Že prvi dan tam, eni bolj, drugi manj, občutimo težave zaradi nadmorske višine. Sama prvo noč kljub utrujenosti od dolge poti večinoma prebedim. Malo pripomore tudi časovna razlika med Evropo in Južno Ameriko. Seveda pa bi bilo lahko veliko huje. Omotičnost, glavobol, utrujenost, slabost, bruhanje, prebavne motnje in izguba apetita so običajni spremljevalci višinske bolezni.

Vseeno pa si v času bivanja tam mesto ogledamo precej temeljito. Skoraj v celoti leži na peščenih tleh vulkanskega izvora. Pepel in potresi so v bližnji in daljni preteklosti uničevali objekte v starem mestnem jedru, ki so jih doslej obnovili vsaj štirikrat. Zadnji večji izbruh je bil leta 2002. Za to je kriv vulkan na vzhodu Andov, ki se je prebudil po več kot dvajsetih letih spanja. Tudi zaradi takih zgodb je moj spanec precej nemiren.

Andreja Polajnar

Srečanje s šamanom

Quito se sicer deli na tri dele: severni, sodobni del z visokimi stavbami, nakupovalnimi centri in stanovanji za prebivalce višjega sloja, južni, industrijski in s stanovanjskimi soseskami delavskega razreda, ter centralni s kolonialnim starim mestnim jedrom. Ta je tudi na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Na sprehodu po zgodovinskem mestnem jedru občudujemo lepe trge.

Izstopata predvsem Trg neodvisnosti s predsedniško palačo in katedralo ter Trg sv. Frančiška s samostanom. Ta s cerkvijo tvori največji arhitekturni kompleks v zgodovinskih središčih mest v Latinski Ameriki. Gradnjo cerkve je vodil flamski frančiškan in frančiškanski bratje so bili tudi prvi, ki so se naselili v Quitu. Omeniti je treba tudi cerkev La Compania. Ta je poznana predvsem po tem, da so tamkajšnji oltarji in prižnica v celoti pozlačeni. Poleg nafte, ki je je tu v izobilju, ter banan, kakava, kozic, lesa in bakra je zlato eno od pomembnejših naravnih virov.

Andreja Polajnar

Danes je velika večina Ekvadorcev katoliške vere, četrtina prebivalcev pa ohranja stara lokalna verovanja. Prvič se v živo srečam s šamanom. Ta verjame, da je prerok in zdravilec. Z zanimanjem si ogledam ceremonije in rituale, ki jih izvaja s šamanskim bobnom in ropotuljico. Kot v kakšnem filmu. A za pravo kuliso poskrbijo domačini v narodnih nošah, ki jih srečujemo na vsakem koraku. Največ je mesticev. To so mešanci Špancev in ameriških Indijancev. Sledijo jim staroselci, nekaj pa je tudi belcev. Prihod misijonarjev in španskih vojakov, ki so v 16. stoletju s seboj prinesli nove nalezljive bolezni, je namreč povzročil visoko smrtnost v takratnem inkovskem imperiju.

Poskus s kokošjim jajcem

Na obrobju Quita pa obiščemo park z obeležjem Mitad del Mundo (središče sveta). To je spomenik, ki je postavljen na mestu, kjer leži ekvator. Po njem je država tudi dobila ime. Spomenik, visok 30 metrov, je v obliki piramide, kjer vsaka stranica kaže eno stran neba. V njegovi notranjosti pa je majhen muzej z eksponati avtohtonih kultur Ekvadorja.

Andreja Polajnar

Seveda se radovedno postavimo na mesto, kjer vzporednik Zemljo razdeli na dva pola. Z eno nogo na severni polobli, z drugo pa na južni. Da smo res na tej točki, naredimo poskus s kokošjim jajcem. Z malo spretnosti ti ga uspe postaviti na žebelj. Mnogi z zanimanjem prisluhnejo teoriji, da tu tudi tehtnica kaže manj.

Slikovite indijanske tržnice, ki jih obiskujemo, pa niso le v glavnem mestu. V Otavalu naletimo na pisano tržnico, drugo največjo v celotni Latinski Ameriki. Preizkušamo se v barantanju, ki je običajen postopek pri nakupih. Domačini ponujajo lepe lesene izdelke, keramiko, srebrnino, tkane preproge ... V enem od indijanskih domov malo več izvemo o umetnosti tkanja in o njihovi glasbi. V neki indijanski vasici vidimo izdelavo tradicionalnih slaščic iz marcipana. Vedno nasmejani domačini nas z njimi tudi obdarujejo.

