Trd pristanek na zemlji. Tako bi opisala trenutek, ko je letalo udarilo ob kratko pristajalno stezo madeirskega letališča, v bližini mesta Funchal, ki že nekaj časa nosi ime po nogometašu Cristianu Ronaldu. Veter z Atlantskega oceana je tresel krila, pilot pa je moral z mojstrsko natančnostjo obvladati to znamenito pristajališče, eno najzahtevnejših na svetu. Steza, zgrajena na klifu in podaljšana z umetnim nasipom, je kratka kot nož v žepu, le 2781 metrov dolga, kar zahteva hitro zaviranje in srce v hlačah za potnike. Ko smo se končno ustavili, je aplavz napolnil kabino – mešanica olajšanja in navdušenja.

Elvira Miše Miklavčič

Bil je avgust, poletje je v Evropi pritiskalo z vročino, a Madeira, otok večne pomladi, nas je pozdravila s prijetnimi 24 stopinjami Celzija. Nič čudnega, da ji pravijo tako: subtropsko podnebje, vpliv Zalivskega toka in vulkanski relief ustvarjajo blago vreme skozi vse leto, brez ekstremov. Poletje tu je osvežitev, z vetričem, ki nosi vonj po morju in cvetju, medtem ko se temperature gibljejo med 20 in 25 stopinjami, idealno za raziskovanje brez pregrevanja.

Raj za ljubitelje narave

Otok, ki se razteza na 57 kilometrih dolžine in 22 širine, je pestra paleta naravnih lepot. Njegova vulkanska preteklost je izklesala dramatične klife, globoke doline in vrhove, ki se dvigajo do 1862 metrov. Vegetacija je raznolika: severna stran, obrnjena proti vetrovom, je bujna z lovorikovimi gozdovi laurisilva, Unescovo svetovno dediščino, kjer se megla ovija okoli starodavnih dreves. Južna je sušnejša, s subtropskim sadjem in cvetjem, kot so hortenzije in agave, ki barvajo pokrajino v vijolične in zelene tone. Razlike med deli otoka so očitne: vzhod je bolj suh in vetrovit, zahod pa zelen in valovit.

Elvira Miše Miklavčič

To raznolikost sem občutila na lastni koži, ko sem se podala na pohod na Pico Ruivo, najvišji vrh Madeire. Pot se začne v Achada do Teixeira, skozi tunel in po strmih stopnicah, obdanih z rododendroni in resjem. Bila je izjemna izkušnja, polna osupljivih razgledov na oblake pod nami in oceanski horizont. V primerjavi s slovenskimi vrhovi, kot je Triglav, je to kot sprehod v parku – brez plezanja po skalah, le urejena pot z ograjami. A za nekatere je bila prezahtevna: videla sem gospo v neprimerni obutvi, ki je z zvinom gležnja obupala tik pred vrhom, solze v očeh od utrujenosti, otrok v skupini pa je trmaril, jokal in ni hotel naprej, a ga je spodbujanje drugih pohodnikov vendarle potegnilo do konca. Na vrhu nas je nagradil sončni vzhod, ki je oblake obarval v rožnato, in občutek zmage, ki se vtisne v dušo.

Izziv tudi za izkušene voznike

Madeiro je najlepše raziskovati z avtomobilom, a to zahteva izkušenega voznika. Ceste so ozke, vijugaste, vklesane v gorati relief, z strmimi vzponi in padci, ki spominjajo na gorsko državo v malem. Nekateri predeli so tako strmi, da se zdi, kot da se cesta drži klifa le z voljo bogov. Promet je zahteven, z mnogimi tuneli in mostovi, ki povezujejo oddaljene vasi. A nagrada je neprecenljiva: vožnja skozi levade, starodavne namakalne kanale, ki so zdaj pohodne poti, obdane z bujno vegetacijo. Ena izmed njih je Ponta de Sao Lourenço na vzhodnem rtu, kjer suha, rdeča pokrajina spominja na Mars, z dramatičnimi klifi in valovi, ki butajo ob skale.

