Le redkokatera gora v Julijskih Alpah tako izrazito zaznamuje pokrajino in hkrati vzbuja toliko spoštovanja.

Ko za seboj pustiš betonski plato cestninske postaje in dve cevi predora Karavanke ter nadaljuješ pot proti Gozdu Martuljku, ti pogled skoraj nehote uide proti veličastni verigi vrhov. Nad vasjo se vrstijo Široka peč, Veliki Oltar, Mala in Velika Martuljška Ponca, Frdamane police in Rigljica, v središču pa kraljuje Špik.

Njegova mogočna severna stena je simbol tega dela Julijskih Alp in že od nekdaj privablja poglede planincev, alpinistov ter ljubiteljev gora. Ob njej ne ostaneš ravnodušen. 

Primož LavrePrimož Lavre

Za svojo lepoto pa skriva tudi tragične zgodbe. V severni steni se je maja leta 1952 zgodila ena najbolj pretresljivih alpinističnih nesreč pri nas, žal že malo pozabljena, ko je življenje izgubilo pet mladih štajerskih alpinistov. Tragični dogodek še danes opominja, da gore poleg navdušenja zahtevajo tudi spoštovanje, pravo mero ponižnosti in previdnosti. 

Tudi pri meni je Špik dolga leta zbujal prav posebno spoštovanje. Vedno, ko sem ga opazoval iz doline, sem si želel, da bi nekoč stal na njegovem ostrem vrhu. Zame najlepši pogled nanj je s kmetije Pri Hlebarju na Srednjem vrhu. Ko stopiš iz njihove sirarne, se vidi celotna veriga in Špik v sredini je kot na dlani. Leta so minevala, želja pa ni nikoli ugasnila.

Nato je prišel lep julijski dan, ko sem prijatelja Aleša s Svetega Primoža vprašal, ali bi se odpravil nekoliko višje. Beseda je dala besedo, padla je odločitev, da sobotni dan izkoristiva za vzpon. In tako sva se v zgodnjih urah odpeljala proti parkirišču pri jezeru Jasna.

Primož Lavre

Ob šumenju Pišnice sva odkorakala proti Koči v Krnici. Iz kuhinje je že dišalo po dobrotah, ki bodo krepčale pohodnike tisti dan, sveže pripravljena kava pa je ponudila ravno pravo mero energije za najin pohod in vzpon na Špik. Hladno jutro je napovedovalo sončen dan. Prvi sončni žarki so že osvetljevali Prisojnik, luna pa se je počasi umikala za njegov greben.

Pot naju je vodila skozi gozd, preko utrjenih melišč in med bogatim alpskim cvetjem. Macesni, ki jih je skozi desetletja oblikoval veter, so nemo spremljali najin vzpon. Markirana steza je lepo sledljiva, višje pa se začnejo odpirati vedno lepši razgledi. Po približno treh urah hoje sva dosegla sedlo, kjer se je v vsej veličini pokazala Škrlatica.

Mehka planinska trava je vabila k počitku. Kratek postanek, nekaj požirkov vode in žitna ploščica je bilo dovolj, da sva si nabrala novih moči. Ob takšnih razgledih človek hitro pozabi, da ga še čaka kos poti, ki vodi do vrha.

Primož Lavre

Od sedla naprej se svet spremeni. Tu si je pametno nadeti čelado, saj pot proti Lipnici prečka zahtevnejši skalni skok, ki je zavarovan z jeklenico. Strmina ne popušča, razgledi pa postajajo vse lepši. Škrlatica, Prisank, Razor in številni okoliški vrhovi ustvarjajo pravo kuliso visokogorja.

Z Lipnice se pot spusti po grebenu proti Špiku. Ob strmi steni preči do razpotja, kjer se navzdol odcepi pot skozi Kačji graben. Od tam do vrha ostane še približno dvajset minut prijetnega plezanja po skalah. Ko sva stopila na vrh, sva si z Alešem podala roko in si brez odvečnih besed čestitala. Takšnih trenutkov ni treba opisovati. Dovolj je pogled v očeh in razgled, ki očara. 

