Arheološka izkopavanja v naravni jami nad reko Arpa, poimenovani Areni-1, so se začela šele v prvem desetletju tega stoletja in so že s prvimi odkritji navdušila znanstvenike in vzburila domišljijo, saj je Diana Zardaryan tam našla najstarejši usnjen čevelj, star 5500 let. Tri leta pozneje so globlje v jami našli ostanke kleti, ki so ji pripisali starost 6100 let.

Vino so naši predniki iz pozne kamene in zgodnje bakrene dobe shranjevali v delno vkopanih glinenih oziroma lončenih posodah, ki so z le manjšimi popravki še vedno zaščitni znak armenskega vinarstva. V armenščini jim pravijo karas, množinsko karaser, kar pomeni amfora, in so slične, vendar ne povsem enake gruzijskim lončenim posodam za fermentacijo in shranjevanje vina, poznanim kot kvevri (množinsko kvevrebi).

Toni Gomišček

Do odkritij v jami Areni-1 so za začetnike vinarstva veljali Gruzijci, zdaj se s tem ponašajo Armenci, žal pa so njihova vina v svetu še malo znana, tako da Armenijo nekateri opisujejo kot najmlajšo vinsko deželo z najdaljšo tradicijo. Poleg tega, da so bili dobri vinarji, so veljali tudi za uspešne trgovce.

S »koorjem« v Babilon

Nekoč velika Armenija, v osrčju katere je bil Ararat in je segala od morja do morja, se je zdaj skrčila na celinsko državo, katere reke se vse združijo v Kuri in izlivajo v Kaspijsko jezero. Povsem drugače je bilo nekoč. Oče zgodovine Herodot, ki je živel v 5. stoletju pred našim štetjem, je napisal, da so armenski vinarji tovorili svoj pridelek po Evfratu v Babilon, nekdanjo prestolnico Mezopotamije. Za plovbo so uporabljali okrogle čolne, narejene iz lesenih reber, preko katerih so napeli živalske kože. Izdelovalci čolnov so les za rebra upogibali in zaradi tega so čolni dobili ime kur oziroma koor. Poleg brodarjev in vinskih sodov, narejenih iz palmovega lesa, je bil v vsakem koorju tudi osel.

Ko so prišli na cilj, so čolne razdrli in lesena rebra prodali obenem z vinom, kože pa naložili na osla in se odpravili nazaj v Armenijo, saj proti toku niso mogli ali marali voziti. Doma so kože napeli na nova rebra, ki so jih medtem ukrivili izdelovalci čolnov, in ponovno so se lahko odpravili na pot.

Toni Gomišček

Spomine na prevažanje armenskega vina po Evfratu ohranja vinska klet, ki se v tujini predstavlja z imenom Highland cellars, ustanovljena leta 2015. Njihovi, pa tudi drugi armenski vinogradi so prav zares višavski, mnogi na tisoč in več metrih nadmorske višine, kuliso pa jim oblikujejo grebeni še mnogo višjih gora.

Bogastvo avtohtonih sort

Armenski vzklik za na zdravje je »Kenats!«, kar pomeni biti živ. Po razpadu Sovjetske zveze se vinarstvo vse odločneje postavlja na noge. In to na lastne noge, torej z izpostavljanjem avtohtonih sort. Teh so doslej razločili že več kot 400, prevladujejo pa tri: sev areni, voskehat in khndoghni; slednjo so za lažjo predstavitev na tujih trgih preimenovali v sireni.

Za stare vinograde velja, da so bili zaradi talnih in klimatskih razmer odporni proti trsni uši oziroma da ta ameriška nadloga ni našla zase ugodnih razmer. Stare sorte tako še vedno gojijo »na boso nogo«, vendar so s cepljenkami mednarodnih sort prinesli iz tujine v deželo filoksero. Te sorte naj bi bile namenjene predvsem za namizna vina in destilarne, saj je bila v planskem gospodarstvu Sovjetske zveze Armenija zadolžena za »konjak«. Z njihovim araratom je nazdravljala velika trojica udeležencev jaltske konference (Churchill, Roosevelt, Stalin) in baje je ostal angleški premier vse do smrti zagret potrošnik te žgane pijače. Toda vrnimo se k vinu!

