Železniška proga je speljana do letališča (standard v urejenih državah), za 49 kron te primestni vlak, ki čez dan vozi na vsakih deset minut ali še manj, pripelje do centra drugega največjega mesta na Norveškem. Na postaji pod letališko zgradbo je avtomat, a ne tiska kart. Vse je online, tudi gotovine ne sprejema.

Digitalno in na steroidih

Na potovanju v naslednjih dveh tednih, vse tja do Nordkappa na severu Norveške, sploh nisem prišel v stik z gotovino, z norveškimi kronami (en evro je nekaj manj kot 12 kron). Vsi plačujejo z digitalnim denarjem: karticami, telefoni … Če povezava ne deluje ali se kaj zaplete s transakcijo, pa nastane problem. Zelo redko, a se zaradi odročnosti nekaterih krajev lahko zgodi. Mladega Američana z nahrbtnikom je tako šofer avtobusa za Tromso na začetni postaji v Alti poslal na bankomat v bližnji nakupovalni center. Pa drobiž naj prinese, ker on ga nima, da bi mu vrnil razliko.

Silvester Šurla

Na precej polnem vlaku proti centru Bergna, vožnja traja 45 minut, takšnih zadreg ni. Najdeš pa opozorilo o visoki globi, če te med kontrolo zalotijo brez veljavne vozovnice. Poleg Simona prisede še gospa srednjih let z vpadljivim klobukom temno rjave barve. Zgovorni Južni Tirolec takoj izvrta iz nje, da je z Nove Zelandije. Zadnje leto sicer živi na Finskem, a se je odpravila zdaj za teden dni na Norveško, da preveri, ali je res lepša od njene rodne države tam daleč na čisto drugem koncu sveta.

Da je Norveška še lepša od Južnega otoka Nove Zelandije, ki je podobno gorat in slikovit, naslednji dan med čakanjem na vlak na postaji Myrdal, visoko v gorah nad največjim norveškim Sognefjordom, poznavalsko ugotavlja starejši par iz prav tako daljne Avstralije. Upokojenca, ki v jeseni življenja potujeta po svetu in sta marsikje že bila. Norveška je Južni otok Nove Zelandije na steroidih, je od vseh lepot vzhičena Avstralka, ki se še pohvali, da so predniki njenega moža danskih korenin, sama pa da je potomka emigrantov iz Irske.

Silvester Šurla

Solsticij na promenadi

Tudi vožnja z bergenskega letališča v center mesta je slikovita, saj je mesto s skoraj 300 tisoč prebivalci zrinjeno med morjem, gorami in fjordi na zahodni, atlantski obali Norveške. V Bergnu zato zelo pogosto dežuje, na leto v povprečju beležijo kar 230 deževnih dni. Zaradi spremljajočega vetra dežnik pogosto ni dovolj, turistom svetujejo še nepremočljivo jakno in vodoodporno obutev. A tisto sobotno popoldne v drugi polovici junija, ko sem se znašel tam, je močno sijalo sonce. Pa tudi vlak z letališča z nekaj vmesnimi postajami je pripeljal prav v strogi center mesta, nekaj sto metrov stran od hotela, kjer sem imel za dve noči rezervirano sobo.

Tisto soboto popoldne 21. junija je bil ravno poletni solsticij. Najdaljši dan v letu, ko je sonce doseglo svojo najbolj severno lego na nebu. Po 18. uri, ko je sonce svetilo še na polno, saj bo ta dan zašlo šele po 23. uri, je na terasah lokalov pred slikovitimi lesenimi hišami v starem delu mesta (Bryggen) sedelo malo morje ljudi. Gneča je bila nepopisna tudi v bližnjem pristanišču, na znameniti ribji tržnici, tudi pred zabojniki in kombiji z ulično hrano so se vile dolge vrste.

Silvester Šurla

Usmeril sem se proti tirni vzpenjači (Floibanen) na bližnji hrib (Floyen, 320 metrov nadmorske višine), od koder je čudovit panoramski pogled na mesto, na poti tja grede pa še zavil h kiosku, kjer prodajajo slavne hrenovke iz mesa severnih jelenov. V resnici te niso nič posebnega, okus nevtralni teksturi fino mletega mesa je dala karamelizirana čebula, pa gorčica in kečap, ki sta se cedila iz nadpovprečno dolgega hot-doga, ki ga je v papir zavilo dekle indijskega rodu. Ta je v kiosku delala družbo svetlolasemu mlademu Norvežanu, ki je zaradi svojih šal, ki jih ob strežbi stresa lačnim turistom, postal prava zvezda YouTuba.

