Kaj storiti, da poletne počitnice ne postanejo vprašanje za milijon dolarjev: kam naj grem, da na plaži ne bodo hodili po meni, da cene ne bodo oderuške, da morje ne bo imelo 30 stopinj in da se dopust ne bo spremenil v en sam nenehen stres? Rešitev je potovanje na začetek Balkana. Torej v Grčijo, kjer se je vse začelo.

Ne samo Balkan, ampak tudi evropska civilizacija in kultura. Antično Grčijo letos od mrtvih obuja Nolanov filmski hit Odiseja, Homerjeva epska pripoved o dolgem potovanju domov. In tudi današnja Grčija lahko še vedno pomeni idilično potovanje – če le znate najti prave kraje.

Poletne počitnice so že vrsto let vse večji izziv, po koncu kovidne epidemije pa je prišlo do prave eksplozije turizma, ki se ne kaže le v prenatrpanih plažah, hotelih, restavracijah, letališčih in ne nazadnje tudi na cestah, ampak tudi v cenah. Kot da bi vsi izgubili pamet in se okužili s t. i. hrvaškim sindromom, svetovno znano turistično strategijo, ki temelji na prepričanju, da turist ni človek, ampak predvsem plen.

Dejan Steinbuch

In plen je treba čim bolj oskubiti, kajti neumnost je neskončna, in četudi bo nekdo tako razočaran nad Hrvaško, da se tja nikoli ne bo več vrnil, bodo namesto njega pripotovali novi in novi naivneži, sveže žrtve pohlepa lokalnih turističnih »podjetnikov«.

Podobno kot Hrvati zmotno mislijo, da je bil Marco Polo »v bistvu Hrvat«, saj naj bi bil rojen na Korčuli, se motijo tudi o neskončnosti neumnosti. Kajti ljudi je le nekaj milijard in v nekem trenutku bo zmanjkalo turistov, ki bi se hodili nategovat na Hrvaško.

Nerazumne, pravzaprav oderuške cene so pripeljale do alternativnih rešitev, med katerimi je kar nekaj sredozemskih držav, tudi Italija, še boljši izziv pa so druge balkanske države, ki ponujajo morje ali vsaj jezera. Za Slovence so verjetno najbolj zanimive Grčija, Albanija ali celo Severna Makedonija s svojimi velikimi jezeri (Ohrid, Prespa, Dojran).

Dejan Steinbuch

Toda ker je Albanija, kjer sem bil v zadnjih štirih letih vsaj šestkrat, še vedno v marsičem zelo specifična, za tujce nekoliko težje razumljiva in prometno še vedno zahtevna, kot najbolj logična izbira ostane Grčija. Natančneje, njena zahodna, jonska obala ter polotok Peloponez, za katerega velja, da je v teh časih še eden zadnjih krajev, kjer tudi med vrhuncem poletne sezone ne bo mrgolelo turistov, kar za večino grških otokov ne velja več.

Zakintos, otok zabave

Otoki v Jonskem morju, od Krfa na severu do Zakintosa na jugu, so vsako leto popularnejši in četudi se po obisku še ne morejo primerjati z najbolj znanimi otoki v Egejskem morju (Santorini, Mikonos, Paros, Naksos itd.), je denimo Zakintos julija in avgusta na določenih predelih že tako poln turistov, posebej mladih Angležev, ki se tja hodijo zabavat, da glavne ulice zvečer in ponoči spominjajo na Bangkok.

Laganas na Zakintosu je tipičen primer tega fenomena: proti večeru se glavna ulica letoviškega kraja, kjer pozimi ni žive duše, napolni s fanti in dekleti, željnimi zabave. Mladi fantje najraje hodijo okoli »zgoraj brez«, kar je očitno postal nov trend, vsaj na Zakintosu.

Dejan Steinbuch

Poraba alkohola se pozno zvečer stopnjuje in po besedah lokalnega gostinca, ki se je na domači otrok vrnil iz Združenih držav pred 30 leti, doseže vrhunec po polnoči, ko je tudi zabava na vrhuncu. Očitno pa mladi Angleži kljub vsemu popitemu alkoholu niso takšni huligani kot njihovi nogometni navijači, saj na Zakintosu ne poročajo o nasilnih izpadih ali incidentih, v katere bi bili vpleteni turisti.

