Resnična lepota nas postavi v kontemplativno držo, ki nas dvigne nad vse nizko, primitivno in nas v marsikaterem pogledu osvobaja iz tope ujetosti vsakdanjega življenja, nam je v pogovoru dejal ddr. Jožef Hlebš.

Niso vse družbena omrežja in klasični mediji. Kampanjo je treba imeti tudi na terenu. Siva pot je ekipo Nove Slovenije pred tednom vodila na Gorenjsko – z nosilcem liste Matejem Toninom in drugopostavljeno na evropskih volitvah in predsednico podmladka Katjo Berk Bevc. »Devetega junija ne pozabite oditi volit!« sta opominjala ljudi na ulicah in trgih Kranja Radovljice in Tržiča.

Katja Berk Bevc, po izobrazbi tolmačka, je v politične vode vstopila, ker verjame, da lahko na drugi strani kabine za tolmačenje naredi več. Kaj, če drugopostavljena na listi Nove Slovenije na evropskih volitvah premaga Mateja Tonina?

Od leta 2000 dr. Metoda Dodič Fikfak vodi Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa. Njeno pionirsko delo na področju proučevanja izpostavljenosti azbestu je bistveno prispevalo k zgodnejšemu odkrivanju z azbestom povezanih bolezni in vzpostavitvi sistema priznavanja teh bolezni kot poklicnih. Kot je dejala v pogovoru, gradnja kanala C0 za zdravnike pomeni nepojmljivo visoko tveganje.

Bosta vladni stranki, ki sta izglasovali referendumski trojček, znali izrabiti njihov aktivacijski potencial za izboljšanje izida evropskih volitev? Ne manjka tistih, ki o tem dvomijo; Gibanje Svoboda – v referendumsko kampanjo je stopilo že pred prvomajskimi prazniki – je sprožilo nevarno igro, ki ji (morda) ne bo kos.

V Strunjanu, kjer ima svoj drugi dom, smo se z Jožetom Dežmanom pogovarjali o njegovih zadnjih odmevnih projektih: razstavi o raziskavi morišča brezna pod Macesnovo gorico, taisti razstavi v Evropskem parlamentu in šestem poročilu vladne komisije za vprašanje prikritih grobišč, ki bo izšel na izbrisani dan spomina na žrtve komunizma.

Stabiliziran ugled vlade in njene prve stranke se lahko hitro znajde pod novim udarnim valom. Prvi bo čez mesec in pol – evropske volitve. Nanje bi šli Gibanje Svoboda in Levica, podprti z referendumi o legalizaciji konoplje, uvedbi evtanazije in uveljavitvijo preferenčnega glasu v volilni zakonodaji.

S prvim slovenskim zunanjim ministrom dr. Dimitrijem Ruplom smo se pri njem doma ob Ljubljanici pogovarjali o njegovi najnovejši knjigi Voditelji Slovenije. Pučnik, Kučan, Drnovšek, Janša – pa tudi o aktualni politiki. Še živa Kučan in Janša sta se odzvala njegovemu vabilu, prišla na predstavitev knjige, a se nista rokovala.

Komu pripadamo? Kdo smo, če se izrazimo bolj mehko in bolj grobo: kje so naši gospodarji? Dimitrij Rupel bi se – in se pred leti tudi je – v naslovu geopolitične razprave vprašal: Bomo Prusi ali Rusi? Tako malodušno je decembra 1869 mladoslovenec Fran Levec zapisal v pismu Janku Kersniku: »Slovenci nimamo bodočnosti! Ali bomo Prusi ali pa Rusi!« To malodušje se je po Ruplu med obema velikima vojnama ponovilo, denimo v Društvu prijateljev Sovjetske zveze, sicer pa je bil na njem utemeljen jugoslovanski in seveda slovenski socializem.

