Ob tem je moral shod dokončno razbliniti dvome, da gre pri Ruparjevemu upokojenskemu projektu za kaj drugega kot pa načrt Janeza Janše: gromek odziv množice, ko je na oder stopil prvak SDS, in pa neformalna anketa med udeleženci shoda o njihovih volilnih preferencah (»Janša!«) povesta več kot pa zatrjevanje, da gre za dejanski boj za pravice upokojencev.

Primož Lavre

»A gremo pred vlado? A gremo h Golobu?« se je zadrl Pavel Rupar. Množica mu je radostno odgovorila in mu sledila v pohodu s Trga republike pred sedež vlade. Pri tem je namesto krajše direktne poti mimo Cankarjevega doma ubrala daljšo pot po cestah in nazadnje spet končala tam, kjer je začela. Kar je simbolično za celoten projekt upokojenskega mesije Ruparja: svoje ljudstvo bo peljal na nepotrebno dolg sprehod, nazadnje pa bo tako, kot je že bilo – morda celo s še tanjšo denarnico.

»Borca« za upokojence

Kakšno smolo imajo slovenski upokojenci: nujno potrebujejo dobro, učinkovito in pošteno politično zastopstvo, a namesto tega sta najvidnejša »borca« za pravice upokojencev v tem tisočletju Karl Erjavec in Pavel Rupar, dva politična oportunista, ki ju primarno vodijo lastni interesi. 

Primož Lavre

Erjavčeva zvezda je že zatonila, kar zadnji dve leti poskušata izkoristiti Janša in Rupar. Slednji se vztrajno trudi nagovoriti širše upokojensko volilno telo, a vsak nov protest vedno znova pokaže, da ga poslušajo predvsem volivci SDS, ob njih pa še redki razočarani upokojenci, ki se oklepajo upanja, da jim lahko leporečni Gorenjec res izposluje višje pokojnine. 

Oboji so očitno slepi za početje človeka, ki je bil večkrat pravnomočno obsojen, ki je moral zaradi zlorabe položaja in prisvojitve 40.000 evrov celo v zapor, ki je zaradi zatajitve lastništva dveh stanovanj odstopil kot poslanec, afera pa je tudi razkrila, da ima ljubico. Takemu človeku so pripravljeni zaupati svojo prihodnost in prezreti svarila njegovih donedavnih sodelavcev, ki mu očitajo, da donacije stranki Glas upokojencev porablja za zasebne namene.

Primož Lavre

Protest brez naboja

Popoldanska Ljubljana je bila s soncem obsijana, a ne na Trgu republike. Visoki Ravnikarjevi stolpnici sta trg prekrili s senco, in Ruparjeve protestnike sta lahko greli predvsem jeza in upanje. Jeza na vlado, na umetnike, na lenuharske aktiviste, na LGBT, na vse, kar sta Rupar in Janša določila kot krivca, da gre njunim podpornikom slabo, ali pa so vsaj slabe volje. 

In upanje, da bo vse boljše, ko pride na oblast spet Janez Janša, ki bo Slovencem vrnil ukradeno državo. Tedaj bo tudi v najbolj mrzli zimi na trgu pred parlamentom toplo, saj si senca sploh ne bo več upala prekriti Trga Jožeta Pučnika. Ja, mimogrede naj bi nova oblast preimenovala še osrednji ljubljanski trg, za kar bo najprej treba dobiti volitve v levi Ljubljani. A če bi vprašali najbolj vznesene protestnike na trgu, to ne bo problem – ni šans, da ne bo zdaj vse drugače.

Primož Lavre

Vendar je za želene spremembe potreben močnejši naboj, kot ga je bilo minulo sredo čutiti v centru Ljubljane. Da pred parlament nikakor ne bo prišlo 50.000 ljudi, je vedel vsak razumen človek. Vedel je tudi Rupar, ki nikakor ni naiven, a je gotovo pričakoval več kot pa okoli 6000 premraženih protestnikov in radovednežev, kolikor se jih je po podatkih policije zbralo na Trgu republike. 

Dan po protestu se je Rupar sicer hvalil, da je na shod prišlo kar 46.000 ljudi, a že s prostim očesom je vidno in očitno, da je ta številka močno pretirana. Ko gre za ocene velikosti množic, se raje zanašajmo na profesionalce.

