Pot z avtomobilom po celi dolžini italijanskega škornja, vse do njegove petke, kjer leži Apulija, je bila počasna uvertura, ki je razkrila marsikaj, česar sicer ne bi videla. Tudi pokrajina, ki se je vztrajno spreminjala, je pripovedovala svojo zgodbo. Potovali sva s hčerko in se na skupnih 2.700 kilometrih izmenjevali za volanom. Prenočevali sva v zasebnih nastanitvah, glede hrane pa sva se prepustili milosti spletnih recenzij, kar se je izkazalo za dobro odločitev.

Brez postanka v Toskani ni šlo

Najprej sva si privoščili malo Toskane. Sieno in Firence, preplavljene s turisti, sva obdelali na hitro. Raje sva si privoščili uživaško vožnjo po valoviti buhteči pokrajini in zavili še v » srednjeveški Manhattan« – San Gimignano, ki se ponaša s slovitimi hišnimi stolpi, nekoč namenjenimi opazovanju in obrambi, pa tudi izkazovanju finančne (pre)moči tamkajšnjih plemenitašev. Povzpeli sva se tudi v Volterro, ki se dramatično dviga na visokih rumenkastih pečinah. Nekoč etruščansko mesto je danes med najpomembnejšimi kraji za razumevanje te skrivnostne civilizacije v Italiji, mnoge sledi pa so v njem pustili tudi Rimljani. 

Lijana V. Korda

Ob Jadranu do juga

Po serpentinah Umbrije – mimo Assisija in Perugie, kjer so pot med številnimi tuneli pod Apenini razveseljevala rumena pobočja cvetoče brnistre, sva prešli na jadransko stran italijanskega polotoka. Za kosilo sva se ustavili v San Benedettu del Tronto. Ob sprehodu po rivieri, kjer so bagri pripravljali peščene plaže na novo turistično sezono, naju je na južnem lukobranu presenetila nekakšna forma viva. Že skoraj 40 let v projektu Muzej umetnosti na morju (Museo d'Arte sul Mare) kiparji z vsega sveta za svoje stvaritve uporabljajo ogromne kamne, ki so sicer gradniki samega lukobrana, in tako ustvarjajo ta muzej. Med njimi je bil leta 2020 tudi slovenski kipar Arijel Štrukelj.

Lijana V. Korda

Vožnja naprej proti Bariju bi skoraj postala monotona, ko se je odprl razgled na zasnežene vrhove Apeninov. Njihov najvišji vrh, Corno Grande, se dviga 2912 metrov visoko in je le okoli 50 kilometrov oddaljen od Pescare ob Jadranu. Potem se pokrajina razprostre. Kmalu se pojavijo polja sončnih panelov in v veliko večjem številu tudi vetrne elektrarne. Malo pred Barijem na sivi kocki zagledam napis Amazon – v kraju Modugno je eno od njegovih italijanskih logističnih središč, kot sem se pozanimala pozneje.

Na najin cilj v vasici Cristo Re v zaledju Monopolija sva prispeli ravno pravi čas – ko se je začelo večeriti. Gostiteljica nama je z veseljem zaupala, kje si za večerjo lahko privoščiva dobro hobotnico na žaru, saj sva se za to specialiteto odločili počakati na Apulijo.

Lijana V. Korda

Grenka dežela

Mili griči, oljčni nasadi, kamniti zidki, ki kot pajčevine razmejujejo prostor, prelepe plaže, starodavna mesta, pa občutek miru in počasnosti – Apulija navduši oko in prevzame duha. A za lepimi slikami se še vedno plazijo sence zapostavljenosti, ki pa ni le stvar preteklosti. Živi v praznih vaseh, v odmaknjenosti, v mladih, ki še vedno pakirajo kovčke, in v pokrajinah, kjer se zdi, da so nekoč živeli ljudje.

V prvem valu izseljevanja, od konca 19. stoletja do prve svetovne vojne, je iz južnih italijanskih regij iskala boljše življenje skoraj polovica tamkajšnje populacije, kar je bila približno petina celotnega prebivalstva Italije. Predvsem mladi moški so odhajali v ZDA, Argentino, Brazilijo in Kanado. Po nastopu Mussolinija je izseljevanje upadlo – predvsem zaradi strožjih priseljenskih zakonov v ZDA. Po drugi svetovni vojni se je delovna sila z juga sprva selila na industrijsko razviti sever Italije, pozneje pa tudi v evropske države. Danes predvsem visoko izobraženi ljudje doma nimajo možnosti dovolj kakovostne zaposlitve.

Lijana V. Korda

Od sramote do svetovne kulise

Ena najpretresljivejših zgodb italijanskega juga prihaja iz Matere, ki leži v Apuliji sosednji Bazilikati. V jamah, imenovanih sassi, ki se raztezajo daleč pod novejši del mesta, je vse do 50. let prejšnjega stoletja živel najrevnejši sloj prebivalstva, pogosto skupaj z domačimi živalmi. V bivališčih ni bilo tekoče vode, elektrike ali kanalizacije, v te prostore je prišlo le toliko svetlobe, kolikor so to (od strani ali od zgoraj) dopuščale vhodne odprtine. V sassih so domovale bolezni, predvsem malarija.