Toni Gomišček

Sev areni velja za armenski modri pinot in torej za biser med rdečimi sortami. Njegova domovina je vinska regija Vajots Dzor, vendar ga zdaj gojijo po malem povsod. Vino ima lepo izraženo kislino, ki ga ohranja mladostnega tudi po daljšem zorenju, ki lahko poteka v vkopanih karasih ali v hrastovem sodu. Cvetico označuje vonj po drobnih rdečih sadežih s pridihom popra in čaja, z zorenjem pa pride do izraza njegovo bogato telo.

Khndoghni oziroma sireni velja za še en dragulj na seznamu starih armenskih sort, odlikujejo ga mehki tanini, temna rubinasta barva, polno telo ter zaznave po zrelem rdečem sadju, granatnem jabolku in drnuljah s pridihom zelišč in začimb.

Voskehat je kraljica armenskih belih vin, ki sedi na vinskem prestolu že tri tisočletja! Kot se za visoko aristokracijo spodobi, jo odlikujejo zlati odtenki slamnato rumene barve, po okusu nam prikliče citruse, sveže pokošeno travo in gorsko cvetje. Primerna je tudi za daljšo maceracijo v stilu oranžnih oziroma jantarnih vin.

Toni Gomišček

Peterica vinorodnih okolišev

Aragatsotn je dežela z dolgo vinarsko tradicijo na zahodu države in ima 1253 hektarjev vinogradov. Ime pomeni »pod vznožjem Aragatsa«, s 4090 metri najvišje armenske gore. Tu se srečujejo gorska stepska in gorska travniška pokrajina, tla so bazaltna, andezitna, polna vulkanskega pepela, plovca in – sladke vode. Večina vinogradov je na nadmorski višini nad 1000 metrov. Glavne sorte grozdja so voskehat, kangun, rkatsiteli, haghtanak, karmrahjut in sev areni.

Armavir je na jugozahodu, med Aragotsom in Araratom, ter je s 6792 hektarji vinogradov trenutno največji vinorodni okoliš. Zemlja velja za najrodovitnejšo v Armenskem višavju. Trta in druge kulture se morajo prilagoditi ledenim zimam in suhim, vročim poletjem. Nadmorska višina je med 900 in 1000 metri, poleg avtohtonih gojijo tudi mednarodne, zlasti francoske sorte.

Ararat je med okolišema Armavir in Vajots Dzor, ima 4713 hektarjev vinogradov na nadmorski višini med 850 in 1000 metri. Podnebje je celinsko z velikimi temperaturnimi razlikami med poletjem in zimo, vinograde pa povsod namakajo, saj zaradi polpuščavskih razmer trte ne bi preživele. Največ vode črpajo iz 200 in več metrov globokih vrtin in mogoče je prav intenzivno namakanje razlog za prisotnost trsne uši. Glavne sorte grozdja so karmrahyut, garan dmak, mskhali, lalhet, rkatsiteli, čilar, kangun, voskehat, haghtanak.

Toni Gomišček

Vajots Dzor je na jugovzhodu in s 1200 hektarji četrti po velikosti, vendar prvi po ugledu, zato se površina vinogradov hitro veča. Ime pokrajine pomeni »soteska joka«, ta vzdevek pa je dobila zaradi pogostih potresov. Trte rastejo na visoki nadmorski višini med 1200 in 1800 metri, trgatev je pozna, ponekod trte čez zimo grebenčijo. Prevladujejo stare sorte, čeprav tuji enologi vpeljujejo tudi mednarodne.

Tavuš na severovzhodu države ima 1345 hektarjev vinogradov, mnogo gozdov, velika jezera in vinograde na nadmorski višini med 800 in 1000 metri. Podnebje je milo in ustvarja odlične razmere za bela vina iz sort banants, lalvari, garan dmak, kangun in karmtahyut.

Vse bolj prepoznavna vinsko-turistična ponudba

Vino je bilo za Armence hrana in obredna pijača, zato je imela skoraj vsaka družina z območja, primernega za rast trt, majhen vinograd in klet z vsaj enim karasom. Današnjo tržno usmerjeno vinsko sceno predstavlja le nekaj več kot 40 kleti, ki so zvečine odprte za obiskovalce. Turistične pakete s pokušino in nakupom vina pri pridelovalcu tržijo tudi vozniki taksijev in avtobusov, za sprejem gostov zadolženo osebje v kleteh pa govori več jezikov. Med najbolj obiskanimi regijami je Vajots Dzor in še zlasti Areni, kjer sta prav ob glavni cesti dve veliki kleti, še nekaj pa jih je v okolici. Ponekod naletimo na oznako vinske ceste, vendar so prašne poti, ki vodijo do nekaterih izjemno lepih vinarn, nemi dokaz, da se vinski turizem šele prebuja. Takšna je bila tudi pot dveh izmed treh kleti, ki so mi najbolj ostale v spominu.

Toni Gomišček

Zorikov Zorah

Zorik Gharibian velja za enega od pionirjev nove dobe armenskega vinarstva. Kot pripadnik diaspore je odraščal v Italiji, kjer je tudi pognal poslovne korenine v svetu mode. Leta 1998 je prvič obiskal Armenijo ter na jugu države oživil tovarno trikotaže. Pot iz Erevana ga je vodila skozi Vajots Dzor in imel je preblisk, da je ravno ta pokrajina kot ustvarjena za uresničitev njegovega velikega sna – zasaditve lastnega vinograda in pridelave vina. Opustil je misel, da bi trte posadil v Toskani, je pa za pomoč pri uresničitvi zamisli prosil nekaj italijanskih prijateljev, med njimi Alberta Antoninija, svetovalca v kleteh mednarodnega slovesa, kot sta Antinori in Frescobaldi, in agronoma Stefana Bartolomeija, izvedenca za integrirano in ekološko kmetijstvo z izkušnjami iz Maremme in še posebej iz okoliša Bolgheri.

Zorik je imel vizijo, da se mora Armenija opreti na avtohtone sorte, uveljaviti trajnostni pristop k obdelovanju zemlje in slediti visokim standardom. Z ženo Yeraz sta se na obrobju vasice Rind podala na pot obnove tradicionalnih vinogradniških vrednot, za katere sta navdušila tudi sina Oshina, ki je magistriral iz agronomije in vinarstva na Katoliški univerzi Srca Jezusovega v Milanu. Gharibianova klet je sredi izjemno lepo negovanih vinogradov, ki v strnjenih vrstah segajo do 1600 metrov nadmorske višine. Trsne uši ni, tako da lahko uporabljajo potaknjence, med katerimi so številni iz vinograda pri bližnjem samostanu iz 12. stoletja.

Toni Gomišček

Pri opremljanju kleti se je odločil za betonske posode in sode iz kavkaškega hrasta, predvsem pa je stavil na karase, ki pa jih v Armeniji že dolgo časa ne izdeluje nihče. Tako kot vsi, ki so mu sledili, se je moral zanašati na srečo pri odkupu rabljenih. Karasi se uporabljajo tako za fermentacijo kot za zorenje vina, vendar so samo slednji do treh četrtin zakopani v zemljo. Delno zakopavanje ne predstavlja zgolj sledenje izvirnemu armenskemu izročilu, ampak ima tudi tehnično razlago. »Zakopani del ohranja stabilno temperaturo vina med staranjem, ta pa je nekoliko nižja kot v delu, ki ni zakopan. To omogoča počasno, neprekinjeno naravno kroženje vina, ki zato lepše zori,« razloži Gharibian.

 »Ko smo začeli, se nismo imeli na kaj opreti. Desetletja sovjetske oblasti so izbrisala vinarsko kontinuiteto, zato je bilo treba zavihati rokave že pri iskanju starih sort in nato pri odkrivanju, kaj lahko z njimi dosežemo. Danes z vini ohranjamo našo dediščino in izpričujemo živo zgodovino armenske vinogradniške raznolikosti. Prepričani smo, da z vsakim potaknjencem, ki požene korenine, obnavljamo naravno raznolikost in odkrivamo najlepše in nepričakovane vidike raznolikega armenskega terroirja,« pravi ustanovitelj kleti Zorah. Cene za njegova vina, dostavljena na evropski trg, se začnejo pri 30 evrih za »preprostejša« vina in gredo preko stotice za kompleksnejša, zlasti rdeča. Kritiki jih uvrščajo med najboljša armenska vina, v Wine Searcherju dosegajo oceno od 90/100 navzgor. »Chapeau«, bi rekli Francozi.

Toni Gomišček

Hiša čudes

Cesta do vinskega ekoturističnega kompleksa Voskevaz v istoimenskem kraju je luknjava in prašna, če je kaj dežja, pa blatna. Pravo nasprotje z vsem, kar zagledamo, ko vstopimo skozi velika dvoriščna vrata. Kot da bi prišli v deželo čudes!