Za tiste, ki želijo imeti mir, je primernejši južni oziroma jugovzhodni del otoka, imenovan Marathias. Tam ni nočnih lokalov niti mladih Angležev. Slaba stran mirne okolice, ki je v preteklosti privabila predstavnike grškega jet-seta, saj so si na tem delu Zakintosa kupovali nepremičnine, so precej slabše ceste in težje dostopne plaže.

Vseeno pa ne potrebujete terenskega avta, da pridete tja, medtem ko je glede plaž na Zakintosu žal tako, da so tiste najlepše dostopne zgolj po morju, kar pomeni, da potrebujete čoln. Seveda lokalne turistične agencije ponujajo rešitev tudi za to – vsako dnevno ali poldnevno križarjenje okoli Zakintosa poleg ogleda želv, votlin in znamenite nasedle ladje tihotapcev v zalivu Navagio (ki je je vsako leto manj, saj jo pospešeno razžirata morska sol in vlaga) praviloma vključuje tudi enega ali več postankov za kopanje, ki trajajo od pol do ene ure.

Dejan Steinbuch

Toda v praksi je vse skupaj bolj kot prijetni dogodivščini podobno množični invaziji turistov, ki jih večje ali manjše ladje, za kratek čas zasidrane pred obalo, spustijo v morje kot trop ovc, da se malo osvežijo, poslikajo vse, kar se poslikati da, potem pa je že čas za odhod. Zalivi, kjer je morje lahko smaragdne barve, postanejo natrpani s plavalci, da spominjajo na javna kopališča; plavanje je dovoljeno le okoli ladij, približevanje obali ali celo hoja po plaži pa sta zaradi nevarnosti padajočega kamenja prepovedana.

Vpliv filmske industrije na turizem

Množični turizem ubija ves čar potovanj. Počitnice, ki naj bi pomenile čas za mentalno in tudi fizično »rehabilitacijo«, se hitro spremenijo v en sam neskončen stres.

Dejan Steinbuch

Praktično iz celotnega Sredozemlja, ki ostaja daleč najpriljubljenejši kraj dopustovanja Evropejcev, poleti poročajo o neznosnem navalu turistov, zato primer Benetk, ki so uvedle vstopnino za (eno)dnevne obiskovalce, ni več osamljen, še manj pa predmet kritik. Množični turizem je v zadnjih dveh desetletjih in pol krajši premor doživel le med kovidno epidemijo, potem pa je spet izbruhnil – in to celo še bolj silovito.

Na srečo so tudi v Jonskem morju, ki je – vsaj kar se plaž in barve morja tiče – vsekakor lepše od Jadranskega, otoki, kjer človek najde nekaj miru tudi v poletnem času. Kefalonija je zagotovo dovolj velika, da se na njej lahko mirno izgubite in ne boste imeli občutka, da vas na vsakem metru zasledujejo turisti.

Tudi Itaka je še vedno dovolj turistično »zaspana«, da je zanimiva. Vprašanje je le, kako dolgo še, kajti letošnji (poletni) hit Odiseja režiserja Christopherja Nolana jo utegne popularizirati. Pa ne samo Odisejevega otoka, temveč kar vso Grčijo, katere antična preteklost je doslej privlačila samo manjši del turistov, medtem ko so drugi tam iskali predvsem »žur«.

Dejan Steinbuch

Kaj prinese filmska slava, dokazuje Dubrovnik, kjer se mestne oblasti že vrsto let pritožujejo, da je poleti enostavno preveč obiskovalcev, ki bi si radi ogledali kraj, kjer se dogajajo Igre prestolov. Teh ljudi ne zanima zgodovina Dubrovniške republike, ampak popularna televizijska serija.

Kdor misli, da potrebuje resničen odklop, bo našel pot do Kitere ali celo Antikitere. Uradno oba otoka spadata med Jonske, čeprav je Kitera že pod Peloponezom, Antikitera pa je celo bližje Kreti kot celinski Grčiji. Na Kiteri bo zagotovo dovolj miru, da bo povprečnemu turistu že po enem tednu začelo presedati in bo želel nazaj v »civilizacijo«.