Bedo italijanskega juga in še posebej Matere, je po koncu druge svetovne vojne v knjigi Kristus se je ustavil v Eboliju javnosti približal Carlo Levi. In imelo je učinek. Sassi v Materi so bili označeni za »sramoto Italije« in vlada je živelj kaj kmalu preselila. A mesto je prepustila propadu. Ob vztrajanju različnih iniciativ so se v 80. letih vendarle začele temeljite analize na terenu, pozneje pa tudi prenova sassov.

Lijana V. Korda

Matera je zdaj primer uspešne revitalizacije. Sassi so postali prava atrakcija, v njih so se naselili hoteli in raznolika turistična ponudba. Slikovitost Matere je odkrila tudi filmska industrija in staro mesto uporabila za kuliso v več filmih, med drugim v Kristusovem pasijonu, Bondovem Ni čas za smrt in v Mariji Magdaleni. Leta 2019 je bila Matera (skupaj z bolgarskim Plovdivom) evropska prestolnica kulture.  

Začarana mesta

Alberobello zagotovo prebudi otroka v vsakem obiskovalcu. To mesto trullov, nenavadnih kamnitih hišk s stožčastimi strehami, je kot iz pravljice. Bela, z apnom naslikana znamenja na strehah odganjajo zle sile ali prinašajo srečo in so mešanica raznolikih izročil, kakor so bili tod raznoliki tudi oblastniki. Trulli so zidani brez malte in so bili sprva gospodarski objekti, pozneje pa so jih gradili tudi kot bivališča. Najbolj je razširjena razlaga, da so se s tem že v 16. stoletju izognili plačevanju davka na »prava« bivališča, saj je oblast trulle štela za začasne objekte. (Po prvi nočitvi v nastanitvi sem se zavedela, da tudi s hčerko spiva v trullu – in to me še zdaj navdušuje.)

Lijana V. Korda

Prav čaroben je tudi Locorotondo – locus rotundus (okroglo mesto) s popolnoma krožnim tlorisom starega jedra. To belo mesto ozkih, strjenih hiš, cummers, kjer se še zdaj dobršen del lokalnega življenja odvija na ulicah in pred domačim pragom, je v vseh pogledih prav šarmantno načičkano. Preseneti predvsem kvačkano okrasje ulične opreme ali ulic kar tako in pa barvite luči, ki zvečer zažarijo na neštetih rozetah, nameščenih vsepovsod po mestu.

Lijana V. Korda

Kjer se petka konča

Jonsko morje, ki pljuska ob obale na samem koncu pete apeninskega škornja, se skozi Otrantska vrata prelije v Jadran, tam je hkrati tudi najožji del Jadrana. Otranto, po katerem je ožina poimenovana, je najvzhodnejše italijansko mesto, ki je imelo skozi zgodovino velik strateški pomen. Braniti ga je bilo treba pred mnogimi osvajalci, o čemer govori tudi mogočno obzidje starega mestnega jedra. Od albanske obale na drugi strani Jadrana Otranto loči 72 kilometrov morja. Grški otok Krf in albanska obala sta ob dobrih vremenskih razmerah iz mesta vidna kar s prostim očesom. In res je bilo čez morje videti nekaj podobnega goram, a ne bi si upala trditi, da je bila to Albanija in ne zgolj oblaki. 

Lijana V. Korda

Proti rtu petke, v Santa Marii di Leuca, sva si privoščili vožnjo po panoramski obalni cesti. Precej divji prvi del je ob sami obali nenaseljen. Z desne se nizajo polja makije in živahne zaplate raznobarvnega cvetja, z leve pa se pogled odpira na morje in na stražne stolpe, ki so jih pred davnimi časi strateško razporedili ob obali. Pozneje se pokrajina omili, makija preide v primorski gozd, nizati se začnejo naselja, ki »povedo«, da si v sezoni obetajo dobiček od turizma, in močno spominjajo na tista s stare hrvaške jadranske magistrale, le okoliško rastje je precej bujnejše. 

Zavezanost tradiciji

Da ujameš utrip dežel in mest, se je najboljše usesti na klopco ali na vrt lokala z dobrim pogledom na ulično dogajanje in pred očmi se začne lokalno življenje odvijati kot v filmu.

V mestih in vaseh Apulije se kaže zavezanost tradicij, ohranjanju običajev in spoštljiv odnos do bolj ali manj oddaljene preteklosti. Polignano a Mare, zanimivo mesto na pečinah, kjer na vsakem koraku ponujajo ogled obalnih votlin z morja in vabijo boho trgovinice, se je s spomenikom poklonilo svojemu rojaku, kantavtorju, pozenej pa tudi poslancu Domenicu Modugnu – le kdo ne pozna njegovih Volare, Ciao, ciao bambina ali Amara terra mia, ki je ves čas potovanja odzvanjala v mojih mislih. 