Z vrha Špika se odpre eden najlepših razgledov v Julijskih Alpah. Pogled objame Jalovec, Mangart, Prisojnik, Razor in Škrlatico, proti zahodu pa se vleče mogočen greben od Viša do Montaža. Na severu se razprostirajo avstrijske Alpe, globoko pod nami pa ležijo doline, ki se zdijo skoraj nedosegljivo daleč.

Primož Lavre

Sonce je sijalo na peščico planincev, ki smo si takrat delili vrh, midva pa sva si privoščila zasluženo malico, nekaj požirkov iz hidracijskega meha in predvsem trenutek tišine. Takšni trenutki ostanejo v človeku še dolgo po tem, ko zapusti goro.

Vsak vzpon pa ima tudi svojo drugo polovico – sestop. Pred nama je bila odločitev, ki jo pozna skoraj vsak obiskovalec Špika. Nazaj po isti poti ali skozi Kačji graben? Mnenja planincev na forumih in družbenih omrežjih so deljena in o zahtevnosti se včasih razvijejo kar burne debate. Na kateri poti bolj pridejo do izraza natrenirane stegenske mišice? Midva sva se odločila, da bova najine mišice preizkusila in naredila krožno turo, torej čez Kačji graben.

Ta pokaže povsem drugačen obraz gore. Pot je strma, gruščevnata in mestoma naporna. Melišča imajo svoj posebni čar, vendar v poletni vročini hitro pobirajo moči. Sonce je neusmiljeno pripekalo, noge so postajale težke, vsak korak pa je zahteval nekaj več zbranosti. Ko sva sestopala, je pogled na Frdamane police in okoliške nemarkirane vršace dal vedeti, koliko je tam okoli še poti za nove podvige.

Primož Lavre

Na posameznih mestih pot pomagajo premagovati nove jeklenice, ki olajšajo prehod čez najbolj izpostavljene odseke. Včasih sem se spraševal, ali pomagajo ali otežujejo pot navzdol. Navzgor jo vsekakor olajšajo. 

Ko se pod nogami končno pokaže dolina Pišnice, dobi človek občutek, da je cilj že skoraj pred njim. A v resnici ga čaka še precej hoje. Utrujenost začne opozarjati nase, mišice postajajo trde in tudi vrečka magnezija pride še kako prav.

Ob srečevanju planincev, ki se šele vzpenjajo proti vrhu, hitro pozabiš na utrujenost. Vsak pozdrav in vsak nasmeh prineseta novo voljo za nadaljevanje. Ko znova doseževa gozd in zaslišiva šumenje vode, veva, da se pot bliža koncu.

Primož Lavre

Mrzla voda iz izvira je bila pravo darilo. Umivanje obraza, nekaj požirkov ledeno hladne vode in polna čutarica pomenijo več kot marsikatera razkošna pogostitev. Malo nižje pa naju Pišnica dokončno prepriča, da si sezujeva čevlje. Utrujene noge potopiva v ledeno vodo in občutek je skoraj nepopisen. V trenutku odplavi utrujenost in vročino celotnega dne.

Za nama je bila čudovita krožna tura, polna razgledov, prijetnega druženja in pristnega gorskega doživetja. Ostal je le še prijeten zaključek. V Kranjski Gori sva si ob pogledu na vršace privoščila zasluženo hladno pivo. Ob kramljanju pa sem rekel Alešu, a greva še na en razgled. Odpeljala sva se do Srednjega vrha, kjer sva na kmetiji Hlebanja kupila sir in jogurte ter brezplačno dobila večerno kuliso najlepšega razgleda na najin današnji osvojeni vrh. 

Špik ni najvišja gora Julijskih Alp, je pa zagotovo ena najbolj markantnih. S svojo piramidasto podobo že od daleč vabi poglede, z razgledi z vrha pa bogato nagradi vsakogar, ki se odpravi nanjo. 

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Galerija

Primož Lavre