Med Jonskimi otoki ostaja nekaj posebnega Lefkada. Po eni strani zaradi dostopnosti, saj je to otok v narekovajih, kajti s celino ga povezuje kratek dvižni most, pod katerim nekajkrat dnevno spustijo jadrnice in druga plovila v bližnjo marino.

Dejan Steinbuch

Lefkada ima brez dvoma najlepše in tudi najbolj dostopne plaže v svoji konkurenci, kar pomeni, da ne potrebujete čolna, da se pripeljete tja. Ceste na otoku, posebej na zahodnem delu, ki je zaradi strme, odrezane obale manj poseljen, čeprav ima zaradi tega vse najlepše plaže, so ozke, ovinkaste in nekatere ne v najboljšem stanju. Toda v resnici je to tudi morda še zadnja prepreka pred preveč množičnim turizmom, saj si nedeljski vozniki ne upajo z avtom po vratolomni panoramski cesti, ki pelje do ene izmed znamenitih plaž Lefkade.

Potovanje na začetek Balkana

Vrnimo se na začetek naše poti: k vprašanju, kam oditi na počitnice, da bodo te še vredne imena, ki naj bi temeljilo na besedi »počitek«. Da bi se rešili skrbi in dilem, katerih krajev se velja zaradi prevelike turistične obremenjenosti izogibati, smo potovanje razdelili na več delov: Lefkado, Zakintos in Peloponez. O Lefkadi in Zakintosu smo nekaj že napisali, o največjem grškem polotoku pa še ne.

Dejan Steinbuch

Začnimo kar z dilemo, ali je Peloponez res polotok, saj ga od preostanka Grčije že več kot 130 let ločuje 6,4-kilometrski Korintski prekop. Da je bil nekoč otok, dokazuje že ime, saj Peloponnesos pomeni »Pelopov otok«.

Za evropsko zgodovino je pomemben zaradi nekaterih dogodkov, ki so se zgodili na njem: leta 776 pred Kristusom so v Olimpiji izvedli prve olimpijske igre, na Peloponezu je obstajala tudi mogočna mestna državica Šparta, stalna konkurenca Atenam, tam so bile tudi Mikene in Kalamata, po kateri se imenuje znamenita vrsta oljk.

Dejan Steinbuch

Po koncu antike, v srednjem veku, se je začelo dolgotrajno obdobje nestabilnosti, saj so polotok izmenično obvladovali Slovani, Arabci, Bizantinci, Franki, Benečani in Otomani, dokler se leta 1821 prav na Peloponezu ni začela vojna za grško neodvisnost, v kateri so Grki s francosko pomočjo leta 1828 iz dežele pregnali zadnje turške vojake. Odnosi med moderno Grčijo in Turčijo nikoli niso zares zacveteli, v 20. stoletju jih je močno poslabšala tudi turška priključitev vzhodnega dela Cipra.

Peloponez je bolj kot preostala Grčija čutil ekonomske posledice kriz v 19. in 20. stoletju, ko se je v Združene države in Avstralijo izselil precejšen del prebivalstva, kar je še bolj osamilo to regijo, ki si je nekoliko opomogla šele po vstopu Grčije v Evropsko unijo pred 45 leti.

Dejan Steinbuch

Toda še danes je Peloponez, predvsem njegovo podeželje, najbolj tradicionalni in politično konservativni del Grčije, poleg tega velja, da precejšen del grške politične in poslovne elite izvira prav s Peloponeza, ki je po površini za malenkost večji od Slovenije, naseljuje pa približno pol manj ljudi (dober milijon).

Od kod izvira malvazija

Na vzhodni obali Peloponeza, na njegovem tretjem in najbolj vzhodnem polotoku, se skriva tudi ogromna skala, ki se je leta 375 med silnim potresom »odtrgala« od kopnega in postala otok v obliki ribe, dokler je niso v 20. stoletju s kopnim ponovno povezali z nasipom.