S predsednikom Nove Slovenije Matejem Toninom smo se pogovarjali dan po tem, ko je kot nosilec predstavil listo kandidatov za evropske volitve. Tako kot je Ljudmila Novak prevzela odgovornost za predsedniške volitve, jo, pravi Tonin, prevzema tudi on za evropske. »Če ne bi kandidiral, bi nastal vtis, da se kot predsednik izogibam preverjanju zaupanja volivcev.«

V svoji novi knjigi Voditelji Slovenije se Dimitrij Rupel naslanja na razkritja nekdanjega tesnega sodelavca pokojnega Janeza Drnovška, ki osvetlijo Drnovškov odnos z Janezom Janšo in Milanom Kučanom.

Štirje na moč različni voditelji iz časa osamosvojitve so uvrščeni v najožji izbor nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla. S člani »kvarteta« je imel osebne izkušnje, zato zgodbe in komentarji v njegovi knjigi Voditelji Slovenije – Pučnik, Kučan, Drnovšek, Janša o njih temeljijo na skupnih doživetjih. Treba je bilo po njegovih besedah narediti nekaj reda v ikonografiji slovenske politike.

Jeseni Romanu Žvegliču poteče mandat na čelu predsednika Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije. Pred jutrišnjim vseslovenskim kmečkim protestom nevladnih kmetijskih organizacij v Ljubljani nam je v intervjuju dejal, da je zahteve kmetov z dobro voljo v vladi mogoče razrešiti v razmeroma kratkem času. »Za državo bi to ne bil ne vem kako velik strošek.«

Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Ali nam v družbi ne gre za preprečevanje samomorov – 400 na leto jih je, v večini moški nad 65 let – in ne za asistenco? Ta je še vedno kriminalizirana. Mar nimamo svetovnega dne preprečevanja samomora? Kolektivna hinavščina bi bila zavračati samomor, ob tem promovirati prostovoljno končanje življenja s pomočjo – tako kot ga predvideva zakon, ki je pred dnevi v državnem zboru propadel.

Kapuściński je v Imperiju zelo nazorno napovedal današnjo usodo Ukrajine, pravi legendarni polonist o zaključkih iz knjige Imperij Ryszarda Kapuścińskega.

Nekaj črnih pik s(m)o prejeli v aferi Rupnik. Najprej pometimo pred svojim pragom.

Pred petnajstimi leti, 3. marca 2009, je rudarska ekipa pod vodstvom Mehmedalije Alića na 71 delovni dan prebila še zadnjo, enajsto pregrado v Barbarinem rovu. V rovu in jašku opuščenega rudnika je našlo smrt 1416 žrtev. Zgodba mučnega iskanja mesta pokopa se žal ponavlja tudi pri pokopu 3450 po vojni pobitih domobrancev, vrženih v jamo Macesnova gorica v Kočevskem rogu.

Ukrajino je dr. Andrej Naterer, izredni profesor na mariborski filozofski fakulteti, dodobra spoznal s terenskim antropološkim raziskovanjem otrok, ki so se znašli na cesti. Med letoma 2000 in 2012 je največkrat z vlakom in na lastne stroške potoval v več kot 2000 kilometrov oddaljeno mesto Makejevka v regiji Doneck na vzhodu države.

Slovenska matica, ki je dala pobudo za ustanovitev današnje SAZU in še pred tem ljubljanske univerze, te dni slavi 160-letnico obstoja. Kot nam je v intervjuju dejala njena tajnica in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc, je Matica mati osrednjih slovenskih kulturnih in znanstvenih ustanov. Sogovornica, v prejšnji vladi državna sekretarka na ministrstvu za kulturo, bi svojo izkušnjo v politiki ponovila. Bila je, in zdaj ni nič manj, razočarana, kako znajo nekateri kulturniki zlorabljati in izrabljati kulturo za polnjenje svojih žepov.

Bomo dočakali pokop posmrtnih ostankov žrtev iz Roga in romskih žrtev, ki so jih ubili partizani, na ljubljanskih Žalah? Ne v uradu predsednice države Nataše Pirc Musar ne v vladi Roberta Goloba ni posebnega interesa, da bi pri tem pomagali svojcem ubitih.