Nevarni Trg republike

Shod je sicer potekal po utečeni zamisli. Malo pred tretjo uro je na trg prišla že večina protestnikov – na okoliških ulicah je bilo opaziti še nekaj zamudnikov, v lokalih Maximarketa pa so še vedno posedali in se s čaji greli tisti protestniki, ki se jim ni mudilo tik pred oder. Sprehod po množici je bil skoraj malce nevaren – ne zaradi agresivnosti večinoma priljudnih demonstrantov, pač pa zaradi drogov z zastavami, s katerimi je neoprezno opletalo lepo število udeležencev shoda. 

Primož Lavre

Če se je sprehajalec izognil batinam po nerodnosti, je vseeno tvegal še poškodbe ušesa. Precej protestnikov je bilo namreč oboroženih s trobljami, zvonci in drugimi inštrumenti za povzročanje hrupa, s katerimi so se trudili preglasiti Ravelov Bolero, ki je odmeval iz zvočnikov okoli govorniškega odra. Shod je bil za nekatere priložnost za zaslužek: na stojnicah so prodajali revije in knjige Janševega medijskega stroja, promocijsko pa so udeležencem protesta zastonj delili stare številke Domovine in Demokracije. Pa desni mediji niso bili edini, ki so zavohali priložnost za zaslužek.

Kam bo šel denar?

Shod je bil za Ruparja izjemna priložnost za prepričevanje ljudi, da potrebuje donacije. V nekem trenutku je z odra pozval množico, naj odpre denarnice, češ da potrebuje denar za organizacijo shoda, ob tem pa obljubil, da bo nekaj zbranih sredstev šlo za otroke z redko boleznijo. Nato je dodal še »Viljem Julijan«, s čimer je očitno mislil Društvo za pomoč otrokom z redkimi boleznimi Viljem Julijan, ki se je proslavilo z akcijami zbiranja denarja za bolne otroke. 

Primož Lavre

Problem je, ker društvo Viljem Julijan nima nič z Ruparjem. »Društvo Viljem Julijan ne sodeluje z Glasom upokojencev ali Društvom inštitut 1. oktober, nismo v našem društvu sodelovali pri zbiranju donacij na včerajšnjem shodu, ne vemo nič o teh donacijah. Nihče iz našega društva nima nobenega stika s Pavletom Ruparjem ali komerkoli drugim iz omenjene stranke, niti ni imel stika z njimi glede denarja, ki naj bi ga zbirali za pomoč bolnim otrokom,« nam je povedal dr. Nejc Jelen, predsednik društva Viljem Julijan. Dan po shodu je Rupar na facebooku zapisal, da so nakazali denar temu društvu, a Jelen nam do zaključka redakcije ni potrdil, ali je res prejel donacijo Ruparja, njegove stranke ali društva.

Okoli stojnice, na kateri so zbirali podpise za peticijo za odstop vlade Roberta Goloba in pobirali prostovoljne prispevke, se je na Trgu republike dejansko trlo ljudi. Večina je verjetno podpisovala peticijo, a nekaj jih je gotovo tudi stlačilo kak evro v škatlo z donacijami. Kam bo pravzaprav šel denar, ki so ga včeraj pridno darovali upokojenci?

Primož Lavre

Rupar pred vlado, Golob v Parizu

Kakega novinca na protestu je verjetno presenetil neobičajen dnevni red: po uvodnem pozdravu je Rupar zbrane popeljal na že omenjeni pohod po Šubičevi, Prešernovi, Gregorčičevi, Igriški in Erjavčevi ulici ter nazaj na Trg republike. Vmes je imel prvi nagovor pred stavbo vlade, protestniki pa so se drli »Lopovi!« in »Vlada dol!« ter besno bolščali v okna vlade, kot da bi hoteli s pogledi ustrahovati in pregnati zajedavske vladne birokrate. 

Pravega učinka ni bilo, na oknih ni bilo videti prestrašenih obrazov Goloba in njegove ekipe – premier je bil tisti dan v Parizu, zaposleni na Gregorčičevi pa so jo raje malo prej podurhali domov in se tako izognili gneči na ulicah v okolici vladne stavbe.

