar

To nasridsko palačo, trdnjavo Alcazaba in vrtove Generalife si ogledam tudi sama. Vstopnice je treba rezervirati vnaprej, saj so dnevne zmogljivosti ogleda strogo omejene in se zato pogosto razprodajo tedne ali celo mesece prej, pretekli mesec pa so to znamenito utrdbo zaradi dveh potresov, ki sta povzročila kar nekaj razpok, začasno zaprli.

Za Nasridsko palačo pa celo velja natančen čas vstopa, saj spada med najbolj obiskane spomenike v Španiji. Tu je bila leta 1491 podpisana Alhambrska mirovna pogodba s pogoji za predajo Granadskega emirata, ki je eden najpomembnejših dogodkov v zgodovini Granade, saj pomeni zaključek rekonkviste.

Andreja Polajnar

To je približno 800 let trajajoče obdobje, v katerem so krščanska kraljestva s severa Iberskega polotoka ponovno osvojila ozemlja pod muslimansko oblastjo. Začelo se je uspešno obdobje raziskovanj in kolonizacije, predvsem obeh Amerik. Ta osvajanja in kasnejše kolonizacije so ustvarili ogromen španski imperij, ki je bil takrat največji na svetu.

Obiskovalci se zaradi običajno velike gneče počasi prebijamo po prostorih palače. Poskušam se vživeti v čas, ko so tu živeli nasridski emirji, granadski sultani ter katoliški kralji. Dodatne zastoje pri ogledu povzročajo tudi občasne kontrole vstopnic, nahrbtnikov in osebnih dokumentov, pa tudi obnova in restavratorska dela, ki so se začela v 19. stoletju, a še vedno trajajo.

Andreja Polajnar

Nekoliko bolje je na skrbno urejenih vrtovih in nasadih El Generalife. To je park vzhodno od Alhambre, zgrajen med vladavino Mohameda III. v islamskem nasridskem slogu, namenjen rekreaciji ter počitku granatskih sultanov. Del vrta je bil v 20. stoletju uničen zaradi gradnje avditorija.

Ta je obdan z drevesi pomarančevcev in v njihovi senci si po dolgem sprehodu privoščim malo počitka. Generalife, ki je sicer viden z razglednih točk v celem mestu, spada med največje mestne znamenitosti in je bil za Unescovo svetovno kulturno dediščino razglašen leta 1984.

Preobrazba muslimanske prestolnice

Sama podoba mesta pa je danes povsem spremenjena, saj je skozi 16. stoletje Granada postajala vedno bolj katoliška in kastiljska, ker so se vanjo doseljevali ljudje iz drugih delov Iberskega polotoka. Mestne mošeje so pretvorili v krščanske cerkve ali jih preprosto porušili. Porušili so tudi judovsko četrt, zgradili pa stolnico in dvorno palačo (Chancilleria).

Andreja Polajnar

Na potepu po središču mesta se med drugim ustavimo pri stolnici, ki stoji nad nekdanjo nasridsko Veliko mošejo. Gradnja stolnice se je začela kmalu po tem, ko sta mesto osvojila katoliška monarha. Zasnovana je po vzoru stolnice v Toledu, v gotskem slogu, kot je bilo takrat v navadi v Španiji, a sprememba arhitekta prinese tudi spremembo sloga.

Podoba današnje stolnice je renesančna z nekaj baročnimi elementi. Na terasi nekdanje Velike mošeje pa je zrasla Kraljeva kapela, kjer sta na njuno željo pokopana Izabela I. Kastiljska in Ferdinand II. Aragonski. Nekoliko kasneje je bila Kraljeva kapela razglašena za zgodovinski in umetniški spomenik ter za špansko kulturno dediščino.

Na Unescovem seznamu svetovne dediščine zaradi svojega arhitekturnega bogastva pa se je znašel tudi Albaicin (Albayzin). To je soseska, ki je naseljena že od pradavnine. Pomembnejša je postala, ko je dobila obzidje. Danes jo turisti obiskujejo predvsem zaradi pokrajine, zgodovine in arhitekture.

Mesto z 80 tisoč študenti

Mestna četrt je prepletena z ozkimi ulicami. Hiše so prostostoječe, obdane z visokim zidom, ki jih ločuje od ulice. Imajo pa majhen sadovnjak ali vrt. Ohranjenih je kar nekaj odličnih primerov mavrskih stavb. V tej soseski stanuje tudi sin slovenskega para, ki ga spoznam v restavraciji hotela.

Andreja Polajnar

Izvem, da fant tu študira in je navdušen nad bivanjem v mestu. Kasneje berem, da je Granada znana tudi po prestižni univerzi, eni največjih in najstarejših v Španiji. V mestu, ki šteje približno četrt milijona prebivalcev, študira več kot 80 tisoč študentov. Pomemben del prihodka lokalnega prebivalstva je prav oddaja stanovanj študentom.

Sicer pa so poleg turizma (svetovno znana Alhambra, obmorski turizem na bližnji obali Costa Tropical in smučarsko središče v gorovju Sierra Nevada) pomembnejši viri prihodkov kmetijstvo, agroživilska industrija, zdravstvo (zdravstveni in tehnološki park), v zadnjem času pa zaradi sončnega vremena, razmeroma nizkih stroškov življenja in dobre internetne infrastrukture v mestu živi vse več digitalnih nomadov, tujih strokovnjakov, ki delajo na daljavo.

Tapas za začetek noči

Nekaj denarja se nabere tudi s prodajo izdelkov iz lepljenega lesa, ki so prav tako značilnost Granade. Posebnost hotelov, restavracij in barov v mestu, ki razveseli vsakega, pa je tradicija brezplačnih prigrizkov (tapas), ki jih postrežejoob pijači. Ti izhajajo iz Andaluzije. Gre za majhne porcije, primerne za grižljaj ali dva.

Andreja Polajnar

V preteklosti so tu kozarce vina, da vanje ne bi priletele muhe, pokrivali (špansko tapar = pokriti) s koščkom kruha ali pršuta. Danes v Španiji pomenijo način sproščenega druženja, pri čemer ljudje pogosto potujejo od bara do bara in v vsakem poskusijo kakšno drugo jed.

Jaz z družbo štirih deklet zavijem na nam običajno večerjo in naročim gaspačo, s katerim sem se prvič srečala ob svojem obisku Andaluzije pred leti in mi je bil zelo všeč. To je hladna juha iz surove, mešane zelenjave. Žal je nimajo in zato prisluhnem predlogu natakarice. Salmorejo je odlična izbira.

Gre za juho iz paradižnika, kruha, ekstra deviškega olivnega olja in česna. Postreže se hladen, okrašen z na kocke narezano ibersko šunko in na kocke narezanimi trdo kuhanimi jajci. Na mizi pa vseeno ne manjkajo raznovrstni tapasi. Po dobri večerji pa se v Granadi praviloma začne pestro nočno življenje.

Andreja Polajnar

Zadnji vzdihljaj Arabca

Težko se je posloviti od tako čudovitega mesta naslednji dan, a gotovo ne tako težko, kot je bilo leta 1492 Boabdilu (Mohamed XII.), zadnjemu mavrskemu vladarju emirata Granade ob mirni predaji ključa krščanskima kraljema. Ko je zapuščal mesto in potoval proti izgnanstvu, se je na hribu zadnjič ozrl proti Alhambri in zajokal.

Takrat mu je njegova mati kraljica Ajša namenila krute in slavne besede: »Ne jokaj kot ženska za tistim, česar nisi znal braniti kot moški.« Na ta slavni zgodovinski dogodek se nanaša izraz »zadnji vzdihljaj Arabca«. Gorski prelaz, kjer se je to zgodilo, se še danes imenuje Prelaz Mavrovega vzdihljaja (Puerto del Suspiro del Moro). Pisatelj Salman Rushdie, bolj znan po romanu Satanski stihi, pa je po tej legendi naslovil svoj roman Mavrov zadnji vzdih (The Moor's Last Sigh).

Andreja Polajnar

Granada je navdihnila tudi avtorja mojstrovine Morska katedrala, španskega pisatelja Ildefonsa Falconesa, da je napisal zgodovinski roman Fatimina dlan, ki obravnava teme ljubezni, identitete in kulturnih sporov, dogaja pa se v 16. stoletju prav v tem mestu. Epska zgodba na skoraj 900 straneh, ki jo je vredno prebrati.

Moja reportaža je precej krajša. Končala sem jo ravno na zadnji dan kolesarske dirke po Španiji s spektakularnim ciljem neposredno v Granadi pod obzidjem znamenite palače Alhambra. Večkrat sem poškilila na televizijski ekran, kjer je Roglič napadal zmago z drugega mesta. Bo štirikratnemu zmagovalcu Vuelte uspelo? Tokrat žal ne, ampak drugo mesto je odlično. Čestitke, Primož!

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.