Nacionalna jed – zamrznjena pica

Norvežani, kar sem spoznal v naslednjih dneh na poti proti severu, so prav nori na »vroče pse«, saj jih ponujajo skoraj na vsakem vogalu. Tudi na trajektih, ki prečkajo fjorde. Norveška kulinarika, podobno kot drugod v nordijskih državah, ni kak presežek. Veliko jedo seveda rib, njihova obala je posejana z gojišči lososov, poleg nafte njihovim glavnim izvoznim produktom. Na severu države, še posebej na Lofotih, pa ribiči že stoletja na prostem sušijo trske oz. polenovke. Poleg severnih jelenov se na krožniku od divjadi znajde tudi los, katerega meso zmeljejo za hamburgerje. Drugače pa Norvežani pri hrani (ta je zaradi zaprtosti trga, visokih carin in s tem povezane zaščite domačega kmetijstva zelo draga, še posebej sveže sadje in zelenjava) niso kaj posebej izbirčni. V trgovskih centrih gredo menda najbolje v promet zamrznjene pice, ki so neuradno postale celo njihova nacionalna jed.

Silvester Šurla

Kralj vseh fjordov

Naslednje jutro, dan po prihodu v Bergen, sem bil že na potniškem trajektu, ki je ob osmih krenil proti kralju vseh norveških fjordov – Sognefjordu. Sonce so žal zamenjali deževni oblaki, vzdušje med turisti, ki so skoraj do zadnjega sedeža napolnili plovilo, zaradi kislega vremena ni bilo ravno prešerno. Najbolj zvedavih pa tudi rahlo pršenje in veter nista odvrnila od obiska palube, ko smo pluli ob razvejani atlantski obali zahodne norveške pokrajine Vestland do kar 205 kilometrov dolgega fjorda, ki lahko seže v globino več kot 1300 metrov. Sognefjord je sicer največji, a menda ne najlepši, saj ga po slikovitosti menda prekaša veličastnejši Geirangerfjord, ki se nahaja malo bolj proti severu.

Plovilo družbe Norled sicer opravlja javno službo, povezuje odročne kraje, zato tudi kar nekaj postankov, a med potniki so večinoma turisti, le v manjšem delu lokalni prebivalci. Vožnja do končne postaje – slikovite vasice Flam – se je vlekla debelih pet ur, v zadnjem delu poti pa je Sognefjord zasijal v vsej svoji veličini. Strme stene gorskih vrhov, konec junija še pobeljenih s kapami snega, sežejo tudi do 1700 metrov v višino. Iz njih pa skoraj navpično v fjord padajo mogočni slapovi. Če bi bilo tisti dan še sonce, bi bilo od vseh teh naravnih lepot že preveč kičasto.

Silvester Šurla

Huldra ob Flamsbani

Na koncu stranskega rokava Sognefjorda – Aurlandsfjorda je vasica Flam. Norledov katamaran, ki je »parkiral« poleg mogočne križarke, je bil videti prav majcen. Po izkrcanju je spet pričelo deževati, večina potnikov je bila namenjena naprej, prava pustolovščina se je šele pričela. Streljaj od pristanišča je namreč spodnja postaja svetovno znane flamske železnice (Flamsbana), ki velja za eno najbolj spektakularnih železniških poti, a do odhoda nas je ločila še dobra ura. Vožnja v starih vagonih, ki jih danes navkreber vleče električna lokomotiva, traja slabo uro.

Železniška proga se dobrih dvajset kilometrov vije po strmih pobočjih, po katerih teče kar nekaj slapov, do zgornje postaje Myrdal pa je iz fjorda 866 metrov višinske razlike. Gre za eno najbolj strmih železnic na svetu, na nekaterih odsekih je naklon kar 55 promilov, proga pa je speljana kar skozi 20 predorov, od tega jih je bilo 18 izkopanih ročno. Flamsbano so gradili kar 17 let, uradno pa je bila odprta leta 1940. Da so železniško kompozicijo najprej poskusno vlekle parne lokomotive, izvem med obiskom muzeja tik ob spodnji postaji v Flamu. Na polovici poti, kjer je vzporedno položen še en tir, se kompozicija prvič ustavi, da se ogne drugemu vlaku, ki prihaja iz nasprotne smeri.

Silvester Šurla

Vagoni so kar polni turistov z vsega sveta, starejši možakar iz Japonske potisne šipo navzdol in skozi okno pomoli svoj fotoaparat, da bodo slike lepše. Drugi fotografiramo s telefoni in imamo med vožnjo ves čas oči na pecljih, da ne bi česa zamudili. Vlak po nekaj minutah spet brzi naprej, izza oblakov vendarle pokuka sonce, a vse se odvija dokaj hitro. Zaradi množice predorov se menjata svetloba in tema. Sprevodnica si zatisne ušesa pred glasnimi piski in zakriči, da naj potisnemo šipe navzgor. Po zvočniku večkrat slišimo sporočilo, da je molenje glave skozi okno lahko smrtno nevarno.