Andreja Polajnar

Najbolj pa se mi vtisne v spomin tržnica v vasici Cotacachi. Ta je posebej znana po usnjenih izdelkih. Nimam namena kupiti usnjene jakne, ampak spretni trgovec me prepriča. Sname jo z lutke, kajti samo ta mi je prav. Vsa oblačila tam so nekoliko manjša, saj so tudi ljudje v tej deželi precej manjši. Doma med ženskami po višini sodim v zlato sredino, v Ekvadorju pa prav vse Slovenke izstopamo. Po višini se lahko primerjamo s tamkajšnjimi moškimi, njihove ženske pa so precej nižje rasti.

Razpon kril krepko prek treh metrov

Po nekaj dnevih, preživetih v Quitu, ki vsaj malo pomagajo mojemu telesu, da se privadi na visoko nadmorsko višino, se po tako imenovani Aveniji vulkanov odpeljemo proti jugu. Pričaka nas enkratna narava. Tu je kar devet najvišjih vrhov v ekvadorskem delu Andov in vsi so višji od pet tisoč metrov.

Andreja Polajnar

V narodnem parku Cotopaxi se skoraj šest tisoč metrov visoko vzpenja najvišji delujoči vulkan na svetu. Je pravilne stožčaste oblike, na svojem vrhu pa ima sneženo kapo. Zaradi oblakov je bolj redko viden, a mi imamo srečo. Prekrasen pogled na vulkan še polepšajo kondorji, ki preletavajo nebo. Ta južnoameriška ptica iz družine jastrebov ima razpon kril krepko čez tri metre. Andski kondor je največja leteča ptica na svetu.

V rezervatu Antisana pa naletimo na izjemno rastlinstvo, pa tudi živalstvo, ki se je odlično prilagodilo na tamkajšnje razmere z nizkimi temperaturami, pogostimi vetrovi in malo padavinami. Proizvodnja cvetja je pomembna gospodarska panoga v državi. Izvoz rezanega cvetja, predvsem vrtnic, za nafto in bananami zaseda tretje mesto. Sopotnika nas dekleta obdarujeta z lepimi rdečimi vrtnicami na dolgih steblih, ki so še posebej cenjena. 

Andreja Polajnar

Na poti pogosto naletimo na lame, alpake, vikunje, predvsem pa na raznoliko paleto ptic. Prijetno je srečanje z domačini v eni od indijanskih vasic. Vsi svečano oblečeni, ker so otroke pripeljali k obhajilu. Gledam indijansko deklico, oblečeno v dolgo belo obleko. Tudi ona me gleda. Rada bi jo fotografirala. Takrat k meni pristopi njen oče in me ogovori. Pravi, da bi se deklica rada fotografirala z mano. Kakšno presenečenje. Seveda. Z veseljem. Domačini tam redko ali sploh ne vidijo belcev.

Tek v gorah ni enak teku v dolini

V kraju Banos, ki je poznan po termalnih vrelcih in poti slapov, opravimo krajši sprehod. Redek zrak je kriv, da nas sicer lažji treking kar precej utrudi. A pričakujemo, da bo naslednji dan še huje. Prispemo v Riobambo, ki je pomembno izhodišče za vzpone na Chimborazo, najvišji ekvadorski vrh (6267 m). Še prej na višini nekaj čez štiri tisoč metrov naredimo postanek z namenom, da se privadimo na zrak, ki je tam še redkejši.

Andreja Polajnar

Ko izstopim iz kombija, se mi v glavi zavrti, tla pod nogami se mi majejo. Vseeno po nasvetu lokalnega vodnika naredim nekaj korakov. Neprijeten občutek. Misliš, da boš padel. Globoko zadiham in se kmalu počutim malo bolje. Podobne težave imajo tudi vsi drugi, zato vodnik vztraja, da še nekaj časa ostanemo tam. V daljavi zagledam lame in trop vikunj. Za boljši posnetek se jim želim približati. Stečem. No, bolje rečeno, poskušam teči, kajti po nekaj metrih mi začne srce močno razbijati. Čutim ga skozi plast oblačil na sebi. Ah, kako hitro sem pozabila, da človeško telo na višini deluje drugače. Tek v gorah ni enak teku v dolini.

Danes tudi razumem, zakaj ekvadorska nogometna reprezentanca na domačem terenu redno premaguje tudi najboljše reprezentance sveta. Seveda, višine vajeni Ekvadorci z lahkoto utrujajo Brazilce, ki nevajeni pomanjkanja kisika med tekom hlastajo za zrakom. Pa zakaj so Ekvadorci in njihovi sosedje Kolumbijci tako dobri v tako imenovanem garaškem športu, kolesarstvu. Naš šampion Tadej Pogačar si je na olimpijskih igrah v Tokiu na cestni dirki prigaral bronasto medaljo. Zlato je v domovino odpeljal Ekvadorec Richard Carapaz. In tako kot Primož Roglič ter Tadej Pogačar je tudi on zmagal (leta 2019) na Giru d'Italia.

