V poletni sezoni do finske prestolnice Helsinkov trikrat na teden z ljubljanskega letališča vozi Finnair. Finski nacionalni letalski prevoznik, ki je tako kot letališče Vantaa, kakih dvajset kilometrov severno od prestolnice, v (večinski) državni lasti. Direktni let traja dve uri in pol, letalo pa je bilo na moje začudenje skoraj polno tja in nazaj grede. Med potniki pa so bili poleg Slovencev večinoma Finci, tako poslovneži kot turisti.

Silvester Šurla

Na letu proti Helsinkom je bila tudi večja skupina ukrajinskih otrok (beguncev), mladih judoistov, v spremstvu dveh trenerjev: Finca in Slovenca, ki sta se sporazumevala v angleškem jeziku. V obratni smeri čez nekaj dni, ob povratku v Slovenijo, pa je bila na letalu večja skupina japonskih upokojencev, ki jih je turistična vodička iz Tokia preko Helsinkov peljala na izlet v Slovenijo. Tudi mlajši slovenski par, ki se je posedel poleg mene, je potoval domov iz Japonske, podobno kot celotna družina iz Štajerske dve vrsti naprej. Finnair je namreč specializiran za lete med Evropo in Azijo, leti pa na več kot sto destinacij po Evropi, Aziji in Severni Ameriki.

Prvomajska maškarada

Po pristanku v Helsinkih so me res pričakale za več kot deset stopinj Celzija nižje temperature, pa tudi severni veter je še kar pošteno bril po obrazu, ko sem sestopil iz primestnega vlaka, ki za nekaj evrov na vsakih deset minut povezuje letališče s centralno železniško postajo v središču glavnega mesta. Po ulicah pa je bilo glede na dela prosti dan presenetljivo veliko ljudi. V oči so mi takoj padle gruče mladcev moškega in ženskega spola v živopisnih kombinezonih, z obvezno belo čepico na glavi.

Silvester Šurla

Čemu ta maškarada, nič mi ni bilo jasno. Ali pust na Finsko tako kot pomlad pride z zamikom? Po prijavi v hotelu se odpravim peš po centru Helsinkov, na ploščadi pred glavno avtobusno postajo odmeva bučna glasba iz tovornjaka, ki je spremenjen v oder, v ozadju pa velik logotip Pepsi. Mimoidočim, ki se postavijo v vrsto, hostese delijo pločevinke »zero sugar« osvežilne pijače, pri sosednji stojnici pa lahko dobiš še gratis vrečki krompirjevega čipsa. 

Streljaj stran je mogočna stavba finskega parlamenta, čez cesto pa osrednja knjižnica, ki je pravi arhitekturni biser. A ker smo prvega maja, je vse zaprto. Tudi ogledov v znameniti helsinški katedrali, glavni turistični »maskoti«, ki jo še kar prenavljajo, na ta dan ni. Na stopnišču, ki je obrnjeno proti pristanišču, pa spet gruče mladostnikov v raznobarvnih kombinezonih ali samo z belimi »mornarskimi« čepicami. Da se nenavadno veliko ljudi, tudi starejših, po ulicah in trgih sprehaja s tem naglavnim pokrivalom, mi ne da miru. Naletim na kar nekaj družb v srednjih letih, ki po klopcah in na terasah barov nazdravljajo s šampanjcem in veselo proslavljajo. Še na spomenike, kipe pomembnih Fincev iz njihove zgodovine, so tisti dan poveznili bele baretke z modrim ščitkom, ki imajo ob strani na vrvici pripet še cof. 

Silvester Šurla

S pomočjo umetne inteligence na svojem pametnem telefonu mi naposled le uspe razvozlati, kaj je v ozadju prvomajske »maškarade«. Gre za enega največjih tradicionalnih praznikov dela in pomladi (Vappu), ki ga Finci obeležujejo s parado, pikniki, zabavami in množičnimi zborovanji na prostem. Z leti se je razvil v največji študentski praznik, ki je najživahnejši v finskih univerzitetnih mestih in zajema celotno družbo – od otrok do upokojencev.

Študentski kombinezoni pa so del univerzitetne tradicije. Njihova barva označuje univerzo, študijsko smer ali fakulteto, pogosto pa so okrašeni z značkami, nalepkami, logotipi sponzorjev in spominki z dogodkov. Med Vappujem študenti organizirajo številne dogodke, pohode, zabave in tradicionalne obrede, kot je denimo umivanje kipov. Kombinezonov se tradicionalno ne pere, da »nosijo zgodovino« vseh dogodkov. Belo študentsko kapo pa nosijo vsi, ne glede na starost; tudi če so diplomirali pred 30 leti, saj ta simbolizira znanje in izobrazbo.

Silvester Šurla

Hitra prehrana, losos in rženi kruh

Ko pripešačim do glavne tržnice v pristanišče, stojnice s hrano že pospravljajo, pa tudi znamenita finska lososova juha, ki sem si jo hotel naročiti, je že pošla. Po ulicah na električnih skirojih švigajo dostavljavci hrane (Wolt, Bolt …), po videzu sodeč večinoma migranti in begunci, kar velja tudi za taksiste in voznike estonskega Bolta in ameriškega Uberja. Helsinki, pa tudi druga večja finska mesta, kar ugotovim naslednje dni, so postala prava »multikulti« družba različnih narodnosti in ras iz celega sveta. Takšna je tudi kulinarična ponudba, še posebej veliko je restavracij z azijsko hrano, a 1. maja imajo odprta vrata večinoma le globalne verige restavracij s hitro prehrano, razni McDonaldsi, Burger Kingi, KFC …

Finci ne bi bili Finci, če ne bi, in to že pred 45 leti, ustanovili tudi lastne verige hitre prehrane – Hesburger, ki ima danes že 437 obratov in je svoje poslovanje razširila tudi v bližnje baltske države in celo nekatere države vzhodne in srednje Evrope. Ob vsej tej poplavi »instant« hitre hrane se mora običajen turist kar potruditi, da najde kakšno tipično finsko jed. V finski kulinariki je nepogrešljiv rženi kruh, poleg prekajenega lososa, lososove juhe in mesa severnih jelenov pa so priljubljene tudi karelijske pite. Slednje imajo ime po pokrajini na vzhodu, Kareliji, ki je od druge svetovne vojne razdeljena med Finsko in Rusijo.

Silvester Šurla

Finski Švedi na Evroviziji

Finska ni le glavno mesto Helsinki, kjer živi več kot desetina prebivalstva (dobrih 686 tisoč). V 5,6-milijonski državi je predvsem na jugozahodu močna tudi švedska manjšina, na severu na Laponskem pa živijo pripadniki avtohtonega ljudstva Sami. Veliko več kot na Finskem živi Samijev na severu Švedske in Norveške. Fincev, ki si pravijo Suomi, pa je v državi 88,9 odstotka. Poleg finščine, ki spada v skupino ugrofinskih jezikov, je uradni jezik tudi švedščina, ki podobno kot norveščina, danščina, islandščina in ferščina spada med severnogermanske jezike. Pripadnik švedske manjšine je tudi sedanji predsednik države Aleksander Stubb, ki je bil pred tem premier ter minister za zunanje zadeve.

V večjih mestih, kot so Helsinki (po švedsko Helsinfors), Turku (po švedsko Åbo), in na obalnih območjih na jugozahodu, kjer živi švedsko govoreča manjšina, so tudi table z imeni ulic in krajev dvojezične. Tudi letošnji predstavniki Švedske na Evroviziji, zabavljaška skupina KAJ, so pripadniki švedske manjšine na Finskem, iz kraja Vörå na zahodu države. Med skandinavskimi državami edino Finska uporablja evro in je v vzhodnoevropskem časovnem pasu, kar pomen eno uro pred Slovenijo. Finska je članica EU od leta 1995, članica Nata pa je po desetletjih vojaške nevtralnosti (zaradi svoje dolge meje z Rusijo, ki se na vzhodu vleče več kot 1300 kilometrov) postala aprila 2023.

Silvester Šurla

Glavni razlog za vstop v severnoatlantsko vojaško povezavo je bila ruska invazija na Ukrajino. Zaradi vstopa v Nato so zadnja leta odnosi z Rusijo napeti, Finska pa je zaprla tudi vse mejne prehode z vzhodno sosedo, saj je Putin tja načrtno pošiljal skupine migrantov z Bližnjega vzhoda in iz Afrike. Maja letos je bil zaključen tudi prvi 35-kilometrski odsek ograje na meji. Finska je samostojna država že več kot sto let, svojo neodvisnost je razglasila 6. decembra 1917, pred tem je bila 108 let pod rusko oblastjo, kot Veliko vojvodstvo Finske, pred letom 1809 pa je bila pod Švedsko.

Pri Fincih je tako danes, tudi zaradi lastne zgodovinske izkušnje, čutiti strah pred Rusi, da bi jih napadli in ponovno zasedli. Skoraj na vsakem vogalu v Helsinkih poleg finskih vihrajo tudi ukrajinske zastave v znak solidarnosti zaradi ruske invazije in okupacije petine ukrajinskega ozemlja. Na Finskem imajo zaradi svoje geografske lege (meje z Rusijo) in zgodovinskih razlogov še vedno naborniški sistem, obvezen vojaški rok za moške pa traja najmanj pet mesecev in pol. Še posebej ob koncih tedna je moč srečati mlade vojake na železniških postajah in vlakih. Finska vojska velja za eno najbolj organiziranih in sodobnih obrambnih sil v Evropi. 

Silvester Šurla

Dežela Patrie in savn

To je nekaj osnovnih informacij, ki jih je dobro vedeti, preden se človek odpravi na potovanje po Finski. Podobno kot v drugih skandinavskih državah tudi večina Fincev dobro govori angleško (v šolah se angleščina poučuje že od zgodnjega otroštva), kar močno olajša vsakodnevno komunikacijo, saj se je finščine, ki ji je podobna le estonščina, ne pa tudi madžarščina (slednja je tudi v ugrofinski jezikovni skupini), precej težko naučiti. Bi se pa od Fincev lahko česa naučili tudi Slovenci.

Prva asociacija na to nordijsko državo pri nas je namesto savn sicer Patria – finsko orožarsko podjetje, ki je zaradi korupcijske afere pri nabavi osemkolesnikov, ki je izbruhnila tik pred volitvami leta 2008, povzročilo pravi potres na slovenski notranjepolitični sceni in močno zaznamovalo politično kariero Janeza Janše vse do današnjih dni. Orožarska saga s Patrio pa se kljub vsemu temu nadaljuje, saj je trenutna levosredinska vlada Roberta Goloba v začetku tega leta prižgala zeleno luč za nakup novih 106 oklepnikov finskega orožarskega podjetja, za kar bomo namenili tam okrog 700 milijonov evrov.  

Silvester Šurla

Drugo oz. tretje največje finsko mesto Tampere (za drugo sicer velja Espoo, ki je združeno s Helsinki kot njegovo predmestje) slovi kot prestolnica savn (v Tampereju in okolici je več kot 30 javnih savn, na celotnem Finskem pa naj bi jih bilo več kot tri milijone, približno ena na dva prebivalca!). Savne veljajo za enega ključnih stebrov finske identitete in niso namenjene le sproščanju in utrjevanju zdravja, pač pa tudi druženju. 

Hitri vlak do Božička

V Tampere z okoli 250 tisoč prebivalci, ki leži v notranjosti države med dvema velikima jezeroma, Näsijärvi in Pyhäjärvi, okoli 180 kilometrov severno od Helsinkov, sem se odpravil z vlakom InterCity, ki potegne do 160 kilometrov na uro. Poldrugo uro dolga vožnja po slikoviti finski pokrajini, ki je posejana z jezeri, gozdovi, njivami in travniki, je cenovno ugodna. Vozovnica v obe smeri, in to v prvem razredu, me je stala dobrih 50 evrov. Poleg udobnega sedeža v vrhnjem delu dvonadstropnega vagona je potnikom na voljo tudi v ceno karte všteta voda, kava, čaj … V prvem razredu, kjer je zapovedana tišina, se ne telefonira, za pogovore je namenjena posebna kabina s steklenimi vrati. A zgovornejši potniki, še sploh če potujejo v paru, se tega ne držijo.

Silvester Šurla

Nedaleč stran v na tri četrt praznem vagonu sta se tisto petkovo jutro proti Tampereju posedla profesorica filozofije na helsinški univerzi in njen kolega, gostujoči profesor iz ZDA. V njunem več kot uro trajajočem dialogu, ki sem ga nehote vlekel na ušesa, sem izvedel veliko informacij o izobraževalnem sistemu na Finskem, ki velja za enega najboljših na svetu, profesor iz ZDA pa je s svojo gostiteljico delil izkušnje, ki jih ima kot gostujoči profesor v Hongkongu. Profesorja se seveda nista mogla izogniti komentiranju dnevne politike na globalni ravni, pajdašenja Trumpa s Putinom denimo. Trumpovi napadi na nekatere ameriške univerze, kot denimo Harvard, pa naj bi bili posledica osebnega maščevanja (vendete), ker naj bi tam zavrnili predsednikovega najmlajšega sina Barrona, je svoji finski kolegici razlagal profesor iz Pensilvanije.

Dobro razvito železniško omrežje, ki ga upravlja državno podjetje VR (Valtion Rautatiet), deluje kot naoljen stroj in velja za ključni del javnega prevoza na Finskem. Povezuje tako velika mesta kot manjša območja po državi, vse tja do severa na Laponsko, še naprej od Rovaniemija, kamor vozi sloviti Božičkov vlak. Potovanje z vlakom po Finski je bilo pravi užitek, čisto nasprotje z vlaki Slovenskih železnic. Poleg vlakov InterCity med večjimi finskimi mesti vozi tudi italijanski Pendolino, ki potegne do 220 kilometrov na uro.

Silvester Šurla

Finske železnice slovijo po zanesljivem in natančnem voznem redu, tudi zato tamkajšnje prebivalstvo množično potuje z vlaki. Omogočajo enostaven nakup vozovnic, rezervacij sedežev, naročila hrane … po mobilni aplikaciji VR Matkalla, kar sem v praksi preizkusil tudi sam na treh vožnjah iz Helsinkov in nazaj: v Tampere, Lahti in Turku. Tampere, ki je zaradi tekstilne, kovinske in strojne industrije veljal za industrijsko središče Finske, je danes moderno tehnološko, kulturno in izobraževalno mesto. 

Kaj se je zgodilo z Nokio?

Kdo ne pozna mobilnih telefonov Nokia, ki so dominirali na prelomu tisočletij in nato doživeli svoj zaton s pojavom iPhonov. Nokia je dobila ime po kraju, ki leži 15 kilometrov zahodno od Tampereja, telekomunikacijsko podjetje pa se je iz proizvodnje mobilnih telefonov uspešno preoblikovalo v enega vodilnih ponudnikov tehnoloških rešitev za telekomunikacijska omrežja 4G in 5G. Na ulicah Tampereja, po katerih vozijo moderni tramvaji češke znamke Škoda, je v nasprotju z veliko bolj turističnimi Helsinki moč bolje začutiti dnevni utrip tamkajšnjega prebivalstva.

Silvester Šurla

Med vožnjo do končne postaje v enem od predmestij mi padejo v oči, podobno kot drugod po Finskem, številna gradbišča stanovanjskih blokov. Zaradi rasti prebivalstva, urbanizacije … rastejo številni novi stanovanjski kompleksi. Povprečna cena za kvadratni meter novih stanovanj v Tampereju se giblje med 2800 in 3500 evrov, v glavnem mestu Helsinkih pa med štiri in pet tisočakov, kar je podobno kot v Ljubljani. Ob tem pa velja poudariti, da je povprečna plača na Finskem dvakrat tolikšna kot v Sloveniji, kar se odraža v višjem življenjskem standardu. Za primerjavo: BDP na prebivalca je lani na Finskem po podatkih IMF znašal 54.774 dolarjev, v Sloveniji pa 34.544 dolarjev.

Glavna turistična atrakcija v Tampereju je razgledni stolp Näsinneula, ki sega 168 metrov v višino. Na razgledni ploščadi z osupljivim pogledom na mesto in z jezeri obdano okolico, kamor se za deset evrov v 27 sekundah pripeljete z dvigalom, pa sta tudi kavarna in restavracija. Kakšne posebne gneče tisti petek popoldne ni bilo, sem pa tja je kapnil kak turist, ki se je nato do središča Tampereja odpeljal nazaj z mestnim avtobusom. Gneča je bila le na glavni železniški postaji in tudi vlak nazaj proti Helsinkom je bil kar poln.