Tik pod vrhom sledi drugi postanek za pet minut pri mogočnem slapu Kjosflossen. Potniki izstopimo na ograjeno ploščad, po zraku pleše nešteto vodnih kapljic, bučanje vode preglasi vse. Iz daljave se zasliši zvok glasbe, ob slapu, ob kamnitih ruševinah utrdbe, se pojavi gozdna vila v rdečem (Huldra), ki naredi nekaj plesnih gibov. Nato za nekaj sekund izgine in se spet prikaže na drugem mestu. Zrežirana predstava za turiste, ki za vožnjo po Flamsbani odštejemo kar zasoljenih 929 kron (82 evrov).

Silvester Šurla

Križarjenje z vlakom

Spodnji del Norveške pa vse tja čez arktični krog do zadnje postaje v mestu Bodo sem prekrižaril z vlaki. Potovanje z norveškimi železnicami VY (preimenovanih iz NSB) je udobno in ni tako drago, če vozovnice kupiš po spletu vsaj kak mesec vnaprej. Z vlakom sem se peljal od Bergna proti Oslu (sedem ur), od Osla proti Trondheimu (šest ur in pol) in od Trondheima proti Bodu (skoraj deset ur). Železniška proga med Bergnom in Oslom velja za eno najlepših na svetu. V skupni dolžini približno 500 kilometrov se vije čez mogočno gorsko planoto Hardangerviddo v nacionalnem parku, kjer je na 1222 metrih nadmorske višine najvišja železniška postaja na Norveškem Finse.

V drugi polovici junija pokrajino tam še prekriva sneg, kar ni vidno samo iz vlaka, ampak tudi iz letala. V Bergen sem namreč letel iz finskih Helsinkov in prečenje Norveške iz zraka je bilo naravnost spektakularno. Naravnim lepotam se ni mogla upreti niti postavna Finnairova stevardesa, ki je bila na moč podobna slavni nemški manekenki Claudii Schiffer. Tako kot večina potnikov je tudi ona nalepila svoje oči na okno in opazovala prečudovito norveško pokrajino, prepleteno z gorami in fjordi, ko se je letalo spuščalo proti letališču v Bergnu.

Silvester Šurla

Macron v kraljevi palači

Narava na Norveškem je res lepa, da že kar bolijo oči. Tudi proga na sever, od Osla proti Trondheimu in naprej proti Bodu, ne razočara. Ne samo narava, tudi kakšnega losa, ki teče čez travnik v gozd, je moč videti iz vlaka. Pa smučarske skakalnice v daljavi tudi – Vikersund zahodno od Osla in Lillehammer na prvi tretjini poti do Trondheima. S primestnim vlakom (T-bane, linija 1) sem se peljal tudi iz centra Osla na sloviti Holmenkollen. 130-metrska skakalna naprava velja za simbol zimskih športov na Norveškem in z vrha, kamor pelje obiskovalce dvigalo, nudi čudovit panoramski pogled na Oslo z okolico. Tam je tudi najstarejši smučarski muzej na svetu.

Poleg fotografije sedanjega norveškega kralja Haralda V. v mladih letih opazim Elanove tekaške smuči. Tista dva dni v zadnjem tednu junija, ki sem ju preživel v Oslu, je bil na Norveškem na uradnem obisku Emmanuel Macron, zato je bila glavna aleja med parlamentom (Stortinget) in kraljevo palačo posejana tako z norveškimi kot francoskimi zastavami, saj so visokega političnega gosta sprejeli z najvišjimi državnimi častmi.

Silvester Šurla

Na prvem programu norveške nacionalne televizije (NRK) pa so ob osmih zvečer celo v živo prenašali slavnostno večerjo v kraljevi palači, kjer si je Macron v slavnostnem nagovoru polomil jezik z nekaj vljudnostnimi stavki v norveščini, ki spada v skupino severnogermanskih jezikov. Na Norveškem, ki je ustavna monarhija, je trenutno na oblasti manjšinska vlada laburističnega premiera Jonasa Gahra Stora, ki jo po odhodu stranke centra iz vladajoče koalicije podpirajo socialisti. Velja poudariti, da Norveška ni članica EU, z unijo ima podobno kot Švica podpisanih kar nekaj sporazumov, je pa v schengenskem območju.