Primož Lavre

Pravi program na Trgu republike se je začel šele eno uro po napovedanem začetku shoda. Populist Rupar, želeč zajeti kar največ prizadetih skupin, je za začetek pozdravil upokojence, delavce, študente in mlade. Slednji dve skupini nista bili prav bogato zastopani, a nekaj mlajših ljudi je bilo le opaziti – tudi kakega vnučka, ki ga je babica pripeljala na prvi protest v življenju. 

Rupar je še posebej opozoril na rakave bolnike, ki niso mogli priti na shod, nato pa zahteval minuto molka in zmoljen očenaš zanje. Za dobro mero je k molitvi pozval še muslimane, ki so se morda znašli na Trgu republike, nakar se je uradni del začel.

Matere Pavla Ruparja

»Tri matere imam. Ivico, ki je žal v grobu. Mater Marijo, ki nas spremlja. In mojo mater Slovenijo,« je zagrmel Rupar in zbrane povedel v petje dveh himn, Zdravljice in Čebelic. Sledila je več kot ura govorov. Začelo se je z Mojco Škrinjar, šefinjo seniorjev SDS, in šefom podmladka iste stranke Luko Simoničem, ki sta dobila kar dober aplavz. Enako navdušeno je bil sprejet Zmago Jelinčič, precej manj entuziazma pa je množica pokazala za predstavnike drugih desnih strank in organizacij. 

Primož Lavre

A o vrhuncu shoda ni dvoma. Ne, to ni bil nastop Pavla Ruparja, marveč Janeza Janše, ki je doživel prav evforičen sprejem s skandiranjem »Janša! Janša!« in najglasnejšimi izrazi odobravanja med nagovorom. Zlahka je zasenčil zadnjega govorca Ruparja, ki na kdo ve katerem shodu ni mogel povedati kaj prida novega in tudi skandiranje »Pavle! Pavle!« ni imelo iste energije kot slavljenje njegovega predhodnika pred mikrofonom. Samo še Avsenikova Slovenija, od kod lepote tvoje se je zapela, in konec je bilo.

A za nekatere je bilo konec shoda že prej. Ko je Janša končal govor, je bilo opaziti, da je znatno število protestnikov zapustilo trg in ni čakalo, kaj bo povedal Rupar. Nekateri premraženi demonstranti so hoteli zaviti v bližnje lokale, a so bili že polni. Zlasti Maxi slaščičarna tik ob Trgu republike je bila vse popoldne zadelana z udeleženci shoda, ki se jim ali ni dalo stati na mrazu ali pa so v Ljubljano le spremljali sorodnike ali prijatelje. Ob šanku so se kresale hrupne debate, v lokal so vstopali vedno novi naivneži, ki so pričakovali prosto mizo, pred straniščem, ki ni bilo narejeno z namenom servisiranja množic protestnikov, pa se je vila dolga vrsta.

Primož Lavre

Resnična stiska in populisti

Ne prav veliko število protestnikov je dokaz, da je še en Ruparjev shod minil brez pravega efekta in vsekakor brez take odmevnosti, kot sta si želela Rupar in Janša. Na protest so prišli zgolj prepričani, nastopi govorcev pa nikakor niso spremenili mnenja neodločenih mimoidočih ali gledalcev televizijskih poročil. Drugače kot ob aktualnih protestih v Srbiji, ki jih ne srbska javnost ne oblast ne moreta ignorirati, lahko ob tem, kar počne Rupar, večina Slovencev z vlado na čelu brezbrižno skomigne z rameni.

Pa ne bi smela. Ob vseh pomislekih glede Ruparja ne gre prezreti, da imamo v Sloveniji veliko upokojencev s tragično nizkimi pokojninami. Opazujoč množico na Trgu republike, ni bilo težko prepoznati ljudi, ki so resnično v socialni stiski, in to ne le upokojencev. Zdelana, stara, za vreme tisti dan morda tudi pretanka oblačila, pa invalidski vozički, bergle … V slovenski družbi so ljudje, ki resnično potrebujejo pomoč, in ker je ne dobijo od države, so lahek plen za populistične politike, ki obljubljajo višje pokojnine in druge enostavne rešitve za kompleksne probleme.