Monemvasia je srednjeveško trdnjavsko mestece, ki ima dolgo zgodovino, saj je nastalo že v 6. stoletju in se uspelo ohraniti do danes kljub neštetim poskusom zavojevalcev, da bi si jo za vedno prisvojili. Italijani ji rečejo Malvasia in – uganili ste! – s tem je povezan tudi etimološki izvor nam dobro znanega vina malvazija.

Dejan Steinbuch

Belo vino, ki je kasneje dobilo to ime, so namreč pridelovali na Peloponezu in nekaterih kikladskih otokih, a ker je bila Monevasia pomembna trgovska postojanka, so Benečani, ki so mesto obvladovali večkrat v zgodovini, to vrsto vina poimenovali kar po kraju natovarjanja – Malvasia. Podobno kot so Habsburžani znano pasmo belih konj poimenovali po kraju, kjer je stala kobilarna – Lipica.

Monemvasia je preživela burno zgodovino, vendar je ostala živa. Zgornji del mesta, kjer stoji pravoslavna cerkev sv. Sofije (Hagia Sophia), je sicer že dolgo zapuščen in so od njega ostale ruševine, zato pa je živahnejši spodnji del srednjeveškega mesta, v katerem je polno majhnih hotelov, restavracij, galerij in trgovinic. Prometa v Monemvasii ni, saj avtomobili ne morejo skozi ozka vrata mestnega obzidja, pa tudi ulice so dovolj široke le za pešce in osle.

Potem ko je Monemvasia v 20. stoletju padla v pozabo in so se ljudje iz nje izseljevali, tako da je leta 1971 tam živelo le še 32 prebivalcev, so se razmere izboljšale, ko so lastniki propadajočih stavb začeli prodajati nepremičnine obiskovalcem, navdušenim nad arhitekturo srednjeveškega mesteca.

Dejan Steinbuch

Množična obnova je v Monemvasio vrnila ljudi in danes jih tam živi že okoli 1300. Tujci uživajo zlasti v podnebju, ki je za Evropo optimalno, saj poleg vročih poletij prinaša tudi mile zime, ko je celo januarja povprečna temperatura skoraj 13 stopinj Celzija. V Monemvasii doslej še nikoli ni snežilo, leta 2007 pa je bila doslej edino mesto v celinski Evropi, ki je zabeležilo 133 tropskih noči v letu, kar pomeni, da ponoči temperatura ni padla pod 30 stopinj Celzija.

Elafonis in potopljeno mesto

V geografskem smislu je Peloponez najjužnejša točka Balkanskega polotoka, zato je potovanje na njegov skrajni jug tudi potovanje na začetek Balkana. Ta se začne na rtu Matapan ali Tainaron na polotoku Mani, ki je eden od treh polotokov na jugu Peloponeza.

Dejan Steinbuch

Na koncu rta Tainaron stoji svetilnik, ki je razgledna točka in turistična znamenitost, vendar je pot do njega zaradi kot britev ostrih skal lahko tudi nevarna. Na uradno najjužnejši točki Balkana razen svetilnika ni ničesar, najbližja naselbina je nekaj kilometrov oddaljena vas Kokkinogia, v kateri stalno prebiva le okoli deset ljudi; v Kokkinogii se konča cesta in začne steza, ki pelje do svetilnika.

Podobno velja tudi za drugo najjužnejšo točko, rt Maleas, ki leži 64 kilometrov vzhodneje od Tainarona; prav tako je tam svetilnik, do katerega vodi pešpot, v vetrovnem vremenu pa se pred skalnato obalo pod svetilnikom mešata Egejsko in Jonsko morje. Nekaj kilometrov pred svetilnikom je nekoliko večja vas Velanidia, v kateri se začne pohodna pot do svetilnika na rtu Maleas.

Dejan Steinbuch

Prvo večje mestece je Neapoli Voion ali Vatika, v katerem živi okoli tri tisoč ljudi in kjer je tudi pristanišče za trajekte, ki Peloponez povezujejo z otoki Elafonis, Kitera in Antikitera (ki je že bližje Kreti kot Peloponezu).

Vatika je simpatično, nekoliko zaspano mestece, ki poleti oživi po 21. uri, ko zaprejo obalno promenado za promet, da je več prostora za pešce. Številne taverne, bari in restavracije imajo menije večinoma kar v grščini, kar kaže na to, da na skrajnem jugu Peloponeza še vedno prevladujejo domači, grški turisti.