Po vrnitvi iz Holmenkollna se po glavni ulici v Oslu odpravim proti kraljevi palači, ki jo oblegajo turisti. Na vsaki strani na pročelju mogočne stavbe na vzpetini je majhna hiška, pred prvo stoji gardist, ki je ustrežljiv tudi za sebke, ki jih želijo v njegovi družbi posneti azijske turistke, druga je prazna. Ko se ji preveč približam, da bi jo fotografiral od znotraj, me gardist glasno opozori, da se umaknem nekaj korakov nazaj. Kraljeva palača je obkrožena s parkom, v poletnem času pa so po njej tudi vodeni ogledi, ki pa jih je treba rezervirati vnaprej. To pa ne velja za obisk njihovega parlamenta, a sem tam teden dni prezgodaj.

Silvester Šurla

Eno uro trajajoči brezplačni vodeni ogledi Stortingenta v angleškem jeziku se prično šele od 30. junija, pa vse tja do sredine avgusta, preberem na tabli pred železno ograjo. Vsak dan pa je možen ogled le za prvih 30 ljudi, ki se postavijo v vrsto. Pred več kot dvajsetimi leti, ko sem na FDV pisal magistrsko nalogo iz politologije, sem norveški politični sistem podrobno naštudiral, a od tedaj se je v tej najbogatejši skandinavski državi zamenjalo že kar nekaj vlad. Ker imajo proporcionalni volilni sistem, podobno kot v Sloveniji, so vlade običajno koalicijske, pogosto tudi manjšinske. Leve in desne stranke pa se tudi dokaj redno menjajo na oblasti oz. v opoziciji.

Breivik v podzavesti

Življenje v prestolnici Oslo je kar drago. Cene nastanitev so bistveno višje kot v drugih mestih po državi, a na Bookingu vseeno najdem dokaj ugodno ponudbo za dve nočitvi v aparthotelu, pa še samo streljaj je od glavne železniške postaje, da ne potrebujem prevoza z Uberjem ali Boltom. Ko se peš počasi približujem nastanitvi, mi postane takoj jasno, zakaj je cena nizka. Ulice so polne priseljencev iz arabskega sveta, Afrike in Azije, kot bi se znašel v enem od bližnjevzhodnih mest. Priznam, da me je zadnji dan zgodaj zjutraj, ko sem šel nazaj na železniško postajo in na vlak za Trondheim, postalo kar malo strah, ko je en temnopolti moški vlekel drugega za pulover čez cesto in nanj vseskozi kričal v nekem čudnem afriškem jeziku.

Silvester Šurla

Oslo že dolgo ne velja več za najbolj varno mesto. Pa ne samo zaradi nekaterih imigrantov, ki so nagnjeni h kriminalnim dejanjem. Norveška si še vedno ni opomogla od terorističnega napada pred 14 leti, ko je desničarski skrajnež Anders Breivik najprej pred vladnim poslopjem v Oslu sprožil avtomobilsko bombo, nato pa odšel na bližnji otok Utoya in tam na strelskem pohodu v 72 minutah vzel življenje kar 69 ljudem, večinoma najstnikom, ki so se udeležili poletnega tabora laburistične oz. delavske stranke (AUF), še dodatnih osem žrtev pa je umrlo ob eksploziji bombe v centru mesta.

Na strehi opere

Nedaleč stran od glavne železniške postaje, a na južni strani v pristanišču na obrežju Oslofjorda, je spet povsem drug svet. Tam stoji ena najbolj znanih zgradb na Norveškem – državna operna hiša. Gre za pravo mojstrovino moderne arhitekture, ki je odprla vrata leta 2008, oblika stavbe pa spominja na ledeno goro, ki se dviga iz morja. Norvežani so se pri gradnji očitno zgledovali po sydneyjski operi, a je vendarle niso arhitekturno dosegli, kaj šele presegli. Opera v Oslu je pa vseeno nekaj posebnega, saj se lahko po njeni strehi celo sprehodiš in služi kot razgledna ploščad.

Silvester Šurla

Na dan mojega obiska se je tja zgrinjala množica ljudi, saj so ob pomolu in po celotni obalni promenadi ves dan potekali številni dogodki v čast pomorskemu prazniku (Havnelangs), vzdušje pa je bilo prav prijetno. Celo na plavajočih savnah, ki so privezane ob pomolih, je bil manjši koncert inštrumentalnega ženskega dueta, njihova glasba pa je spominjala na znano norveško evrovizijsko zmagovalno pesem Nocturne iz daljnega leta 1995.

Simon iz Južne Tirolske, zgovorni mladenič z začetka reportaže, ki sem ga spoznal na vlaku z letališča Bergen, je v dobra dva metra dolgi potovalni torbi s sabo vlekel zložljivi kajak. Šel je za prijatelji, ki so se na Norveško odpravili z avtodomom. Da bo z njimi preživel dva nepozabna tedna. Številne reke, ki se z gora izlivajo v fjorde, so namreč pravi raj za adrenalinske vožnje s kajaki.

(se nadaljuje)

Galerija

Silvester Šurla