Klet je bila ustanovljena kot osrednja zadruga okoliša Aragotsotn leta 1932, usmerjena pa je bila v pridelavo ojačanih vin v stilu jereza. Po razpadu Sovjetske zveze je bila nekaj let zapuščena, dokler je ni leta 1997 z namenom, da bo oživil pristno armensko tradicijo, kupil Davit Hovhannisyan. Leta 2004 so že sprejeli prvo grozdje, deset let pozneje so uredili klet s karasi, zdaj pa še vedno nekaj dograjujejo. Eklektični pečat je kompleksu dal Davitov starejši brat arhitekt Gagik, mlajši brat Armen pa ga opremlja z umetninami kovaške obrti. Resort slovi tudi po ponudbi tradicionalnih armenskih jedi, ravno v tem času končujejo dvorano za glasbene dogodke, odprli pa so tudi šolo za učenje lončarstva in tapetništva.

Reliefi na pročeljih povzemajo armensko motiviko, od trt in granatnih jabolk do poganskih in krščanskih simbolov. Klet ima lasten laboratorij, kjer preverjajo uspešnost kombiniranja tradicionalnih načinov vinifikacije z novimi. V kleti s sodi iz kavkaškega hrasta je stalna 85-odstotna vlaga, kar ugodno vpliva na zorenje vina. Na trg pošiljajo 22 različnih etiket pretežno suhih vin, toda tudi nekaj slajših in enega sadnega, iz soka granatnega jabolka.

Toni Gomišček

Tehniko oranžnih vin so dodelali pred petimi leti: fermentacija poteka v karasih, zorenje pa v karasih in hrastovih sodih. Ta vina se tako kot vsa, ki zorijo v karasih, uvrščajo v premijski razred, imajo še osnovno in »vintage«. Klet ima tudi svoj muzejček, urejen v nekdanjih betonskih »sodih«, in mnogo, mnogo obiskovalcev. In največjo zbirko karasov v Armeniji! Številni so v uporabi, poškodovani pa služijo kot okras notranjih in zunanjih prostorov. Osnovna vina stanejo pod 10 evrov, premium čez 40, vintage nekje vmes, vendar pod 20.

Da ti srce zaigra od veselja!

Trojica iz kanjona

Ob iskanju Trinity Canyon Vineyards sem bil prepričan, da gre za vinograde v bližini kakega samostana, posvečenega sveti Trojici. Kakšna zmota! Pot iz Arenija do te kleti se resda vije po dnu krajšega kanjona, skupaj z vinogradom pa si jo je omislila trojica prijateljev. Eden izmed njih je Hovakim Saghatelyan, ki goste s ponosom sprejme v kleti, kjer se iz zvočnikov razlega tiho duhovno petje. To je glasba za dušo, »spiritual music«, razloži in doda, da takšno glasbo potrebujeta tako človek kot vino. Hovakim verjame v zdravilno moč vina in poudari, da so armenski stoletniki popili po dva litra domačega vina na dan.

Toni Gomišček

V moč takega vina, pridelanega po izročilu prednikov, verjame še danes in zato se je njihova klet kot prva v Armeniji usmerila v ekološko kmetijstvo in postala znana po oranžnih vinih. Del vina sicer ponudijo v bolj sveži verziji, del ga macerirajo in zorijo v karasih. Različna vina so za različne trenutke življenja, doda in mimogrede navrže, da je šaman, star 515 let. Bil je tam, ko so Evropejci kolonizirali Ameriko, in točno ve, da so indijanski šamani poslali nad nas tri nadloge, da bi se maščevali za uničevanje staroselskih narodov in kulture. Prvi dve sta tobak in trsna uš, prihod tretje šele slutimo, ampak ni daleč in bo najhujša, je prepričan.

Kar pa ne pomeni, da moramo čakati nanjo križem rok. Prej obratno, dobro moramo delati in na vsakem koraku izkazovati spoštovanje prednikom in Zemlji. To vizijo uresničujejo tudi v njihovih vinogradih in kleti, ustanovljeni leta 2009. Pri tem se zanašajo tako na domačo pamet kot na tuje svetovalce, kar se zdi zmagovita formula za deželo, ki hoče nadoknaditi zamujeno in svetovnemu trgu ponuditi vina, ki jih navdihuje tisočletna tradicija, a se znajo približati tudi sodobnemu okusu pivcev. S ceno od 14 do 27 evrov za vina, točkovana z 90/100, nagovarjajo tudi dokaj širok krog ljubiteljev odkrivanja novih okusov; njihov jantarni voskehat stane sprejemljivih 18 evrov.

P. S. Cene so veljale julija; od avgusta so skoraj vse nekoliko višje, vendar še vedno v okviru »value for money«, torej vredna svoje cene.