Med obema najjužnejšima točkama Balkana leži tudi majhen, okoli 20 kvadratnih kilometrov velik otok Elafonis ali Elafonisos (dobesedno: otok jelenov). Od bližnje celine ga loči plitev, le nekaj metrov globok morski preliv, kjer so ostanki potopljenega mesta Pavlopetri, ki so ga arheologi datirali v zgodnjo bronasto dobo, torej je staro več kot pet tisoč let.

Dejan Steinbuch

Pavlopetri je tudi formalno najstarejše znano potopljeno mesto na svetu, ki naj bi doživelo zlato dobo med koncem tretjega in začetkom drugega tisočletja pred Kristusom (!), ko je v njem kot pristaniškem mestu živelo okoli dva tisoč ljudi, ki so trgovali z bližnjimi in oddaljenejšimi kraji, tudi z minojsko civilizacijo na Kreti.

Ker je morje globoko le nekaj metrov, lahko že z navadno masko opazujemo ostanke ulic, stavb, dvorišč in trgov, ki so danes potopljeni v izjemno čisti morski vodi. Pavlopetri, ki je tudi na seznamu zaščitene Unescove dediščine, je bil nekoč mesto med današnjim otokom Elafonis in celino, potem pa se je postopoma posedal v morje, v glavnem zaradi tektonskih premikov in podnebnih sprememb.

Tudi otoček Elafonis, ki je danes od kopnega oddaljen le kakšnih 700 metrov, je bil nekoč povezan s celino, potem pa je leta 375 – takrat ko je »nastala« Monemvasia – potres tako spremenil pokrajino, da so se tla za nekaj metrov posedla in polotok je postal otok.

Dejan Steinbuch

Morda je Elafonisu tudi zaradi tega dolgo uspevalo ohranjati relativno anonimnost med tujimi turisti in so ga večinoma obiskovali le Grki. Toda zadnja leta ga postopoma odkrivajo tudi tujci, čeprav je vsaj junija in septembra še vedno relativno neobiskan in s svojimi peščenimi plažami, sipinami in eksotičnim, turkiznim morjem vzbuja občutek, kot da si nekje na Karibih. Plaža Simos na Elafonisu upravičeno velja za eno najlepših ne le v Grčiji, ampak tudi v Sredozemlju nasploh.

Dolga pot domov

Če bi torej iskali najprimernejši kraj, iz katerega bi začeli potovanje v notranjost tega dela Evrope, potem je ta del skrajnega juga Peloponeza zagotovo dobra izbira.

Sploh če imamo pred očmi peščene plaže na obali preliva med celino in otočkom Elafonis, kjer le nekaj metrov pod morsko gladino že več tisoč let leži potopljena civilizacija, o kateri še danes ne vemo prav dosti. Če se tam obrnemo proti severu in pomislimo, da gledamo začetek polotoka, ki se konča nekje na jugu Slovenije, morda pa celo na Karlovškem mostu v Ljubljani, se nam zdi, da je pred nami najlepši del Evrope – idiličen, neokrnjen svet, v katerem živijo topli in prijazni ljudje.

Dejan Steinbuch

Grki to vsekakor so in njihovo gostoljubje postane še toliko očitnejše, ko se med vračanjem domov ustavite ob Jadranski obali, kjer je nacionalni obmorski šport poleg ribolova postalo štetje denarja. Evrov, ki so jih uspeli oderuško iztisniti iz vsakega tujca.

Zakaj ima potemtakem ta polotok, Balkan, v podtonu negativen prizvok? Morda tudi zaradi tega. Vsekakor pa zaradi pogosto težko doumljivih lokalnih šeg in običajev, ki so v 20. stoletju odprli Pandorino skrinjico nacionalizmov. Nekateri še kar blodijo naokoli in iščejo svoj mir. Takšen mir, kot ga najdemo na skrajnem jugu tega polotoka, kjer se začne Evropa. V tistih krajih, kjer je že od Homerjevih časov pogosto težko najti pot domov.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter