Bile smo peterica prijateljic, ki smo v zgodnjem avgustovskem jutru z beneškega letališča, poimenovanega po velikem srednjeveškem raziskovalcu Marcu Polu, preko Münchna z misijo raziskovanja čarobnega severozahoda ZDA odletele proti Denverju.

Pristanek v Koloradu

Na tem po površini največjem letališču v Združenih državah Amerike nas je s kombijem, ki je bil naslednja dva tedna naš nepogrešljivi sopotnik na potepanju po divjini Wyominga, Utaha in Kolorada, pričakal še en prijatelj. Malo se je sicer načakal, ker je Jana ob vstopu prijavila žitne ploščice (vnos hrane v Ameriko ni dovoljen) in so ji skoraj eno uro pregledovali vsebino kovčka.

Andreja Polajnar

V tem času pa si je Andrej na drugi strani lahko ogledal to privlačno letališče, ki je znano po moderni arhitekturi, živahnih dvoranah ter ikonični platneni taboriščni strehi, ki spominja na zasnežene vrhove Skalnega gorovja. Prostrane vzletno-pristajalne steze, položene ob ravnicah Kolorada, pa predstavljajo vrata v pravi ameriški zahod in izhodišče za nešteto dogodivščin.

Da bi bilo naše potovanje kar se da udobno, smo najprej zavili v Self Storage, ki se v Ameriki pogosto uporablja. To so skladišča, ki jih lahko najameš za osebne namene. Izbrali smo takega, ki ima dostop 24 ur. Tam smo deponirali sedeže iz zadnje vrste kombija, ki jih nismo potrebovali. Tako smo imeli več prostora za kovčke in ostale stvari. Plačali smo nekaj dolarjev, dobili kodo za vstop in ključavnico, medeninasto obešanko, potem pa smo se zapeljali skozi mesto.

Andreja Polajnar

Denver šteje približno tri četrt milijona prebivalcev, a je dovolj prostoren in kot glavno mesto zvezne države Kolorado ne daje vtisa prenatrpane prestolnice. Kot ljubiteljica košarke sem ob cesti takoj opazila Ball areno, ki je dom ekipe Denver Nuggets. Ti so pred tremi leti svoj edini naslov v zgodovini lige NBA osvojili tudi s pomočjo Koprčana Vladka Čančarja. A v mestu se nismo dolgo zadržali, čeprav premore kar nekaj znamenitosti. V nasprotju z bogato družino Carringtonovih, ki je tu bivala v 48 sobanah (TV-serija Dinastija), smo mi prespali v manjšem hotelu.

Andreja Polajnar

V lokalu neposredno poleg hotela sva se z Evo pred spanjem želeli osvežiti s hladnim napitkom, na mizi pa naju je pričakal cenik konopljinih cvetov (Flower) in že vnaprej zvitih cigaret (Pre-rolls). Čeprav sem vedela, da je ameriška zvezna država Kolorado prva v ZDA legalizirala uporabo in prodajo marihuane v rekreativne namene, sem se zgolj ob hladni pijači vseeno počutila nelagodno. Naslednje dni na obisku popolne divjine in čudes narave brez primere o takem nelagodju ni bilo več nobene sledi.

Do znanega narodnega parka Yellowstone smo se pripeljali mimo slikovite pokrajine. Večino poti so bili naši pogledi usmerjeni na mogočne štiritisočake sosednjega narodnega parka Teton.

Kot bi bili na drugem planetu

Prvi postanek v Yellowstonu smo naredili v Centru za odkrivanje grizlijev in volkov (Grizzly & Wolf Discovery Center). Prvotno je bilo to zavetišče za grizlije, ki so se preveč navadili na ljudi in so jih zato umaknili iz divjine. Danes jim hrano skrivajo, v potok pa nastavljajo ribe, tako da medvedi ohranjajo del svoje divjosti. Tu prebivata tudi dve krdeli volkov, ki pa jih nismo videli.