V Monopoliju se ribiči na morje še vedno odpravljajo tudi v svojih lesenih čolnih in zjutraj ob obali kar z njih ponujajo svoj sveži ulov. V Brindisiju tipično italijansko energično in na trenutke tudi glasno v poznem popoldnevu debatirajo nedeljsko opravljeni domačini, ki posedajo na mestni promenadi ob zalivu, ki ga z vrha »nadzoruje« grad, z vsake strani pa še dva pompozna Mussolinijeva spomenika: Spomenik italijanskemu mornarju in Vodnjak imperija. 

Lijana V. Korda

Doživeti pristnost nekega okolja je tisto, kar išče večina turistov, a na žalost to postaja vse redkejša dobrina. No, v Apuliji se za zdaj še najde.

Brez mafije ne gre

Apulija zaradi svoje lege ni le prag Evrope in most proti vzhodu, temveč tudi priročna postaja za tihotapske poti – in tu vstopi mafija. SCU – Sacra Corona Unita (Sveta združena krona), četrta najmočnejša mafijska združba v Italiji, se je formalizirala v začetku 80. let prejšnjega stoletja. Ukvarja se s prekupčevanjem z drogami, orožjem in ljudmi, izsiljevanjem podjetij, pranjem denarja, nadzorom javnih naročil in gradbeništva ter je ena najaktivnejših italijanskih kriminalnih struktur. Mednarodno je močno povezana z Balkanom in vzhodno Evropo. Leta 2002 je italijansko tožilstvo zaradi suma sodelovanja s SCU pri tihotapljenju cigaret zaslišalo tudi tedanjega črnogorskega predsednika Mila Đukanovića. 

Lijana V. Korda

Treba se je tudi vrniti

Na poti domov sva sledili jadranski obali. Za prenočevanje sva si s kančkom nostalgije izbrali Osimo. Mesto, kjer je bila po drugi svetovni vojni (šele leta 1975) s podpisom Osimskega sporazuma določena končna meja med Italijo in nekdanjo SFRJ – to je tudi meja, ki jo je brez italijanskih prigovorov podedovala samostojna Slovenija. 
Toda tudi Osimo se pokaže za »grenko, a lepo« mesto.

Je krasno mesto, a njegovo razpadanje kaže, da je Italija s kulturno dediščino pravzaprav preobremenjena, da država in lokalne skupnosti za ohranjanje te dediščine ne zmorejo nameniti dovolj sredstev, kar je očitno denimo tudi v Firencah in Sieni. Potem so tu še javna naročila (saj vemo, kako to gre), vmeša se čisto prava mafija in dediščina ostane prepuščena zobu časa.

Lijana V. Korda

Dežela na prepihu zgodovine

Apulija je v preteklosti privabljala pomorščake, trgovce in osvajalce vseh vrst, v stoletjih pa prehajala iz rok v roke različnih gospodarjev. Najprej so tu pustila sled ilirska plemena, za temi so prišli Grki in v Tarantu postavili mogočno oporišče Velike Grčije. Rimljani so zgradili ceste, ki še danes določajo tok prometa – Via Appia in Via Traiana – in iz Brindisija naredili izhodišče proti vzhodnemu Sredozemlju. Sledili so Bizantinci, Arabci, Langobardi, Normani … vsak je pustil nekaj svoje kulture in arhitekture.

Profimedia

Eden pomembnejših vladarjev regije je bil rimsko-nemški cesar in kralj Sicilije Friderik II., ki je tu vladal v 13. stoletju in Apulijo povzdignil v politično, kulturno in intelektualno središče svojega cesarstva. Kasnejša stoletja so regijo oddaljila od moči – pod špansko in nato burbonsko oblastjo je postajala vse bolj pozabljena, agrarna in revna. Združitev Italije (1861) naj bi to spremenila, a Apulija je delila usodo celotnega juga Italije – ostala je obrobje s slabšo infrastrukturo, z manj priložnostmi in trdim življenjem. Izseljevanje je postalo vsakdanje.

Resda turizem v krajih, kot so Alberobello, Polignano a Mare, Gallipoli ali baročne Lecce, doživlja razcvet, a to botruje izseljevanju lokalnega prebivalstva iz mestnih središč in po malem že najeda prvobitnost mest. Nekoč neokrnjena polja in griči se vse pogosteje umikajo infrastrukturi za pridobivanje zelene energije, ki neizbežno preoblikuje značaj pokrajine in jo siromaši. Na ta račun je pogost očitek posameznih lokalnih skupnosti, da država zanemarja druge potrebe juga in ga uporablja kot energetski vir za severno Italijo in tujino.