Elvira Miše Miklavčič

Druge pohodne poti, kot Rabacal ali Queimadas, vodijo skozi gozdove do slapov, kjer voda šumi kot uspavanka. Kmetijstvo je tu še vedno živo: terasaste njive, kjer pridelujejo sladki krompir, vino in seveda banane. Madeirske banane so majhne, a izjemno okusne, slajše od tistih velikih, ki jih poznamo v Evropi. Ne izvažajo jih v EU, ker, kot pravijo domačini, ne ustrezajo standardom velikosti – absurd birokracije, ki jih drži na otoku, kjer jih lahko okusiš sveže.

Otok z dušo pomorščaka

Moj osebni odnos do tega je globok – oče pomorščak me je učil ljubezni do morja, in na Madeiri sem čutila njegov duh v vsakem valu. Zgodovina Madeire je tudi sicer prepletena s pomorstvom: odkrita leta 1419 od portugalskih raziskovalcev je postala postojanka na poti v Novi svet. Kolumb je tu bival, preden je odplul v Ameriko, in replika njegove ladje Santa Maria je zdaj muzej v Funchalu, s katerim se lahko podaš na izlet in začutiš veter odkritij. Morje je srce Madeire – ocean, ki obdaja otok, je dom kitom in delfinom. Na izletu z ladjo Santa Maria smo srečali delfine, ki so, kot jim je to pogosto v navadi, nato sledili ladji.

Elvira Miše Miklavčič

Porto Moniz na severozahodu je prava oaza: naravni bazeni, oblikovani iz lave, kjer se ocean zliva v mirne lagune. Kopanje tu je čarovnija, z valovi, ki se lomijo na črnih skalah, in pogledom na neskončni Atlantik. Tudi hoteli na klifih ponujajo razglede, kjer se nebo in morje zlijeta, in občutek, da visiš nad breznom.

Camara de Lobos, slikovito ribiško mestece blizu Funchala, pa ima poseben čar. Tu je sir Winston Churchill, legendarni britanski premier, novinar, zgodovinar in nobelovec za književnost leta 1953, preživel del dopusta januarja 1950. Prispel je na pomol v Funchalu z ladjo, v spremstvu žene Clementine, asistenta in tajnic, in bival v prestižnem hotelu Reid’s Palace. V prostem času je slikal na razgledni točki Espírito Santo, danes poimenovani po njem, kjer je zajel zaliv in otoček. Otok je zapustil po 11 dneh s hidroplanom. Camara de Lobos še danes diha to zgodovino, z barvitimi čolni in vonjem po ribah.

Domačini na Madeiri, okoli 250 tisoč jih je, živijo v ritmu oceana, a se počutijo odrezane od celine. Portugalska je 600 kilometrov stran, Evropa še dlje – otok je država v malem, z lastno avtonomijo, a brez priložnosti, ki jih mladim nudi celina. Mnogi se tako kljub temu, da na Madeiri od leta 1988 obstaja univerza, odločijo za študij na celini. Ko sem o tem povprašala gorskega vodnika Marka, s katerim smo se povzpeli na Pico Ruivo, je dejal, da nekaterih študijskih programov na Madeiri sicer ni, da pa to ni glavni razlog za odhod mladih. Univerzi v Portu in Lizboni sta preprosto bolj cenjeni, drugi razlog pa je tudi ta, da je na celini več možnosti za študentsko delo in poznejšo zaposlitev. Otok ni bogat, turizem in kmetijstvo sta glavna vira, a emigracija je pogosta. Povezava z Brazilijo je močna: po morskih poteh so mnogi Madeirčani emigrirali tja, kjer danes živi velika diaspora, in kulturne vezi so žive v glasbi in hrani.