Andreja Polajnar

Smo pa naleteli na številne lose, ki so zavzeli cesto ali se celo povsem brez strahu smukali okrog prodajalne s spominki. V parku živijo tudi pume, tu je tudi najstarejša in največja javna čreda bizonov v Združenih državah. Med vožnjo skozi park smo pogosto naleteli nanje. Spomnim se, kako sem kot otrok brala zgodbe o Indijancih in čredah bizonov, ki so jih lovili, da so imeli meso za zimo.

Andreja Polajnar

Tu pa so bili pred nami, in če bi stegnila roko skozi odprto okno avtomobila, bi se jih lahko dotaknila. Vendar nisem niti poskusila. To je veličastna žival, ki vzbuja strahospoštovanje. Smo pa nekateri poskusili bizona v obliki mesnih kroglic. Meso je podobno govedini, a veliko bolj suho. Je pa bizon v večini restavracij na tem območju povsem običajna ponudba.

Yellowstone je poleg svojega divjega življenja znan tudi po številnih geotermalnih značilnostih. Tu se iz zemlje kadi, gejzirji bruhajo vrelo vodo in paro, tla so vroča na dotik, vroče so tudi reke. Veliki kanjon Yellowstona (Grand Canyon of the Yellowstone) je osupljiva soteska, ki jo je izdolbla reka Yellowstone, premore pa kar nekaj čudovitih in mogočnih slapov. Lower Falls, najbolj znan in fotografiran slap v parku, je skoraj dvakrat višji od Niagarskih slapov. Narava se tu spreminja v najbolj nenavadnih barvah. Kot da bi bili na nekem drugem planetu.

Andreja Polajnar

Spektakel, ki ga nismo hoteli zamuditi

Nekaj več časa smo namenili obisku Starega zvestega (Old Faithful). Gre za stožčasti gejzir, ki so ga v parku poimenovali prvega. Ime je dobil zaradi svoje zanesljivosti delovanja. V povprečju vsakih 92 minut izbruhne od 14 do 32 tisoč litrov vrele vode. Pravi spektakel, ki ga nismo hoteli zamuditi. Da smo dobili boljši prostor za ogled, smo do gejzirja prišli kar nekaj časa pred njegovo erupcijo.

V tem parku ne srečaš mnogo ljudi, saj se ti razporedijo po njegovi ogromni površini, a Stari zvesti je privabil res veliko množico radovednežev, ki smo kar nekaj metrov stran od gejzirja nestrpno čakali na njegov izbruh. Dokler so se ptice mirno sprehajale po površini blizu termalnega izvira, sem vedela, da se ne bo še nič zgodilo.

Andreja Polajnar

Ko pa so ta prostor zapustile, se je najprej malo močneje zakadilo, potem pa se je začel izbruh več 10 metrov visoko. Trajal je nekaj minut in bil je prekrasen. Ni bilo prvič, da sem v živo videla delovanje gejzirja, a vseeno sem bila nad tem redkim naravnim pojavom znova zelo navdušena.

Severno od gejzira je sprehajalna pot v Biscuit Basin, znano termalno in gejzirsko območje z mnogimi gejzirnimi bazeni. Njihova značilnost so živahni barvni obroči. Intenzivne barve in divje odtenke ustvarijo mikrobi, ki ljubijo toploto. Bazene v mavričnih barvah sem fotografirala na sprehodu po lesenih poteh, kajti termalna tla so tanka in skoraj vrela voda lahko povzroči hude opekline.

Andreja Polajnar

Eno noč smo prespali v parku v prijetnem hotelu z veliko zelenico pred vhodom, na kateri so lenobno poležavali losi. Naslednji dan smo si ogledali tople apnenčaste terase Mammoth Hot Springs, kjer se losi na kristaliziranih terasah kalcijevega karbonata tudi dobro počutijo. Še ena izjemna kulisa za prelepe posnetke.

