Nekaj črnih pik s(m)o prejeli v aferi Rupnik. Najprej pometimo pred svojim pragom.

Pred petnajstimi leti, 3. marca 2009, je rudarska ekipa pod vodstvom Mehmedalije Alića na 71 delovni dan prebila še zadnjo, enajsto pregrado v Barbarinem rovu. V rovu in jašku opuščenega rudnika je našlo smrt 1416 žrtev. Zgodba mučnega iskanja mesta pokopa se žal ponavlja tudi pri pokopu 3450 po vojni pobitih domobrancev, vrženih v jamo Macesnova gorica v Kočevskem rogu.

Ukrajino je dr. Andrej Naterer, izredni profesor na mariborski filozofski fakulteti, dodobra spoznal s terenskim antropološkim raziskovanjem otrok, ki so se znašli na cesti. Med letoma 2000 in 2012 je največkrat z vlakom in na lastne stroške potoval v več kot 2000 kilometrov oddaljeno mesto Makejevka v regiji Doneck na vzhodu države.

Slovenska matica, ki je dala pobudo za ustanovitev današnje SAZU in še pred tem ljubljanske univerze, te dni slavi 160-letnico obstoja. Kot nam je v intervjuju dejala njena tajnica in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc, je Matica mati osrednjih slovenskih kulturnih in znanstvenih ustanov. Sogovornica, v prejšnji vladi državna sekretarka na ministrstvu za kulturo, bi svojo izkušnjo v politiki ponovila. Bila je, in zdaj ni nič manj, razočarana, kako znajo nekateri kulturniki zlorabljati in izrabljati kulturo za polnjenje svojih žepov.

Bomo dočakali pokop posmrtnih ostankov žrtev iz Roga in romskih žrtev, ki so jih ubili partizani, na ljubljanskih Žalah? Ne v uradu predsednice države Nataše Pirc Musar ne v vladi Roberta Goloba ni posebnega interesa, da bi pri tem pomagali svojcem ubitih.

Za uspešnega predsednika oziroma predsednico države, ki nima kaj dosti pooblastil, ni dovolj glasno odzivanje na bolj ali manj politične teme – četudi je še toliko upravičeno in dobro utemeljeno. Kaj za njen položaj in ugled pomeni preglasno javno aktivistično opredeljevanje predsednice republike Natašo Pirc Musar.

Lani oktobra je zavod Katoliška mladina, ki ga vodi duhovnik Matevž Mehle, priredil prvo javno molitev na Kongresnem trgu. Kot je dejal v pogovoru, je javni prostor kraj sobivanja različnih posameznikov in skupin z različnimi prepričanji. Bilo bi nekaj hudo narobe, če bi ga ne tvorili tudi katoličani.

Društvo pisateljev je Rudi Šeligo spremenil v središče intelektualnega in političnega gibanja, je zapisal pesnik Dane Zajc po njegovi smrti. Konec osemdesetih let je bil Šeligo eden ključnih akterjev, ki so utirali pot demokratizaciji in osamosvojitvi.

Za prevod monografije Grenko-sladki eros kanadske pesnice in klasične filologinje Anne Carson je prevajalka dr. Nada Grošelj novembra lani prejela Jermanovo nagrado, konec leta pa je izšel njen prevod pesmi in dramske poezije velikega angleškega pesnika W. H. Audna. Umetna inteligenca oziroma strojno prevajanje že malo zahtevnejši literaturi vsaj zazdaj ni dorasla, nam je dejala v pogovoru. V »postprodukciji« je treba domala ves prevod narediti na novo.

Jožeta Jerovška poznamo kot nekdanjega dolgoletnega poslanca Slovenske demokratske stranke. Ni »šparal« jezika, a je bil tudi za korekten pogovor in znal se je tudi pošaliti. Z nekaterimi, s katerimi je največkrat prekrižal meč, se občasno dobiva. Pred leti je za svojega strankarskega šefa dejal, da je tviter zanj prehiter medij.

Na uspeh pri volivcih v Ljubljani in še nekaterih mestnih središčih lahko Logar pozabi, je prepričan Aleš Maver, zgodovinar in latinist, politični analitik.

Peter Sušnik, nekdanji predsednik mestnega odbora SDS v Ljubljani, želi od Anžeta Logarja slišati, ali odhaja iz SDS zaradi nestrinjanja s programom ali z vodstvom stranke?

Sprašujemo se, ali je odstop Anžeta Logarja, predsednika društva Platforma sodelovanja, s položaja predsednika sveta SDS razblinil kak dvom o njegovi iskrenosti postati avtonomen politični akter.

Bo Komisija za preprečevanje korupcije tisti organ, ki bo poskrbel za skrajšanje zaključnega poglavja politične zgodbe premierja Roberta Goloba in njegove stranke?

S predsednico programskega odbora vseslovenskega Tavčarjevega leta, profesorico na oddelku za slovenistiko ljubljanske filozofske fakultete in višjo znanstveno sodelavko na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU dr. Urško Perenič, smo se pogovarjali o njeni pravkar izšli biografiji Ivan Tavčar – Na valovih življenja.

Medtem ko premier Robert Golob okreva po operaciji, se mu je zgodila Komisija za preprečevanje korupcije. Organ, ki skrbi za integriteto v državi, se je tako, hočeš nočeš spet znašel v središču političnih turbulenc. Pogledali smo, kako je KPK v novejši slovenski politični zgodovini (že) večkrat odigrala kontroverzno vlogo.

Ministri še brez izkušenj začno z zagonom in vero v to, da imajo moč za spremembe v svojih rokah; če je treba tudi v nogah. Kdo drug, če ne ministri – poslanci že ne in druga »gmota«, kot jo dandanes poimenujemo, še manj. Kmalu sledijo trpka spoznanja, trk z realnostjo; sistem, ki ga upravljajo, je narejen tako, da se spremembam zoperstavlja, ugotovijo nadobudneži.

Vlada oziroma njegov predsednik sta toliko trdna, kot je trdna večina, iz katere se napaja njena moč. In vladajoča stranka Gibanje Svoboda ima še vedno rekordnih 41 poslancev. Potrebuje le pet glasov več – za začetek. O politični krizi oziroma o tem, da se je vlada zamajala, lahko govorimo šele, ko je načeta ta podpora. Kritika javnega mnenja – četudi je ostrejša – tega ne spremeni.

V delu Slovenski razkoli in slovenska sprava (2021) Tine Hribar in Spomenka Hribar s sklicevanjem na Prešernovo pesnitev Krst pri Savici reinterpretirata zgodnjesrednjeveško zgodovino prostora med Alpami in Jadranom.

Zadnji težko pričakovani vrh koalicije je bil prej kot ne le predstava za javnost. Napovedi kakšne vse ukrepe in zakonodajo bo sprejela vlada, se še naprej anulirajo skoraj hitreje kot se porodijo.