Elvira Miše Miklavčič

Galerija na prostem

Stari del Funchala, glavnega mesta Madeire, je kot živa galerija. Ozke ulice, tlakovane z mozaiki, so polne umetniškega vzdušja: poslikana vrata, kjer lokalni umetniki ustvarjajo muralije z motivi oceana in cvetja. V parkih moški igrajo karte, smeh in dim cigaret se mešata z vonjem kave. Porcelan in ploščice, okrasne azulejos, krasijo fasade, spomin na portugalsko tradicijo, kjer se umetnost prepleta z vsakdanom. Kulinarika Madeire je eksplozija okusov: espada, črna riba sabljarka, postrežena z banano – nenavadna kombinacija, ki preseneti s harmonijo sladkega in slanega. Pasijonka, ali marakuja, je kraljica: sveža na tržnici ali v pijači poncha, mešanici ruma, medu in limone, ki pogreje dušo.

Na tržnici Mercado dos Lavradores v Funchalu je eksotično sadje na vsakem koraku: anone, pitaje, guave in seveda banane, pridelane na terasah otoka. Tu sem po dolgih letih ponovno okusila brisa maracuja, brezalkoholno pijačo iz pasijonke, ki sem jo kot otrok pila pri očetu na ladji, pozneje pa je nisem več nikoli in nikjer videla. Včasih se mi je zato zdelo, da je obstajala le v moji domišljiji. Ko sem tako povsem naključno naletela nanjo med kosilom v eni od restavracij v Funchalu, je bilo moje navdušenje precej večje, kot je to običajno ob pitju »navadne« brezalkoholne pijače. Vonj po tropskem sadju me je vrnil v otroštvo, spomini na valove, sol in očetove zgodbe o daljnih morjih.

Elvira Miše Miklavčič

Ronaldova dnevna soba

Največji ponos Madeire je nedvomno Cristiano Ronaldo, rojen tu leta 1985, ki ga domačini vidijo kot heroja – simbol uspeha iz skromnih začetkov. »On je naš, Madeira ga je naredila,« pravijo ponosno. No, najdejo se tudi takšni junaki, kot denimo naključni voznik taksija, ki pravijo, da ni nič posebnega, da je preprosto le veliko treniral – prišel na trening prej kot ostali in odšel zadnji. In to, da ni nič posebnega? V Funchalu je tudi muzej CR7, katerega postavitev je seveda financiral sam Ronaldo in kjer hranijo vse njegove pokale, od zlatih žog do evropskih naslovov, različno korespondenco in celo pisma oboževalcev.

V isti stavbi je hotel Pestana CR7 in restavracija, v eklektičnem, rahlo »razmetanem« slogu z nogometnimi motivi, kot da bi vstopili v Ronaldovo dnevno sobo – mešanica luksuza, spominov in domačnosti. Pred muzejem stoji bronast spomenik, 3,4 metra visok in 800 kg težak, izdelal ga je kipar Ricardo Velosa in prikazuje Ronalda v značilnem položaju. Ni kontroverzen kot tisti na letališču – originalni kip Emanuela Santosa iz 2017 je bil zasmehovan zaradi slabe podobnosti, postal meme in bil zamenjan leta 2018 z boljšim. Ta pred muzejem pa je dostojanstven, čeprav nekateri pravijo, da je prevelik za skromno mesto.

Elvira Miše Miklavčič

Eksplozija barv in vonjev

Madeira je prava eksplozija barv in vonjev, kjer cvetlice kraljujejo v subtropskem razkošju. Zaradi blagega podnebja cvetijo skozi vse leto: ponos Madeire, Echium candicans z modrimi konicami, ki spominjajo na vulkanske izbruhe; strelicije, rajske ptice, s svojimi oranžnimi in modrimi cvetovi; agapanti, afriške lilije, v modrih grozdih; hortenzije, ki barvajo hribe v rožnato in vijolično; orhideje cymbidium, ki dišijo po eksotiki; in mimoze, ki mehko šelestijo v vetru. Te lepote niso le za občudovanje – na tržnici v Funchalu jih prodajajo v šopih, svežih in dišečih, po nekaj evrov, kot spominek na otoško večno pomlad. Lokalni pridelovalci jih gojijo na terasah, kjer se prepletajo z bananami, in jih ponujajo turistom, ki jih nosijo domov kot žive razglednice.