Park Yellowstone je bil prvi narodni park v ZDA in velja tudi za prvi narodni park na svetu, jezero Yellowstone pa je eno največjih jezer v Ameriki.

Andreja Polajnar

Tu so snemali film Pleše z volkovi

Nekaj povsem drugega pa je narodni park Badlands, v katerem smo se ustavili na poti

proti Mount Rushmoru. Divjina parka Badlands je skoraj bizarna, surrealistična erodirana pokrajina pobočij in vrhov v Južni Dakoti, ki se preliva v nenavadnih barvah. Prvotno je bila rezervat indijanskega plemena Sioux. Tu so tudi snemali film Pleše z volkovi.

Na krajšem sprehodu nismo srečali nobenega turista, opazili pa nekaj ovc bighorn in belorepe jelene. K sreči pa nobene klopotače, na kar so opozarjale neredke table.

Andreja Polajnar

Skozi največjo neokrnjeno mešano travnato prerijo v Združenih državah, kjer smo med vožnjo naleteli na številne prerijske pse, smo prispeli do slavne gore Mount Rushmore. Ko smo se vozili proti gorovju Black Hills, smo jo uzrli na svoji desni strani. Na njej so bili lepo vidni vklesani obrazi štirih ameriških predsednikov. Ta nacionalni spomenik s kolonialno skulpturo je delo kiparja Gutzona Borgluma. Poimenoval ga je svetišče demokracije. Skulptura vsebuje 18 metrov visoke upodobitve glav štirih predsednikov ZDA: Georgea Washingtona, Thomasa Jeffersona, Theodora Roosevelta in Abrahama Lincolna, ki predstavljajo prvih 150 let ameriške zgodovine (ustanovitev, širitev, razvoj in ohranitev naroda).

Andreja Polajnar

Borglum je te predsednike izbral zaradi njihove vloge pri ohranjanju republike in širjenju njenega ozemlja, prvotni načrt zgodovinarja Južne Dakote Robinsona o upodobitvi junakov ameriškega Zahoda (Lewis in Clark, poglavarja Lakota Rdeči Oblak in Nori Konj ter Buffalo Bill) pa je zavrnil.

Andreja Polajnar

Sprehod po predsedniški poti

Spominski park, ki se razprostira na skoraj 1300 hektarjih, spomenik Mount Rushmore pa zavzema celo goro na več kot 500 hektarjih, letno privabi več kot dva milijona obiskovalcev. Premore ogromno parkirišče, na katerem smo pustili naš kombi in se sprehodili po Aveniji zastav (vseh 50 zveznih držav) vse do terase, ki ponuja odlično razgledno točko za skulpture.

Sprehod po t. i. predsedniški poti pa mi je omogočil dostop do kiparjevega ateljeja, kjer sem si ogledala razstavo edinstvenih modelov in orodij. Tu sem izvedela nekaj zanimivosti o načrtovanju in gradnji, ki so ji mnogi nasprotovali zaradi naravovarstvenih razlogov, drugi pa zato, ker niso želeli pritoka turistov.

Znano pa je, da je sedanji predsednik ZDA izrazil zanimanje za dogradnjo lastnega spomenika na gori, a je guvernerka Južne Dakote to opisala kot Trumpove sanje.

Andreja Polajnar

Drugje v Black Hillsu pa se je leta 1940 kot odgovor na Mount Rushmore začela gradnja spomenika Noremu konju (Crazy Horse). Zasnovan je bil kot spomin na voditelja ameriških staroselcev. Če bi bil dokončan, bi bil večji od Mount Rushmora, a je fundacija zavrnila ponudbo zveznih sredstev. Njegovo gradnjo podpirajo nekateri poglavarji Lakota, vendar je predmet polemik, celo med plemeni ameriških staroselcev, zato še danes ostaja nedokončan.

Andreja Polajnar

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Naslovnica