Andreja Polajnar

Boj z višinsko boleznijo

Ko nam vodnik dovoli nadaljevati pot, se odpeljemo do točke za vzpon do prvega zavetišča pod Chimborazom. Iz skupine desetih se tri dekleta odločijo, da ostanejo na višini približno 4400 metrov. Preostali začnemo s pohodom. Pot niti ni tako strma, vendar se borim z višinsko boleznijo. Naredim nekaj korakov in počivam. Spijem malo vode. Vseeno čutim pritisk v prsih. Pogledujem proti vrhu. Želim priti do tistega prvega zavetišča, ki leži na višini 5040 metrov. Blizu je, a vendar tako zelo daleč.

Spet nekaj korakov in spet počitek. Ničkolikokrat tako. Dopovedujem si, da bi bilo na tej točki škoda odnehati. Trmasto vztrajam, a vedno bolj me tišči v prsih. Občutim, kot da bi bil moj prsni koš v preozkem oklepu. Pred sabo pa že vidim želeno točko, a vseeno na poti do nje še nekajkrat počivam. Ko jo končno dosežem, se za nekaj časa usedem na skalo in čakam na preostale iz skupine. Ugotovim, da sem do tod prišla prva.

Andreja Polajnar

Malo si že oddahnem, ko začnejo prihajati nekateri iz skupine. Prijateljica pravi, da 60 metrov višje menda leži lepo jezero in da ga bo šla pogledat. No, meni pa se to zdi neskončno daleč in trenutno nedosegljivo. Samo dol si želim. In tako tudi naredim. Na poti navzdol srečujem pohodnike iz naše skupine, a se ne ustavim prav pogosto. Le do točke, kjer smo začeli naš pohod, si želim. Zdi se mi, da se bom tam počutila precej bolje. In tako tudi je. 

V Riobambi se nagradimo s slastnim steakom na vročem kamnu. Tudi sicer je hrana v tej deželi zelo okusna. Ekvadorska juha iz krompirja, avokada in fete mi je izjemno všeč. Pogledujem za receptom. Prvič poskusim ceviche. To je hladna jed iz rib ali školjk, mariniranih v citrusih in začimbah, ki me navduši. Njihovo sadje pa je sploh poglavje zase.

Andreja Polajnar

Na neki plantaži banan in kakavovca se ustavimo tudi mi, poskusimo banane, ki jih sami natrgamo, ter se poučimo o pridelavi kakava. Ta je, to Ekvadorju priznava cel svet, odlične kakovosti. Iz njega izdelujejo najboljše čokolade. Pravi užitek pa je okušati sokove iz njihovega sadja. Ko ti prinesejo sok iz ananasa, manga ali pasijonke, ima ta na vrhu debelo peno. 

Distribucija kokaina

Za spust v nižinski svet za več kot tisoč metrov izberemo vožnjo z vlakom po Hudičevem mostu (Nariz del Diablo). Ta pot med Riobambo in Alausijem poteka nad globokimi prepadi, slovi kot najzahtevnejša gorska železnica in je pogosto omenjana v raznih oddajah o tukajšnjih indijanskih plemenih. Nato pa še skok v Cuenco. To je najbolj ohranjeno kolonialno mesto v tej deželi. Lepe stavbe, trgi in tržnice.

Andreja Polajnar

Še ena priložnost za uživanje v živopisnem vrvežu, pogovore z domačini, kupovanje izdelkov domače obrti in spominkov ter obisk tkalnice, ki izdeluje svetovno znane panamske klobuke. Zakaj panamski? Ker so jih v času gradnje Panamskega prekopa na veliko izvažali. Takrat se je prijelo to ime. Danes pa na fotografijah delavnice vidimo, da te klobuke nosijo ali so jih nosile tudi slavne osebe, kot so Napoleon, Theodore Roosevelt, Winston Churchill, Brad Pitt ... Ti so še dodatno prispevali k popularnosti teh pokrival, pletenih iz rastline, ki raste v obalnem območju Ekvadorja.

V Guayaquillu, kamor prispemo proti večeru, sproščeno pohajkovanje po mestu ni mogoče. Največje ekvadorsko mesto šteje več kot tri milijone prebivalcev. Ima največje morsko pristanišče v državi, zelo pomembno tudi za celotno Latinsko Ameriko. Pristanišče Guayaquill ima v Južni Ameriki najpomembnejšo vlogo pri trgovini z drogami. Obe sosedi Ekvadorja (Kolumbija in Peru) sta vodilni v pridelavi kokaina, ekvadorske tolpe pa imajo nalogo, da ga distribuirajo narkokartelom v Mehiki. In zato je v mestu tudi veliko kriminala. Za nas pa to mesto predstavljala zgolj vstopno točko na Galapaške otoke, ki so povsem druga zgodba. O tem pa drugič.

Galerija

Andreja Polajnar