Elvira Miše Miklavčič
Madeira, otok večne pomladi (REPORTAŽA)
Veter je nosil vonj morja in cvetja, ko je letalo »treščilo« ob kratko pristajalno stezo Madeire. Neznosna poletna vročina Evrope je v hipu izginila; tu, na otoku večne pomladi, nas je prijetnih 24 stopinj ovilo v osvežujoč objem. Madeira, vulkanski biser, kjer se nebo zliva z morjem, je bila kot sanje: bujna, divja, a prijetna. Pohodi na Pico Ruivo, delfini, ki plešejo v valovih, in banane, slajše od spominov – otok, ki obljublja pomlad v srcu poletja.
Trd pristanek na zemlji. Tako bi opisala trenutek, ko je letalo udarilo ob kratko pristajalno stezo madeirskega letališča, v bližini mesta Funchal, ki že nekaj časa nosi ime po nogometašu Cristianu Ronaldu. Veter z Atlantskega oceana je tresel krila, pilot pa je moral z mojstrsko natančnostjo obvladati to znamenito pristajališče, eno najzahtevnejših na svetu. Steza, zgrajena na klifu in podaljšana z umetnim nasipom, je kratka kot nož v žepu, le 2781 metrov dolga, kar zahteva hitro zaviranje in srce v hlačah za potnike. Ko smo se končno ustavili, je aplavz napolnil kabino – mešanica olajšanja in navdušenja.