Da bi resnično doživela to cvetlično čarovnijo, sem se, še preden sem se poslovila od otoka, podala z gondolo iz Funchala na Monte – teleférico te dvigne nad mesto, s pogledi na zaliv, kjer se modrina oceana zlije z zelenjem. Vožnja traja 15 minut, vetrič pa nosi vonj po cvetju. V Jardim Botânico da Madeira, ki obsega 35 tisoč kvadratnih metrov, me je objela zbirka več kot dva tisoč rastlin: endemične madeirske vrste, sukulente iz Afrike, orhideje iz Azije in kaktusi iz Amerike. Hoja po urejenih poteh, med pisanimi gredicami, je bila kot sprehod skozi živi muzej, kjer se ptice oglašajo in metulji plešejo. Še nekoliko višje, v Jardim Monte Palace, ki obsega 70 tisoč kvadratnih metrov tropskih vrtov, pa sem se izgubila v orientalskih kotičkih: japonski vrtovi z ribniki, jezerom, obdanim z azalejami in kamelijami; starodavne oljke in sekvoje, ki šepetajo zgodbe. Tu so še azulejos, portugalske ploščice z motivi iz zgodovine, in muzej z minerali.

Vse te cvetlične simfonije so me napolnile z globoko hvaležnostjo. Madeira ni le otok, ampak živo srce narave, ki te objame in ne izpusti. Je otok, ki se vtisne v spomin: okusi banan in ponche, vonji oceana in lovorike, podobe klifov in delfinov. V spominih bo cvetela večno, kot pomlad v duši.?

Madeira

Madeira, portugalski otok v Atlantskem oceanu, leži 600 km od obale Portugalske in 400 km severno od Kanarskih otokov. Z dolžino 57 km in širino 22 km obsega 801 km2, kjer živi približno 250 tisoč prebivalcev. Glavno mesto je Funchal. Otok je vulkanskega izvora, z dramatičnimi klifi, gorami (najvišji vrh Pico Ruivo, 1862 m) in bujno vegetacijo, vključno z Unescovimi lovorikovimi gozdovi laurisilva. Subtropsko podnebje z blažjimi temperaturami (20–25 °C) mu daje vzdevek »otok večne pomladi«.

Elvira Miše Miklavčič

Ime otoka Madeira izhaja iz portugalske besede madeira, ki pomeni ‘les’ ali ‘gozd’. Ime je povezano z bujnim gozdom, ki je otok prekrival, ko so ga v 15. stoletju odkrili portugalski raziskovalci. Madeira, ki sta jo leta 1419 odkrila portugalska pomorščaka Joao Gonçalves Zarco in Tristao Vaz Teixeira, je postala ključna postojanka na pomorskih poteh v Novi svet. V 15. stoletju so uvedli kmetijstvo, zlasti pridelavo sladkornega trsa, vina in kasneje banan.

Otok je pomembno oblikovalo pomorstvo: Krištof Kolumb je tu bival pred odkritjem Amerike. Gospodarstvo danes temelji na turizmu, kmetijstvu in vinu. Otok je avtonomna regija Portugalske, a oddaljenost od celine ustvarja občutek samostojnosti. Kulturne vezi z Brazilijo so močne zaradi zgodovinske emigracije. Kljub majhnosti je Madeira znana po naravnih lepotah, pohodniških poteh, kot sta Pico Ruivo in Ponta de Sao Lourenço, ter po nogometašu Cristianu Ronaldu, rojenem v Funchalu.

Galerija

Elvira Miše Miklavčič