Silvester Šurla

Podobno kot čez dva dni proti Lahtiju, od koder InterCity nadaljuje pot proti vzhodu države tik ob meji z Rusijo do končne postaje – mesta Joensuu. Potovanje do Lahtija, ki je od Helsinkov oddaljen okoli sto kilometrov, traja debelo uro. Mesto s 121 tisoč prebivalci je znano tudi Slovencem zaradi nordijskega centra. V osrednjem kompleksu so tri smučarske skakalnice, rekord na veliki napravi v dolžini 135,5 metra med skakalkami pa ima naša Nika Prevc, ki je marca letos prav v Lahtiju ob zaključku sezone svetovnega pokala že drugo leto zapored dvignila v zrak veliki kristalni globus.

Finlandia Jeana Sibeliusa

Lahti sicer služi kot glavni vadbeni center za finske smučarske skakalce. Prvo nedeljo v maju je bilo mesto precej zaspano, v neposredni bližini skakalnic se je tisti dan na parkirišču pred smučarskim muzejem odvijala le razstava starih avtomobilov, kjer je bilo največ ameriških starodobnikov in švedskih volvov, sem pa tja pa se je našla tudi kaka ruska lada. Zadnja leta se je Lahti (ime v finščini pomeni zaliv), ki se ponaša tudi z nazivom zelena prestolnica Evrope leta 2021, usmeril tudi v poletni turizem. Mesto namreč leži na južnem bregu jezera Vesijärvi, kjer je poleg pristanišča tudi veliko apartmajsko naselje in promenada s številnimi kavarnami in restavracijami, ki oživijo v poletnih mesecih.

Silvester Šurla

V začetku maja je bilo še vse zaprto, tudi znamenita Sibeliusova dvorana, ki je poimenovana po svetovno slavnem finskem skladatelju Jeanu Sibeliusu (njegovo najbolj znano delo je simfonična pesnitev Finlandia) in kjer ima sedež eden najbolj znanih finskih simfoničnih orkestrov (Sinfonia Lahti). Nazaj grede proti železniški postaji sem se ustavil v enem od nakupovalnih središč, ki so na Finskem odprta tudi ob nedeljah, in to celo do 23. ure! Cene hrane v supermarketu pa v povprečju nič kaj višje od slovenskih, imajo pa tamkajšnji prebivalci finske plače in si tako lahko več privoščijo. Posebna zgodba je alkohol, to pa velja za vse skandinavske države, saj želijo z visokimi trošarinami omejiti njegovo porabo in tako preprečiti škodljive posledice za zdravje.

Zahvala na zadnji postaji

Zadnji dan na Finskem jo z vlakom iz Helsinkov mahnem še na jugozahod države v Turku, ki velja za najstarejše mesto v državi, v času švedske nadvlade je bilo celo glavno središče. Vlak Pendolino slabih dvesto kilometrov v eno smer opravi v dveh urah in pol. Turku danes velja tako za kulturno kot kulinarično prestolnico Finske, je pa tudi živahno univerzitetno mesto. S skoraj 200 tisoč prebivalci leži ob reki Aura in je pomembno pristanišče za trajekte do Švedske, ki tja plujejo skozi razvejan arhipelag. Poleg slikovitega srednjeveškega gradu iz 13. stoletja je glavna znamenitost Turkuja mogočna katedrala v gotskem slogu, kjer je sedež luteranske cerkve na Finskem, verski objekt pa velja za enega glavnih nacionalnih simbolov. Poleg katedrale je tudi muzej najslavnejšega finskega skladatelja Sibeliusa. 

Silvester Šurla

Ker me od nekajdnevnega pohajkovanja po finskih mestih že precej bolijo noge, jo po nekaj urah mahnem z vlakom nazaj v Helsinke. Peti maj je zame poseben dan, saj sem se na ta datum pred štirimi leti še enkrat rodil. Zadnja postaja pred povratkom v Slovenijo je zato znamenita tempeljska cerkev (Temppeliaukion kirkko) sredi Helsinkov, zgrajena leta 1969 neposredno v trdo skalo, ki velja za pravi arhitekturni biser. Po četrti uri popoldan je tam samo še peščica turistov in tudi vstopnina osem evrov me ne odvrne. Obsedim na klopi sredi cerkve in slabe pol ure ob nežnih zvokih ambientalne glasbe meditiram, na koncu pa se zahvalim bogu, da sem pred leti s pomočjo predanih zdravnikov premagal hudo bolezen in ostal živ. 

Galerija

Silvester Šurla